Razstave
Cerkev Svetega Groba
Nikjer druge kot v cerkvi Svetega groba se zgodovina treh monoteističnih ver, še posebej pa krščanstva, ne zdi tako zgoščena. Vsak najmanjši prostor pripoveduje eno poglavje te zgodovinske naracije. Kot tudi sicer pogosto v zgodovinopisju pa tudi tu nenehno potekajo boji za 'reinterpretacijo' in osvajanje ozemelj. Foto: EPA
Tloris cerkve Svetega groba
Ta tloris iz leta 1898 izvrstno prikaže razdrobljenost ozemelj v cerkvi Svetega groba in ob njem se zavemo, kako kompleksno je urejanje razmerij in gibanja vseh devetih 'lastnikov oziroma skrbnikov parcel' v cerkvi. Foto: MMC RTV SLO
       Menihi katere koli od kapel in ločin v cerkvi Božjega groba lahko obiščejo to sveto jamo in ob njej jokajo in molijo in častijo plemenitega Odrešenika. Dve različni kongregaciji ne smeta vstopiti istočasno, saj se vedno stepeta.       
 Mark Twain, The Innocents Abroad, 1869
       Status quo je star niz pravil, ki ga vedno znova spreminjajo in prilagajajo, da bi ljudem omogočili uporabo teh pomembnih krajev, ki so nabiti s simboliko in vero.       
 Ifat Finkelman
Sirska kapela v cerkvi Svetega groba
Cerkev Svetega groba je tudi antropološki muzej. Če bi Jezus Kristus vstal od mrtvih, bi gotovo razumel mašo v sirski kapeli. Tam namreč versko obredje še vedno poteka v aramejskem jeziku. Foto: EPA
       Stavbe niso le pasivni elementi /.../ niti niso le prizorišča zločina, lokacije, na katerih se odvija nasilje. Veliko bolj so grajena okolja skupki struktur, prostorov, infrastrukture, storitev in tehnologije s sposobnostjo delovanja in sovplivanja na okolje in usmerjanja dogodkov v svoji okolici. Bolj kot da preprosto uokvirjajo človeške akcije, aktivno oblikujejo in pogojujejo, včasih tudi nasilno, incidente in dogodke.       
 Eyal Weizman, izraelski arhitekt in teoretik arhitekture
Izraelski paviljon v Benetkah
Na razstavo v izraelskem paviljonu vstopite ravno ob maketi cerkve Svetega groba, ki je simbol pravil za nekonflikten soobstoj različnih veroizpovedi v Izraelu. Foto: Izraelski paviljon/Andrey Furmanovich
       Status quo je iz tega prostora (cerkev Svetega groba, op. P. B.) naredil antropološki muzej.       
 Jiska Harani, izraelska zgodovinarka
Izraelski paviljon v Benetkah
Nekoč je Rahelina grobnica stala na samem in je bila dostopna vernikom vseh veroizpovedi, ki jo imajo za sveti kraj. Danes je ... Foto: Izraelski paviljon/Andrey Furmanovich
       Kdor koli je že vladal v Sveti deželi in tudi kdor danes vlada, mora vse skupaj nekako operativno voditi in ljudem omogočiti, da funkcionirajo na teh prostorih.       
 Ifat Finkelman
Izraelski paviljon v Benetkah
... obdana z ločevalnim zidom in je kot enklava sredi varovanega ozemlja. Foto: Izraelski paviljon/Andrey Furmanovich
       Morda se sliši nenavadno, vendar smo arhitekti na neki način posredniki. Ni nam dovoljeno, da delamo projekte po svoje. Svobodno delamo le v primeru konceptualnih projektov.       
 Ifat Finkelman
Izraelski paviljon v Benetkah
Historiat načrtov za ureditev trga ob Zahodnem zidu, od katerih noben ni bil izveden, govori o tem, kar poudarita tudi sogovornici, da arhitekti v Izraelu bolj kot ne vedno ustvarjajo po nareku in da na njihovo delo vplivajo tudi verski oziri. Foto: Izraelski paviljon/Andrey Furmanovich
       V krajih, kjer je konflikt tako navzoč, morajo arhitekti razumeti krhkost in delikatnost prostora in morajo zato biti še bolj kreativni. Včasih neko sporočilo predajo tudi začasne rešitve in želimo opozoriti, da je tudi način, na katerega prostore uporabljamo, že del dela arhitekta.       
 Ifat Finkelman
Izraelski paviljon v Benetkah
Eden najkompleksnejših primerov urejanja souporabe nekega svetega kraja je jama patriarhov. Delijo si jo Judje in muslimani, po deset dni na leto pa jo vsaka skupnost sme uporabljati zgolj zase. Apropriacija prostorov zahteva pravo koreografijo predmetov, ko morajo Judje in muslimani v 24 urah samo z uporabo 'kulis' spremeniti identiteto prostora. Ta kompleksen postopek v Benetkah predstavlja film umetnice Nire Pereg. Foto: Izraelski paviljon/Andrey Furmanovich
       Tudi v našem času se je bojevala vojna, ki je zahtevala milijone iz zakladnic in potoke krvi, in sicer zgolj zato, ker sta dva naroda zahtevala pravico do tega, da postavita novo kupolo. Zgodovina je polna te stare cerkve Božjega groba – polna krvi, ki so jo prelili zaradi spoštovanja in čaščenja, zaradi katerega so možje (v svojih rokah, op. P. B.) držali to zadnje počivališče ponižnega in skromnega, milega in plemenitega Princa Miru!       
 Mark Twain, The Innocents Abroad, 1869
Izraelski paviljon v Benetkah
Izraelski paviljon je čudovit objek arhitekta Zeeva Rechterja, ki je bil tudi eden izmed predstavnikov tako imenovanega telavivskega bauhausa. Ta razstavni prostor imajo mnogi izraelski ustvarjalci za kritično platformo, kjer lahko svobodno predstavljajo tudi projekte, ki ne sledijo uradni izraelski politiki, a se v to nihče ne vmešava. Foto: Arhiv RTV SLO

"V Izraelu smo arhitekti le posredniki"

Izraelski paviljon v Benetkah predstavlja pravila za uporabo svetih krajev
11. junij 2018 ob 08:47,
zadnji poseg: 12. junij 2018 ob 11:56
Benetke - MMC RTV SLO

Zakaj izraelski arhitekti menijo, da doma zares ne morejo opravljati svojega poklica, zakaj je Mark Twain leta 1867 Jeruzalem doživel kot turoben kraj zlomljenega srca, kako pravila za uporabo svetih krajev preprečujejo konflikte in kako se politika vpisuje v različne plasti grajene krajine.

Oddajo Platforma o 16. beneškem arhitekturnem bienalu si lahko pogledate pod tem prispevkom. Avtorica: Polona Balantič, režiserka: Špela Kuclar.

"Ko obdan z običajno množico beračev vstopiš v stavbo, na levi strani zagledaš turške čuvarje – kristjani različnih ločin se namreč ne le prerekajo, ampak bi se na tem svetem kraju, če bi to le bilo dovoljeno, tudi stepli." Bilo je leto 1867 in Mark Twain je na krovu ladje Qaker City potoval po Evropi in v Sveto deželo in vse skupaj kritično in humorno popisal v zapiskih, ki jih je izdal pod naslovom The Innocents Abroad. Ta potopis je bil najbolj prodajana Twainova knjiga v času njegovega življenja, poglavje o obisku Jeruzalema pa je tisto, ki nam jasno prikaže, da brez jasnih pravil soobstoja niti pripadniki različnih krščanskih denominacij ne bi mogli soobstajati na skromnem ozemlju. In to jim, in tega Twain ne pozabi s sarkastičnim tonom nakazati, ni ravno v čast.

