Yorgos Lanthimos je svoja prejšnja dva filma, Jastoga in Ubijanje svetega jelena, postavil v vzporedna svetova z nenavadnimi pravili in čudaškimi prebivalci. V tem pogledu je Najljubša veliko bolj humanističen izdelek, ki se iskreno sprašuje, kako so v zgodovini ženske preživele v strukturah oblasti. Foto: IMDb
Yorgos Lanthimos je svoja prejšnja dva filma, Jastoga in Ubijanje svetega jelena, postavil v vzporedna svetova z nenavadnimi pravili in čudaškimi prebivalci. V tem pogledu je Najljubša veliko bolj humanističen izdelek, ki se iskreno sprašuje, kako so v zgodovini ženske preživele v strukturah oblasti. Foto: IMDb
Vse tri igralke bi si za svoj prispevek k fimu zaslužile oskarjevske nominacije, upajmo le, da se glasovi članov Akademije ne porazgubijo med njimi. Foto: IMDb
Vsi trije osrednji liki so antagonistke, vsaka s svojo nepremostljivo hibo - a vse bi brez najmanjše težave prestale slavni test Bechdel. Moški kot rivali, zavezniki in celo soprogi sicer krožijo v njihovi orbiti, a v nobenem trenutku ne vidimo dame v krinolini, ki bi vse svoje skrbi, tegobe in strahove pripenjala na moškega. Foto: IMDb
Te ima raje tista, ki poje hvalnice tvoji nezemeljski lepoti, ali tista, ki ti pove, kdaj si zaradi črnega senčila na očeh "videti kot jazbec"? Foto: IMDb
Olivio Colman bomo v kratkem spet videli v kraljevski vlogi - v tretji sezoni Netflixove nadaljevanke Krona bo prevzela vlogo Elizabete II. Foto: IMDb

Grški režiser Yorgos Lanthimos, eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije, si že od Podočnika dalje, predvsem pa z Jastogom in Ubijanjem svetega jelena, gradi sloves subverzivnega šaljivca, ki zna (srhljiv) humor poiskati v najtemnejših kotičkih človeškega srca. Izdajstva, prekletstva, osamljenost in umor so zanj popolnoma legitimne sestavine za obsceno šalo. Gledalca brez okolišenja sooča z mizerijo človeškega duha, a to počne z inteligentno žlehtnobo, ki nas skoraj proti naši volji sili na smeh. Naslaja se nad abotnimi, vsakdanjimi dialogi, ki pa se odvijajo v skoraj nadrealističnih situacijah. Redno je deležen obtožb krutosti in ljudomrzništva. In zdaj je tukaj Najljubša, najbrž njegov najmanj hermetičen in čudaški, najbolj mainstreamovski film doslej, ki se dogaja na presečišču politike, oblasti in seksa na dvoru kraljice Ane. Je Lanthimos naposled zakorakal na pot všečnosti in konvencionalnosti? Ne prenaglimo se s takimi razsodbami.

Najljubša je film o političarkah, o ženskah, ki na poti do moči in oblasti slalomirajo med moškimi, ki jim stojijo na poti, o ženskah, ki se jih po navadi primejo karakterizacije manipulatork, gospodovalnih povzpetnic in spletkark. Obenem je pred nami lezbični ljubezenski trikotnik, postavljen na britanski dvor 18. stoletja. Priletna kraljica Anne (Olivia Colman) je krhkega zdravja, zaradi česar se za dolga obdobja umika v osamo, dejansko vodenje države pa je ne zanima pretirano — na neki točki celo pozabi, da je njena dežela še vedno v vojni s Francijo. Pri "nadležnih" vprašanjih višine davkov in bojnih strategij se naslanja na menje svoje prijateljce iz otroštva, zveste zaupnice lady Sarah (Rachel Weisz). Kmalu se izkaže, da za zaprtimi vrati njuna tesna povezanost ni samo profesionalne ali prijateljske narave – in to skrivnost bo ogrozil prihod Sarine povzpetniške sestrične Abigail (Emma Stone), ki se zna hitro prikupiti pravim ljudem na strateških položajih.

