Spielraum -  Narod ga ljubi (The Nation Loves It), 2015, Ludwig Museum Budimpešta. Foto: Tamás Bujnovszky, gradivo s spletne strani Jasmine Cibic
Spielraum - Narod ga ljubi (The Nation Loves It), 2015, Ludwig Museum Budimpešta. Foto: Tamás Bujnovszky, gradivo s spletne strani Jasmine Cibic
Spielraum - Izrazi skupne želje, 2015, performans, razstavni projekt Spielraum - The Nation Loves It, Ludwig Museum Budimpešta. Foto: Gradivo s spletne strani Jasmine Cibic. Sedišča so zdaj v MGLC-ju.
Spielraum - Izrazi skupne želje, 2015, performans, razstavni projekt Spielraum - The Nation Loves It, Ludwig Museum Budimpeštat. Foto: gradivo s spletne strani Jasmine Cibic. Foto: Gradivo s spletne strani Jasmine Cibic. Enaka vsebina je prikazana tudi v filmu Spielraum - Izrazi skupne želje, 2015, MGLC.


Kljub navidezno "dekorativnim" razstavnim prostorom pa je zadnjih nekaj let središče umetničinega zanimanja predvsem v vizualnem razgrinjanju strategije oblikovanja nacionalne vizualne podobe. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru Cibic arhivsko izbrskane "napotke" k reprezentativnemu videzu podaja v obliki kratkega filma. Ta ne razpolaga z lastnim naslovom, temveč je del manjše razstavne serije, imenovane Spielraum – Izrazi skupne želje. HD-videu se namreč pridružuje še nekaj kosov minimalistično oblikovanih trikotnih sedišč, projekcijo pa sta pospremila tudi bralni in plesno-performativen dogodek.
Naslov Spielraum se napaja iz imena eseja češkega avtorja in satiričnega pisca Karla Krausa (Spielraum, 1912). "Izrazi skupne želje" pa je velelni stavek, ki ga Cibičeva v filmu med drugimi uporabi v razpiranju predpostavk delegirane opremljenosti reprezentativnih prostorov državnih aparatov. Natančneje, eseju "ukraden" naslov Spielraum je brez podnaslova kot večmedijska zasnova v okviru istoimenske trilogije javnost privabljal že v madžarskem v Muzeju Ludwig. Tam so video, prikazan v MGLC-ju, tudi posneli, nastajal je torej kot posnetek performansa. Septembra pa v prostorih nekdanje Palače federacije v Beogradu s podnaslovom Renovate and Relaunch sledi še nadaljevanje filmske dramaturgije. Zato je v navezovanju na omenjeno arhitekturo po besedah Cibičeve štiriinpolminutni video v prostorih MGLC-ja pravzaprav napovednik (ang. trailer), ki ob svojem umetniškem statusu celote "preskoči specifiko medija (filma) in postane fizični 'napovednik' za arhitekturo samo". "Cilj je [torej] izdelati arhitekturno ekspanzijo ideje filmskega napovednika," pojasnjuje Jasmina Cibic.
