Razstave
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 7 glasov Ocenite to novico!
Priprave na razstavo PhotoMagic v galeriji Collegium Hungaricum na Dunaju.
Z odprtjem samostojne razstave Gorana Bertoka, september, Photon Dunaj (Dejan Sluga, Barbara Koželj Podlogar, direktorica Skice, in Miha Colner, sodelavec Photona).
Prizor z Vienna Photobook Festivala, junij.
Prizor z Vienna Photobook Festivala, junij.
Posnetek stojnice Photona na sejmu Art Photo Budapest 2015.
Posnetek stojnice Photona na sejmu Art Photo Budapest 2015.
Polja rdečega maka
Razstava Polja rdečega maka je premiera mednarodnega projekta, posvečenega sodobnemu pogledu na prvo svetovno vojno. Raziskuje predvsem razloge in posledice vojne ter njene daljnosežne družbene implikacije.
Projekt hkrati obravnava vlogo fotografije v zgodnjem 20. stoletju, ko se je razvila zračna fotografija in uveljavljalo fotoreporterstvo, in danes, ko so v digitalni dobi ponovno aktualna vprašanja o cenzuri, nadzoru in propagandi.

Dodaj v

Velika vojna skozi objektiv fotoaparata

Intervju z Dejanom Slugo, direktorjem Galerije Photon - Centra za sodobno fotografijo
22. oktober 2015 ob 10:24,
zadnji poseg: 22. oktober 2015 ob 13:57
Ljubljana - MMC RTV SLO

Prejšnji teden je bil vsaj malce tudi v znamenju sodobne fotografije. Galerija Photon je v Ljubljani pripravila dve fotografski razstavi, ki sta tesno povezani s prvo svetovno vojno.

Skupinska razstava osemnajstih umetnikov, ki reflektirajo vzroke in posledice 1. svetovne vojne, z naslovom Polja rdečega maka, je na ogled v Cankarjevem domu, v Galeriji Photon pa je na ogled razstava dokumentarne oziroma arhivske fotografije Iz zraka, ki so jo posneli piloti v 1. svetovni vojni. Razstava Polja rdečega maka bo v Cankarjevem domu na ogled do 15. novembra, v Photonu – Centru za sodobno fotografijo, pa do 27. novembra 2015.

V kakšnem medsebojnem odnosu sta obe razstavi?
Obe razstavi sta del skupnega mednarodnega projekta, katerega namen je poleg počastitve spomina na »veliko vojno« predvsem vzpostavitev odnosa med sedanjim in preteklim časom, kot ga lahko ustvari, ponazori fotografski medij. Zato smo želeli na eni strani predstaviti predvsem fotografske avtorske projekte, ki se tako ali drugače ukvarjajo s preteklim obdobjem, obenem pa smo vključili tudi arhivske materiale, ki pričajo o tem času. Pri tem nas je konkretneje zanimalo tudi, kako se je razvijal fotografski medij in ena od očitnih razvojnih linij je povezana s pojavom tako imenovane zračne, letalske fotografije.

1. svetovna vojna velja za enega najbolj dramatičnih dogodkov v sodobni človeški zgodovini. Vi ste se jo s sodelavci odločili obuditi skozi fotografski aparat. Kaj ste pravzaprav želeli doseči?
Povod za projekt je bila seveda 100. obletnica te vojne. Na osnovni ravni smo želeli počastiti spomin na to tragično morijo, kot jo vidijo sodobni fotografi, pri čemer velja poudariti, da jih ni veliko, ki bi se ukvarjali s tem časom. Umetniki seveda obravnavajo čas prve svetovne vojne in širše obdobje z različnimi pristopi, kar pomeni predvsem uporabo starejšega fotografskega materiala, dokumentiranje posledic ali krajev, povezanih z dogodki tega časa ali bolj konceptualne predstavitve arhivskih materialov skozi fotografski medij. Na spremljevalnih forumih ob odprtjih avtorji tudi predstavljajo svoje projekte, tako da lahko v tem smislu govorimo o širšem projektu, ki obravnava različne pristope in prakse sodobne fotografije, ki ne nastopa kot neposredni pričevalec, ampak rekonstruira pretekli čas na podlagi »sekundarnega gradiva« in prek posrednega spominjanja in čustev.

