Gregor Schneider se vedno znova vrača k temi smrti. A do sedaj je še ni obdeloval na tako kontroverzen način, kot je predstavitev smrti v živo. Foto: EPA
Gregor Schneider se vedno znova vrača k temi smrti. A do sedaj je še ni obdeloval na tako kontroverzen način, kot je predstavitev smrti v živo. Foto: EPA
Gregor Schneider
Leta 2005 je Gregor Schneider razburjal s Črno kocko, ki naj bi bila v okviru Beneškega bienala razstavljena na Trgu sv. Marka. Zaradi strahu pred odzivi muslimanov - objekt namreč spominja na Kaabo v Meki - je bil projekt odpovedan, Schneider pa je kocko smel razstaviti šele v Hamburgu. Foto: Stefan Müller/Hamburger Kunsthalle

Nemški umetnik, ki ga smrt že dolgo fascinira - 2001 je zlatega leva beneškega bienala vizualne umetnosti prejel za delo Mrtva hiša U R - želi v muzeju Haus Lange v Krefeldu predstaviti lepoto naravne smrti. Življenjski proces, ki v Evropi vse do 18. stoletja ni bil demoniziran in nikakor ni bil skrit za stene domače hiše, naj bi tako spet postal nekaj vsakdanjega. Schneiderjeva namera nikakor ne bi bila sporna, če se umetnik ne bi odločil, da v muzej postavi kar živega človeka, ki naj bi med razstavo umrl. Sam od sebe.

Naveza Schneiderja in zdravnice iz Düsseldorfa
39-letni umetnik, ki se v galerijah predstavlja že vse od leta 1985, ko se je kot 16-letni mladenič predstavil z razstavo Pubertäre Verstimmung (Najstniška zlovoljnost), je odločen, projekt smrti v umetniškem kontekstu izpeljati za vsako ceno. Po poročanju časopisa Die Welt Schneider skupaj z neko düsseldorfsko zdravnico z neznane zasebne klinike že išče prostovoljca. Schneider je gotov, da ga bosta našla, malo manj pa more biti gotov o sodelovanju krefeldskega muzeja, ki za zdaj svojega domnevnega gostiteljstva spornega projekta ne želi komentirati. A Schneider se ne da in pravi, da bo, če bo muzej 'zatajil', projekt pač izvedel v svojem umetniškem studiu v kraju Rheydt.

Kot obsojenci na smrt okoli leta 1700
Zanimivo je, da Gregor Schneider v umetniški predstavitvi naravne smrti človeškega bitja ne vidi nič spornega. Tudi pogled v zgodovino nam pove, da takšen projekt nekoč morda zares ne bi vzbujal zgražanja. Pomisliti je treba le na to, da so nekoč obsojenci na smrt zadnje trenutke pred odhodom na vešala skušali izkoristiti za to, da so za množico zijal priredili kar največji 'šov'. Tovrstno zadnjo priložnost bo Gregor Schneider ponudil tudi drznemu prostovoljcu, vendar je v današnjem času hudega strahu pred smrtjo vseeno težko pričakovati, da bi veliko ljudi iz svoje smrti rado naredilo veliko predstavo.

Pa vendar, še pred dvema desetletjema verjetno večina nas tudi ne bi bila pripravljena verjeti, da bi veliko ljudi privolilo v prostovoljno sodelovanje v resničnostnem šovu, v katerem se bodo morali tako ponižati, da se bodo v vlogi psa plazili po vseh štirih in pokorno izpolnjevali najbolj bolne ukaze. Ko gre za človekovo dušo in človekovo sprejemanje najbolj nenavadnih oblik samoponiževanja in razkrajanja ponosa očitno ni nič nemogoče.