'Zaradi oči, ki ne upodabljajo pogleda in ne zrejo, je prisoten videz spanja. Maske Primoža Puglja nas ob uvidu v zgodovino kiparstva spominjajo na način upodabljanja, pri katerem oči niso detajlno oblikovane. Zazrte so same vase. Ponotranjene, kot so, ne omogočajo gledanja navzven. Če bi si tako masko nadeli, ne bi videli in bi občutili predvsem bivanje v svoji biti. Zato kipi upodabljajo same sebe. V njih so vsa človeška bitja, kakršnih še ni bilo. Anonimus je zato utopija resnice,' piše kustos razstave Miloš Bašin. Foto: Bežigrajska galerija 1
'Zaradi oči, ki ne upodabljajo pogleda in ne zrejo, je prisoten videz spanja. Maske Primoža Puglja nas ob uvidu v zgodovino kiparstva spominjajo na način upodabljanja, pri katerem oči niso detajlno oblikovane. Zazrte so same vase. Ponotranjene, kot so, ne omogočajo gledanja navzven. Če bi si tako masko nadeli, ne bi videli in bi občutili predvsem bivanje v svoji biti. Zato kipi upodabljajo same sebe. V njih so vsa človeška bitja, kakršnih še ni bilo. Anonimus je zato utopija resnice,' piše kustos razstave Miloš Bašin. Foto: Bežigrajska galerija 1

Ne moremo reči, da je na ta njegova dela vplivalo to gibanje ali oni umetnik, saj Pugelj posega po bogati paleti rešitev, ki jo nudi umetnost XX. stoletja, in jih podreja svojim konkretnim ciljem. Domiselno in spretno jih vključi v lastno motiviko ter tako doseže točno izbran in hoten učinek. Elementi različnih izvorov so precizno uravnovešeni, da tako še bolj jasno posredujejo kiparjev pogled na svet, hkrati pa nam zaradi svoje prisotnosti v kolektivnem spominu omogočajo lažjo identifikacijo, zaradi novega okolja pa tudi reinterpretacijo teh osnovnih motivov, ki nas dalje napeljuje na prevpraševanje vrednot sodobne družbe, najprej, kar je važnejše, pa nas vodi v refleksijo samega sebe.

Boštjan Kenda
Pugelj maske izdeluje v različnih materialih ter jih predstavlja kot samostojno delo ali sklop, sestavljen iz več enot. Foto: Bežigrajska galerija 1

V Bežigrajski galeriji 1 bodo drevi odprli kiparsko razstavo Anonimus: Kipi 2012-2014. Razstavljenih bo pet del - pet človeških obrazov, ki ne predstavljajo nikogar, a po kiparjevem mnenju vzbujajo razmislek o ujetosti sodobnega človeka v usodo, ki mu jo narekuje današnja doba.

Pugelj maske, kot je zapisal, izdeluje v različnih materialih ter jih predstavlja kot samostojno delo ali sklop, sestavljen iz več enot. "Če želim narativnost nadgraditi, masko porišem s poslikavo ali grafično obdelavo," je pojasnil.

Tema tokratne postavitve sledi kiparjevemu razmišljanju o človeku in njegovi vpetosti v svet, o potrošniški družbi ter o današnjem političnem položaju. "Kako je mogoče, da se je najvišji evropski duh novega veka in modernosti, ki se je skozi minula stoletja zrcalil v filozofiji, religiji, umetnosti in znanosti, sprevrgel v današnjo brezdušnost in s tem v največjo nevarnost evropskega sveta in človeštva," se s filozofom Ivanom Urbančičem sprašuje Pugelj.

Človek naše dobe je, kot piše Pugelj, dosegel tako rekoč najvišjo "razvojno stopnjo", saj je dosegel optimalno svobodo, ima zagotovljene človekove pravice ter varnost in blagostanje. "O tem nas namreč vsakodnevno informirajo vsi, ki imajo moč javne, medijske besede," piše umetnik.

Nepristnost in zlaganost bivanja
Ob tem opozarja: "Toda vse to, kar pravzaprav že vsi vemo, je moment, sestavina tistega nepristnega, zlaganega, zavestnega bivanja današnjega globaliziranega človeka, civiliziranega Evropejca, pripadnika t. i. zahodnega sveta. In prav ta nepristnost in zlaganost bivanja in naše biti nas vodita v anonimnost."

Pugljeve maske po besedah likovnega kritika Miloša Bašina spominjajo na posmrtne odlitke obrazov, ki imajo videz za vedno spečega človeškega bitja. Kot pri posmrtnih maskah je upodobljen samo del glave, prav tako nimajo odprtin za oči, kot je običajno pri maskah, ki si jih ljudje nadenejo ob različnih običajih, navadah ter tudi obredih.

Maske gledalca spominjajo na način upodabljanja, pri katerem oči niso detajlno oblikovane. Zazrte so same vase. "Ponotranjene kot so, ne omogočajo gledanja navzven. Če bi si tako masko nadeli, ne bi videli in bi občutili predvsem bivanje v svoji biti. Zato kipi upodabljajo same sebe. V njih so vsa človeška bitja, kakršnih še ni bilo. Anonimus je zato utopija resnice," razmišlja Bašin.

Primož Pugelj se je rodil leta 1973 v Kopru. Iz kiparstva je diplomiral leta 1998 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 2002 še magistriral, vmes pa je kiparstvo študiral na univerzi v Pensilvaniji. Svoje delo predstavlja na številnih razstavah doma in v tujini.

Ne moremo reči, da je na ta njegova dela vplivalo to gibanje ali oni umetnik, saj Pugelj posega po bogati paleti rešitev, ki jo nudi umetnost XX. stoletja, in jih podreja svojim konkretnim ciljem. Domiselno in spretno jih vključi v lastno motiviko ter tako doseže točno izbran in hoten učinek. Elementi različnih izvorov so precizno uravnovešeni, da tako še bolj jasno posredujejo kiparjev pogled na svet, hkrati pa nam zaradi svoje prisotnosti v kolektivnem spominu omogočajo lažjo identifikacijo, zaradi novega okolja pa tudi reinterpretacijo teh osnovnih motivov, ki nas dalje napeljuje na prevpraševanje vrednot sodobne družbe, najprej, kar je važnejše, pa nas vodi v refleksijo samega sebe.

Boštjan Kenda