Avtor razstave prek serije fotografij obravnava aktualne fenomene javnega urbanega prostora. Foto: MMC / Roman Šipič
Avtor razstave prek serije fotografij obravnava aktualne fenomene javnega urbanega prostora. Foto: MMC / Roman Šipič

Gre za to, da mi je bilo jasno, da bodo, če lokacije fotografiram z zadostne oddaljenosti, posnetki izpadli kot krajinske fotografije, na katerih so prostori, ki imajo neko določeno namembnost. Vendar, ko pridejo zvečer tja ljudje in na neki način zavzamejo ta prostor ter ga naredijo za svojega, mu s tem dajo novo namembnost.

Jaka Babnik
"V bistvu pa lahko hitro prepoznaš vzorec, za kakšne kraje gre. Če si v nekem mestu, ti je lahko precej hitro jasno, kje bi lahko bili takšni kraji." Foto: MMC / Roman Šipič

Vendar gre večinoma za prostore, kamor je mogoče priti z avtomobilom, ki je še vedno neki zaprt prostor, ki vseeno omogoča intimo. Pri tej zgodbi gre tudi za iskanje možnosti umika pred pogledi.

Jaka Babnik
Jaka Babnik je diplomiral iz sociologije kulture in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1996 deluje kot samostojni umetnik, fotograf, snemalec in filmar. Foto: MMC / Roman Šipič
Prva natisnjena fotografija iz serije. Foto: Spletna stran Jaka Babnik's Visual Diary
Jaka Babnik
Jaka Babnik je bil med letoma 1998 in 2006 urednik fotografije pri slovensko-hrvaški reviji Pendrek, leta 2006 je posnel glasbeni dokumentarni film Listen to Srečna mladina, za katerega je prejel nagrado na 10. festivalu slovenskega neodvisnega filma. Foto: MMC / Roman Šipič

Serija se ukvarja z nečim, kar se dogaja, vendar tega dogajanja ne opaziš, če temu ne posvetiš pozornosti. Za mene kot avtorja je pomembno, da sem prepoznal temo tako rekoč pred domačim pragom.

Fotografija iz serije, ki je nastala v hotelu v dalmatinskih Tučepih. Foto: Spletna stran Jaka Babnik's Visual Diary
Jaka Babnik
"S prijatelji smo se že od začetka med skejtanjem občasno slikali s preprostimi fotoaparati in tako me je sčasoma začela fotografija vse bolj zanimati. Seveda je določeno vlogo igrala tudi ugotovitev, da nisem ravno najboljši skejter, kaj šele tako dober, kot so bili nekateri moji prijatelji." Foto: MMC / Roman Šipič
Fotografija iz serije Jebodrom avtorja Jake Babnika
Avtor je pri seriji Jebodrom zavzel sociološko in antropološko pozicijo dokumentarista, ki v izrazito topografski maniri beleži prostore, ki lahko brez upoštevanja njihove posebne funkcije, delujejo prazno. Foto: Galerija Photon

Po moje je težava, da je fotografija kot termin, ki v bistvu opisuje beleženje svetlobe, tako širok pojem, da ga težko zvedemo na nek bolj smiseln skupni imenovalec. Tako so v bistvu takšna vprašanja o fotografiji že v naprej določena s tem, kaj spraševalec razume pod pojmom fotografije, saj je to lahko marsikaj, in skozi to svojo prizmo dojema tudi avtorja fotografije.

Jaka Babnik
"Vendar je trg do te mere banalen in fotografija razvrednotena, da se pri nas, kjer je še majhnost na delu, zelo težko specializiraš." Foto: MMC / Roman Šipič

Z izrazom jebodrom se na območju Balkana označuje lokacije, ki jih ljudje uporabljajo za avanturistične spolne odnose na javnem prostoru. Kraji za tovrstno dejavnost najverjetneje obstajajo od vekomaj, vendar je tukaj še dejstvo, da sodobne raziskave zaznavajo porast avanturistične spolnosti, kar dela take kraje še zanimivejše.

Jaka Babnik, avtor fotografske serije, ki je razstavljena v ljubljanski galeriji Photon, je prek svojih fotografij sicer večinoma obrobne in kdaj tudi neugledne prostore naredil vidne. Fotografije z odsotnostjo akcije, ki bi ponazarjala to "drugotno" namembnost teh lokacij, dosežejo učinek suspenza. Tako ta prazna mesta, ujeta na posnetkih, napeljujejo k mislim o rekreativnih spolnih praksah, ki potekajo tam ...


