Razstave
()

Poudarki

  • Fotografska razstava Kmečka ohcet v Ljubljani - v objektivu Marjana Cigliča
  • Na ogled je na Ljubljanskem gradu
Prvi pozdrav mladoporočencev
(Ljubljana, 26. maja 1973)
Kmečka ohcet, ki jo je vsako leto organiziral Dnevnik, je pokazala, da so bili mladi še kako pripravljeni ohranjati folkloro pri življenju. Foto: Marjan Ciglič
Takole je tradicionalna ohcet videti na Kraškem. Foto: RTV SLO
Kraška ohcet

Kmečka ohcet je imela zaradi vseh spremljajočih dogodkov velik pomen pri prepoznavanju slovenskih šeg in običajev, krajev in ljudi, v mednarodnem merilu pa je veliko pripomogla k turizmu in prepoznavnosti Slovenije v svetu. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Svatovska rajanja, kakršnih ni več

Fotografska razstava Marjana Cigliča Kmečka ohcet
5. junij 2008 ob 08:45,
zadnji poseg: 5. junij 2008 ob 18:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Fantovščina in dekliščina, prevoz nevestine bale, vasovalci s podoknicami in sprevod folklornih skupin - v starih časih se v zakonski jarem ni dalo skočiti kar mimogrede.

Zamisel o Kmečki ohceti se je porodila oktobra 1965, ko je pisan sprevod narodnih noš in okrašenih poročnih kočij vzbudil veliko zanimanja domačinov in izredno pozornost tujih turistov. Vzklila je ideja, da bi dogodek postal tradicionalen in mednaroden; prireditev je iz leta v leto dobivala večje razsežnosti, saj so se je udeleževali pari iz različnih držav in s celin. Po kratki prekinitvi (1975-78) so jo ponovno oživili pod imenom Ohcet v Ljubljani, ki je potekala vse do leta 1990.

Razpis in izbor poročnega para je za Slovence organiziral časopis Dnevnik - in tukaj nastopi fotoreporter Marjan Ciglič, ki je za časopisno hišo delal dolgih štirideset let (1958-98). Njegovo zapuščino, ki šteje več kot tristo tisoč posnetkov in zajema utrip življenja in dela Slovencev v tem obdobju, je Dnevnik poklonil Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Med tistimi bolj odmevnimi dogodki, ki jih je Marjan Ciglič spremljal, je bila tudi Kmečka ohcet. Fotografska razstava na to temo je na ogled v Galeriji S in Petokrakem stolpu na Ljubljanskem gradu.

Pare je v 70. in 80. letih množično grabila nastalgija
Izmed vseh prijavljenih parov, ki so se bili pripravljeni poročiti na kmečki ohceti, je žirija zmagovalca izbrala s kvizom, ki je preizkušal različna znanja in spretnosti: poznavanje literature, dopolnjevanje pregovorov, znanje geografije, ples, prepoznavanje popevk, vedenja o zdravju, spretnostne igre: sestavljanje pohištva, žaganje drv, postiljanje postelje … Par z največjim številom točk se je torej poročil na Kmečki ohceti, drugouvrščeni pa na Plitvičkem vjenčanju, podobni mednarodni prireditvi na Hrvaškem.

Kako so se torej poročali "po starem"?
Kmečka ohcet je potekala po ljudskih šegah in običajih, spremljale pa so jih mnoge folklorne in glasbene prireditve, ki so se vrstile ves teden. V začetku tedna je bil sprejem vseh zaročencev pri predstavnikih mestne oblasti, naslednja dva dneva sta bili fantovščina in dekliščina v različnih podeželskih krajih zunaj Ljubljane, kjer so se neveste in ženini ločeno in v družbi domačih fantov in deklet poslavljali od samskega stanu z raznimi igrami, prikazi domačih opravil, pesmimi in plesi, kakršni so bili v navadi pri Slovencih v starih časih. Zadnji dan pred poroko je bil v katerem izmed turističnih krajev prevoz nevestine bale. To je oprema, ki jo nevesta dobi za doto, ko odhaja za gospodinjo v novi dom. Noč pred poroko so neveste prespale ločeno od svojih zaročencev, ker so zvečer prišli v goste vasovalci – po lestvah do hotelskih oken. Podoknice so igrali različni narodno-zabavni ansambli.

Sprevod narodnih noš do Magistrata
Vrhunec vsega dogajanja je prireditev dosegla na dan poroke. Po ljubljanskih ulicah se je vil svatovski sprevod – prava revija narodnih noš. Neveste in ženini, oblečeni v narodne noše svojih narodov, so se vozili v okrašenih kočijah. Spremljala jih je množica narodnih noš iz vseh krajev Slovenije in drugih republik nekdanje države in zamejstva. Slavnostni obred poroke je bil na Magistratu. Pari so bili drug drugemu za poročno pričo. Ko so izrekli svoj "da" vsak v svojem jeziku, so jih vpisali v poročno knjigo kot moža in ženo.

Na noge so spravili vso Ljubljano
Zatem se je začelo rajanje, nastopi folklornih skupin, narodno-zabavnih ansamblov, mažoretk. Dogajalo se je pred Mestno hišo, v središču Ljubljane in pred dvorano Tivoli ali Gospodarskim razstaviščem, kjer je bilo slavnostno kosilo in veselo svatovanje.

Za večno!
(Ljubljana, 27. junija 1987)
Zibelka – darilo vsem poročnim parom (Ljubljana, 26. junija 1982)
Mestne ulice so preplavljali glasba, ples in živobarvne noše
(Ljubljana, 25. junija 1985)
Fantovščina, Ptuj, 23. maja 1974
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo