Van Gogh: Gozdna pot. Pariz, maj 1887 - julij 1887, olje na platnu, 45,3 cm x 37,7 cm. Foto: Van Gogh Museum, Amsterdam (Vincent van Gogh Foundation)
Van Gogh: Gozdna pot. Pariz, maj 1887 - julij 1887, olje na platnu, 45,3 cm x 37,7 cm. Foto: Van Gogh Museum, Amsterdam (Vincent van Gogh Foundation)
Camille Corot: Pogled na fontainebleaujski gozd, 1830, Narodna umetnostna galerija v Washingtonu.
Camille Corot: Pogled na fontainebleaujski gozd, 1830, Narodna umetnostna galerija v Washingtonu. Foto: Wikipedia
Théodore Rousseau: Krajina v Barbizonu, okoli 1850.
Théodore Rousseau: Krajina v Barbizonu, okoli 1850. Foto: Wikipedia

Dela slikarske trojice bodo na ogled postavili 7. julija pod naslovom Van Gogh, Rousseau, Corot: V gozdu. Corot in Rousseau pripadata skupini tistih francoskih slikarjev, ki so se s skicirkami ali pa celo stojali odpravljali pod krošnje fontainebleaujskega gozda.

19. stoletje je bilo na likovnem področju obdobje krajine, ki je mikala tako romantike kot realiste, impresioniste in njihove naslednike. Po dolgih stoletjih podcenjujočega odnosa do te motivike so slikarji zdaj prav krajino postavili v samo ospredje svojega zanimanja, v njej pa našli najlepše utelešenje pristnosti in neskaljenosti. Slikali so drevesa in drugo rastlinje ter igro svetlobe in sence med listi in na tleh.

Od rjavih odtenkov realizma do svetle palete postimpresionizma
Van Gogh
pripada mlajšemu rodu, zato je njegova krajina že v marsičem drugačna od upodobitev starejših francoskih slikarjev, pa vendar so si pri slikanju delili nekatera hrepenenja - vsi so si želeli gozd naslikati tako prepričljivo, da bi ga opazovalec lahko zavohal, kot da se sprehaja po njem. Le da sta Rousseau in Corot to dosegala z realistično paleto rjavo-zelenih odtenkov, Van Goghov kolorit pa si je dovolil veliko več svobode tako v samih tonih kot nanosu barv. Njegovo približevanje resnici je postopoma že napovedovalo smer, ki jo bo ubral rod modernističnih slikarjev.

Tudi sam je bil sprva zavezan temnejšemu, rjavemu koloritu, ki pa je posvetlel, potem ko se je leta 1886 v Parizu srečal z impresionizmom. Barve niso postale le svetlejše, ampak jih je nanašal v bolj pastoznih nanosih, dramatičnost slike pa je poudarjal s črnim robljenjem barvnih ploskev.

Francoski slikar Théodore Rousseau, ki je umrl leta 1867, ko je bilo Van Goghu 14 let, spada med najpomembnejše predstavnike barbizonske šole. Kot pove samo ime, je ta okoli leta 1830 delovala v vasi Barbizon pri Fontainbleauju. Slikarji, ki so ustvarjali v njej, so gojili preprosto, razpoloženjsko krajinarstvo.

Od Francije do Italije, od Švice do Anglije
Tudi francoski slikar Camille Corot (1796-1875) je velik del svojega slikarskega zanimanja usmeril v naravo. Najprej jo je slikal v okolici Pariza, zatem je potoval v Italijo, Švico, na Nizozemsko in v Anglijo. Ukvarjal se je predvsem s problemom svetlobe in razvil subtilno podajanje vzdušja v naravi. Naslikal je tudi nekaj liričnih mitoloških motivov. Po njegovi smrti so odkrili še pejsaže in upodobitve ženskih likov v ateljeju, za katere so značilni intimen slog, mehka svetloba ter zavestno skromne in skladne barve.

Razstava prinaša slike iz zbirke Van Goghovega muzeja ter iz zbirke Mesdag, na ogled pa bo do 10. septembra.