Vaša ocena: 
Ocena 3,7 od 12 glasov
Ocenite to novico!
Legendarni 'straniščni' duh Duchampove Fontane tudi po 93. letih še ni ugasnil - le da tokrat ne gre več za fontano, ampak že kar za (WC)stole.
Tokrat se najbolj običajnemu in hkrati tudi intimnemu objektu vsakdana posvečajo v Firencah, kjer so v palači Medici Riccardi pripravili razstavo, posvečeno raziskovanju stranišča kot umetniške oblike. Navdih so organizatorji seveda našli v legendarnem delu Marcela Duchampa, ki je leta 1917 na glavo postavil dotedanjo umetnost in s postavitvijo popolnoma navadnega pisoarja v muzej odprl vrata konceptualni umetnosti.
Močan vpliv
Duhamp, ki je leta 1955 postal ameriški državljan, je s svojim delom močno vplival na zahodno umetnost, zlasti po drugi svetovni vojni. S svojimi nasveti zbirateljem moderne umetnosti pa je pomagal tudi vplivati na razvoj okusa umetnosti Zahoda. Pogosto se ga povezuje z dadaizmom in nadrealizmom, vendar pa je s prvo smerjo sodeloval bolj izza ozadja, in medtem ko je bil del newyorške dade, pa je komaj sodeloval v pariški dadi.
Zaprta škatla za malega princa
In če se vrnemo k omenjeni razstavi, ki v angleščini nosi naslov WCHAIRS, ta predstavlja delo dvajsetih umetnikov ali oblikovalcev, ki so se vsak po svoje lotili predmeta in ga reinterpretirali v lastne fantastične reintepretacije stranišča. Končni izdelki ponujajo zanimivo zbirko stranišč, ki pa se večinoma znajdejo v malce drugačni funkciji, kot je navadna.
Nekateri ustvarjalci so straniščno školjko spremenili v objekt, namenjen popolnoma drugačnim rabam, spet drugi so stranišče odstranili iz kopalnice in ga postavili v zanj neobičajno okolje. Gregorio Konstantopoulos je tako prostor, kamor (tako pravijo) gre tudi cesar peš, vgradil v udoben naslonjač in ga naslovil Mali princ, Fiona Crosini pa je zasnovala bukolično vizijo stranišča z naslovom Zaprta škatla; v njej je v središču stranišče, obdajajo ga stene, poslikane z gigantskimi artičokami in majhnimi drevesi, ki se upogibajo v vetru.
Odeto v barve italijanske zastave
Ginevre De Renzis je straniščno školjko združila s svetlozeleno vrtno klopco, ki jo obrašča bršljan. V naravi je navdih iskala tudi Giulia Leoni, ki je straniščno školjko okrasila s cvetnimi listi marjetice, delo pa naslovila Ljubi me, ne ljubi me. Na razstavi je med drugim mogoče videti tudi oblazinjeno straniščno školjko v barvah italijanske zastave, školjko, ki je prevzela vlogo hladilnika, postavitev pa dopolnjujejo še steklenica šampanjca in kozarci ter stranišče, spremenjeno v otroško zibelko.
