Največji poseg je bila predelava nekdanje telovadnice, iz katere je zdaj mogoč prehod v prvo nadstropje Narodnega doma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Največji poseg je bila predelava nekdanje telovadnice, iz katere je zdaj mogoč prehod v prvo nadstropje Narodnega doma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sokolska dvorana
S preureditvijo nekdanje telovadnice, zdaj ji pravijo Sokolska dvorana, je srednjeveška zbirka končno lahko predstavljena v dovolj velikem prostoru. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Narodna galerija je umetnostni muzej z eno najdaljših tradicij v Sloveniji. Izteka se stoletje od ustanovitve Narodne galerije in 120 let odprtja Narodega doma.
Narodna galerija je umetnostni muzej z eno najdaljših tradicij v Sloveniji. Izteka se stoletje od ustanovitve Narodne galerije in 120 let odprtja Narodega doma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ptujskogorska skupina
Lepo Madono pripisuje stroka ptujskogorski delavnici, saj naj bi bila vezni člen med ptujskogorsko in velikonedeljsko skupino. Elegantna dela delavnice spadajo med enega najvišji estetskih dosežkov naših krajev vseh časov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ortenški oltar
Med pomembnejšimi novimi pridobitvami je zlat oltar sv. Jurija na Ortneku, ki so ga leta 1954 konjsko opremo in vozovi odpeljali s tamkajšnjega gradu, da bi rešili opremo, ki je ostala pred predhodnim plenjenjem. Skupaj z nekaj druge opreme so ga prestavili v kartuzijo Pleterje, nato pa je bila po kosih prenesena na različne lokacije – sliki iz stranskih oltarjev v Dolenjski muzej, slika svetega Jurija pa je v Narodno galerijo. Zdaj je slika, ki spada med bolj priljubljena dela obiskovalcev, spet obdana z zlato monumentalno konstrukcijo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Louvre odlitki
Prvotna postavitev odlitkov antičnih kipov iz Louvra, ki jih je Narodna galerija leta 1927 pridobila na pobudo Izidorja Cankarja. Foto: Narodna galerija
Barok
Nova stalna zbirka vključuje tudi več novih imen. Z njo so namreč želeli čim enakomerneje pokriti celotno ozemlje današnje Slovenije, saj je bila prejšnja zbirka bolj ali manj omejena na Kranjsko. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ivana Kobilca
Ob obiskovalcem dobro poznana dela Ivane Kobilce so obesili tudi njeni tihožitji, ki predstavljata slikarkino poznejše ustvarjanje. V zbirki so zdaj na ogled dela kar šestih slikark, poleg najbolj znane Kobilce tudi Elisabeth Vigee Lebrun, Marije Attems Auersperg, Henrike Šantel, Helene Kottler Vurnik in Elde Piščanec. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Narodna galerija
Celoten kompleks Narodne galerije, sestavljen iz treh stavb, ki so nastajale med letoma 1894 in 2001, obsega skoraj 13.000 kvadratnih metrov. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Narodna galerija
Bistveno je razširjena tudi zbirka druge polovice 19. in zgodnjega 20. stoletja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Nekaj pomembnejših obogatitev zbirke: Zoran Mušič (Avtoportret), Gojmir Anton Kos (Tihožitje s steklenico in rumeno draperijo), Jakob Savinšek (Osnutek za spomenik Jožeta Plečnika), Gabrijel Stupica (Lucija v starinskem oblačilu), Gvidon Birolla (Koledniki), Maksim Gaspari (Kmečki par), Peter Žmitek (Berač s cerkvico) France Gorše (Eva), Helena Vurnik (Oznanjenje), Elda Piščanec (Dekle v profilu), Sedej (Na balkonu I), Stane Kregar (Predsmrtna pesem), Ivan Napotnik (Egipčanka), Zdenko Kalin (Diana), Drago Tršar (Med velikimi in malimi), Frančišek Smerdu (Drobne sanje), Ivana Kobilca (Dekle v naslonjaču), Jožef Petkovšek ( Perice ob Ljubljanici), Nova imena baročnih mojstrov (Giulio Quaglio, Giambettino Cignaroli), Neznani rezbar (Križani), Koroški rezbar zgodnjega 16. Stoletja (Sv. Magdalena), Ortneški oltar, Jurij Šubic (Skica za strop kabareta »Pri tamburinu«).

Devetdeset let mineva, odkar je društvo Narodne galerije prvič rešilo prostorsko vprašanje in svoj inventar preneslo v Narodni dom. Kljub poznejšim dograditvam ostaja stavba matična palača te osrednje slovenske muzejske ustanove, ki s pravkar končano obnovo nadaljuje vizijo ustanovnikov, z nocojšnjim odprtjem pa zbirko slovenske umetnosti razprostira po večji površini kot kdaj koli doslej.

