Deset dni po nesreči, 21. marca, je gospod Sato začel uporabljati Twitter, da bi izvajal pritisk na vlado, naj posreduje prave informacije o nesreči prebivalcem bližnje vasice Iitate, kjer je bil rojen. Prepričan je, da je nesreča povzročila velik generacijski razkol v evakuiranih vaseh.
Deset dni po nesreči, 21. marca, je gospod Sato začel uporabljati Twitter, da bi izvajal pritisk na vlado, naj posreduje prave informacije o nesreči prebivalcem bližnje vasice Iitate, kjer je bil rojen. Prepričan je, da je nesreča povzročila velik generacijski razkol v evakuiranih vaseh. "Želeli smo zapustiti svojo vas kmalu po nesreči, misleč, da ni varno. Starejši ljudje so želeli ostati, tako da tudi mi nismo mogli oditi." Na koncu so morali oditi vsi. Gospod Sato s strastjo govori o svoji vasi, o lesenih hišah, vrtovih, poljih in drevesih. Po njegovem mnenju nesreča ni vplivala samo na ljudi, temveč tudi na način življenja, h kateremu se nikoli ne bo mogel vrniti. Foto: Robert Knoth/Greenpeace

Robert Knoth in Antoinette de Jong sta z Greenpeaceom jeseni 2011 obiskala področje Fukušime, kjer sta fotografirala posledice, ki jih je prinesla nesreča v jedrski elektrarni. Nastala je razstava Shadowlands/Dežela senc, ki so jo ob prvi obletnici katastrofe v interaktivni obliki objavili tudi na spletni strani slovenskega Greenpeacea.

Globoko občutje izgube
"Fukušimska jedrska nesreča ima dramatičen vpliv na okolje in na življenja ljudi iz širše okolice jedrske elektrarne. Ta vpliv sva skušala dokumentirati skozi fotografiranje pokrajine in portretov ljudi ter z intervjuji prebivalcev iz prizadete regije. Nekateri od njih se ne bodo mogli nikoli vrniti na svoje domove. Pri njih sva naletela na globoko občutje izgube," je o obisku Japonske in nastanku fotografij za razstavo povedal Robert Knoth.

Kaj se je lani dogajalo v Fukušimi in kako poteka odpravljanje posledic te jedrske katastrofe, bodo na 3. programu Radia Slovenija s strokovnjaki preverili tudi v torkovi oddaji Glasovi svetov ob 14.05. Po lanskem potresu in cunamiju 11. marca na Japonskem so pozornost svetovne javnosti pritegnile težave jedrske elektrarne v Fukušimi, saj so več reaktorjev razdejale eksplozije, v okolje pa je ušlo toliko sevanja, da so nesrečo uvrstili v najvišjo kategorijo na lestvici jedrskih nesreč, skupaj s Černobilom. Leto dni pozneje je območje Fukušime zaradi radiološkega onesnaženja še vedno zaprto, mnenja o nevarnosti, ki jo predstavljajo jedrske elektrarne, pa so še vedno močno deljena.

Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij z razstave Shadowlands, interaktivno razstavo pa si oglejte na spletni strani slovenskega Greenpeacea.

Na videz idilična podeželska pokrajina v Tsusihimi, ki pa je preveč kontaminirana, da bi se človek po njej še sprehajal. Tako kot številni drugi deli bližnje vasi je tudi tu stopnja obsevanosti tako močna, da ni jasno, ali se bodo prebivalci sploh še kdaj lahko vrnili. Foto: Robert Knoth / Greenpeace
Družina gospe Satsuki Ikeda je devet generacij živela na kmetiji v vasi Iitate, preden so jih evakuirali v mesto Fukušima. Tam je gospa Ikeda zelo težko spala zaradi hrupa, skrbi in obupa ob izgubi svoje vasi, dela in možnosti pridelave hrane. Prebivalci vasi, zdaj razpršeni po vseh koncih države, se kljub razdalji skušajo na vsakih nekaj mesecev srečati, da bi se pogovorili o težavah, s katerimi se spoprijemajo. Organizirajo tudi verske festivale, ki še naprej predstavljajo pomemben del njihovih življenj. Foto: Robert Knoth / Greenpeace
Osnovna šola Iitoi v vasi Iitate je prazna že vse od katastrofe v jedrski elektrarni. Umeščena med prelepe zelene gore, 40 km stran od nuklearne elektrarne. Čeprav je vas 20 km zunaj t. i. izključitvene cone, je nevarno kontaminirana. V vasi so ostali le starejši in tisti, ki je zaradi svojega dela niso mogli zapustiti. Foto: Robert Knoth / Greenpeace
Zapuščene ulice, hiše in podjetja ležijo v mestu Kavamata, kjer je radioaktivnost prisilila prebivalce k evakuaciji. Podobno kot v sosednjih mestih le peščica prebivalcev ostaja. Večina je bila evakuirana v varna mesta Fukušima City, Jonezava ali Nihonmatsu. Foto: Robert Knoth / Greenpeace