O tem najjasneje piše ob popisu obiska cerkve Božjega groba, kjer človek fizično začuti nasičenje zgodovinskih plasti, povezanih z dejanskim razvojem, pa tudi mitologijo treh velikih monoteističnih religij. "Vse krščanske ločine (izjema so le protestanti) imajo v cerkvi Božjega groba svoje kapele in vsaka se mora držati svojega ozemlja in ne sme stopiti na ozemlje katere druge. Vedno znova se je izkazalo, da niso sposobne skupaj moliti okoli groba odrešenika miru na zemlji," in ta del o dobrososedskih odnosih v cerkvi Twain sklene, "predstavniki dveh kongregacij ne smejo hkrati vstopiti (v grobnico, op. P. B.), saj se vedno stepejo (okrepljen tisk v izvirniku)."

Menihi skrivaj zamenjajo ključavnice
Najbolj znan primer iz sodobne zgodovine, ki pokaže razsežnosti krhkega ravnotežja moči v cerkvi, je tisti iz sedemdesetih let. Tedaj so koptski menihi, ki so nadzirali zgornji del cerkve, znan tudi kot sultanov samostan, odšli na molitev; ko so se vrnili, niso mogli vstopiti, saj so etiopski menihi v vmesnem času zamenjali ključavnice. Razprtije med koptsko pravoslavno in etiopsko pravoslavno cerkvijo glede pravic do tega dela cerkve Božjega groba se vlečejo že stoletja.

Prav tako stoletja je dolga zgodovina prekarnega sobivanja v cerkvi. To je zgodovina, ki vsebuje tudi poglavja o disputih glede arhitekturnega sloga, pravic do organiziranja praznovanj, uporabe jezika v ceremonialih, ki pa so včasih kulminirali tudi v sporih, ki so zaznamovali mednarodno politiko; to je tudi zgodovina trgovanja: genovski dož je denimo v 14. stoletju v zameno za dodelitev pravic Osmanom za trgovanje v pristaniščih pod njegovo jurisdikcijo, zahteval pravico do kapele v cerkvi Božjega groba. Zaradi vsega tega in predvsem zaradi tega, kar Mark Twain skozi pripoved prikaže kot notorično prepirljivost krščanskih menihov, je ključ cerkve že od 12. stoletja zaupan muslimanskim družinam.

Koreografija prostora krhkega ravnotežja
O tej neverjetni kompleksnosti, lahko bi rekli kar koreografiji prostora, izvemo že ob vhodu v izraelski paviljon v Giardinih, v čudovito stavbo arhitekta Zeeva Rechterja, ki je bil tudi eden od predstavnikov tako imenovanega telavivskega sloga v duhu šole Bauhaus. V bližini vhoda zdaj stoji model cerkve Božjega groba. Različni predeli so obarvani različno in prikazujejo, katera krščanska denominacija ima pravico do njega. Še bolj zapleteno je vse skupaj ob velikih verskih praznikih, ko se morajo skozi dan zvrstiti maše in procesije. Različni dogodki si sledijo tudi na manj kot deset minut in v nekaterih so udeležene skupnosti, ki se 'ne smejo' srečati. A pravila, naj se zunanjemu opazovalcu zdijo še tako absurdna, vendarle delujejo.

In cerkev Božjega groba je le en primer. Pod naslovom In Statu Quo – strukture pogajanja skupina izraelskih arhitektov predstavlja več primerov, ko se krhko sobivanje predstavnikov različnih veroizpovedi vriše v pokrajino, pa tudi, ko se z urbanističnimi ukrepi poskuša delovati v korist ene in torej v škodo druge verske skupnosti. Kar seveda vse skupaj ogroža status quo.

Sultan leta 1852 zamrzne obstoječe pravice veroizpovedi
Model ob vhodu je arhitekt, arheolog in protestantski misijonar nemškega rodu Conrad S. Schick izdelal leta 1862. To je bilo – tako kot tudi Twainovo popotovanje – le nekaj let po koncu Krimske vojne, ki jo je Rusko cesarstvo izzvalo prav pod pretvezo verskega argumenta, to je zahteve po priznanju skrbništva nad kristjani v Osmanski državi, in obenem manj kot desetletju po sprejetju prvega dokumenta o statusu quo. Tega je sultan Abdul Medžid I. leta 1852 odredil s fermanom, javnim dekretom, s katerim je zamrznil obstoječe stanje glede pravic verskih skupnosti v zvezi s sedmimi krščanskimi svetimi kraji. Konkretni povod je bilo dolgo in krvavo rivalstvo med Rimskokatoliško cerkvijo in Grško pravoslavno cerkvijo za prevlado v krščanskih svetih krajih v Sveti deželi.

