Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 3 glasov
Ocenite to novico!
V Mestni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava abstraktnih slik in risb, ki jih je Sandi Červek ustvaril med letoma 1985 in 2011.
Na ogled so svetlobno artikulirane črne slike, ki zaznamujejo umetnikovo delo od konca osemdesetih let. Te slika umetnik le s črno barvo, kar sicer ni izjema v zgodovini likovne umetnosti, zato pa je ta barva vseeno prej naletela na nerazumevanje, pomilovanje in zagato gledalcev, ki se vanje niso bili pripravljeni poglabljati. Nekateri so v črnini videli celo tisto skrajno stopnjo slikarskega početja, ki ne more napovedovati drugega kakor konec umetnosti.
Vendar pa so se tisti umetniki, ki so v razvojni logiki svojega dela in s premislekom svetovnega ustvarjanja in njegove preteklosti prišli do skrajnega roba, do črne slike, na njem tudi ustavili ter se raje posvetili drugim vprašanjem, je v umetnikovi monografiji, ki je izšla ob razstavi, zapisal umetnostni zgodovinar Jure Mikuž.
Prvič razstavljeni sproščeni barvni zapisi na papirju
Razstavljena so tudi mala dela na papirju v tehniki oljnega pastela. Ker je likovno snovanje Sandija Červeka do leta 1989 zaznamovala figuralna govorica, ni tako presenetljiv njegov ponoven vstop v figuro in obnovljeno snovno sintakso v čutni črtni risbi. Gestualno sproščeni barvni zapisi na papirju so že 20 let tihi spremljevalci integralnega opusa črnih slik, le da jih umetnik do pred kratkim ni želel javno razstavljati.
V njih se slikar v intimnem dialogu s fantazmatskim ozadjem otrese vseh vezi z realnim, obstaja le njegovo fizično telo, ki ekstatično, tako rekoč brez glavnega toka misli, prek avtomatizma vehementne geste opaža impulze iz njegovega nezavednega slovarja.
Njegov imaginarij se zrcali v realnem, realističnem svetu, v preprostih rečeh iz našega vsakdana, pa naj gre za domače bivanjsko okolje z vsemi uporabnimi predmeti v interierju, za pokrajino, za tihožitja ali za junake iz otroških risank, piše kustosinja Mateja Podlesnik.
Sandi Červek, ki se je rodil leta 1960 v Murski Soboti, sodi med tiste slovenske ustvarjalce, ki so se v obdobju postmodernizma povzpeli v sam vrh slovenske umetnosti in pri tem niso pristajali na postmoderno ikonografijo, temveč so znova začeli iskati mogoče referenčne točke v modernizmu in registraciji slike kot avtonomnega slikovnega dela.
