Zadnjo bodo iskali v sklopu igre pobega, ki so jo v muzeju pripravili za zabavnejše raziskovanje svoje zbirke. Na začetku omenjene pošasti pa predstavlja razstava, ki osvetljuje manj znano poglavje nizozemske zlate dobe – dekorativno umetnost, ki je tedaj veljala za obvezno opremo vsakega luksuznega domovanja.

V muzeju, ki slovi po zbirki del velikih nizozemskih slikarjev 17. stoletja, so se tokrat odločili pogledati v delavnice mojstrov, ki so snovali pohištvo, srebrnino, posodje in druge obrtne izdelke, s katerimi niso bile opremljene le najimenitnejše nizozemske hiše, pač pa tudi domovi drugih evropskih premožnejših krogov.

Srečanje z dekorativno opremo nizozemske zlate dobe je toliko zanimivejše, saj je bilo to v svojih estetskih in vsebinskih težnjah skoraj obratno tistemu, kar se je dogajalo v slikarstvu. Če na slikah Rembrandta, Vermeerja in njunih sodobnikov poleg dovršene tehnike najbolj občudujemo prav tisto življenjskost, ki jo prinašajo žanrski pogledi v interierje, prostrana krajina ali pa neizprosno resnicoljuben portret človeka tistega časa, so bili motivi in predvsem oblike nizozemske dekorativne umetnosti drugačne. Srebrarji in zlatarji so Evropi predstavili podobe, ki so se bolj kot v življenje usmerjale v duha in nastale so organske, skoraj nadrealistične forme, ki so se umaknile od dotedanje tradicije tovrstnih obrtnih izdelkov in možnosti medija raziskovali na še nevidene načine.

Nastajale so pošasti in nedefinirane figure, katerih forme so se skoraj topile in prelivale iz ene ploskve v drugo, in ni trajalo dolgo, da so te fantastične podobe preplavile najrazličnejšo notranjo opremo.

Ušesom podobne forme
Unikaten slog imenujejo na nizozemskem kwab, kar pomeni ušesno mečico, saj forme izdelkov spominjajo prav na zavite linije ušesa oziroma hrustanca. Za pionirje sloga veljajo nizozemski zlatarji Paulus in Adam van Vianen ter Johannes Lutma, ki so v svojem času želi neverjeten sloves. Njihovo delo pa so opazili in v njem našli navdih tudi sočasni slikarski mojstri, med drugim sam Rembrandt van Rijn, in izdelovalci pohištva, kot je bil Herman Doomer. Prav v delavnici Paulusa van Vianena (ok. 1570-1613), ko je bil ta dvorni zlatar Rudolfa II. v Pragi, so se prvič pojavile te ušesom podobne topeče se forme.

Od predalnikov do posodja
Rijskmuseum je pri pripravi razstave k sodelovanju povabil večkrat nagrajenega scenografa in oblikovalca luči Kesa Dekkerja, ki je med drugim znan po baletnih scenografijah za Hansa van Manena. Na ogled je kakšnih 130 "ušesnih" mojstrovin iz muzejske zbirke, med drugim nekaj najlepših zlatarskih izdelkov, pa tudi predalniki, cerkvena oprema in slike oziroma grafike Rembrandta in Metsuja. Razstava, ki predstavlja tako dela domače zbirke kot nekaj posojenih eksponatov iz drugih galerij, bo na ogled do 16. septembra.

Z napeto igro do spoznavanja zbirke
Tudi pri snovanju igre pobega je Rijksmuseum pomoč poiskal zunaj svoje stavbe in k sodelovanju povabil znanega izraelskega iluzionista Magusa Cagliostroja in scenarista Luuka van Bemmelena (znan po scenarijih filmov Dik Trom, 2017; Soof, 2017; Peniza, 2017). Cagliostru so tovrstne igre dobro poznane, saj je nekaj podobnega zasnoval že za izraelski muzej v Jeruzalemu in v več muzejskih stavbah v Hajfi.

V iskanju skrivne formule
V igri bo mogoče sodelovati zgolj to poletje, zgodba pa se bo začela v knjižnici, kjer knjižničar Bert v času zaprtja ugotovi, da v prostoru ni sam. Poskuša odkriti, kdo je neznanec, vendar brez uspeha. Pozneje odkrije, da je izginila stran iz knjige italijanskega alkimista Alessandra Cagliostra iz 18. stoletja, na tej pa je bila zapisana zelo posebna formula. Na tej točki bodo na vrsto prišli igralci, ki bodo morali med 8.747 razstavljenimi muzejskimi artefakti poiskati namige in pot do ukradene formule.