"Ko govorimo o statusu quo, govorimo o nizu pravil, ki so bila vzpostavljena v osmanski državi v 19. stoletju," pove Ifat Finkelman, ena od kustosov izraelskega paviljona, "kdor koli je že vladal v Sveti deželi in tudi kdor danes vlada, mora vse skupaj nekako operativno voditi in ljudem omogočiti, da funkcionirajo na teh prostorih. Status quo je star niz pravil, ki ga vedno znova spreminjajo in prilagajajo, da bi ljudem omogočili uporabo teh pomembnih krajev, ki so nabiti s simboliko in vero. Po propadu Osmanske države so ta pravila prevzeli Britanci kot upravitelji mandatnega ozemlja in nato vsi naslednji nosilci oblasti."

Strah pred precendensom
Vse skupaj ni tako enostavno. Kljub načelnemu priznavanju pravil pravzaprav nenehno poteka prikriti boj za preinterpretacijo ne le njih, ampak tudi zgodovine. Zgodovinarka Yisca Harani, s katero je ekipa tudi sodelovala, na primeru na videz povsem banalnega dogodka predstavi, kako se vsi bojijo novih precendensov v uporabi verskih prostorov. Zgodil se je med ceremonijo svetega ognja leta 2000: "Grški patriarh je resno zbolel in zato so ga do edikule pripeljali na vozičku, na katerem je bila pritrjena naprava s kisikom. Očitno je zaprosil armenskega patriarha, da mu poda prižgano svečo. Naslednje leto je izbruhnil hud spor. Grški patriarh je do tedaj že umrl in ko je med istim praznikom leto pozneje vstopil v cerkev njegov naslednik, ga je tam prestregel predstavnik armenske cerkve in trdil, da njim pripada pravica do tega, da ogenj prinesejo na plano. Novi patriarh je prav dobro vedel, da ta pravica pripada grškemu pravoslavnemu patriarhu, zato se mu je vse skupaj zdelo nelogično in nerazumno. Na čem so torej armenci utemeljevali svoj privilegij? Na precendensu iz leta poprej. Precendens je beseda, ki v Božjem grobu vzbuja grozo."

Nora država anomalij
"Govorim kot državljanka nore države, ki živi realnost anomalij," tudi v zajetni knjigi, ki spremlja razstavo, pravi Haranijeva. Podobno, vsaj z ozirom na njuno delo arhitektk, pravita Finkelmanova in njena kolegica Tania Coen Uzzielli. "Morda se sliši nenavadno, vendar smo arhitekti na neki način posredniki. Ni nam dovoljeno, da delamo projekte po svoje. Svobodno delamo le konceptualne projekte," pove Finkelmanova ob nizu maket neuresničenih načrtov za ureditev trga ob Zahodnem zidu oziroma Zidu objokovanja, ki je vse od šestdnevne vojne leta 1967 prazen prostor.

7. junija 1967, to je tretji dan vojne, so izraelske enote skozi Levja vrata vstopile v stari Jeruzalem (stari Jeruzalem je bil tedaj pod jordansko oblastjo) in dosegle Zahodni zid, ki naj bi bil ostanek drugega judovskega templja in je tako opomin na katastrofe, ki so skozi zgodovino vedno znova prizadele Jude. V tem je to zanje tudi najsvetejši kraj. Naslednji dan je župan Jeruzalema Teddy Kollek ukazal rušenje četrti Mugrabi (maroške četrti), kar je pozneje opravičeval s sanitarnimi razlogi, v resnici pa je šlo za osvajanje ozemlja ob Zahodnem zidu. Nekateri prebivalci niso želeli zapustiti domov in so v njih vztrajali tudi še med pogromom buldožerjev in operacija je imela vsaj eno smrtno žrtev.

