Razstavo O čem govorim, ko govorim o ... je skušala akademska kiparka zastaviti tako, da se jo lahko bere na različnih ravneh - za nekoga je lahko študijska, spet drugi si lahko ogleda le tisti del njenega ustvarjanja, ki ga zanima, denimo kipe, ki jih najde v eni vertikali, ali video, ki je v drugi. Nekaj vmesnih točk, ki so bile prelomne, je predstavljenih samo simbolno, kot denimo tedaj, ko se je odločila, da ne bo več delala kipov.
Predstavljena je Velika čitalnica, ki jo umetnica razume kot prostor, ki se bo še dopolnjeval in v katerem se bo v času trajanja razstave z obiskovalci družila ob delavnicah in vodstvih.
Najstarejše razstavljeno delo je kip, ki je po umetničinih besedah danes verjetno star 25 let, najnovejše pa projekt Tako daleč, tako blizu, ki ga razvija zadnjih nekaj let. Iz njega je izbrala tri poglavja - Razgovori na daljavo, Vlaki in Umetni prostori. S projektom se sicer ukvarja že nekaj let, vendar gre za delo v nastajanju, nekaj, kar občasno ponovno aktivira in potem kombinira z drugimi zgodbami.
25-letno umetniško delovanje Rusjanove razkrije likovni ustvarjalni sistem z za slovenski prostor neobičajno kontinuiteto. Po besedah kustosa razstave Sarivala Sosiča se je kiparka najprej usmerila v preučevanje formalnih motivnih in vsebinskih elementov znotraj konkretne materije. Obdelavi skulpture kot materije, ki se razvija v prostoru, a svojo izrazno moč gradi znotraj dejavnega razmerja z materialnostjo, je posvetila 80. leta in začetek 90. let preteklega stoletja.

Največjo spremembo je v njenem umetniškem delovanju spodbudila vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zgodil trenutek t. i. eksistencialne prevetritve osebnega in širšega družbenega preizpraševanja. Umetnica je začela svoje umetniško delovanje povezovati z vsakdanjim življenjem in skozi ustvarjalni proces postopno razvijati avtonomnost artefaktov, elementov in predmetov, vzetih tudi iz običajne, vsakdanje materialnosti.
Odloženo dleto in premik k novim medijem
Leta 1991/92 je imela tudi zadnjo kiparsko razstavo v Galeriji Škuc, zatem pa je pospravila kiparsko orodje in šla delat v begunski center. Tedaj je bila prepričana, da se z umetnostjo ne bo več ukvarjala, vendar je po dveh letih spoznala, da njen medij ni več kiparstvo.
S pomočjo drugih medijev se je zato začela ukvarjati s spominom, zgodbami in ljudmi. V odmiku od kiparstva so jo zanimale predvsem različne možnosti neposredne in posredne komunikacije z ljudmi s pomočjo novih medijev, kot so video, splet, fotografija, zvok ter uporaba pisne ali govorjene besede.