Film, predstavljen v MGLC-ju, pa je, kot že rečeno, lastna umetniška podcelota. V njem spremljamo dialog neznanih in povsem neokarakteriziranih razobešalk zastora tapiserije, ki po besedah Cibičeve povzema bosansko tapiserijo enega izmed salonov Palače federacije. Kot pravi umetnica, so pred kratkim srbski politiki preimenovali nacionalne salone v oznake zgolj po njihovi barvi, kar pa se razkriva kot ideološka strategija kulturno-politične reartikulacije preteklosti, ki jo v svojih delih posredno problematizira tudi avtorica. Če nadaljujemo, tudi razobešalki zastora premišljeno izrekata misli o najučinkovitejši reprezentativnosti palače oziroma bolje rečeno kar fiktivnega protokolarnega prostora, če ne že umetnosti v družbi ideologije na splošno. Oblečeni v uniformirano kostumografijo Sanje Grcić (ki razpolaga z na videz nevtralnimi vijoličasto-rdečkastimi, peščenimi, modrikasto-azurnimi ter sivimi odtenki), izrekata pomisleke političnih akterjev, kot so (bili) Margaret Thatcher, Nikita Hruščov, Mitterrand, Hitler, Prince Charles
Te je umetnica združila v poenoten dialog igralk, ki pa ob pozornem poslušanju pogosto naleti na manjše protislovnosti izrekanja (slovenski prevod angleško igranega filma obiskovalec prejme pred vhodom v razstavni prostor): "Ustvari nekaj, kar je lepo in hkrati družbi koristno.", "Obrni list.", "Ne zavrzi omejene dediščine, ki ti je na voljo.", "Pripelji vse več ljudi, da to vidijo." ter "Ne poskušaj zadovoljiti občinstva." itd. Igralki zaznamuje nasprotje med pomembnostjo vsebine (ki naj bi bila taktične narave) in njuno manj odločno mimiko, predvsem pa stereotipno neskladje izrečenega z njunimi vlogami izvajanja opravil. Medtem ko delavci navadno niso na vrhu hierarhične lestvice odločanja, si politični akterji kljub nekoristnim frazam s svojo močjo lahko celo "lastijo" način prezentiranja umetnosti. Tokrat je vloga namerno obrnjena, obenem pa velja, da je umetnica karakterno nevtralna v večini svojih igranih filmov.
Temu se Jasmina Cibic ni mogla izogniti v videu Okvirjanje prostora (2012), ki je bil kot del slovenske predstavitve na 55. Beneškem bienalu predvajan v sklopu projekta Za naše gospodarstvo in kulturo. Priča smo bili pogovoru med glavnim arhitektom uradnih stavb nekdanje Jugoslavije, Vinkom Glanzom, in fiktivno novinarko Lindo, ki ga izprašuje o njegovi arhitekturi. Še posebej se zanima o načrtih prenove Vile Bled, pred katero (ter v kateri) poteka dialog. Več kot opazno je namreč, da Jasmina Cibic modele opazovanja izvajanja ideološke strategije v svojo polemično nadgradnjo vključuje na videz nefragmentirano in idejno neokrnjeno, pa čeprav beseda teče prav o njihovi narekovani gradnji in notranji opremi. Podobno je tudi z ustvarjanjem umetničine razstavne dispozicije. Projekt Za naše gospodarstvo in kulturo je poleg dveh videoposnetkov vključeval še razstavljena tihožitja slovenskih umetnikov, ki so prej visela v pisarnah paralamentarnih poslancev, celotni razstavni interier beneške Galerije A+A pa so prekrivale miniaturne podobe ročno izrisanih slovenskih endemitskih hroščev Anophtalmus hitleri. S tem si je Cibic umetniško prilastila ideološko vrednostno obarvane kulturne objekte (in to na bienalu, promocijskem prostoru državnih umetniških dosežkov), to pa je storila brez vnašanja večjega dvoma, ki ga v obiskovalcu navadno priklicuje tovrstno idejno manj dodelano kontekstualno premeščanje objektov.
Podoben primer avtoričine ustvarjalne prakse smo leta 2011 pod naslovom Objekt spektakla lahko zasledili tudi v Galeriji Škuc. Za tokratno produkcijo v MGLC-ju pa je poskrbela Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti. Kakšni so torej razlogi za avtoričin uspeh? Kljub raziskovanju vzpostavljanja komunikacije, strategijam prilaščanja že znanih kulturnih simbolov, uspešnosti nadidentifikacije (ali navidezne spojitve z ideologijo), pa tudi agresivnemu napadu proti zapovedim kanona ter ambivalentno obrazloženemu nasprotovanju umetnostnemu sistemu je občinstvo ob tovrstnih umetniških projektih mnogokrat ravnodušno. Ne le da se ji vsebina del s pomanjkanjem vpadljive osebne estetike navidezno ne prikupi, preprosto tudi ne razume njenih strategij, ki so v želji po čim večji idejni kompleksnosti oblikovno in podatkovno preobložene.