Zgradimo diskoteko božje navzočnosti
S tem se je sicer absurdna zgodovina trga ob Zahodnem zidu šele začela. Dogajanje je v nekaterih kritičnih izraelskih Judih vzbudilo tudi gnev. Yeshayahu Leibowitz, legendarni polimat, vrhunski naravoslovec in kritičen intelektualec, je že 21. junija 1967 v časopisu Haaretz objavil članek z naslovom Diskotel, v katerem je podal svoje videnje dogodkov. Med drugim je pisal: "/…/ni bilo še hujšega bogoskrunstva, kot je bilo romanje 200.000 Judov z 20.000 vozili zadnji Šavut; in pa začasna parkirišča, ki jih je izraelska policija uredila na poslopjih Tempeljske gore, da bi imeli obiskovalci na sabat kje parkirati. Nihče še ni Tori in judovstvu izkazal večjega prezira kot tisoči Judov, ki se vsak sabat podajo na arabske bazarje v starem mestu, da bi sklepali dobre kupčije."

In kaj storiti z na novo sproščenim prostorom? "/…/to je moj skromni predlog: naj postane trg pred Zahodnim zidom največja diskoteka v Izraelu in poimenujmo jo disko božje navzočnosti. To bi moralo zadovoljiti vsak del našega naroda: sekularno prebivalstvo, pač zaradi funkcije diskoteke, in vernike, zaradi invokacije božanskega v imenu."


Kako bi se Leibowitz morda norčeval šele danes, ko na kraju rušitve še vedno ni nič nastalo. "Ni šlo le za to, da bi se presojalo z vidika arhitekture, ampak tudi za politično razpravo, ali naj bi bil ta prostor svet prostor z recimo veliko sinagogo in striktnimi pravili uporabe ali pa naj bi bil to odprt javen prostor za vse," pravi Finkelmanova, ko si ogledujeva modele, "ta tenzija med nacionalnimi, civilnimi in verskimi argumenti se kaže skozi te različne predloge vse od leta 1967. Vsak izraža različno agendo naročnika in vse skupaj je kot neskončna pogajalska debata."

Na ogled je tudi zadnji predlog, ki so ga pred štirimi leti naročili pri arhitektu Michaelu Aradu, morda najbolj znanem kot arhitektu spominskega centra ob newyorškem Svetovnem trgovinskem centru. "Naročilo je prišlo po pozivu feminističnih skupin, ki so od ministrskega predsednika Netanjahuja zahtevale enakopravnost v pravicah do molitve ob Zahodnem zidu. Trg ob Zahodnem zidu namreč upravljajo ortodoksni Judje in ti ženskam denimo ne dovolijo glasne molitve in s seboj ne smejo prinesti knjig. In te ženske, ki so se poimenovale WOW (Women of the Wall ali Ženske Zidu, op. P. B.) so zahtevale enake pravice in po 25 letih jim je končno sodišče dalo pravice do prostora, na katerem lahko molijo na svoj način."

Kot pove Finkelmanova, je to v svojem načrtu upošteval tudi Arad, ki je ob obstoječem trgu načrtoval še enega za ženske in ga zasnoval kot prostor kontemplacije v več nivojih in z veliko zelenja. Projekt stoji … Bolj ortodoksna srenja je protestirala, grozila celo z odhodom iz vlade, kaj bo s projektom, ni znano.

Benetke so kritična platforma za izraelske ustvarjalce
Kdor redno hodi na beneški bienale, pa naj bo to arhitekturni ali likovni, zlahka dobi vtis, da so v Benetkah predstavljeni projekti nenavadno neuglašeni z uradno izraelsko politiko, da so zastopani avtorji po pravilu bolj kritični kot pa ne. Ko o tem ob robu pogovora povprašam sogovornici, mi pritrdita. Da beneški paviljon velja za nekakšno kritično platformo, pravita, in da ga tako mnogi tudi izkoriščajo in da vsi cenijo, da se v to politika ne vpleta.

