Vladimir Braco Mušič (1930-2014) je bil teoretik, pobudnik raziskav na področju urbanizma in arhitekture, kulturni ambasador v tujini ter "uvoznik" številnih mednarodnih urbanističnih teorij na Slovenskem. Mušič je po končanem študiju na Harvardu v ZDA leta 1964 pri nas začrtal novo, "ameriško" smer, ki pomeni naslonitev na anglosaški miselni svet in z njim povezane urbanistične teorije. Uteleša tipično figuro povojne arhitekturne stroke, so zapisali v MAO-ju, kjer so leta 2014 v dar prejeli njegov osebni arhiv.

Na razstavi se predstavi več projektov stanovanjskih sosesk v Ljubljani. Med letoma 1967 in 1975 je na tedanjem slovenskem urbanističnem inštitutu skupina arhitektov in urbanistov načrtovala in realizirala serijo stanovanjskih sosesk, ki so se tako na državni kot na mednarodni ravni kmalu uveljavile kot primeri paradigmatskih realizacij na področju sodobnega urbanizma. Projekti sosesk v Ljubljani (BS-7), Splitu (Split 3) in Mariboru (Maribor - Jug), ki jih je zasnovala slovenska projektna skupina pod vodstvom Marjana Bežana, Mušiča in Nives Starc, so radikalno spremenili strategije načrtovanja, ki so bile do takrat značilne za kontekst nekdanje Jugoslavije.

Stolpnice, grupirane okrog zelene površine
Nove predlagane strategije so bile rezultat edinstvene mešanice številnih teoretičnih modelov in urbanističnih vizij, ki so izvirale iz domačih in zahodnih kulturnih izkušenj. (Serijo organsko oblikovanih arhitektonskih potez oziroma, z Mušičevim izrazom, "grupne forme", je Slovenec denimo prevzel od japonskega arhitekta Fumihika Makija: po eni strani poteze povezujejo funkcijsko pomembne točke na lokaciji, kakršna je soseska BS-7, po drugi pa ustvarjajo skupino odprtih in zelenih ambientov.)

Splitski totalni urbanizem
Primer soseske BS-7, prve Mušičeve realizacije v velikem merilu, se je v regionalnem smislu kmalu izrazil v gradnji Splita 3; v prvonagrajenem natečajnem delu avtorskega tima Mušič-Bežan iz leta 1968 je ulica kot primarni urbani element pomenila osnovni motiv. Ulice in soseske Splita 3 pomenijo enega izmed najzanimivejših primerov totalnega urbanizma v sedemdesetih letih – tako na jugoslovanski kot na mednarodni ravni.

Ena ključnih posebnosti teh kompleksov je v prostorski organizaciji stanovanjskih volumnov: stanovanjske lamele se razvijejo okrog linearnih pešaških ulic in širokih zelenih površin, usmerjenih na naravne dominante ali pejsaže, so zapisali v muzeju.

Zrcalo hitre rasti urbanih središč
V vseh teh projektih se je veliko merilo stanovanjske arhitekture, ki je zaznamovalo hitro urbano rast industrijskih središč nekdanje Jugoslavije, ujelo s potrebami prebivalstva glede človeškega merila in tradicionalnih oblik kolektivnega življenja. In s tem odprlo novo, morda tudi zadnjo stran v urbanističnem planiranju v Sloveniji in v takratnih socialističnih državah na splošno.

Razstavo, ki se je odprla danes in bo na ogled do 20. novembra, bo pospremil katalog, ki bo prek načrtov, skic, risb, fotografije in besedil kustosov predstavil in analiziral povojni razvoj modernega urbanističnega planiranja.