Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 41 glasov
Ocenite to novico!
Čas velikih geografskih odkritij in radovedne humanistične misli je po specifični srednjeveški predstavi sveta prinesel tudi zajetne atlase. Enega takšnih kartografskih zakladov hranijo tudi v NUK-u.
Običajno varno shranjen v kartografski zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice je preris enega izmed atlasov sveta, ki so jih v Evropi začeli izdelovati po zgledu antičnega geografa Klavdija Ptolemaja, tokrat na ogled v Razstavni dvorani knjižnice.
V NUK-u so namreč 500-letnico slavnega kartografa Gerardusa Mercatorja in 1. evropski dan geodetov pospremili z razstavo kartografskih dragocenosti knjižnice. Izdelava zemljevidov ima za seboj dolgo zgodovino in v tej je imel vedno pomembno vlogo prispevek antičnih astronomov, matematikov in geografov. Najslavnejši med njimi je verjetno Klavdij Ptolemaj, ki je v 2. st. n. št. izdal obsežno delo Geographike Hyphegesis (Geografija). V tej je opisal površje Zemlje in zapisal zemljepisne širine in dolžine kakšnih 10.000 takrat znanih krajev, ki so jih določili z najstarejšo napravo za merjenje oddaljenosti nebesnih teles, kvadrantom. Izdelal je tudi 27 žal izgubljenih zemljevidov tedaj znanega sveta. Čeprav so bili v času srednjega veka zemljevidi daleč od naših današnjih predstav, bolj podobni krščanskim upodobitvam sveta z Jeruzalemom kot glavno orientacijsko točko (to so t. i. Mappae Mundi), Ptolemajev prispevek nikoli ni bil zares pozabljen.
Ko se je v poznem srednjem veku pomorstvo vse bolj razmahnilo in so bile na ladjah nepogrešljive pomorske karte (portolani), so znanje prednikov starega veka znovaodkrivali. Na začetku 15. stoletja je Jacopo Angellus Ptolemajevo Geografijo prevedel iz grščine v latinščino, začeli so izdajati prve atlase, zemljevide množično prerisovali ter jih dopolnjevali s svojimi podatki. Takšen je tudi omenjeni preris enega izmed atlasov sveta, preris Petra Freiländerja, profesorja na dunajski univerzi iz okoli leta 1520.
S 16. stoletjem se razstava v NUK-u tudi začne. Razstavljena so dela tujih in domačih avtorjev, ki ponazarjajo območje današnje Slovenije. Zelo zanimivo je spremljati spreminjanje zemljevidov, saj so te spremembe odraz tehnoloških, družbenih, političnih, gospodarskih, kulturnih in ideoloških danosti, posamezne zemljevide pa lahko prepoznamo tudi kot ključne prelomnice v večstoletnem kartografskem razvoju.
Prikaz sveta kopirali na vseh koncih Evrope
Omeniti je treba prvi atlas sveta Theatrum orbis terrarum (Prikaz sveta), ki ga je leta 1579 v Antwerpnu izdal nizozemski kartograf Abraham Ortelius. V svojem delu je zbral najboljše zemljevide tedanjih kartografov. Zanimanje za atlas je bilo neverjetno, še isto leto je izšel ponatis, kupovali so ga po vsej Evropi.
V NUK-u hranijo štiri različne izdaje, razstavili pa so tisto iz leta 1574. V razvoju kartografije je pomembno tudi delo matematika, astronoma in kartografa Gerardusa Mercatorja, ki je posebno pozornost posvečal matematičnim elementom zemljevidov in razvil splošno uveljavljeno kartografsko projekcijo, poimenovano po njem. Ogledati si je mogoče njegovo zbirko zemljevidov Tabula geographicae, ki je izšla leta 1578, še pred njegovo smrtjo in objavo slavnega Atlasa.
Ko se prvič zapiše 'Triglav'
Janez Vajkard Valvasor je z zemljevidom Kranjske, ki je izšel v Slavi vojvodine Kranjske, izdelal osnovo, na katero so se vrsto let nanašali drugi kartografi. Kot vrhunca baročne kartografije predstavljajo zemljevid Štajerske Georga Matthäusa Vischerja in delo domačega kartografa Ivana Dizme Florjančiča Topografski zemljevid vojvodine Kranjske. Prav na tem zemljevidu najdemo prvi zapis imena naše najvišje gore v slovenščini kot Terglou.
19. stoletje pripada Kozlerjevemu Zemljovidu Slovenske dežele in pokrajin. Zemljevid je bil zaradi propagandne vsebine takoj ob izidu leta 1853 zaplenjen, češ da že z naslovom ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. Na razstavi je mogoče videti tudi prvi atlas v slovenskem jeziku Atlan in šolski atlas Blaža Kocena, ki je leta 1861 izšel hkrati v nemščini, madžarščini, češčini in poljščini. Kocenov atlas je bila prava blagovna znamka, ki je ostala tudi 150 let po avtorjevi smrti še vedno ugledno ime šolskih atlasov doma in na tujem.
Hrvaško ime za ozemlje se pojavi šele v 16. stoletju, poimenovanje Krbave pa je latinsko Croatia. Croatia in Hrvaška nimata direktne medsebojne povezave, kar je razvidno tudi iz začetnic. Hrvaško ime teritorija se je pojavilo zaradi Hrvatov oz takrat imenovanih Hervatov oz. Hervardov.