Koliko časa je minilo od prvotne ideje do nedavnega odprtja razstave? In zakaj ste se odločili za dokumentiranje jebodromov v maniri krajinske fotografije?
Minila so skoraj tri leta, vendar se je na začetku vse dogajalo zelo impulzivno. Ko sem bil s psom na sprehodu na Rožniku, se mi je ob pogledu na eno takih mest utrnila ideja in sem se še isti dan vrnil tja s fotoaparatom. Nato sem se odločil, da ni dobro, da slikam na srednji format in da bi bil veliki format bistveno boljši, saj sem si precej hitro zamišljal tudi, kako bi bile fotografije videti na stenah oziroma, kako bi si želel, da so videti.

Gre za to, da mi je bilo jasno, da bodo, če lokacije fotografiram z zadostne oddaljenosti, posnetki izpadli kot krajinske fotografije, na katerih so prostori, ki imajo neko določeno namembnost. Vendar, ko pridejo zvečer tja ljudje in na neki način zavzamejo ta prostor ter ga naredijo za svojega, mu s tem dajo novo namembnost. Zanimiva se mi zdi situacija, da bi imel, če bi gledal fotografije nekdo, ki ne bi poznal naslova oziroma koncepta serije, do njih najverjetneje neki povsem drugačen odnos.

Izhajate iz skejterske fotografije, kjer je v ospredju akcija, bistveno je ujeti točno določen trenutek. Pri seriji Jebodrom je s ravno nasprotna - odsotnost akcije, ki pravzaprav osmišlja te prostore …
Da, pri Jebodromu gre za aftermath fotografijo, kjer slikaš posledice nečesa. Skejterska fotografija je bila moj začetek in upam, da gre pač za neki razvoj v tem smislu.

Pred približno štirimi leti in pol sem imel na primer razstavljeno serijo z naslovom We are dogs!, ki je prek dokumentiranja pasjih bojev prikazovala socialni rob na zahodnem Balkanu. Tudi tukaj je šlo za odsotnost ljudi na fotografijah, ki so kljub temu pričale o njihovem početju.

Nova serija, o kateri razmišljam, bo na neki način podobna Jebodromu, vendar je to precej pogojeno s tehniko, saj sem se zaljubil v velik format. Gre za skorajda ritualno delo, saj je ta fotoaparat zelo počasen in še priprave so potrebne. Na nekatere lokacije v Ljubljani in okolici sem šel tudi po desetkrat, da sem ujel pravo svetlobo in primerne vremenske razmere. Ko sem se podal na fotografiranje bolj oddaljenih lokacij, sem lahko pač samo upal, da bodo pogoji ugodni.

Prvotna ideja se vam je porodila na eni izmed teh lokacij, tako rekoč na kraju samem. Kako ste se orientirali naprej v iskanju večjega števila teh prostorov, tudi zunaj Slovenije?
Dejansko sem sprva svoje prijatelje in znance povpraševal po njihovih jebodromih, kar je večkrat sprožilo precej presenečen odziv. Nato me je eden izmed njih usmeril na spletno stran Fuk-o-drom, ki deluje kot interaktivni zemljevid, na katerem je mogoče najti informacije o lokacijah za avanturistični seks po Evropi, ki jih tam objavljajo uporabniki sami. Ta stran mi je nato zelo koristila pri odkrivanju tovrstnih lokacij na primer v Srbiji ali Bosni in Hercegovini. V bistvu pa lahko hitro prepoznaš vzorec, za kakšne kraje gre. Če si v nekem mestu, ti je lahko precej hitro jasno, kje bi lahko bili takšni kraji.

Obstaja pomenska razlika med besedama jebodrom in fukodrom?
Prišel sem do sklepa, da gre za tvorjenki balkanskega izvora, ki pa pomenita isto. Vendar se nisem spuščal v kakšne resnejše etimološke raziskave. V bistvu mi je bilo precej zanimivo, da nekateri ljudje sploh ne poznajo izrazov za take lokacije. Sam sem iz ljubljanskega predela Polja in tam smo "od nekdaj" te kraje poimenovali z jebodrom.

Vendar gre večinoma za prostore, kamor je mogoče priti z avtomobilom, ki je še vedno neki zaprt prostor, ki vseeno omogoča intimo. Pri tej zgodbi gre tudi za iskanje možnosti umika pred pogledi. Rad bi izpostavil, da namen razstave nikakor ni moraliziranje v smislu, da so dejavnosti, ki tam potekajo, napačne ali celo obsojanja vredne.

Na tem mestu lahko povem še, da sem se spraševal o angleškem prevodu besede jebodrom in nisem našel primernega ustreznika. En drug fotograf me je pred kratkim seznanil z izrazom dogging, vendar to je glagolnik in torej opisuje prakso, kjer se posamezniki zbirajo na nekih lokacijah z namenom, da tam najdejo spolne partnerje, ne le prostor za spolno občevanje. Tudi za nekatere lokacije pri nas lahko predvidevamo, da so tovrstne.

