Virgin Records je s še tremi prijatelji ustanovil sir Richard Branson, eden najslavnejših angleških podjetnikov prejšnjega pa tudi tega stoletja. Foto: Matjaž Ambrožič
Virgin Records je s še tremi prijatelji ustanovil sir Richard Branson, eden najslavnejših angleških podjetnikov prejšnjega pa tudi tega stoletja. Foto: Matjaž Ambrožič
Virgin Records
Kitara Fender, model Telecaster, s katero je Mike Oldfield posnel del legendarnega albuma Tubular Bells. Foto: Matjaž Ambrožič
Virgin Records
Založba Virgin je sodelovala tako pri ustvarjanju kar nekaj britanskih glasbenih posebnosti kot tudi s (pozneje) velikimi glasbenimi imeni. Foto: Matjaž Ambrožič

To je s še tremi prijatelji ustanovil sir Richard Branson, eden najslavnejših angleških podjetnikov prejšnjega pa tudi tega stoletja. Branson je sprva v svoji trgovini na Notting Hillu prodajal tudi iz Nemčije uvožene albume, s krautrockovsko glasbo. Zanimivo je, da se glasbena praelektronika, nato eksperimentalna in še pozneje plesna elektronika skozi katalog založbe Virgin zaznavno plete še dandanes.

Pravzaprav ima že mitske razsežnosti zgodba o prav prvem izdanem albumu založbe Virgin Records, to je (še dandanes) nenavadnem albumskem delu Tubular Bells (Cevasti zvonovi), ki ga je popolnoma sam posnel Mike Oldfield, tedaj povsem neznani kitarist iz okolice Londona, delujoč v nekaj obskurnih folkzasedbah. Branson in njegovo moštvo so na demoposnetkih komaj devetnajstletnega multiinstrumentalista samouka prepoznali priložnost. Glasba z albuma Tubular Bells - delo, ki vključuje le dve skladbi, dolgi dobrih 25 oziroma 23 minut - je bila s kataloško oznako V001 izdana 25. maja 1973 in je takoj postala velika uspešnica. Priljubljenost v ZDA pa je spodbudila še kultna srhljivka, to je film The Exorcist (Izganjalec hudiča, delo režiserja Williama Friedkina, leto 1973), v katerem je bila ta uporabljena.

Kitara Fender, model Telecaster, s katero je Mike Oldfield posnel del legendarnega albuma Tubular Bells, je tudi med razstavljenimi predmeti na pričujoči 'pop-up' ali hitro postavljeni razstavi. Prav tako spominki na nemara prvi 'chill-out' album, to je prvenec nemške eksperimentalne zasedbe Tangerine Dream.

Postavitev v ne posebej velikanskem, zato pa v večetažnem, prostoru je velika posebnost tega kulturnega dogodka. Dogodka? Razstava navadno vendar traja. Ta ne bo. Pet dni. Nato jo bodo pospravili.

Ena izmed videoprojekcij je kolaž zgodnjih dosežkov znamke Virgin Records, in med temi prevladujejo odlomki iz prav prve javne izvedbe albuma Tubular Bells, ki jo je Mike Oldfield ob sodelovanju še 24 instrumentalistov pripravil v londonski koncertni dvorani Queen Elizabeth Hall 25. junija 1973. Druga je skrivnostni video pariškega dua Daft Punk. A do tja se šele sprehajamo.

Založba Virgin je sodelovala tako pri ustvarjanju kar nekaj britanskih glasbenih posebnosti kot tudi s (pozneje) velikimi glasbenimi imeni.

Po Oldfieldu so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja na vrsto prišli pankovski pionirji Sex Pistols. Njihov tržni uspeh je založbo vzdignil med največje. Pet let za Sex Pistols so z Virgin začeli sodelovati škotski artrockerji Simple Minds. Virgin ni pozabljal oziroma ni spregledal niti popelektronike, na primer zelo uspešnega dua Orchestral Manouvers In The Dark. Branson je izjemno plodno sodeloval tudi s kraljem pop-rocka v osemdesetih, Philom Collinsom, in tudi z njegovo zasedbo Genesis. Collins je pod skrbstvom Virgina za britanski trg ustvarjal 15 let.

Collinsov bobnarski set znamke Gretsch je prav tako v enem izmed kotov razstavne kleti. Nato so bili Virginovi tudi Culture Club z Boyem Georgeem, ki še danes velja za najbolj 'funky' transvestita sploh. Razstavljenih je tudi nekaj glasbenikovih najvpadljivejših kostumov. Sledi sekcija, ki opozarja, da so tudi Massive Attack delovali pod Virginom. Nato pa smo po kronologiji, ki se je drži postavitev, že med artefakti najuspešnejše britanske popzasedbe, Spice Girls. Časi manije, izvite iz priljubljenosti peterice deklet, pa mejijo že na leta, ko je v popu vladal George Michael. Stol, na katerem glasbenik sedi v videu za veliko uspešnico Fast Love, je tudi predmet z razstave. Mimo plakata frontmana manchestrskega rockbenda Verve Richarda Ashcrofta, pa smo skoraj že v ciljni areni: Chemical Brothers sta prva dva, druga dva pač Daft Punk. Divja plesna popelektronika ali 'big-beat' je bila skoraj samo Virginova domena. In to povrhu zelo donosna. Finale razstave omenja ta čas zelo priljubljeno, a še vedno zelo mlado, kantavtorko Lauro Marling in prihajajočega popproducenta Naughty Boya.

Nad vhodom v del razstave o glasbenem sektorju, ki je bil tudi zametek tega ogromnega kapitalskega konglomerata z imenom Virgin - danes so to tudi banke, letalska družba, veriga fitnescentrov, kozmetična linija, pijače, videoigre, trgovina na drobno, gospodinjski aparati, mobilna telefonija in še marsikaj -, je znan izrek Richarda Bransona, ki pravi: “Moteče inovacije niso taktika, pač pa stanje zavesti!”
Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic