Ker dražbene hiše niso dolžne razkriti identitet kupcev umetnin, javnost pogosto nikoli ne izve, kam odpotujejo slavne umetnine, ko enkrat preidejo v zasebno last. Foto: EPA
Ker dražbene hiše niso dolžne razkriti identitet kupcev umetnin, javnost pogosto nikoli ne izve, kam odpotujejo slavne umetnine, ko enkrat preidejo v zasebno last. Foto: EPA
Munch je v svojem dnevniku leta 1892 tudi opisal okoliščine nastanka Krika: "Sprehajal sem se po poti z dvema prijateljema - sonce je zahajalo - in kar naenkrat je nebo postalo krvavo rdeče. Ustavil sem se, bil sem izčrpan in se naslonil na ograjo - nad modro-črnim fjordom in mestom so bili kri in zublji ognja -, prijatelja sta hodila naprej, jaz pa sem stal tam in se tresel od tesnobe - in zaznal sem neskončen krik, ki je odmeval v naravi." Pozneje je spregovoril tudi o svojih duševnih mukah ob ustvarjanju: "Vrsto let sem bil skoraj nor ... Poznate mojo sliko, Krik? Prignan sem bil do svoje skrajne meje - narava je kričala v moji krvi ... Po tistem sem se odpovedal upanju, da bom še kdaj zmožen ljubiti." Foto: EPA
Munch, Krik
Ker bi zaradi preteklih tatvin zavarovanje Krika za posojo kakšni tuji razstavi dosegalo neverjetne vsote, boste morali za ogled tistih treh različic, ki ostajajo v lasti muzejev, najbrž kar odpotovati na Norveško. Foto: EPA

Skrivnostni kupec ene izmed različic Krika norveškega slikarja Edvarda Muncha naj bi bil po navedbah ameriškega časnika Wall Street Journal ameriški milijarder Leon Black; do podatka naj bi se časopis dokopal prek ljudi, ki so 60-letnemu Newyorčanu blizu, ne poroča pa, kakšni naj bi bili Blackovi načrti za sliko in ali jo namerava posoditi kakšnemu muzeju. Blackov predstavnik za medije informacije za zdaj ni niti potrdil niti zanikal.

Leon Black, "številka" 330 na Forbesovem seznamu najbogatejših milijarderjev, je ustanovitelj investicijskega podjetja Apollo Global Management in obenem tudi znan zbiralec umetniških del (sedi tako v odboru Metropolitanskega muzeja umetnosti kot tudi MoMe). Njegovo premoženje ocenjujejo na 2,8 milijarde evrov. Ker - z izjemo litografij - nobena izmed omenjenih dveh ustanov nima svojega Krika, bi Blackov nakup kaj lahko sprožil boj za pravico do razstavljanja. Munchova slika, ena najbolj prepoznavnih na svetu, bi za muzej, ki bi jo razstavljal, pomenila velik priliv obiskovalcev ter seveda tudi priložnost za prodajo plakatov, razglednic in druge "opreme".

Za sliko, katere kupec naj bi bil Black, se je na majski dražbi potegovalo sedem ponudnikov (po mejniku 80 milijonov dolarjev sta ceno povečevala samo še dva). V 12 minutah je dosegla doslej najvišjo ceno za umetniško delo na dražbi. (Predtem je najvišja cena pripadala Picassovemu delu Akt, zeleno listje in poprsje, ki so jo pred dvema letoma prav tako neznanemu prodali za 106,5 milijona dolarjev (80,2 milijona evrov)).

Doslej predvsem zbiralec risb
Black, kot še piše Wall Street Journal, je eden od peščice milijarderjev, ki so s svojim radodarnim vlaganjem v umetnost v zadnjih letih lastnoročno spremenili tržišče in pripomogli k večjemu razraščanju sejmov umetnosti. V svoji zbirki že ima risbe Vincenta van Gogha in Rafaela, akvarel J. M. W. Turnerja, platno iz Picassovega kubističnega obdobja in nekaj starodavnih bronastih kitajskih kipcev. Pred tremi leti je na dražbi podrl takratni rekord za najdražje prodano risbo: za Rafaelovo Glavo muze je plačal 47,6 milijona dolarjev.

Preostali trije Kriki ostajajo na Norveškem
Ohranjene so štiri različice Krika, ki jih je norveški slikar ustvaril med letoma 1893 in 1910. Do sedemdesetih let je bil pastel v zasebni lasti, preostale tri različice pa so javnosti dobro poznane, saj dve visita v Munchovem muzeju v Oslu, tretja v norveški narodni galeriji. Maja prodana različica je nastala leta 1895 in je najbarvitejša od štirih različic, prav tako pa edina, ki jo je Munch opremil z okvirjem. Na tem je zapisal besedilo pesmi, ki mu je bila navdih. Doslej je bila v lasti potomcev trgovca Thomasa Olsna, Munchovega prijatelja in podpornika. Na dražbo jo je dal njegov sin Petter Olsen.