Razstava v okviru cikla 'Likovni kritiki izbirajo' tokrat prinaša dela po izboru Iztoka Premrova. Na sliki Diptih Goceta Trajkovskega. Foto: Cankarjev dom
Razstava v okviru cikla 'Likovni kritiki izbirajo' tokrat prinaša dela po izboru Iztoka Premrova. Na sliki Diptih Goceta Trajkovskega. Foto: Cankarjev dom
Goce Trajkovski: Avtoportret
Goce Trajkovski se je rodil leta 1982 v makedonskem mestu Bitola, diplomiral je na Fakulteti za likovno umetnost v Skopju na oddelku za grafiko, magistriral pa leta 2010 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nekaj makedonskih nagrad in slovenskih priznanj. Njegova dela so na ogled v različnih javnih in zasebnih zbirkah. Živi in dela v Ljubljani. Foto: Cankarjev dom

Zanj velja tudi, da dober portret nikakor ni le posnetek resničnosti, ampak predvsem odkritje značajev. Upodobljencev ne poskuša idealizirati, ampak jih prej razgalja. Najbolj ga zanimajo izseljenci, ljudje, ki so zamenjali domovino in se poskušajo uveljaviti na tujem, se poistovetiti z novim življenjskim in delovnim okoljem. Takšno zgodbo umetnik doživlja tudi osebno in zato je do sebe v avtoportretu še nepopustljivejši, in če je treba, prepričljivost doseže tudi z ironiziranjem.

Vsekakor so portreti posebej zanimivo poglavje v njegovi umetnosti, saj so dosežek odločne in čvrste slikarske govorice, naslonjene na žlahtno izročilo mojstrov portretistov iz preteklih stoletij. Slikar se zaveda, da mora portretu danes gotovo poiskati dodano vrednost, če hoče biti aktualen in prepričljiv tudi v tej zapleteni umetniški sedanjosti pluralizma slogov in številnih sodobnih izraznih možnosti vizualnih umetnosti.

V iskanju nove priložnosti
Slikarska postavitev Imigracija pogledov je njegov neposredni odziv na prav v zadnjem času izjemno razširjeno, žgoče in skoraj nerešljivo vprašanje v svetu. Ljudje iz manj razvitih okolij poskušajo v bolj razvitih ali bogatejših najti svojo novo življenjsko priložnost. Številnim ne uspe in to silno željo plačajo celo z lastnim življenjem, če opomnim le na vrsto zaporednih tragičnih dogodkov v naši neposredni bližini, v Sredozemlju.

Goli telesi v središčnem delu sta prispodoba razdvojenosti, v katero hočeš nočeš zapadejo izseljenci. Tujina jih posrka, a v njej ostanejo tujci, z leti postanejo tujci tudi v lastni domovini, saj ne poznajo nikogar več, ker se je v njihovi odsotnosti marsikaj spremenilo. Umetniku ostane torej njegov izrazito osebni pogled na to izkušnjo časa in prostora: pogled z vseh štirih strani neba. Vsak posebej odpira nov pogled na isto izhodišče. So izraz trpljenja in hkrati neomajnega optimizma, da je vendarle mogoče preživeti in ohraniti temeljno umetniško istovetnost. S slikarstvom si Trajkovski odpira pot naprej, umetnost ga polni, kadar mu resnično stoji ob strani.

Imigracija njegovih pogledov, ki se slogovno naslanja deloma na preverjeni realizem, deloma na sodobno različico ekspresionizma, je predvsem družbeno angažirana in socialno kritična. Kot na drugih njegovih sorodnih slikah so tudi tokrat navzoči in opazni poudarki, ki vodijo k bistvu njihove sporočilnosti. Trajkovski tudi sicer meni, da je dobro slikarstvo prepojeno s sugestivnostjo, saj meni, da lahko le tako prevzame gledalca, ker mu kot vrednoto ponudi jasno sporočilo.

Za Trajkovskega je pogled tako rekoč začetek in konec ustvarjalnega postopka. Najprej sta pogled navzven in navznoter, šele nato se začne umetnina razvijati. Končni je pogled umetnika, ki še zadnjič preveri, ali je delo res končano, in ga odloži.

Razstava je na ogled v Cankarjevem domu do 6. septembra.