Čeprav naj bi evropska družba 18. stoletja živela v času razuma, saj jo takrat prežemajo razsvetljenske ideje, se pravni red ni tako hitro in zlahka poslovil od zadajanja barbarskih muk domnevnim grešnikom in grešnicam. Novoveško pravo je določalo, da procesa preiskave in izreka sodbe potekata stran od oči javnosti in sta strogo ločena od javne ceremonije razglasitve sodbe in kaznovanja.

Dolga pot do manj okrutnih zakonskih določil
Od leta 1514 je bil v Ljubljani v veljavi Malefični red cesarja Maksimiljana, za poenotenje pravnega reda pa je poskrbel cesar Karel V., ki je leta 1531 uveljavil zakonik, ki naj bi veljal za vse cesarstvo. Zakonik, imenovan tudi Karolina, je bil sicer kar priljubljen pri sodstvu, saj je precej preprosto in nazorno določal, kako ravnati v primeru katerega prestopka, vendar so kljub temu posamezne dežele pogosto še naprej razsojale po svoje.

Kot primer navedimo natančna določila, kako izvesti razčetverjenje: "Kogar obsodijo na razčetverjenje, naj ga kaznujejo s smrtjo tako, da njegovo celotno telo razrežejo in razkosajo na štiri dele in vsako četrtino telesa obesijo oziroma pribijejo za javnost ob štirih običajnih cestah. Če pa sklenejo, da naj se obsojenca pred smrtjo ščipa z razbeljenimi kleščami, naj ga pred končno usmrtitvijo javno peljejo na vozu do morišča in ščipajo njegovo telo z razbeljenimi kleščami."

Nato začne leta 1769 za vse dedne dežele Habsburške monarhije veljati kazenski zakonik Marije Terezije (Constitutio Criminalis Theresiana), ki še naprej ohranja smrtno kazen za 58 težjih zločinov, kot so veleizdaja, umor, uboj, razbojništvo, čarovništvo, samomor, sodomija, požig ali detomor. Imejmo torej v mislih, da je to čas razsvetljenstva, zakonik pa ni poln le določil, katera vrsta mučenja je primerna za kateri prekršek, temveč vsebuje tudi natančne opise postopkov zadajanja muk in podrobne predstavitve - tudi slikovne - mučilnih naprav.

Glasnim zahtevam razsvetljencev je avstrijska cesarica popustila in leta 1776 iz pravnega reda odpravila torturo kot postopek izsiljevanja priznanja s prizadejanjem telesnih muk. Nadalje je bil pod vladavino njenega sina Jožefa II. leta 1786 vpeljan nov splošni državljanski zakonik, leta 1788 pa je bila pod vplivom beneškega razsvetljenca Cesara Beccarie odpravljena smrtna kazen. Ta se je zavzemal, da naj se ne kaznujejo telesa, ampak dušo delinkventa na način, da ga zaprejo, kar naj bi ga spodbudilo k premišljevanju o svojem grehu. Tako se je pod Jožefom II. začela doba velikega zapiranja, vse bolj so se uveljavljale prostostne kazni.

Pravni red je tako vse bolj deloval v smeri poboljšanja delikventa s kaznovanjem, vendar je še vedno šlo za zelo okrutne oblike kaznovanja, kot je bila na primer prisilna vleka ladij po rekah, pri kateri je po treh letih podhranjenosti in bolezni pomrlo 60 odstotkov kaznjencev.

Tristopenjsko zaslišanje
Zaslišanje je bilo v novem veku strukturirano v tri stopnje. Prvo stopnjo je predstavljalo zastraševanje domnevnega grešnika z rabljevo razpostavitvijo in natančno opisno predstavitvijo uporabe mučilnega instrumentarija, kar je že samo po sebi pogosto privedlo do želenega priznanja. V drugi stopnji, če se prva ni obnesla, je nesrečneža doletela nasilna odstranitev oblačil in izpostavitev njegove golote. Upoštevati je treba, da je tako razgaljanje pomenilo nekaj skrajno mučnega in nečastnega v takratni družbi, zato je to dejanje pogosto privedlo do priznanja. Zadnja stopnja zaslišanja pa je torej dejansko zadajanje telesnih muk.

Mučenje kot bistvo dokazovalnega postopka
Veljalo je, da je priznanje zločina kralj vseh dokazov. Pomembno je dejstvo, da takrat namen mučenja ni bilo kaznovanje, temveč se je s tem fizičnim nasiljem nad telesom spodbudilo priznanje zločina. Obtoženec je nato po končanem mučenju moral pred celotnim zborom pred sodstvom priznanje svojega prestopka še enkrat ponoviti za zapisnik, če ga ni, se je postopek mučenja ponovil. Obsodba je sledila samo po priznanem zločinu, brez priznanja so bili nadaljnji postopki neizvedljivi. Vendar glede na to, da so se za dosego priznanja uporabljale skrajno nasilne mučilne metode, je marsikateri obtoženec umrl že med mučenjem.

Javno izvrševanje kazni po natančnem scenariju
Morišče je bilo nekdaj mesto zelo priljubljenih spektaklov, rabelj pa je moral svoje delo odlično opravljati, zato da ni razočaral množice, sicer se je lahko zgodilo, da je ta dvignila roko nad samim krvnikom. Njegovo delo je bila tudi predhodna natančno predpisana priprava prizorišča, naj so to bile vislice, grmada ali pa kolo, v katerega so vpeli telo kaznovanega. Morišče je bilo vselej zunaj mestnega obzidja, ljubljansko je na primer bilo na Friškovcu.

Vendar nekdanje kazensko pravo ni delovalo v smeri poboljšanja delinkventa, temveč je težilo k ponovni vzpostavitvi pravice, kar naj bi se dosegalo z mučenjem posameznika, ki je prekršil splošno priznani red. Kriminalna identiteta je seveda veljala za negativno zrcalno podobo meščanske oziroma katoliške identitete in tako so telo kaznovali še po smrti, tudi kot opombo drugim pripadnikom skupnosti, da naj se muke usmrčenih ne bi končale s smrtjo.

Dvojna vloga javnosti
Poleg odnosa posamičnih vladarjev do mučenja in družbenega konteksta, v katerem je to potekalo, posebno pozornost zasluži tudi vloga javnosti, se pravi občinstva in akterja v tem gledališču groze. Med ljudmi sta bila od nekdaj prisotna veliko zanimanje in radovednost za take in drugačne spektakle. Če je prisotna groza, toliko bolje. Obred po ustaljenih predpisih javnega kaznovanja je bil pomemben del kulture in javno kaznovanje je bilo v družbenem interesu. Med drugim je bil njegov namen demonstrirati, kako popraviti škodo, ki jo je povzročil delinkvent s svojim početjem.

Ne nazadnje so imele javne usmrtitve tudi katarzično vlogo, saj so se nekateri obsojenci pokesali, pa tudi zbrana množica je z nekaterimi sočustvovala, druge je kamenjala. In tukaj pridemo do ironičnega dejstva, da je ta sicer okrutna oblast morala dejansko poskrbeti tudi za varovanje obsojencev pred pobesnelo drhaljo, saj bi ta lahko linčala nesrečneža in s tem "pokvarila" natančno zastavljen spektakel.

Na tem mestu omenimo še podatek iz 19. stoletja: na zadnji javni usmrtitvi na naših tleh, ki je bila izvedena leta 1865 v Novem mestu, ko so obesili moškega in dve ženski, je bilo navzočih 5.000 gledalcev. Novo mesto je imelo takrat samo 2.400 prebivalcev ...