Če se vrnemo na prizorišče, kjer se vam je utrnila ideja za to fotografsko serijo - Rožnik, torej. Kakšna je vaša ocena števila "bolj uveljavljenih" jebodromov tam?
Dejal bi, da jih je do študentskega naselja v Rožni dolini okoli dvajset. Zvečer se je kdaj kar zanimivo peljati po Večni poti in videti avtomobile, ki se spuščajo s povsem stranskih poti. Serija se ukvarja z nečim, kar se dogaja, vendar tega dogajanja ne opaziš, če temu ne posvetiš pozornosti. Za mene kot avtorja je pomembno, da sem prepoznal temo tako rekoč pred domačim pragom. Ne privlači me ideja, da bi na primer šel za tako serijo na Bali slikat sončne zahode in palme (smeh).

Na svojem blogu imate objavljeno krajšo serijo fotografij, ki so nastale v Tučepih v Dalmaciji. Na fotografijah so telefonske številke, ki ponujajo raznovrstne moške spolne usluge. Gre torej za drugačno, vendar kljub temu delno sorodno zgodbo.
Ta serija je nastala, ker nisem ravno tip človeka, ki bi lahko ves dan poležaval na obljudeni plaži, zato sem se raje posvetil pohajkovanju in fotografiranju. Na te telefonske številke sem naletel v hotelu. Zanimivo mi je bilo, da je bil skoraj ves hotel v veliki večini popisan s telefonsko številko enega samega moškega. Tam sem posnel ogromno fotografij, na blogu je objavljenih zgolj nekaj …

Na razstavi Jebodrom je na ogled manjši izbor fotografij. Kolikšno je število vseh lokacij, med posnetki katerih ste izbirali?
Najprej sem imel izbor šestdesetih fotografij, nato sem naredil ožji izbor petindvajsetih in dokončno izbral med temi. Videl sem pa ogromno teh lokacij. Vendar se tipi prizorišč seveda začnejo ponavljati, saj se na primer gozdna pot pri nas ne razlikuje kaj dosti od gozdne poti v Srbiji. Zato sem iskal tudi prostore, ki so zanimivi z estetskega vidika, pomembno mi je bilo, kako bo za oko funkcionirala pretvorba tridimenzionalnega prostora v dvodimenzionalnost.

Ste morda razmišljali, da bi serijo Jebodrom izdali v obliki umetniške knjige?
Če bi se odločil za to, bi vsekakor moral biti čim večji format. Sicer slik še nisem pomanjšal za potrebe spletne objave, vendar imam občutek, da bi v pomanjšani verziji fotografije v svojem bistvu precej oslabele. Šele če gledaš velik format, prideš do pravega občutja teh prostorov.

Vendar so mi fotografije za razstavo natisnili v novomeškem Luminusu in ob tej priložnosti mi je direktor Bojan Radovič, ki je tudi sam ustvarjalec, predlagal, da jih natisnemo še nekaj v smislu artzina. Tako je nastalo petindvajset oštevilčenih in podpisanih izvodov majhne knjižice, dimenzij približno deset krat petnajst centimetrov, ki vsebujejo po dvajset fotografij.

Vrnimo se še malo v preteklost. Kaj ste prej držali v roki - rolko ali fotoaparat?
Rolko. Prvo sem dobil nekje leta 1990, prvi fotoaparat pa šest let pozneje.

Kako ste resneje prešli od rolkanja k fotografiranju in kdaj ste nazadnje stali na rolki?
Skejtanje je nujno povezano s fotografijo in videom, saj se je vselej dokumentiralo. Eno izmed izraznih sredstev pri videu s tega področja je na primer video part, kjer en skejter na videu z glasbeno podlago predstavi štirideset ali petdeset svojih najboljših trikov. S prijatelji smo se že od začetka med skejtanjem občasno slikali s preprostimi fotoaparati in tako me je sčasoma začela fotografija vse bolj zanimati. Seveda je določeno vlogo igrala tudi ugotovitev, da nisem ravno najboljši skejter, kaj šele tako dober, kot so bili nekateri moji prijatelji.

Na rolki sem nazadnje stal pred približno dvema letoma. Imam predvsem rahlo težavo, da sem samostojni podjetnik in si preprosto ne morem privoščiti, da bi se ves polomil.