Razstava Polja rdečega maka je za zdaj postavljena v Ljubljano, vendar je del širšega mednarodnega projekta. Za kaj gre, boste razstavi preselili še kam drugam?
Kot že pri nekaterih drugih preteklih projektih smo tudi tokrat razmišljali o mednarodni dimenziji zaradi treh bistvenih razlogov. Prvi je ta, da sodelovanje s tujimi partnerji in poznavalci prispeva h kakovosti projekta, v tem primeru h kakovostnejšemu izboru projektov in avtorjev. Projekt povezuje partnerje oziroma kuratorje iz Madžarske, Poljske, Slovaške in Slovenije, torej iz držav, ki so bile v vojni udeležene večinoma kot del avstro-ogrskega imperija, kljub temu pa umetniki obravnavajo omenjene fenomene s širše evropske perspektive. Tuji partnerji so tudi zagotovilo večjega mednarodnega dosega nekega projekta, saj tudi sami predstavijo projekt v svojih institucijah. Ne nazadnje pa mednarodne produkcije zagotavljajo skupno financiranje, po možnosti pa tudi sofinanciranje iz katerega od evropskih programov ali fundacij. V tem primeru nam je uspelo pridobiti podporo Višegrajske fundacije, saj sodelujejo partnerji iz Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske. Razstava s spremljevalnim programom pa bo tudi gostovala v teh državah, vključno z Avstrijo, v glavnem v prestolnicah.

Razstava Iz zraka predstavlja pionirsko obdobje fotografije. Kako ste prišli do teh posnetkov?
Posnetke smo dobili s posredovanjem Muzeja novejše zgodovine, za kar je zaslužen predvsem sodelavec te ustanove, mag. Marko Štepec, ki je pripravil tudi nadaljnji izbor materialov za projekcijo v galeriji Photon. Zračna fotografija oziroma aerofotografija se je začela razvijati prav v času prve svetovne vojne iz popolnoma praktičnih razlogov. Izvajali so jo izvidniški piloti in fotografi, kakršna sta bila v slovenskem prostoru, denimo, Janko Vertin in Rudolf Benno Hammerlitz. Nekaj desetletij pozneje se je ta zvrst fotografije preselila iz letal na satelite in dobila dodatno tehnološko podporo v digitalni tehnologiji, kar danes omogoča skoraj popolni vizualni nadzor po vsej zemeljski obli.

Galerija Photon je pred tremi leti, če se ne motim, dobila še svojo avstrijsko oziroma dunajsko sestro v tamkajšnjem kulturnem centru AnkerBrotFabrik. Gre za velikanski prostor na 140 kvadratnih metrih, ki ga obkrožajo še druge galerije, akademije ... Zakaj Dunaj?
Dunaj je dejanska stična točka srednjeevropskega prostora, ki mu tudi dajemo glavni programski poudarek pri povezovanju z avtorji in partnerji. Izbira Dunaja je bila logična tudi zaradi bližine in delne prisotnosti Photona v Avstriji zaradi nekaterih sodelovanj v preteklosti. Prvotno smo najeli manjši razstavni prostor v bližini Belvedera, nato pa smo dobili vabilo, da se preselimo v kulturni center, ki je nastal po prenovi nekdanjega industrijskega kompleksa AnkerBrotFabrik. Tukaj smo člani združenja, ki povezuje osem galerij in nekatere druge protagoniste, in kjer si prizadevamo za usklajevanje svojih dejavnosti in čim večjo sinergijo pri promociji.

Kako preživeti v Ljubljani in na Dunaju? Je to sploh primerljivo? Bom drugače vprašal; ali lahko fotografska galerija na umetniškem trgu sploh preživi?
Če nimaš izjemno komercialnega programa, je na trgu praktično nemogoče preživeti tako v Ljubljani kot na Dunaju, zato je pomembno poznati možnosti pridobivanja sredstev za projekte in programe prek javnih razpisov, raznih fundacij, evropskih programov ali odkupa del s strani javnih in zasebnih zbirk. V vseh navedenih primerih vrednost in kakovost tvojega programa presojajo strokovne komisije. Delež sredstev pa seveda pridobivamo tudi prek neposrednih odkupov v galeriji ali na sejmih.

