Zbirko del enega najpomembnejših umetnikov 20. stoletja je Portugalska leta 2014 nameravala prodati na dražbi v Londonu. Takšna je bila namera prejšnje desnosredinske vlade, vendar pa je bila dražba zaradi pravnih zapletov odpovedana. Prodaji kulturne dediščine je tedaj nasprotoval tudi portugalski urad za kulturno dediščino.

Zbirka, ki je ocenjena na približno 35 milijonov dolarjev, je bila nekoč nekoč v lasti banke BPN, ki pa je bila leta 2008 po več škandalih in finančnih izgubah podržavljena, z njo pa tudi Mirójeva dela.

Kot je pojasnil portugalski predsednik vlade António Costa, se je vlada na seji odločila, da zbirko obdrži v Portu. Sicer ostaja še vedno nejasno, ali bo ostala v lasti države ali jo nameravajo prodati kakšnemu zasebnemu zbiratelju, vendar pa mora tudi ob morebitnem prehodu v zasebno last zbirka ostati v mestu.

Mirójeva dela si lahko javnost od danes ogleda v tamkajšnjem muzeju Serralves, kjer bo na ogled do 28. januarja. Razstavo je kuriral eden od vodilnih poznavalcev Mirójevega opusa Lubar Messeri, oblikovno pa je postavitev zasnoval arhitekt Álvaro Siza Vieira.

Med poetičnimi simboli kozmosa
Razstava se sprehodi po skoraj vseh desetletjih umetnikovega ustvarjanja z izjemo čisto prvega obdobja, v katerem so nastale še realistično-kubistično nasičene upodobitve njegove rodne dežele (najbolj znano delo teh let je Kmetija, 1921–1922). Ta se v resnici nikoli ni zares umaknila iz Mirójevih platen, le s predrugačeno likovno govorico se ji je poklanjal. Razstava v Portu se torej začenja z letom 1924, nemalo po tem, ko je umetnik v Parizu prvič predrugačil svoje slikarstvo, razrahljal natrpanost prvotnih platen in izpraznil prostorje. V takšnem brezprostorju, praviloma zasnovanem iz dveh ali pa treh vzporednih barvnih pasov, je v "imobilnem gibanju", kot je to sam poimenoval, naslikal svoje skrivenčene silhuete, biomorfne simbole, v katerih je ujel metaforiko Montroiga, celotne katalonske dežele in prek te kompleksne binarnosti kozmosa kot takšnega.

Snovnost in metamorfoza
V naslednjih desetletjih je Miró večkrat reformiral svoje slikarstvo, vendar kljub spremembam ni nikoli zares opustil brezprostorja kot univerzalnega ozadja lebdečih simbolov lirične podobe sveta. Ta je pri Miróju vedno oprijemljiv. Ne le pri kiparskih delih, tudi pri platnih je vedno poudarjal snovni vidik. Barvne ploskve tega pomembnega kolorista 20. stoletja niso nikoli zgolj to, ampak s tehniko vtiranja suhe oljne barve v platno poudarja otipljivost podlage, s tem pa ustvarja dinamično preigravanje vtisa ploskovnosti in ploskovitosti. Barvne meglice njegovih slik so zato dinamične in dajejo vtis počasnega umikanja navzven in navznoter, so primarni elementi sveta ob njegovem začetku in njegovem koncu.

Umik kvišku
V času španske državljanske vojne so se njegova ozadja zgostila v usodno črnino, na začetku štiridesetih let 20. stoletja pa se razrahljala v barvne oblake znamenitih Konstelacij, slikarjevih eksapističnim soočenjem z grozljivim časom druge svetovne vojne. Možnost pobega so že v dvajsetih letih ponujale lestve, ki se pogosto pojavljajo na njegovih platnih in tudi v Konstelacijah je ohranil aluzijo simbola, četudi občasno zgolj v naslovu slik. Če so na slikah iz dvajsetih let lestve vodile iz zemeljskega pasu proti nebu, je v Konstelacijah ostalo samo še slednje. Zemeljskost je z vso težo tostranskosti ostala daleč stran, ostalo je samo še ozvezdje brezmejnega razpršenega neba.

Razstava v Portu predstavlja večji del zbirke (na ogled je približno 80 umetnin), večino med njimi pa ima širša javnost prvič priložnost videti od blizu. Poleg slik in grafik je razstavljenih tudi šest tapiserij, izdelanih med letoma 1936 in 1973. Postavitev spremlja razstavni katalog z uvodnim esejem kuratorja.