Vaša ocena: 
Ocena 3,5 od 8 glasov
Ocenite to novico!
Ko smo še bili v nekdanji Jugoslaviji, smo na malih ekranih pogosto spremljali poljske risanke, nadaljevanke ali filme. Pričevalci vitalnosti poljske filmske industrije pa so bili tudi odlični filmski plakati.
V petdesetih in šestdesetih, ko je bila Poljska globoko zakopana v trdi socializem, se je tam razcvetela umetnost filmskega plakata. Ne, ta ni propagirala poljske filmske produkcije, ampak hollywoodsko, ki je pravzaprav promovirala tisto, o čemer Poljaki tedaj še skoraj sanjati niso smeli. Na temeljih treh odličnih oblikovalcev iz štiridesetih let Henryka Tomaszewskega, Tadeusza Trepkowskega in Eryka Lipinskega se je tudi kot reakcija na od leta 1948 zapovedani socialni realizem razvil veliko bolj sproščen filmski plakat.
Oblasti so ga imele bolj ali manj za stranski, skoraj nepomemben proizvod, nadzirale so predvsem filme, plakat pa prepustile ljudem. Od sredine šestdesetih se tako razvije pogosto celo provokativni filmski plakat, v tej produkciji pa so izstopali impresionistične poteze Marie Ihnatowicz, popartistični dizajni Andrzeja Krajewskega, punkovske montaže Ryszarda Kiwerskega in Macieja Raduckega ter minimalistične podobe Bronislawa Zeleka in Mieczyslawa Wasilewskega.
Zanimivo je, da je poljska plakatna umetnost svežino in drznost začela izgubljati prav v osemdesetih, ko se je njeno sporočilo s sedaj upravičenim upanjem v družbene in politične spremembe politiziralo. In posebej v devetdesetih, ko so tudi na Poljsko prodrli veliki studii, kot sta Warner in Paramount, so ti velikani tudi prevzeli produkcijo filmskih plakatov. To niso bili več poljski umetniški izdelki, ampak le prevedeni generični hollywoodski propagandni izdelki. A spomin na zlato dobo plakata vseeno ostaja živ. Ohranja in po svetu ga širi tudi razstava v londonski galeriji Kemistry.
