Paolo Veronese: Gostija v Levijevi hiši oziroma Zadnja večerja, 1573. Foto: Wikipedia
Paolo Veronese: Gostija v Levijevi hiši oziroma Zadnja večerja, 1573. Foto: Wikipedia
Paolo Veronese: Gostija v Levijevi hiši oziroma Zadnja večerja, 1573.
Detajl Gostije v Levijevi hiši. Foto: Wikipedia
Paolo Veronese: Darejeva družina pri Aleksandru, 1565-1567.
Paolo Veronese: Darejeva družina pri Aleksandru, 1565-1567. Foto: The National Gallery London
Paolo Veronese
Paolo Veronese: Nezvestoba, ena od alegorij ljubezni, okoli 1575. Foto: The National Gallery London
Paolo Veronese
Paolo Veronese: Lukrecija, 1580-1585. Foto: Kunsthistorisches Museum Wien.

Sodniki so določili, da mora "nespoštljive" detajle popraviti v treh mesecih, vendar se je slikar odločil spremeniti nekaj drugega. Sliko je preimenoval v Gostijo v Levijevi hiši. Tudi novi naslov enega največjih platen beneškega 'cinquecenta', ki ga je naslikal za refektorij dominikanskega samostana ob baziliki Santi Giovanni e Paolo (z delom so želeli zamenjati v požaru uničeno Tizianovo upodobitev), se je sicer nanašal na evangelijski prizor, vendar pa ta ni bil tako ključnega pomena kot Zadnja večerja. Poleg tega evangelij v Levijevi hiši dejansko omenja prisotnost "cestninarjev in grešnikov".
Znana anekdota nam vsaj za silo oriše značaj tega velikega beneškega slikarja, čigar delo bodo med 19. marcem in 15. junijem predstavljali v londonski Narodni galeriji. Monumentalnega dela (meri kar 555 krat 1280 centimetrov), ki ga danes hranijo v beneški Gallerie dell'Accademia sicer, kot kaže, ne bodo med razstavljenimi deli, zato pa po skoraj petletnih pripravah na postavitev na tej razstavili približno 50 del. V londonski galeriji jih hranijo deset, druge bodo posodile zbirke z vsega sveta.
Slikarji barvitih Benetk
Veronese (1528–1588), ime se je slikarja s krstnim imenom Paolo Caliari prijelo zaradi njegovega rojstnega kraja Verone, je bil ob Tizianu in Tintorettu eden izmed treh slikarskih velikanov beneškega 16. stoletja (če Giovannija Bellinija zapišemo še prejšnjemu stoletju). Tako delo kolorista Tiziana kot dramatičnost Tintorettovega manierizma sta imela velik vpliv na njegovo delo, podobno, kot je Veronese navdihoval slikarje poznejših stoletij - od Carraccija, Rubensa, do Tiepola in Watteauja.
V državno blagajno po sredstva za prvo Veronesejevo zbirko
Morda ga je nekoliko pozabilo 19. stoletje, ko je Narodna galerija v Londonu pridobila prvo njegovo delo zbirke - Darejevo družino pri Aleksandru. Ko se je prvi direktor galerije Charles Eastlake leta 1857 po nezanemarljivo vsoto 13.650 funtov, kolikor so za delo zahtevali tedanji lastniki, odpravil kar v državno blagajno, se je moral pošteno namučiti, da je parlamentu pojasnil, zakaj zapravlja tako zajetno vsoto za nakup "drugorazrednega umetnika." Potrdilo o pravilni odločitvi je dobil že ob prihodu slike iz liverpoolskega pristanišča v London, kjer je nekaj časa navduševala mimoidoče na Trafalgar Square. Opevala sta jo Charles Dickens in John Ruskin, ki jo je opisal kot najdragocenejšega Veroneseja na svetu, v galerijo je zvabila celo kraljico Viktorijo.
V London potujejo …
Poleg slike s prizorom Darejeve družine pri Aleksandru bodo na razstavi med drugim na ogled tudi vse štiri Alegorije ljubezni in Poklon svetih treh kraljev, podoba, ki krasi najbolj prodajano božično voščilnico galerije. Ob to bo obešena slika s prav tem prizorom, ki jo sicer hranijo v Vicenzi, newyorški Metropolitanski muze pa bo posodil sliko Mars in Venera združena v ljubezni, ki bo ob tej priložnosti prvič po letu 1910 zapustila ameriška tla.
Po besedah kustosa razstave Xavierja Salomona so se pri izboru osredotočili na Veronesejeve glavne mojstrovine (čeprav do zdaj razkrit seznam razstavljenih del marsikatero ključno delo vendarle izpušča), na katerih je mojster slikal življenje in sijaj, pa tudi anomalije tedanjih Benetk, bogatega pristanišča in enega od umetniških središč sveta.