Soba slikarke Zore Stančič, arhitektke Katjuše Kranjc in arhitekta Roka Kuharja Don't cry, ...!  opozorja na propad večine slovenskih tovarn pohištva in na dejstvi, da les večinoma izvažamo skorajda brez dodane vrednosti ter da je delovno mesto v lesni panogi izgubilo več kot 30.000 delavcev, in to v državi, ki je med najbogatejšimi z gozdovi. Foto: Mesec oblikovanja
Soba slikarke Zore Stančič, arhitektke Katjuše Kranjc in arhitekta Roka Kuharja Don't cry, ...! opozorja na propad večine slovenskih tovarn pohištva in na dejstvi, da les večinoma izvažamo skorajda brez dodane vrednosti ter da je delovno mesto v lesni panogi izgubilo več kot 30.000 delavcev, in to v državi, ki je med najbogatejšimi z gozdovi. Foto: Mesec oblikovanja
"Tam se je sinoči zgodila zabava. Vsi so odšli, ostala je slika sobe kot spomin na sinočnji dogodek. Zapuščena soba kot simbol današnjega časa - vse, kar se je zgodilo v preteklosti, ima posledice v sedanjosti. Čas je, da za prostor poiščemo prave vsebine," so za sobo Sinoči napisali ustvarjalci, slikar Peter Gaber in arhitektki Lenka Kavčič ter Ana Struna Bregar. Foto: Mesec oblikovanja
Domača revolucija slikarja Arjana Pregla in arhitektke Mike Cimolini, "revolucionarna spalnica" delavskega razreda. Foto: Mesec oblikovanja
Soba Piši mi arhitektke Mojce Kocbek Vimos in slikarja Saša Vrabiča je ženski del spalnice, v kateri se prepletajo sledi večurnega, večletnega čakanja nanj, a nakazuje tudi začetek nove zgodbe. Zgodbe o čakanju in minljivosti. Vez med tistim, kar je bilo, med tem, kar je, in tistim, kar še prihaja. Foto: Mesec oblikovanja

Na Mesecu oblikovanja, ki bo potekal od 6. oktobra do 6. novembra v ljubljanski tiskarni Mladinska knjiga, bo na ogled 13 edinstvenih sob z zgodbami, ki jih skozi skrbno oblikovan interjer, slike, starine in sodobno pohištvo pripovedujeta arhitekt in slikar, z navdihom in svobodo ustvarjanja brez naročnika.
Muze z umetniškim navdihom in simbolnim sporočilom
Trinajst sob bo s svojimi zgodbami spodbujalo kreativnost ter domišljijo. Naziv projekta Muze spominja na boginje navdiha, poznane že v grški mitologiji. Muze so bile hčere Zevsa, poglavarja vseh bogov in ljudi ter Mnemozine, ki pooseblja spomin. Bilo jih je devet, vsakdanja človeška opravila pa jih niso zanimala, svoje življenje so želele posvetiti umetnosti. Apolon jih je odpeljal na prelepo goro Helikon in vse od takrat podpirajo in spodbujajo ustvarjanje ter krepijo domišljijo in navdih umetnikov.
Muze hkrati prinašajo simbolno sporočilo, da je sodelovanje v kulturi mogoče tudi zunaj okvirov ter da lahko umetnost, oblikovanje in ustvarjalnost pomembno vplivata tudi na gospodarski razvoj Slovenije in s tem na krepitev slovenske nacionalne identitete.
Okolje, les in revolucija
Kreativni studio
slikarja Uroša Weinbergerja in arhitektke Nene Gabrovec predstavlja eno najbolj perečih družbeno-političnih in okoljskih problematik – naftno industrijo. Soba Domača revolucija, nastala s sodelovanjem slikarja Arjana Pregla in arhitektke Mike Cimolini, na ogled postavlja "revolucionarno spalnico" delavskega razreda.
Soba slikarke Zore Stančič, arhitektke Katjuše Kranjc in arhitekta Roka Kuharja Don't cry, ...! bo opozorila na propad večine slovenskih tovarn pohištva in na dejstvi, da les večinoma izvažamo skorajda brez dodane vrednosti ter da je delovno mesto v lesni panogi izgubilo več kot 30.000 delavcev – v državi, ki je med najbogatejšimi z gozdovi.
Kotički za kontemplacijo
Arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin ter slikarka Maruša Šuštar bodo prestavili sobo Široko v nas in globoko nad nami, zavetje za hčere Zevsa in Mnemozine, kontemplativni kotiček za obujanje smisla, za premislek o norosti in modrosti sveta, spraševanje po pomenu umetnosti in arhitekture, po smislu življenja in smrti v sodobnem svetu. Arhitekt Boštjan Gabrijelčič in slikarka Katja Pál predstavljata Kontemplatorij, sodobno interpretacijo sakralnega prostora.
Arhitektka Mateja Panter in slikar Igor Banfi v sobi The Big Lake izpostavljata izkušnjo in razpoloženje, predvsem kot razliko med otožnostjo in melanholijo ter svetlobo upanja in rešitve.
V sobo Piši mi sta arhitektka Mojca Kocbek Vimos in slikar Sašo Vrabič vpletla zgodbe o čakanju in minljivosti. Soba Sinoči, ki jo bodo predstavili slikar Peter Gaber in arhitektki Lenka Kavčič ter Ana Struna Bregar, bo pripovedovala zgodbo alegorije sedanjosti – o družbenih normah, vrednotah, odnosih, pomembnosti videza in umanjkanju občutka za sočloveka.
Stalnost in spremembe
S sobo Včeraj in jutri arhitekt Goran Rupnik in slikarka Maša Gala predstavljata sodobno tehno pokrajino, ki je nadomestila nekdanje ambiente. Dekonstrukcijo in nezavezujočnost zaradi spreminjanja pojavne oblike sta v Čakalnici raziskovala arhitekt Primož Jeza in slikarka Duša Jesih.
Igriva sproščenost pa zaznamuje sobo Barvna kompozicija arhitekturnega biroja Svet vmes in slikarja Gregorja Pratnekerja. Nevsakdanji abstraktni ambient predstavlja razgibani prostor za druženje in posedanje, ustvarjen s fleksibilno kompozicijo žog.
Ženska dvojnost
Črna soba
arhitekta Tomaža Krištofa in slikarke Damjane Stopar Štrovs Muze #9 izhaja iz stališča, da so vse ženske boginje. Črno-sivim slikam razgaljenih žensk, podob s fotografij iz začetka prejšnjega stoletja, se pridružuje barvni baročni kipec redovnice. Njihova milina in erotičnost se dopolnjujeta, med njimi se pretaka energija.
Soba Samo za klene može? pa izpostavlja dvojno vlogo Sneguljčice – po eni strani nedosegljive oboževane boginje ter po drugi čistilke in služkinje, ki kuha, pere in postilja palčkom. Postavitev izhaja iz likovnega dela Setting herself free II (Snow White) Katje Sudec, na katero se je z prostorsko interaktivno postavitvijo odzval arhitekt Matej Gašperič .
Muze organizirajo Galerija sloART.si in Galerija AŽBE v sodelovanju z Zavodom Big.