Razmere v Izraelu včasih proizvedejo tudi nepričakovane upornike. Do enih, pravzaprav gre za upornice, nas privede projekcija spreminjajoče se pokrajine in režima okoli Raheline grobnice na obrobju Betlehema. Leta 2010 se je zgodilo nekaj zanimivega: nune iz bližnjega benediktinskega samostana so naročile grafit. Britanski ikonograf in nekdanji menih Ian Knowles je zanje na zidu, ki ločuje palestinska in judovska ozemlja, naslikal devico Marijo; poimenovali so jo Devica Marija z zidu. To je bil odziv na to, da je izraelska oblast od leta 1995, to je po podpisu izraelsko-palestinskega dogovora iz Osla glede Zahodnega brega in Gaze, Rahelino grobnico vse bolj obkoljevala.

"Rahelina grobnica je bila malo svetišče na poti iz Jeruzalema v Hebron in je bila odprta za vse, ne glede na veroizpoved," povesta izraelski arhitektki, "kar pa želimo pokazati, je, da je ta prostor vedno bolj ekskluziven. Okolica je zaradi širjenja Betlehema vedno bolj urbanizirana, pečat temu okolju pa daje delilni zid. Tega so speljali tako, da je samo svetišče vedno bolj ekskluzivno. Danes je to zaprt prostor z dostopom le za Jude, ki pa stoji sredi palestinskega urbanega območja in je tako nasprotje tega, kar je bil pred manj kot 100 leti, ko ni bil nihče izključen." In o tem so svetu želele spregovoriti tudi nune, ki so kot svojo alternativo Raheli, do katere ne morejo, naslikale svojo ikono, nosečo devico Marijo kot obet ponovnega vstajenja in morebiti boljših časov.

Arhitekt v Izraelu ni odločilen igralec
Tudi v primeru Raheline grobnice je okolico, ki spominja na utrjeno vojno pokrajino, načrtoval neki arhitekt. "Manifestiramo neko agendo," pravi Ifat Finkelann o delu arhitekta v Izraelu, "imamo sicer svojo agendo, vendar smo le en člen in igralec in to niti ne odločilen." In tu pravzaprav pridemo do odgovora, zakaj se je četverica arhitektov odločila predstaviti primer uporabe svetih krajev. "V krajih, kjer je konflikt tako navzoč, morajo arhitekti razumeti krhkost in delikatnost prostora in morajo zato biti še bolj kreativni. Včasih neko sporočilo predajo tudi začasne rešitve in želimo opozoriti, da je tudi način, na katerega prostore uporabljamo, že del dela arhitekta."

Zgodba o pravilih, ki so določila status quo v uporabi prostorov, nam odpira pogled na povsem drugačen položaj arhitekta v takšnih okoliščinah. Ne morejo zgrešiti, če za izhodišče svojega dela privzamejo teorijo agonizma filozofinje Chantal Mouffe: "Če privzamem, da je konflikt neizbežen del mojega življenja, potem priznam obstoj svojega konkurenta in priznam tekmovalnost kot normativno situacijo. Prav zato si nenehno prizadevam za ohranitev dialoga. Še več, konflikt ni le dan – je dinamičen, nenehno se spreminja. Če to priznam, potem se situacija spremeni iz situacije antagonizma v situacijo agonizma in moj konkurent ni več moj sovražnik, ampak le nasprotnik v tekmi."

