Vaša ocena: 
Ocena 4,5 od 20 glasov
Ocenite to novico!
| Rumena barva je svetloba, ki jo je nekoliko udušila tema. Modra pa nastane iz teme, ki jo nekoliko oslabi svetloba. | ||
| J. W. von Goethe | ||
| Črna barva, ki predstavlja temo, organe zaziba v počitek, bela, ki predstavlja setlobo, pa jih spodbudi k delovanju. | ||
| J. W. von Goethe | ||
200 let je minilo od izida knjige O teoriji barv Johanna Wolfganga von Goetheja. Ob tem jubileju knjige, s katero se je Goethe spopadel z Newtonom, je na ogled tudi posebna razstava v Goethejevem muzeju v Weimarju.
Prizma je bila predmet, ki je Goetheja spravljal ob živce. Tako zelo ga je jezilo, da je prizma podpirala Newtonovo teorijo o svetlobi in barvah, da ga je vznejevoljil že pogled na običajna očala. Ljudje si jih v njegovi prisotnosti raje niso nadeli. Tudi teleskop ali mikroskop sta bila na spisku nezaželenih stvari in Goethe se ju ni pritaknil, čeprav je želel spisati edino pravo teorijo o barvah. A njegova teorija bi bila 'drugačna'. Tako kot ko je razmišljal o razvoju vseh rastlin iz neke prarastline (Urpflanze) in tako nasprotoval teoriji Carla Linnéja, se je tudi z zoperstavljanjem Newtonovi teoriji barve in svetlobe želel zoperstaviti vedno večji veljavi in ugledu, ki so jih uživale naravoslovne znanosti. Goethe je namreč menil, da te ne morejo razložiti sveta, ker zares ne razumejo psihološkega momenta življenja in sveta.
V tem smislu je tudi treba razumeti Goethejevo izjavo o matematiki iz leta 1826: "Matematiko častim kot najvišjo in najbolj uporabno znanost, vendar le, kadar jo uporabljamo tam, kjer je to treba. Nikakor pa ne morem odobravati tega, da se jo zlorablja tudi pri zadevah, pri katerih je uporaba te plemenite znanosti očiten nesmisel. Kot da bi obstajalo le tisto, kar je možno matematično dokazati." Z Goethejevim bojem proti poznanstvenjenju družbe je mogoče tudi razumeti njegov štiridesetletni boj proti Newtonu, o katerem je nemški filozof in fizik Carl Friedrich von Weizsäcker - bil je tudi del ekipe fizikov, ki so pod Wernerjem Heisenbergom med drugo svetovno vojno delali jedrske raziskave - rekel: "Goethe se je motil, ker se je motiti hotel."
Svet je gledal z razmišljujočimi očmi
Kot v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung piše Hubert Spiegel, je von Weizsäcker tudi menil, da je Goethe gledal z razmišljujočimi očmi. Svojo teorijo o tem, da so barve rezultat igre svetlobe in teme, je namreč želel povezati tudi s psihološko teorijo barv. Tako je na primer o subjektivnem zaznavanju barv zapisal, da "imajo divji narodi, neizobraženi ljudje in otroci posebno radi živahne barve, da ob določenih barvah nekatere živali pobesnijo, da se izobraženi ljudje pri oblačilih in tudi pri drugih rečeh v njihovem okolju izogibajo živim tonom in da se jih vseskozi otepajo".
Goethe je prvi del svoje teorije barv objavil leta 1791, cela pa je izšla leta 1810. Študija je Goetheja zaposlovala več desetletij in lahko jo imamo za podobno veličasten Goethejev projekt, kot je njegov Faust, ki ga je prav tako pisal skoraj celo življenje. Ob izidu je imela knjiga več kot 1.400 strani, v njej zapisane Goethejeve misli so nekaj let pozneje močno vplivale na angleško prerafaelitsko gibanje, Kandinski, ki se je prav tako ukvarjal z metafiziko svetlobe in barv, 'pa je knjigo imel za "eno največjih del". Goethe sam pa je bil vendar nekoliko razočaran. Če je sprva še upal, da se bo njegovemu 'lovu na resnico o svetlobi' pridružila interdisciplinarna ekipa kemikov, fizikov, matematikov, zgodovinarjev narave, slikarjev, zgodovinarjev, kritikov, anatomov, filozofov ... se je kmalu moral sprijazniti s tem, da obstaja le malo ljudi s posluhom za njegova prizadevanja. In v pismu Schillerju leta 1798 je tako zapisal, da pozna pravzaprav le dva človeka, ki želita z njim razpravljati o teoriji barv. Tako je sklenil, da bo pač moral raziskovati sam.
Od izida Goethejeve knjige O teoriji barv je torej minilo natančno 200 let. Ob tej priložnosti so v Goethejevem muzeju v Weimarju tudi pripravili razstavo o Goethejevem raziskovanju barv in svetlobe. Do 19. junija naslednje leto bodo poleg slik iz Goethejeve zbirke na ogled še različni minerali, preparati iz živali in tudi aparati, s katerimi je Goethe raziskoval svetlobo. Poskusov pa se smejo lotiti tudi obiskovalci sami.
