Direktor muzeja v Oxfordu Alexander Sturgis je razstavo vzneseno opisal kot edinstveno življenjsko priložnost. "Vse od leta 1983, ko so v Britanskem muzeju razstavljali risbe iz različnih britanskih zbirk, ni bil javnosti na ogled tako izjemen nabor Rafaelovih risb," njegove besede povzema Guardian.

Težava je namreč v sami tehniki risbe, ki je izredno občutljiva na svetlobo, zato jo celo v domačih zbirkah redko postavijo na ogled. Iz zbirke Muzeja Ashmolean prihaja 50 del, ob teh pa so razstavljene še risbe iz nekaterih ključnih svetovnih zbirk, med drugim firenške galerije Uffizi, Britanskega muzeja, Kraljeve akademije v Londonu, 25 pa jih prihaja iz dunajske Albertine. Eno risbo je posodil tudi ameriški zbiralec. Gre za Glavo muze, ki je nastala kot pripravljalno delo za znamenite freske v Vatikanu. Risbo, ki meri dobrih 30 krat 22 centimetrov, je leta 2009 kupil na dražbi hiše Christie’s za nekaj manj kot 30 milijonov funtov, kar je bil tedaj rekordni znesek za risbo starega mojstra.

Izvrsten mojster in čudovit karakter
Rafael, ki je ustvarjal v obdobju, ki mu pravimo visoka renesansa, se je rodil leta 1483 v Urbinu. Njegovo nadarjenost so prepoznali zgodaj in ga že v najstniških letih razglašali za mojstra. Vasari je v svojih znamenitih življenjih zapisal, da je bil njegov genij primerljiv z Michelangelovim, vendar pa je bil Rafaelov značaj prijaznejši. Imel je torej oboje, umetniško mojstrstvo in karakter. Slikar in arhitekt, po katerem so povpraševali najpomembnejši naročniki s papežem na čelu, je umrl leta 1520, star komaj 37 let, po legendi izmučen od dela.

Čeprav risba v renesansi ni bila posebej cenjena tehnika, saj je običajno nastala v sklopu pripravljanja za dokončno stvaritev, so bile Rafaelove risbe že za časa njegovega življenja iskane. Risbo dveh moških aktov je denimo umetnik sam poslal prav tako sijajnemu nemškemu sodobniku Albrechtu Dürerju.

Med risbo in končnim delom
V oxfordskem muzeju si želijo, da bi si gledalci vzeli čas za risbe, si jih ogledali podrobneje in prepoznali strast in veselje, ki ju je slikar vložil vanje. "Ne zanikamo povezav s slikami, seveda ne, ampak vseeno ne gre zgolj za pripravljalne risbe, ampak za umetnine same po sebi," je dejala ena od pripravljavk razstave Angelamaria Aceto.

Nekatere risbe so razstavljene skupaj s končnimi deli, s čimer želijo gledalcu približati proces nastajanja platen. Med razstavljenimi risbami kustosi pozornost usmerjajo predvsem k študijam glav in rok dveh apostolov, ki naj bi jih Rafael narisal le nekaj tednov pred smrtjo, v muzeju pa jih uvrščajo med najlepše risbe v zgodovini umetnosti.