Med izvirnimi izvodi albumov in vedut izstopajo dela Georga Matthæusa Vischerja (1681), na ogled je tudi njegov zemljevid (1678), gradivo Josepha Franza Kaiserja (1824–1833) in Carla Reicherta (1863–1865). Razstavljena so tudi artografska dela Štajerske v obdobju od 17. do 19. stoletja. Razstavljeni eksponati prihajajo iz fondov Univerzitetne knjižnice Maribor, Pokrajinskega muzeja Maribor, iz zasebne domoznanske zbirke Primoža Premzla, iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. O vedutni dediščini je na odprtju razstave Podobe slovenske Štajerske spregovoril Ivan Stopar, ob tej priložnosti pa je nastopil tudi Kvartet klarinetov z gostjama Konservatorija za glasbo in balet. Razstavo lahko v NUK-u ujamete do 26. marca.

Carl Reichert, eden najpomembnejših vedutistov svojega časa
Del razstave je namenjen predstavitvi lani sklenjenega projekta izdaj reprintov slovenještajerskih topografsko-vedutnih albumov iz 17. in 19. stoletja, ki jih je izdal Umetniški kabinet Primož Premzl. Dvajset let trajajoči projekt je zaokrožil še tretji album štajerskih vedut z naslovom Slovenještajerske vedute Carla Reicherta. Na Dunaju rojeni slikar in grafik, ki je pozneje dolga leta deloval v Gradcu, sodi po Premzlovih besedah med najmarkantnejše pobidermajerske avstrijske vedutiste iz sredine 19. stoletja. V slovenskem delu dežele Štajerske se je zapisal v spomin z dvema grafičnima serijama, Burgerjevo in zlasti po njem imenovano Reichertovo suito Einst und Jetzt, po kateri je postal najbolj znan.

Suita je Reichertovo temeljno delo na področju vedutne grafike, obsega pa 298 v tehniki litografije s tonskim pretiskom natisnjenih listov; med njimi jih je 73 z motivi z današnjega slovenskega dela Štajerske, če pa upoštevamo še veduto Radgone v Avstriji, na kateri je upodobljena tudi naša Gornja Radgona, jih je 74. Prvič so predstavljene vse s slovenskim ozemljem povezane Reichertove litografske ali jeklorezne vedute, pri zadnjih pa so evidentirane tudi njihove variante z različnimi podpisi. Spremljajo jih krajša besedila, proučevanje upodobljenih arhitektur pa je pripomoglo tudi pri korekciji do zdaj uveljavljene datacije Burgerjeve suite. Drugače je z Reichertovimi litografijami, saj so vsi zvezki njegovega albuma na naslovnicah datirani. Gradivo dopolnjujejo še miniaturne vedute treh naših zdravilišč, Dobrne, Rimskih Toplic in Rogaške Slatine, natisnjene na lističe v obliki vrtnice. Gre za drobne umetnine, jekloreze nesigniranega mojstra, za katerim se skriva ravno Carl Reichert.

Obsežen založniški sklop zaobjema še ponatis Stare Kaiserjeve suite (okvirno je nastajala v letih 1824-1833), ki so ga izdali leta 1999, in Vischerjevo Topographio Ducatus Stiriæ – Knjiga gradov iz zadnje četrtine 17. stoletja (izšlo je leta 2006). Založniški trojček ponuja vpogled v študijsko delo, ki je spremljalo pripravo omenjenih izdaj, predvsem pa poudarja pomen takšne izdaje za slovensko kulturno zgodovino. Vse tri izdaje obsegajo približno 450 vedut, ki omogočajo vzporedno ogledovanje in primerjavo razvoja posamezne vedute v krajšem ali daljšem obdobju. K njim so priloženi še trije zemljevidi iz 17. in prve polovice 19. stoletja.