Zaradi blodenj Pravašev ( prvega nacionalnega in kulturnega združenja katoliških Srbov s konca 19. stoletja) so potem zagovarjali neko namišljeno oz. virtuelno narodno (Hrvaško) samostojnost, čeprav za njihovo trditev ni niti enega zgodovinskega dokaza. V bistvu so Hrvati ogrski Slovenci, ki so ščasoma postali politični narod.
Potem pa nisi dosti hodil po Istri, ali pa nisi dosti hodil po Sloveniji. Istrani so že enaki na obeh straneh meje, se pa od Slovencev razlikujejo prav toliko kot od Hrvatov.
Seveda je bila. Že v srednjem veku, pa kasneje je imela ves Srem do Zemuna, kot NDH pa še celo Bosno.
Itak je pa to vzdihovanje nad starimi zemljevidi eno samo zdravljenje nacionalističnih kompleksov.
Kdo ima pet pik v zgodovini,ve da države Slovenije ni bilo pred1991prve obrise 1918 oziroma današnji temelj Slovenije 1954 .
Kaj pa Makedonci, pa aleksandrija...hihihihi...mi bi pa kar Karantanijo. eheheh....
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DO
C-T3HJF4CE/?query=%27keywords%3dZemljovid%
27&pageSize=25
Slovenija nikoli ni bila večja kot je danes. (bila pa je manjša za "kurjo rit" nekaj časa)
http://www.korenine.si/zborniki/zbornik0
1/pdf/skulj_indo.pdf
To je že druga tema. Sicer pa imena jasno pričajo.
BTW en citatek na drugo temo: Hilferding, A. F. (1853) On the affinity of the Slavic language with Sanskrit. St. Petersburg:
A.F. Hilferding in his work "On the affinity of the Slavic with Sanskrit" (1853) wrote: "... Slavic language, taken in its entirety, does not differ from the Sanskrit by any permanent, organic phonetical change. Some distinction, found in it, like some lisping "r" of the Czechs and Poles and others, have developed already in the later, historical era, and belong to only a few of their vernaculars. I repeat that in the overall the Slavic language does not have any particular distinctions alien to the Sanskrit. The Lithuanian language shares with it this property, whereas all other Indo-European languages follow different phonetical laws, which are exclusively peculiar to each of them separately. Thus, in the lexical relation the Slavic and Lithuanian languages are very closely kindred to Sanskrit, and together in the Indo-European tribe they make up something like a separate family, outside of which stand the Persian and Western Europe languages."
Evropa/Veneti: http://www.veneti.info/veneti/venetipedia/maps-europe
Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin je izdelan v priročnem formatu (50 x 55 cm) in v merilu 1:576.000. V njem so zajete vse takratne slovenske dežele. Izdelan je na podlagi vojaške topografske karte s črtkanim reliefom in je tiskan kot bakrorez v črno-beli tehniki. Vpisana so mesta, trgi in vasi, označene so pošte in rudniki. Prvič je na zemljevidu zapisano ime slovenskega simbola in najvišje slovenske gore Triglava.
Zemljovid z letnico 1852, za katerega je Knorr dokončeval dela na plošči, je unikatni znani primerek na Slovenskem, verjetno poskusni odtis, na katerem so vidne še zadnje napake (napačno obrnjeni črki Z in Ž, kar je bila pogosta napaka, saj je pri izdelavi plošče treba upoštevati zrcalnost odtisa, pri napisu Hrvaško ni uporabljen Š ampak S, ni znamenja za postajo, beseda »jzdelal« je napisana z j, …). Unikatni primerek je shranjen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Z animivo je, da je na tem originalnem zemljevidu vso takratno slovensko ozemlje obarvano drugače, medtem ko so sosednje dežele obarvane belo oziroma rumeno. Na zemljevidu so označene le meje slovenskih pokrajin npr. Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriško-Gradiščanska, Istra in Kvarner, v Prekmurju in Medmurju, v takratni Ogrski, pa meja slovenskega ozemlja ni točno zaključena. Sosednje dežele so »Nemško Štajersko«, Solnograško, Tirolsko, Beneško, Hrvaška, med tem ko Ogrska, kot že rečeno ni označena.
Usoda Kozlerjevega zemljevida je bila prav nenavadna. Že skoraj dokončana plošča pripravljena za tisk, z vsem gradivom, je leta 1849 izginila. Dve leti pozneje se je izgubljeno ponovno našlo in Kozlerju je zemljevid dokončal bakrorezec Anton Knorr. Leta 1852 je bila že napovedana njegova izdaja, vendar je bil takrat Zemljovid prepovedan zaradi zaostrenih razmer v obdobju Bachovega absolutizma. Sporen je bil zemljevid predvsem zato, ker naj bi prikazoval neobstoječo politično tvorbo (Kraljestvo Slovenija), prav tako pa sta bili sporni tudi praktično popolna slovenska toponomija (prvič uporabljena na kakem zemljevidu) ter zarisane jezikovne meje, do katerih je v tistem času segala slovenska govorica. Proti Petru Kozlerju so zato uvedli sodno preiskavo pred vojaškim sodiščem, iz katere pa se je srečno izvlekel.
V knjigarnah Mladinske knjige je naprodaj reprint Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin, vendar je na tem izvodu s črno črto vrisana nekakšna novejša jezikovna meja, iz sredine 20. stoletja, tako na Štajerskem, Koroškem, kot Goriškem in zlasti v Istri (meja na Dragonji). Zanimivo in hkrati žalostno je to, da ni naprodaj reprint originala, hkrati pa tudi to, da je v knjigi Ilustrirana zgodovina Slovencev natisnjen prav tako Zemljovid z vrisano to novejšo mejo, ki vanj ne sodi.