Se v celoti preživljate s fotografijo? In za kakšne fotografije dobite največ naročil?
Da, s fotografiranjem se v celoti preživljam. Ocenil bi, da sta najverjetneje Slovensko ljudsko gledališče Celje in Mednarodni grafični likovni center moja glavna naročnika. Sicer so naročila raznolika, vendar so najbolje plačane fotografije, na katerih je človek, naj gre za portrete ali ne. Vendar je trg do te mere banalen in fotografija razvrednotena, da se pri nas, kjer je še majhnost na delu, zelo težko specializiraš.

Kako bi ocenili stanje na področju fotografije pri nas? Če sploh obstaja kaj takega, kar bi lahko označili za slovensko fotografijo …
Po moje je težava, da je fotografija kot termin, ki v bistvu opisuje beleženje svetlobe, tako širok pojem, da ga težko omejimo na neki bolj smiseln skupni imenovalec. Tako so v bistvu takšna vprašanja o fotografiji že vnaprej določena s tem, kaj spraševalec razume pod pojmom fotografije, saj je to lahko marsikaj, in skozi to svojo prizmo dojema tudi avtorja fotografije. Tako imamo lahko na primer tudi odlične fotografe na onkološkem inštitutu ali takšne, ki fotografirajo pod mikroskopom v kakem laboratoriju.

Vendar je v sodobni umetnosti tudi vedno več tega, da je fotografija neki medij ustvarjalca s kakega drugega umetniškega področja, kar se mi zdi v redu. Tako je na primer lani imel Matej Andraž Vogrinčič zanimivo razstavo fotografij svojih prostorskih intervencij.

Kar se tiče galerijske dejavnosti, moram dejati, da je to, kar počnejo v Photonu in tudi v Fotografiji, velik korak naprej v primerjavi s stanjem pred desetimi leti. Sploh v Photonu imajo precej progresiven program in še posebej hvalevredno je dejstvo, da imajo zdaj tudi podružnico na Dunaju ter se trudijo slovenske avtorje predstavljati tudi v tujini.

Prej ste omenili novo serijo fotografij, za katero že imate idejo. Za kakšen projekt bo šlo tokrat?
Kot sem povedal, bo nekaj podobnega kot Jebodrom, vendar bo šlo za drugačne kraje. Moja žena prihaja iz Splita in na tamkajšnji plaži Žnjan sem dobil navdih za novo serijo. Ta celotni približno sto metrov širok pas plaže so sveže na debelo nasuli s peskom od začetka do konca, zato ker je takrat papež obiskal Split. Tako sem prišel do ideje za serijo fotografij, ki jo bom najverjetneje naslovil Holy Land, torej sveta zemlja. Gre za dokumentiranje prostorov, ki so takšni, kot so danes, ker so bili v preteklosti prirejeni za potrebe zgolj nekajurnega dogajanja, ali celo zgolj zato, ker se je papež peljal mimo.

V Sloveniji je tudi kar več takih krajev; na primer pri Postojni so umetno narejena zelena pobočja ob avtocesti ali pa večja površina z ogromnim belim križem ob mariborskem gradu Betnava, ki je lahko sprejela veliko število vernikov, ki so želeli videti in slišati takratnega papeža. Vendar želim že vnaprej izpostaviti, da tudi s to serijo niti najmanj ne nameravam moralizirati. Prvenstveno me tukaj zanima pretvorba nekega prostora za potrebe določenih ritualov ...

Gre za to, da mi je bilo jasno, da bodo, če lokacije fotografiram z zadostne oddaljenosti, posnetki izpadli kot krajinske fotografije, na katerih so prostori, ki imajo neko določeno namembnost. Vendar, ko pridejo zvečer tja ljudje in na neki način zavzamejo ta prostor ter ga naredijo za svojega, mu s tem dajo novo namembnost.

Vendar gre večinoma za prostore, kamor je mogoče priti z avtomobilom, ki je še vedno neki zaprt prostor, ki vseeno omogoča intimo. Pri tej zgodbi gre tudi za iskanje možnosti umika pred pogledi.

Serija se ukvarja z nečim, kar se dogaja, vendar tega dogajanja ne opaziš, če temu ne posvetiš pozornosti. Za mene kot avtorja je pomembno, da sem prepoznal temo tako rekoč pred domačim pragom.

Po moje je težava, da je fotografija kot termin, ki v bistvu opisuje beleženje svetlobe, tako širok pojem, da ga težko zvedemo na nek bolj smiseln skupni imenovalec. Tako so v bistvu takšna vprašanja o fotografiji že v naprej določena s tem, kaj spraševalec razume pod pojmom fotografije, saj je to lahko marsikaj, in skozi to svojo prizmo dojema tudi avtorja fotografije.

Jebodrom - javni prostori za avanturistične spolne odnose
Jebodrom - javni prostori za avanturistične spolne odnose