Abigail, ki na dvor priraca v do vratu zapackani obleki, je prototip fine dame, s katero se je usoda kruto poigrala (oče jo je že v najstniških letih zaigral pri kartah.) Zdaj pri svoji sestrični moleduje za službo in je očitno odločena, da se bo izvlekla iz sramote, v katero jo je pahnil sloves družine. A za tistimi srnjimi očmi in sladkim nasmeškom se skriva impresivna premočrtnost. (Čudovito je videti, kako Emma Stone izkorišča stereotip naivne dobrosrčnosti, v katerega so jo tlačile premnoge dosedanje vloge.) Abigail razume, da se je najprej treba prikupiti kraljici, in kmalu med sestričnama vznikne žolčno rivalstvo za pozornost monarhinje. "Izkaže se, da sem sposobna biti skrajno neprijetna," pripomni celo Abigail sama, če je bil glede tega slučajno kak dvom.

Scenarij, ki ga tokrat, zanimivo, ni napisal Lanthimos, ampak Deborah Davis in Tony McNamara, je neizčrpna zakladnica duhovitih žaljivk in lucidnih dovtipov. Ko lady Sarah strateško nadigra svojega političnega nasprotnika, lorda Hartleyja (Nicholas Hoult), mu v zaprepadeni obraz zabrusi: "Maskara se vam topi, morda lahko nadaljujemo pozneje." Tudi čisto obrobni liki dobijo izvrstne replike: dekla ob Abigailini opazki, da blato okrog dvora smrdi, pojasni: "Tukaj ljudje serjejo po ulicah. Temu pravijo politični komentar." Duhoviti so celo prizori situacijske komike, ki bi v rokah manj izkušenega režiserja delovali banalno. (Anahronistični prizor break-dancea na godalno glasbo 18. stoletja je zagotovo eden najboljših filmskih trenutkov letošnjega leta.)

Svojevrstna poanta je vpletena celo v dekadentno razkošje načičkane scenografije in kostumografije: razkošni sijaj "dostojanstvene" kostumske drame ves čas spodjedajo bežni prizori gnitja, svinjarije in pritlehnosti. Kraljica se baše s torto, ki jo nato bruhne v elegantno srebrno vedro. Po sijajni dvorani je nastlano seno za zajce.

Nekaj nezgrešljivo subverzivnega je na kostumski drami, v kateri so ženske prevzele vse moške vloge in se obenem neprikrito zabavajo ob lastni neizprosnosti in zajedljivosti. Emma Stone in Rachel Weisz dobita ogromno priložnosti, da sijeta, Olivia Colman pa je praktično neprekosljiva kot muhasta kraljica, ki v enem trenutku neutolažljivo hlipa na tleh, že v naslednjem pa besno nadira postreščka, ki si jo je drznil pogledati v obraz. Prav okrog njenega lika se splete tudi čustveno jedro zgodbe, presenetljivo nežen prikaz žalovanja, izgube in kesanja ter razmislek o pirovi zmagi nezasluženega občudovanja. Prek kraljice Ane Lanthimos razkriva empatijo, kakršne od njegovih filmov nismo vajeni. Vseeno je treba vedeti: vsi trije osrednji liki so antagonistke, vsaka s svojo nepremostljivo hibo - a vse bi brez najmanjše težave prestale slavni test Bechdel. Moški kot rivali, zavezniki in celo soprogi sicer krožijo v njihovi orbiti, a v nobenem trenutku ne vidimo dame v krinolini, ki bi vse svoje skrbi, tegobe in strahove pripenjala na moškega. V nasprotju s prejšnjimi Lanthimosovimi filmi tudi nikoli nimamo občutka, da so vsi liki le marionete v rokah Avtorja/Boga/Usode, na milost in nemilost prepuščene njegovim muham.

Če sta prvi dve tretjini filma predvsem igriv prikaz boja za nadvlado, ki brezhibno ujameta ton in tempo črne komedije, pa je sklepna etapa veliko bolj introspektivna. Vsem trem stranicam ljubezenskega trikotnika, ki najbolje funkcionirajo v nenehni konfrontaciji, grozi, da jih bodo strle njihove lastne mahinacije. Ko začnejo politični šakali strnjevati vrste okrog svoje shirane žrtve, oslabele kraljice, nas Lanthimos sprašuje, kaj je huje: v imenu ambicij pohoditi nekoga, ki si ga imel rad, ali pa od vsega začetka hliniti naklonjenost, ki je nimaš v srcu?

Najljubša morda ni tako večplasten, z interpretativnimi možnostmi natrpan film kot nekateri prejšnji režiserjevi izdelki, in iz kina boste odšli z manjšo kepo grenkobe kot prejšnjič. A kot tak je najbrž idealen predstavitveni film za vse, ki Lanthimosa še ne poznajo - pa si zasluži, da bi ga poznali čisto vsi.

Ocena: 5; piše Ana Jurc