Hiša borke za državljanske pravice Rose Parks že nekaj mesecev stoji v berlinskem okrožju Wedding na majhnem dvorišču med stanovanjsko stolpnico in parkiriščem, vendar bo zdaj odpotovala spet v ZDA, saj se berlinski muzeji niso pobrigali, da bi pridobili njeno lastništvo. Foto: Reuters
Hiša borke za državljanske pravice Rose Parks že nekaj mesecev stoji v berlinskem okrožju Wedding na majhnem dvorišču med stanovanjsko stolpnico in parkiriščem, vendar bo zdaj odpotovala spet v ZDA, saj se berlinski muzeji niso pobrigali, da bi pridobili njeno lastništvo. Foto: Reuters
Rosa Parks
Rosa Parks (1913-2005) se je 1. decembra 1955 v mestu Montgomery v ameriški zvezni državi Alabama uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Foto: Wikipedia
Rhea McCauley
"Neprecenljiva je. Pa so z njo vseeno ravnali nemarno. Tako je bilo videti in tak vtis sem dobila. Ko mi je Ryan [Mendoza] ponudil obnovo in selitev v Berlin, sem privolila," je za tiskovno agencijo AP povedala nečakinja Rose Parks, Rhea McCauley, ko je spomladi prvič obiskala prestavljeno tetino domovanje v nemški prestolnici. Foto: Reuters
Ryan Mendoza
Še spomladi je Ryan Mendoza dejal, da v zdajšnji političnodružbeni klimi hiše niti ne bi hotel seliti spet v ZDA. Dodal je, da bi bil vesel tudi, če bi se nekoč vrnila na tla ZDA, vendar je poudaril, da bi morala njegova domovina "predtem še odrasti kot dežela". Foto: Reuters

Gre za hišo neustrašne ženske, ki je leta 1955 spremenila tok zgodovine, ko se je uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Roso Parks so zaradi tega dejanja priprli in ji sodili zaradi državljanske nepokorščine, vendar so jo proti plačilu globe izpustili. Protest te takrat 42-letne šivilje proti rasni segregaciji je prerasel v bojkot avtobusnega prometa, ki je trajal vse leto. Vrhovno sodišče je leto dni po tem uporu na avtobusu vrhovno sodišče razglasilo, da je vsako rasno razlikovanje nezakonito.

Vendar se je Parksova zaradi groženj s smrtjo, ki jih je dobivala doma v Montgomeryju v Alabami, preselila v Detroit z bratom in njegovo družino. Lesena hiša, v kateri so živeli, je začela po njeni smrti propadati, mestna oblast pa jo je uvrstila na seznam nepremičnin, ki jih bodo zrušili v prvi etapi preureditve mesta. Rušenje hiše je preprečila nečakinja Parksove, energična Rhea McCauley, ki je bila v času selitve v Detroit še otrok, vendar se še danes spominja, kako sta se s teto sprehajali po soseski in s tamkajšnjimi prebivalci razpravljali o političnih vprašanjih.

V delih na pot čez ocean in nato v Berlin ...
McCauleyjeva je hišo v letu 2016 odkupila od mesta za 500 dolarjev, nato pa jo predala v lastništvo umetniku Ryanu Mendozi. Ta je s prostovoljsko pomočjo hišo razstavil na dele, ki so potem v zabojnikih pripluli čez Atlantik in nato prepotovali še do svojega cilja – berlinskega okrožja Wedding. Tam je Mendoza, ki je predtem prav tako v okviru svojega umetniškega projekta eno hišo iz Detroita že preselil v Nemčijo, potreboval še nadaljnjih šest mesecev za natančno rekonstrukcijo domovanja Parksove.

Že ob selitvi pa je bilo jasno, da je prihodnost tega projekta negotova. Umetnik Mendoza je takrat upal, da bo hišo lahko prodal kaki umetniški ustanovi, prihodek od prodaje pa predal Fundaciji Rose Parks. Vendar se po pisanju časnika Berliner Zeitung vodstvo berlinskega muzeja Humboldt forum, zamišljenega kot sodobni muzej, ki bo prikazoval umetniško tradicijo vsega sveta in nastaja na lokaciji nekdanje mestne palače, trenutno vneto posveča predvsem vzpostavljanju novih in konkurenčno naravnanih upravnih enot. To naj bi bil eden izmed razlogov, da jim občasno katera izmed edinstvenih priložnosti spolzi iz rok. Mednje spada tudi zdaj že zamujena možnost za nakup te nekdaj detroitske hiše, kar bi ji zagotovilo "stalno bivanje" v Nemčiji.

... iz Berlina nazaj čez ocean na Rhode Island
Hišo bodo po novem namreč ponovno razstavili in prepeljali spet v ZDA, natančneje na razstavo na Rhode Islandu. Njena nadaljnja dolgoročna usoda pa je nejasna, saj namreč zemljišče v Detroitu, na katerem je nekoč stala, ni več na voljo. Žal se za zdaj tudi ameriški muzeji niso pobrigali zanjo, četudi obstaja na tleh ZDA precej nepremičnin, povezanih z bojem za državljanske pravice, ki so postale spominska mesta na svojih dejanskih lokacijah.

Čemu bi sploh bil Berlin primerna lokacija?
Pravzaprav bi lahko bila hiša v Berlin smiselno umeščena kot spomenik poguma posameznika, ki bi kazal, da je boj temnopoltih za državljanske pravice univerzalnega pomena. Nekateri menijo, da bi bila lahko prav hiša Parksove s svojo simbolno sporočilnostjo dobra spremljevalka Humboldtovega foruma, rekonstrukcije berlinskega mestnega dvorca, ki naj bi ga predvidoma končali leta 2019. Med drugim gre za to, da je imela država v času njegovega izvirnika velike koristi od trgovine s sužnji. Tudi sicer je Berlin zapisan v zgodovino kot eno od središč rasizma na evropskih tleh, kjer so ali potekali ali so se načrtovali poboji Judov, Romov in Sintov ter tudi Slovanov.

Ta brezbrižnost berlinske muzejske srenje je marsikoga še dodatno razočarala in mnogi opozarjajo, da bi se lahko nemški državni muzeji potrudili vsaj toliko, da bi - če so že izpustili tak kos zgodovine boja za državljanske pravice - razstavili sliko hiše, postavljene v berlinskem okrožju Wedding.