Pet let po Maovi smrti je partija objavila poročilo o njegovem delu, kjer je zapisala, da je imel v 70 odstotkih prav, v 30 odstotkih pa se je motil. S tem je priznala napake njegove politike, vendar pa ga ni obsodila, saj bi s tem zamajala svojo vlogo. Mao tako še danes ostaja kultna osebnost na Kitajskem. Foto: Reuters
Pet let po Maovi smrti je partija objavila poročilo o njegovem delu, kjer je zapisala, da je imel v 70 odstotkih prav, v 30 odstotkih pa se je motil. S tem je priznala napake njegove politike, vendar pa ga ni obsodila, saj bi s tem zamajala svojo vlogo. Mao tako še danes ostaja kultna osebnost na Kitajskem. Foto: Reuters
Fan Džiančuan
"Sam imam pravilo: ljudje ne govorimo. Naj govorijo kulturne relikvije," pravi lastnik zbirke Fan Džjančuan. Foto: Reuters
O tragičnih posledicah Maovih političnih kampanj Kitajci ne smejo govoriti na glas in partija skrbno varuje njegovo zapuščino, kljub temu pa je Veliki krmar, kot imenujejo revolucionarnega voditelja, za njih največji voditelj, ki se je znal upreti tujim zavojevalcem in združiti državo. Foto: Reuters

V ponedeljek bo minilo okroglih 50 let od začetka političnega gibanja, a Kitajci jubileja ne bodo zaznamovali z nobeno uradno komemoracijo. "Uradno" zgodovinopisje rado zamiži na eno (ali obe) očesi, ko gre za podrobnosti iz domače zgodovine, a tudi režim priznava, da je imela Maova vladavina določene pomanjkljivosti.

Kulturna revolucija in Veliki skok naprej, kontroverzni projekt pospešene industrializacije, s katerim je skušal Mao v letih 1958-61 ujeti razvite države in spotoma povzročil največjo lakoto v 20. stoletju, zaradi katere je umrlo okoli 30 milijonov ljudi, ostajata med najobčutljivejšimi temami kitajske novejše zgodovine.

"Predmeti govorijo sami zase"
Fan Džjančuan, ki je svojo Muzejsko gručo Džjančuan za javnost odprl leta 2005, razstavlja nepregledno goro relikvij in artefaktov, povezanih z "rdečo dobo"; njegova zbirka, pravi, ima "pozitivno vednost" za celoten narod. "Sam imam pravilo: ljudje ne govorimo. Naj govorijo kulturne relikvije."

"Narodove kulturne zaklade je treba predati naprej ... a pomembno je, da se prenese tudi izkušnja naroda in morda kak nauk. Zato pri svojem poslanstvu vztrajam že desetletja."

Dolga roka kulturne revolucije
Katastrofalne posledice Velikega skoka je skušal Mao - v duhu s svojo tezo o permanentni revoluciji kot gibalu družbenega razvoja - popraviti z veliko proletarsko kulturno revolucijo, ki jo je sprožil leta 1966 in s katero naj bi utrdili revolucionarne ideale. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, vendar je bila to le pretveza, ki mu je omogočila, da se je lahko znebil političnih nasprotnikov. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi rdečih gard, ki so imele za nalogo opraviti s starimi idejami, staro kulturo, starimi običaji in starimi navadami.

Akcije rdečih brigad so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje, kdo bo natančneje izpolnjeval Maove nauke, in med njimi so se vneli srditi spopadi, ki jih je morala zatreti vojska. V letih nasilnega političnega preganjanja so umrli tisoči in milijoni so se znašli za zapahi ali v izgnanstvu. Čeprav je kulturna revolucija skozi leta izgubljala svojo moč, se je končala šele z Maovo smrtjo leta 1976.

Spremembe prihajajo počasi
Čeprav se v zadnjih letih v kitajski javnosti veliko več govori o posameznih dogodkih iz tega obdobja, pa so določene teme še vedno popolnoma prepovedane. Nikjer ne boste na primer zasledili omembe Lin Baa, ki ga je Mao sprva izbral za svojega naslednika, a je leta 1977 umrl v nepojasnjeni letalski nesreči ravno takrat, ko je, obtožen poskusa državnega prevrata, skušal pobegniti iz dežele.

"Verjamem v partijo"
Učenci, ki pridejo na voden ogled muzeja v predmestju Čengduja, glavnega mesta province, večinoma z zanimanjem poslušajo predavanja o poglavjih zgodovine, ki v njihovih učbenikih praviloma manjkajo. Luo Čingsong, dijak srednje šole za menedžment, meni, da se danes na Kitajskem kaj takega, kot je bila kulturna revolucija, ne bi moglo več ponoviti. "Mislim, da je sodobna Kitajska moderna dežela, vpeta v svet. Verjamem v partijo, v deželo in v to, da se naše vodstvo ne bi več odločilo za tako politiko."