Ste pobudnik ustanovitve fotografske sekcije znotraj sejma za sodobno umetnost Art Market Budapest, zdaj pa ste tudi art direktor tega edinega fotografskega sejma v tem delu Evrope, Art Photo Budapest. Poleg tega ste tudi zastopnik agencije Magnum za vzhodno Evropo. Kaj vam omogočajo tovrstne mednarodne povezave?
V glavnem se z Galerijo Photon redno udeležujemo obeh regionalno najpomembnejših umetnostnih sejmov, na Dunaju in v Budimpešti. Na Art Marketu sem bil pred tremi leti povabljen v umetniški svet sejma, s tega položaja pa sem lahko vplival na nastanek ločene sekcije za fotografijo, ki se zdaj razvija kot posebni sejem, imenovan Art Photo Budapest. Tega vidim kot pomembno predstavitveno platformo za akterje fotografske scene iz srednjevzhodne Evrope, ki imajo omejen dostop na druge, tudi specializirane fotografske sejme v zahodni Evropi, ki so v glavnem finančno precej zahtevni. Ena stvar pelje k drugi, tako da nam je bilo, tudi v kontekstu omenjenega regionalnega povezovanja, ponujeno zastopstvo za promocijo Magnumovega razstavnega programa. Vendar se tu pojavlja podobna težava kot glede prisotnosti vzhodnoevropskih galerij in avtorjev na umetnostnih sejmih – tudi Magnumove razstave so za večino potencialnih odjemalcev na vzhodu enostavno predrage.

Danes nosimo fotoaparate tako rekoč v žepu. Z mobilnim telefonom je mogoče posneti tako rekoč vse. S posnetki se lahko igramo v nedogled.
V žepu nosimo tudi marsikaj drugega, s čimer se lahko izrazimo, recimo svinčnik in kos papirja, kamor zapišemo misel. Nepremagljivo izrazno sredstvo. Prav tako lahko z mobilnim telefonom poleg fotkanja počnemo tisoč drugih reči, če smo dovolj spretni. Mislim, da se hitro navajamo na to vseprisotnost digitalnih podob in zlasti na možnosti bliskovite izmenjave podob. Vendar umetniške prakse, zlasti najbolj cenjena in prodajana fotografska dela in serije, v glavnem še zmeraj izhajajo iz uporabe klasične tehnologije.

Na vprašanje, ali je fotografija tehnologija ali umetnost, ne bova dobila odgovora. Lahko pa ga na vprašanje, kdaj postane fotografija umetnost? Kaj je danes fotografija? In kdo je danes fotograf?
Fotografija je vsekakor že nekaj časa najbolj razširjena reproduktivna vizualna praksa. Kot zna večina ljudi pisati, zna danes še več ljudi posneti fotografijo. Mnogi postanejo pesniki, pisatelji skozi izobraževalni proces, mnogi pa skozi lastno prakso. Enako velja za fotografijo kot avtorsko, umetniško dejavnost. To, da postanejo fotografije nekoga “nekaj več”, pomeni, da je zadaj neka dobra ideja, ki je običajno, ne pa nujno, tudi dobro formalno izvedena. V fotografiji se avtorske zamisli običajno izrazijo skozi avtorske serije, ali pa v obliki zaključenih knjižnih projektov. Fotografi smo danes zaradi popolne razširjenosti digitalne fotografije vsi, kot avtorje, umetnike, pa svet umetnosti začne upoštevati tiste, ki svoje ideje v tem mediju razvijajo vsaj malce bolj kontinuirano in vztrajno.

Zračna fotografija oziroma aerofotografija se je začela razvijati prav v času prve svetovne vojne iz popolnoma praktičnih razlogov. Izvajali so jo izvidniški piloti in fotografi, kakršna sta bila v slovenskem prostoru denimo Janko Vertin in Rudolf Benno Hammerlitz. Nekaj desetletij pozneje se je ta zvrst fotografije preselila iz letal na satelite in dobila dodatno tehnološko podporo v digitalni tehnologiji, kar danes omogoča skoraj popolni vizualni nadzor po vsej zemeljski obli.

Če nimaš izjemno komercialnega programa, je na trgu praktično nemogoče preživeti tako v Ljubljani kot na Dunaju, zato je pomembno poznati možnosti pridobivanja sredstev za projekte in programe prek javnih razpisov, raznih fundacij, evropskih programov ali odkupa del s strani javnih in zasebnih zbirk.

V žepu nosimo tudi marsikaj drugega, s čimer se lahko izrazimo, recimo svinčnik in kos papirja, kamor zapišemo misel. Nepremagljivo izrazno sredstvo.

Fotografija je vsekakor že nekaj časa najbolj razširjena reproduktivna vizualna praksa. Kot zna večina ljudi pisati, zna danes še več ljudi posneti fotografijo. Mnogi postanejo pesniki, pisatelji skozi izobraževalni proces, mnogi pa skozi lastno prakso.
Tadej Čater
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo