Čarobnost občasnih projekcij potujočih kinematografov, ki so bile nato še v prostorih Kazine, Mestnega doma, Hotela Ilirije in drugod, sta že desetletje pozneje s stalnimi predstavami nadaljevala redna kinematografa Ideal in Edison.

Film "okužil" Ljubljano
Ko so leta 1930 v Kinu Matica slikam dodali še čisto pravi glas igralcev, je bila s filmom v celoti "okužena" tudi slovenska prestolnica. V kinu so se družili ljudje vseh družbenih slojev, navdušenje nad podobami s filmskega platna pa je bilo mogoče doživljati tudi ob listanju prvih filmskih revij, ob zbiranju sličic ter razglednic igralcev ...

Ljubljanska reproduktivna kinematografija pa je pravzaprav maturirala šele po drugi svetovni vojni ob podržavljanju in naglem širjenju kinematografov. Začeli so obnavljati nekdanje kinematografske dvorane in graditi nove – predvsem v številnih zadružnih in kulturnih domovih; število kinematografov (kot tudi obiskovalcev) pa se je v slabih desetih letih potrojilo.

Največje osrednje kinopodjetje je aprila 1947 postalo Kinematografsko podjetje Ljubljana (pozneje Ljubljanski kinematografi) in nato desetletja upravljalo večino bolje obiskanih kinodvoran, kot so bili Kino Union, Komuna, Sloga, Vič, Šiška in drugi.

Unionska kinodvorana najimenitnejša
Čarobnost kina so nadaljevali tudi številni kinematografski dosežki. Ljubljana se je v nekdanji državi tako ponašala s prvim povojnim letnim kinom (Kino Tivoli), leta 1955 pa tudi s prvimi projekcijami filmov s še danes standardnih formatov: widescreen v Kinu Union in cinemascope v Kinu Vič.

V kinodvorani Doma Maksa Perca je v 50. letih 20. stoletja deloval prvi jugoslovanski mladinski kino, naziv edinega otroškega kina v državi pa je pozneje pripadel Kinu Mojca. V Kinu Kodeljevo sta bila testno montirana prva projektorja kranjskega podjetja Iskra, njuna nadgradnja – prvi avtomatski projektor KN-3 – pa je svojo zmagovito pot začela leta 1963 v kabini Kina Union. Unionska kinodvorana je med vsemi postala najimenitnejša in je v 60. letih letno privabila več kot milijon navdušencev.

Zlati časi kinematografije
To so bili zlati časi 115-letne zgodovine ljubljanske reproduktivne kinematografije. Blagajne kinematografov so zaznamovale dolge vrste in številne razprodane predstave, filme iz vseh držav in vseh žanrov so pospremile številne slavnostne premiere, največji filmski fenomeni pa so – tudi s pomočjo repriz – privabili več kot 100.000 obiskovalcev (Ali Baba in 40 razbojnikov, Ples na vodi, V vrtincu, Moje pesmi, moje sanje, To so gadi ...). Tedaj so živeli filmska gledališča (Ljudska univerza, Križanke) in letni kinematografi (JLA, Bežigrad, Tivoli, Tabor …), svojo pot pa si je poleti leta 1963 utrla tudi kinotečna dvorana.

Življenje zagretih filmofilov so v dvoranah bogatili številni tradicionalni filmski dogodki, kot recimo Teden sovjetskega filma, Sedem filmov Vesna filma in Mala Pula, naklonjenost medijev in obilo spremljajočega publicističnega gradiva pa sta bogatila prosti čas ljudi vseh starosti.

In nato sta prišla televizija in splet ...
Usoda pa takemu kino paradižu ni namenila dolgega življenja. Že v drugi polovici 50. let so tudi slovenski kinematografi občutili prve posledice moči televizije. Udobju domačega kavča se je v 80. letih pridružil še video z možnostjo izbire filmskih vsebin, v zadnjem desetletju pa ekskluzivnost kina najhuje ogroža internet.

Ljubljanski kinematografi so se, da bi preživeli, v novem tisočletju preselili v Kolosej, gigantski kompleks 12 dvoran z najsodobnejšo projekcijsko tehniko in možnostjo prikazovanja filmov v 3-D tehniki, zgodba nekdanjih kinematografov v Ljubljani pa z izjemo treh še delujočih dvoran (Kino Komuna, Kinodvor, Slovenska kinoteka) ostaja zgodba o nekdanjem kino paradižu.

Čas, ki ga ni več
Razstava Kino paradiž – utrinki iz zlatih časov kinematografov v Ljubljani, ki bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani na ogled do konca maja, obiskovalca popelje v izgubljeni čas nekdanjega kinodogajanja. Z izbranimi fotografijami številnih fondov iz zbirke fotografij MNZS-ja znova odpiramo vrata v prostore nekdanjih kinodvoran, občudujemo slavnostne premiere, se prepuščamo kinematografskim dosežkom, kukamo v zakulisja operaterskih kabin in ob drugih utrinkih občutimo nekdanjo moč in čarobnost kinematografov.

Fotografski del razstave dopolnjuje tudi manjši nabor drugega gradiva reproduktivne kinematografije iz preteklosti, spremljajoča besedila pa so polna zanimivosti iz nekdanjega življenja kinematografov v središču Slovenije, ki so desetletja na svojevrsten način navduševali in osrečevali milijone tako preprostih kot tudi zahtevnejših ljubiteljev filma.