Po skoraj tri leta trajajoči celoviti prenovi stavbe iz leta 1896 je Narodna galerija odrpla vrata znova povezanega kompleksa in na nekdanje mesto vrnila stalno zbirko pregleda slovenske umetnosti. Pravzaprav njen obseg zdaj presega prvotno postavitev, se zato širi v Ravnikarjevo krilo galerije, s tem pa dokončno uresničuje željo dolgoletne ravnateljice galerije dr. Anice Cevc. Kako veliko se je spremenilo, odkar je sredi šestdesetih let ustanovi zapisala življenje in se soočila z večno prostorsko stisko, ki je deponiranim umetninam odmerjala komaj dve sobi, v katerih so bili artefakti kot v skladovnici drv natlačeni drug nad drugega. Danes meri celoten kompleks treh stavb, nastalih med letoma 1896 in 2001, nekaj več kot 12.600 kvadratnih metrov, k čemur je znatno prispevala tudi nedavna prenova.

Anici Cevc, o kateri je kustos in nekdanji direktor galerije dr. Andrej Smrekar nekoč dejal, da je za Narodno galerijo storila več, kot je v enem življenju mogoče, se za njen prispevek k vzpostavitvi strokovne in vitalne institucije s tradicijo in bogatimi zbirkami zahvaljujejo s postavitvijo njenega bronastega portreta v izdelavi Mirsada Begića. Že doslej so v drugem nadstropju vhodne avle stali kipi ustanovnikov galerije, Riharda Jakopiča, Ivana Hribarja in Frana Windischerja, zdaj jih prestavljajo pred zlato dvorano, pridružuje pa se jim še bronast portret Cevčeve, ki ga odkrivajo ob nocojšnjem odprtju.

Prve štiri dni prost vstop
Na otvoritveni slovesnosti so med drugim odkrili kip Anice Cevc in prisluhnili koncertu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki je izvedlo za to priložnost napisano Uverturo za godala Draga Ivanuše.

Od četrtka do nedelja bo vstop v galerijo prost. Soboto posvečajo družinam in predvsem najmlajše vabijo, da najbolj zelenemu stanovalcu galerije Galu prinesejo ravno takšne barve darilce, saj bodo z malimi darovi zapolnili Galovo dvorano. V nedeljo se bodo obiskovalci v družbi akademskih slikark s skicirko v roki sprehodili skozi zbirko in na papir prenašali detajle umetnin. Kustosi pa bodo podrobneje predstavili novo postavitev, predvsem temeljne novosti zbirke, ki so jo dopolnili z deli iz Moderne galerije, Vladnega umetnostnega fonda, Ljubljanske nadškofije, vrste župnij in drugih muzejskih ustanov.

S prenovo, preureditvijo in posodobitvijo prostorov je Slovenija dobila sodobni muzej, ki ustreza visokim standardom za predstavljanje umetnosti. Stavba, ki je od leta 1993 zaščitena kot spomenik državnega pomena, je po obnovi v izvedbi biroja API Arhitekti bolj funkcionalna. Notranjost je svetlejša, saj so spoštovali prvotno stanje in z odprtjem okenskih odprtin omogočili prodor naravne svetlobe, ki jo nadzirajo senčila.

Z vzpostavitvijo nivojskih dostopov iz Vhodne avle je omogočena pretočnost med galerijskimi prostori, z združenjem slovenske in evropske zbirke pa povečana razstavna površina, ki se razteza na skoraj 3.100 kvadratnih metrih. Največji strukturni poseg je bil v kletnem delu, kjer so predelali telovadnico nekdanjega športnega društva, v spomin na dolgoletne "sostanovalce" pa prostor poimenovali Sokolska dvorana, ki je obenem začetna točka stalne razstave.