Mark Twain: Zgodovina je polna te cerkve Božjega groba
K temu nas usmerja izraelski projekt, a za epilog želim vendar izbrati vrstice, s katerimi je Mark Twain sklenil svojo notico o tej 'grozni in brezupni deželi strtega srca':
"In tako sklepam to poglavje o cerkvi Božjega groba – za milijone in milijone mož, žena in otrok, imenitnikov in ponižanih, zasužnjenih in svobodnih najbolj sveti lokaciji na svetu. Najprej že zaradi svoje zgodovine, seveda pa tudi zaradi neverjetnih povezav je to najbolj sijajna stavba zgradba krščanstva. Z vsemi svojimi praznimi predstavami in neprimernimi sleparstvi vseh vrst še vedno ostaja veličastna, občudovana, ranljiva – saj je tam vendar umrl Bog; 1500 let so bile njene kapele mokre zaradi solza romarjev, ki so prihajali iz najbolj oddaljenih koncev sveta; več kot 200 let so najplemenitejši vitezi, ki so kadar koli vihteli meč, zapravljali svoja življenja v prizadevanjih, da bi jo osvojili in ubranili pred nečistočami nevernikov. Tudi v našem času se je bojevala vojna, ki je zahtevala milijone iz zakladnic in potoke krvi, in sicer zgolj zato, ker sta dva naroda zahtevala pravico do tega, da postavita novo kupolo. Zgodovina je polna te stare cerkve Božjega groba – polna krvi, ki so jo prelili zaradi spoštovanja in čaščenja, zaradi katerega so možje (v svojih rokah, op. P. B.) držali to zadnje počivališče ponižnega in skromnega, milega in plemenitega Princa Miru!"

VIDEO
Beneški arhitekturni bienale - Prostor svobode
Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
štamprle
# 11.06.2018 ob 10:57
Čudovit članek, hvala gospa Polona!
konj128
# 11.06.2018 ob 12:50
precédens - ravnanje, postopek kot zgled, potrdilo za (poznejša) podobna ravnanja, postopke (tj. kadar delaš neko stvar (več časa) na določen način, jo narediš enako tudi v konkretnem, dovolj podobnem primeru, čeprav za to npr. ni konkretnega pravila. Precedens je npr., da predsednik države podeli mandat za sestavo vlade predsedniku stranke, ki je zmagala na volitvah.)
Glej npr. https://en.wikipedia.org/wiki/Precedent
Mirko Tipka
# 11.06.2018 ob 11:34
saj ni nič drugega kot da politika v tesni povezavi z vero na novo želi zapisati zgodovino... nekaj takega kot v srednjem veku v Evropi
copcop
# 11.06.2018 ob 09:49
In o tem so svetu želele spregovoriti tudi nune, ki so kot svojo alternativo Raheli, do katere ne morejo, naslikale svojo ikono, nosečo devico Marijo kot obet ponovnega vstajenja in morebiti boljših časov.

Noseče device so očitno mokre sanje verskih veseljakov. Nimajo zdravih človeških odnosov, zato jim takšne perverzije, pedofilstvo in podobne neumnosti hodijo po glavi. Ogabno.
nostromo
# 11.06.2018 ob 11:37
Kaj je precendens?
heristalski166
# 11.06.2018 ob 10:47
mislim dioklecijan je v nikomediji v enem spektakularnem kresu 20 tisoč kristjanom zrihtal nebesa- kateri politkomisar pride blizu temu
los-t
# 11.06.2018 ob 10:24
je ključ cerkve že od 12. stoletja zaupan muslimanskim družinam.

hahaha, bizarno....
heristalski166
# 11.06.2018 ob 11:09
si je pa tudi konstantin dosti upal (baje pod vplivom svoje mame (J)elene, srbi jo majo za svjo, ki je tudi nadzirala izgradnjo te cerkve), kajti ko se je zidala je bil DIoklecijan (ki se je vzpel kot vojak) še topel v grobu, vojska pretežno nekrščanska in nič neobičajnega da vojska ubije cesarja in nastavi svojega (kot je Dioklecijana)
zizldorf
# 11.06.2018 ob 09:36
pisanje je umetnost
heristalski166
# 11.06.2018 ob 10:41
kaj je šele bizarno da je cerkev svetega groba dal zgraditi posvojeni sin in pripravnik v državništvu človeka ki je daleč najbolj preganjal kristjane v zgodovini, pa so mu kristjani vseeno tako zaupali in nima krščanstvo danes proti rimskemu cesarju kot instituciji niti približno toliko kot proti komunizmu
Kazalo