"Postopoma opusti nepotrebnosti", je ena izmed maksim filma (Spilraum – Izrazi skupne želje), ki pa jo Cibic najverjetneje vsakokrat močno upošteva. Kljub večmedijskemu pristopu k projektom so prostori umetničinih razstavljanj namreč opremljeni s ponavljajočimi se elementi, katerih prvotna kulturna označenost je tudi umetnosti neveščemu pogledu kaj hitro razpoznavna. (Takšne so na primer tapete z risbami Anophtalmus hitleri, kjer gre za ideološko sporno poimenovanje; ali pa tihožitja, torej ideološko nesporni dekorativni element.) Ker Jasmina Cibic s skupino oblikovalskih sodelavcev (pogosto sodeluje z Matejo Šetina in Markom Careyjem, za glasbo je tokrat poskrbel skladatelj Simon Fisher Turner) elemente pojavitve razkrinkane strategije razpostavlja s pomočjo enakih mehanizmov prvotnega prikazovanja njihove spektakularnosti, torej prek funkcije razkazovanja, pa vsakič poskrbi tudi za njihov izčiščen, a estetsko dodelan videz.
Funkcija Cibičinih razstavnih projektov je predvsem razstavni prostor sam. Večje teže ne bi smeli iskati tako v njegovi umetelni zasnovi kot v sporočilnosti, ki razgalja lasten napajalni mehanizem: politiko razstavljanja umetnosti, ki ni nekaj samoumevnega, še posebej ko gre za priložnost Beneškega bienala. Najlažje je uzreti celoto, ki ni pretirano konceptualno zapletena, pa vendar med drugim gradi na pomenljivi vrednosti besedil o načinu prikazovanja umetnosti ter njeni posledični vlogi. V tem se je Cibičeva vsekakor našla. Kaj naj bi s tem dosegla, pa je verjetno zanemarljivo vprašanje. Predvsem lasten umetniški uspeh, saj tudi tovrstno razkrinkavanje strategij ne cilja k trajnostnemu spreminja politike, medtem ko so uspehi in manevri likovnih programov posamezne vladavine dani v presojo predvsem umetnostni zgodovini. Prostori visokih kulturnih vrednosti (vladne palače, protokolarne vile, parki, galerije itd.) so umetnici tako ne tuji kot tudi nekoliko bolj nevtralni prostori tranzicije (na primer, letališče), le da drugi zahtevajo večjo raven intervencije, prvi pa ponujajo bolj gnetljivi kulturni kapital, ki pa je kot nalašč primeren umetničinemu oblikovalskemu talentu.
Tudi videoprojekcija v MGLC-ju poleg sporočilnosti ponuja oblikovno visoko dovršen izdelek, ki poleg dialoga pred zastorom vpeljuje še elemente heroične koreografije, pa grafiko, ki se po besedah Jasmine Cibic napaja iz "vzorcev preprog, pročelij, ornamentalij pohištva, stropov, cvetličnih loncev" ter drugih osnutkov za opremljenost beograjske konference neuvrščenih. Ta grafičnost vzorcev naj bi projekt tudi povezovala z ljubljanskim Mednarodnim grafičnim in likovnim centrom, a manj opazno. Cibic, šolana na Beneški akademiji upodobitvenih umetnosti in na londonskem Goldsmiths Collegeu, v njem razpolaga še z že omenjenimi sedilijami, ki posnemajo strop častnega stopnišča Palače federacije, kar pa parametre videoprojekcije tudi razširi. Zanimivo je, da se v vseh besedilih umetničine obravnave izraža želja proti odvečni dekorativnosti, kar Cibičeva s pomočjo potiskanosti razstavnih okolij vedno znova obrne v svoje nasprotje. Tudi dekorativni elementi nikakor niso nekaj samoumevnega, temveč vedno nekdo pogojuje njihovo izbiro.