Sokolska dvorana novo domovanje srednjeveških zakladov
Ob vstopu v dvorano nas najprej pozdravi relief Krakovske Marije, ki nakaže kronološko zastavljenost celotne razstave, hkrati pa kot timpanon portala gotske predhodnice Križevniške cerkve simbolično pospremi vstop med nekaj vrhuncev srednjeveške zbirke, ki je zdaj končno dobila dovolj prostorno in reprezentativno postavitev. Uvodnega segmenta v resnici ne moremo preveč poudariti, saj se, kot pravi Smrekar, vedno znova izkazuje za steber našega umetnostnega fonda. Ne nazadnje najdemo tukaj delo Janeza Aquile, prvega umetniškega imena, sporočenega na naših tleh, Ljubljanske kiparske delavnice, kopije fragmentov pomembnih stenskih poslikav, predvsem pa skulpture ptujskogorske skupine, ki je po Smrekarjevem mnenju še danes najvišji estetski dosežek naših krajev vseh časov.
S postavitvijo, ki zdaj zaobjema 555 umetnin, kar je za tretjino več kot v prejšnji postavitvi, so želeli opozoriti predvsem na generalne silnice, ki označujejo naš kulturni prostor. Med srednjim vekom in zgodnjim barokom zaznamuje ustvarjanje slovenskih dežel neke vrste slogovna cezura, saj renesančne produkcije skorajda ni. Vsa regionalna ekonomija je delala za obrambo dežele, spomni Smrekar, cerkve so morale vso svojo zlatnino namenjati plačevanju vojskin tako je usahnilo tudi mecenstvo.

Za leto dni je galerija pridobila portret mlade Parižanke Ivane Kobilce, ki je v Sloveniji na ogled prvič od nastanka leta 1892. Več o Ivani Kobilci, enem od stebrov zbirke, preberite tukaj.


Ponovna obuditev mecenstva

Vzpon iz pritličnega sklopa nakaže ta prelom, ki se v prvem nadstropju postopno dvigne v baročno umetnost. Almanachovi Kvartopirci visijo eden nad drugim in opozorijo na zabrisano mejo med prej jasno ločenima slovensko zbirko in kabinetom tujcev, tj. predstavnikom drugih evropskih šol. "Tako da je zdaj naš umetnostni patrimonij res predstavljen v celoti kot ena, enovita pokrajina. Tudi zgodovinski uvoz je vedno del estetskega horizonta, ki ga naši kraji zmorejo. Bivanje umetnin tukaj je pomenilo, da so jih umetniki videli, so se lahko opirali nanje. Čeprav konkretnih vplivov ne najdemo pogosto, nam vendarle kaže vsaj razgledanost in okus naročnikov iz naših krajev," razloži Smrekar.


Odlitki iz Louvra
V stalno zbirko vračajo odlitke antičnih plastik iz Louvra, ki jih je leta 1927 Narodna galerija pridobila na pobudo Izidorja Cankarja in so nekoč stali ob osrednjem stopnišču ter drugih prostorih Narodnega doma. Takšni kipi so od renesanse naprej veljali za najučinkovitejše študijske pripomočke, ki so približevali velike dosežke antične skulpture, in z enakim namenom so jih konec dvajsetih let pripeljali tudi v Ljubljano. Gre za 63 odlitkov, med katerimi je večina narejena na podlagi izvirnih antičnih del v hrambi pariškega muzeja. Po drugi svetovni vojni so odlitke razdelili med različne institucije; del jih hranijo v depojih Narodne galerije, preostale pa so posodili Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ALUO in SAZU. Po besedah kustosinje mag. Mateje Breščak jih zdaj postopoma sprejemajo nazaj. V sodelovanju s kolegi z ALUO-ja in Restavratorskega centra ZVKDS so nekaj del že restavrirali in jih razstavili v prostoru ob Zrcalni dvorani, na ta način pa želijo študentom znova ponuditi možnost študijskega dela v galerijskih prostorih.

V osnovi sicer podobno zasnovana Velika dvorana pritegne z osrednjim poudarkom zlatega oltarja sv. Jurija na Ortneku. Ena izmed temeljnih novih pridobitev zbirke ne pomeni le kiparske dopolnitve slike ključnega slikarja 17. stoletja, Mojstra HGG, marveč je pomemben prispevek k zapolnitvi poglavja baročnih zlatih oltarjev, enega največjih primanjkljajev zbirke. Večji poudarek je na regionalni reprezentativnosti zbirke, več je baročne plastike, ki s Straubom, Holzingerjem in Königerjem pokaže, da je ob slabši zastopanosti slikarstva v štajerskem baroku (ki je dopolnjeno s Flurerjevimi platni) kiparstvo toliko pomembnejše.

Posebna soba je namenjena platnom Frana Kavčiča, po bidermajerju in romantiki pa se razstava nadaljuje v Ravnikarjevem delu, kjer s krajino in religiozno sliko stopimo realizmu naproti. Bistveno obsežnejše predstavljeno ustvarjanje druge polovice 19. in zgodnjega 20. stoletja je dopolnjeno tudi s kiparskimi deli, med katerimi je nekaj monumentalnih plastik. Več prostora je namenjenega Vesnanom, ki ob Savanih spomnijo na sočasno delovanje obeh skupin, ter širše silnice, ki so usmerjale tedanje ustvarjanje.

