Razstava Picasso: Modra in rožnata bo v Muzeju d'Orsay odprta do 6. januarja 2019. Foto: EPA
Razstava Picasso: Modra in rožnata bo v Muzeju d'Orsay odprta do 6. januarja 2019. Foto: EPA
Picasso
Picassov avtoportret iz leta 1901. Foto: EPA
Mlado dekle s košaro cvetja
Na razstavo je vključeno tudi Picassovo Mlado dekle s košaro cvetja (1905), ki je bila del zbirke pokojnega ameriškega bankirja Davida Rockefellerja, letos pa so jo na dražbi pridali za 115 milijonov dolarjev, kar je šesta najvišja cena kake slike na dražbi. Foto: AP
Picasso
Razstavljena dela prihajajo iz različnih muzejskih zbirk iz ZDA, Španije, Švice in Rusije, nekaj pa so jih posodili tudi zasebniki. Na fotografiji: Pablo Picasso, Modra soba, 1901, olje na platnu, 51 x 62,5 cm, Phillips collection, Washington. Foto: Wikipedia

Picassovo prvo srečanje z mestom, kjer je umetnik preživel svoja formativna leta, je eden od razlogov, da so mu v posvetili razstavo prav v Muzeju d'Orsay, kjer je bila na začetku 20. stoletja še železniška postaja. Picassa pa želijo v muzeju, ki nudi domovanje osrednji zbirki francoskega impresionizma in postimpresionizma, predstaviti tudi zato, da ga dodajo med mojstre, pri katerih se je zgledoval, in hkrati pokažejo, da so kljub slogovni drugačnosti nekaj časa vsi – vsak na svojem koncu in s svojo likovno govorico – soustvarjali likovni utrip Pariza. Ko se je namreč Picasso prek modre in rožnate faze počasi premikal proti kubizmu, ki ga je leta 1907 napovedal s prelomnimi Avignonskimi gospodičnami, so v Parizu še vedno živeli in ustvarjali tudi predstavniki poslavljajočega se (post)impresionizma. In navsezadnje je tudi njihovo slikarstvo Picassu predstavljalo pomemben zgled, na katerega se je oprl pri iskanju lastne likovne poti.

Le enkrat na generacijo
V Parizu so ta teden odprli razstavo, ki jo v muzeju oglašujejo kot postavitev, ki "se zgodi le enkrat na generacijo". Čeprav ne mine leto, da ne bi kje na svetu odprli vsaj ene Picassove razstave, najverjetneje pa jih še več, je tokratna razstava usmerjena v manj znano obdobje med letoma 1900 in 1906, ko je kot mladi umetnik Picasso živel v svojem ateljeju na Montmartru in se opajal pri bogati likovni dediščini in sodobnem umetniškem vrenju mesta.

Čeprav spada Picasso med najpomembnejše pionirje moderne umetnosti, ne smemo pozabiti, da se je najprej moral zbližati s tradicijo, da je lahko kršil njena pravila. In v Parizu ga je ta obdajala z vseh strani. "Pred menoj so se odprli najtrdnejši zidovi," je zapisal ob občudovanju Maneta, Degasa, Toulouse-Lautreca in van Gogha.

Prihodnje leto v Baslu
Razstava z naslovom Picasso: Modra in rožnata združuje več kot 300 del iz obeh obdobij. Med temi je kakšnih 80 slik in 150 risb, pa tudi nekaj kipov in portretov umetnika, ki so jih izdelali njegovi sodobniki. Muzej d'Orsay je razstavo pripravil v sodelovanju s Picassovim muzejem in Orangerie, prav tako Fundacijo Beyeler v Baslu, kjer bo na ogled prihodnje leto. Za to priložnost so dela posodili Picassov muzej v Barceloni in muzejske ustanove v ZDA, Švici in Rusiji, nekaj pa jih prihaja tudi iz zasebnih zbirk in so torej le redko na ogled javnosti.

Otrok 19. in mojster 20. stoletja
"Gre za prvo francosko razstavo o obdobju, ki so ga umetnostni zgodovinarji spregledali, s čimer je dana podlaga za vnovično obravnavo zgodnjega Picassa,"
je dejala direktorica muzeja Laurence des Cars. Kustosinja razstave Stephanie Molins pa pravi, da na razstavi odkrivamo Picassa med njegovim 18. in 25. letom, se pravi pred kubizmom. "Picasso ni bil zgolj nepresežen mojster 20. stoletja, ampak obenem tudi otrok 19. stoletja," je dejala.

Razstava se začne z deli modrega obdobja, ki ga je zaznamovalo Picassovo pogosto potovanje med Parizom in Barcelono. Na eni strani je bil tedaj še pod dovolj močnim klasičnim vplivom očeta in prve slikarske izobrazbe, obenem pa odkrival možnosti avantgardnega izražanja. Med zgodnejšimi deli je tudi slika Yo Picasso (Jaz, Picasso), avtoportret samozavestnega umetnika ob stojalu. Le nekaj mesecev pozneje je predrugačil kolorit in pod vplivom samomora dobrega prijatelja, slikarja Carlesa Casagemasa izbral temačnejše tone. Po tragičnem dogodku je Picasso naslikal več pogrebnih portretov prijatelja – vrhunec predstavlja slika La Vie (Življenje) iz leta 1903, na kateri je Picasso prijateljevo truplo postavil v objem gole ženske, zraven pa mater, ki drži otroka.

Kolorit slik modrega obdobja je velikokrat skoraj monokromen, Picasso pa je v pridušeno modrikasto kopreno potopil podobe revščine, staranja in ljudi z roba družbe.

Med ekstazo in melanholijo
Na začetku leta 1904 je njegova paleta začela svetleti in se topliti, modre odtenke pa je zamenjal za rožnate. Na platnih so se znašli harlekini, akrobati in erotični prizori. Kot je razstavo povzel predsednik Muzeja d'Orsay Laurent Le Bon, je ta polna podob sreče, a tudi melanholije, kar odseva vzdušje tistega časa.