V pripravi stalna razstava del Zorana Mušiča
Maja bodo v pritličju Narodnega doma odprli tudi stalno postavitev zbirke del Zorana Mušiča. Razstava bo ponujala vpogled v lepo zaokroženo zbirko slikarjevega opusa, ki so jo po donaciji iz zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič na nedavni tržaški dražbi dopolnili še z manjšo umetnikovo lastno podobo in portretom njegove žene Ide.


Nova doba
, nov razcvet
V zdajšnji postavitvi je jasneje razvidno, kdaj je bilo umetnostno ustvarjanje v naših krajih najplodovitejše in kaj je privedlo do takšnega razcveta. To se pokaže v 15. stoletju in vedno se pojavlja na enak način, razlaga Smrekar. "Pojavijo se pomembne uvožene umetnine, prihod tujih mojstrov, ki povzročijo nastanek domačih umetnostnih delavnic in tako se Ljubljana kot edino mesto na slovenskem etničnem ozemlju v 15. stoletju razvije kot produktivno umetnostno središče. Z Janezom Ljubljanskim, z Ljubljansko kiparsko delavnico …" Naslednje plodovito poglavje na naših tleh pomeni 18. stoletje, ko se podre stara stolnica, postavi nova, namesto stare Križevniške cerkve postavi Rossijeva centralna arhitektura. "Ljubljana dobi mediteranski karakter in te pobude privedejo v Ljubljano Robbo, ki se priženi v kiparsko delavnico v Ljubljani, Alzačana Metzingerja, ki izšola Cebeja ..." V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju se zgodi nekaj podobnega. "Postavitev naših umetnikov ob tuja dela nam pokaže, da smo tudi v tem času presegli regionalne okvirje in da je kakovost, ki jo je slovenska ustvarjalnost premogla, šla preko teh meja."

Podaljšan časovni okvir do skorajšnjega Mušičevega slovesa
Z novo stalno postavitvijo podaljšujejo časovno kontinuiteto in posegajo dlje v 20. stoletje. Z zelo pazljivim izborom umetnikov in umetnin po Smrekarjevih besedah ne želijo poudarjati pogleda iz univerzalnih in mednarodnih zornih kotov, ampak opozoriti na domačo perspektivo, na jedro naše domače produkcije. V zadnji sodbi se tako med drugim srečamo s Kregarjevo Fantazijo na terasi, Tratnikovim platnom Slepa, Sedejem in čisto na koncu z enim zadnjih avtoportretov Zorana Mušiča. Simbolični sklep ne pripada le lastni podobi enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev preteklega stoletja, ampak tudi pretresljivemu portretu degradacije, ki jo človeku prinese starost. Ekspresija risbe in strašno povečane, artritične roke se zdijo znane in v spomin nehote prikličejo silovitost izmučenega kosa lesa Drameljskega Križanega, ki smo ga videli v Sokolski dvorani. In tudi vsakršne barvitosti prečiščena in izpraznjena monokromnost, v katero se v poznih delih umaknejo številni slikarji, je nekakšna slogovna zaokrožitev v malem.

Maja Kač


Platforma - Zakladi prenovljene Narodne galerije

Profil: pogovor z direktorico galerije dr. Barbaro Jaki


Nekaj pomembnejših obogatitev zbirke: Zoran Mušič (Avtoportret), Gojmir Anton Kos (Tihožitje s steklenico in rumeno draperijo), Jakob Savinšek (Osnutek za spomenik Jožeta Plečnika), Gabrijel Stupica (Lucija v starinskem oblačilu), Gvidon Birolla (Koledniki), Maksim Gaspari (Kmečki par), Peter Žmitek (Berač s cerkvico) France Gorše (Eva), Helena Vurnik (Oznanjenje), Elda Piščanec (Dekle v profilu), Sedej (Na balkonu I), Stane Kregar (Predsmrtna pesem), Ivan Napotnik (Egipčanka), Zdenko Kalin (Diana), Drago Tršar (Med velikimi in malimi), Frančišek Smerdu (Drobne sanje), Ivana Kobilca (Dekle v naslonjaču), Jožef Petkovšek ( Perice ob Ljubljanici), Nova imena baročnih mojstrov (Giulio Quaglio, Giambettino Cignaroli), Neznani rezbar (Križani), Koroški rezbar zgodnjega 16. Stoletja (Sv. Magdalena), Ortneški oltar, Jurij Šubic (Skica za strop kabareta »Pri tamburinu«).