Foto:
Foto:

Ruski enfant terrible Kiril Serebrenikov je v Poletju spretno zgnetel in s humorjem ter magičnimi prebliski začinil kopico absurdov, s katerimi so se spopadali glasni in uporniški rokerji v Sovjetski zvezi v 80. letih, vzporedno pa odvil nežno melanholično ljubezensko zgodbo, ki jemlje sapo vpletenim.

Črno-bela mojstrovina ruskega oporečnika, ki je že več kot 13 mesecev v hišnem priporu, sodijo mu zaradi suma goljufije, nas popelje v Leningrad, v zgodnja 80. leta prejšnjega stoletja. Nostalgično-romantična zgodba temelji na biografskih drobcih Viktorja Coja (Tsoia), izjemno talentiranega glasbenika, soustanovitelja kultne skupine Kino, ki je zatresla sovjetsko rokersko sceno, in spominih Natalije Naumenko, ene od protagonistk v filmu. Coj še danes velja za enega ključnih glasbenikov 80. let, pionirja ruskega roka. Njegova življenjska pot se je tragično končala pri komaj 28, ko je umrl v prometni nesreči, ki naj bi ji botrovala velika utrujenost, zaradi katere je zaspal za volanom. Gre za čas, ko so si mladi sovjetski rokerji, polni želje po kričanju svojih želja, sanj, jeze in hrepenenj, podajali in preprodajali albume Davida Bowieja, Billyja Idola, Louja Reeda, Velvet Underground in drugih glasbenikov, ki z Zahoda pošiljajo zanje tako nujno potreben kisik. Kavč v stanovanju ni potreben, nov album pa. V družbi vre, prvi obrisi tektonskih sprememb so že na obzorju, a to je še vedno čas, ko režim bdi na slehernikom. Vse je nadzorovano. Tudi rokerska scena.

Mladi Viktor in njegov glasbeni sodelavec se sredi bleščečega vročega poletnega dne odpravita na plažo, kjer Mike, gonilna sila skupine Zooster, ene najbolj uveljavljenih skupin, ki nastopajo v rokerskem klubu, in prijatelji uživajo brezskrbno poletje. Nimajo denarja, imajo pa čas, entuziazem in sanje in v poletni vročici se zdi, da je mogoče vse. Nadobudneža sta prišla, da predstavita svoje ustvarjanje in pronicljivemu Miku je takoj jasno, da ima pred seboj velik talent. Takoj, ko vidi, kako se Viktor pogovarja z njegovo ženo in muzo Natalijo, pa mu je jasno tudi, da sta si všeč. Toda glasbeni jezik je tisti, ki prevlada in začne se obdobje intenzivnega ustvarjanja in druženja, v katerega je režiser z ironijo in humorjem vpletel tudi vrsto družbenih in eksistencialnih tem, ki so krojile vsakdan Sovjetov.

Tako je njihov rokerski klub dejansko gledališče, kjer pa ni ne duha ne sluha o kričečem občinstvu, ki divja pod odrom, kar bi bila sicer pričakovana podoba rok-punkovskega kluba. Tudi videz glasbenikov je daleč od podobe Bowieja ali Idola, še več, še naslednjo stopnjo domnevnega konformizma predstavlja dejstvo, da na oder pridejo le tisti, ki prestanejo strog pregled besedil, ki ga izvaja vladna uslužbenka. Država da razume rokerje, ne želi, da nastopajo v podhodu, temveč v klubu, ker je tako prav. Ruski roker mora v človeku videti nekaj svetlega, polaga na srce nadobudnim glasbenikom, ki si utirajo pot na sceno. In, seveda, občinstvo mora vzorno sedeti na stolih in bognedaj, da se pojavi kakšen transparent ali preživahno premikanje glave, medtem ko se na odru pevec dere "Smet sem, smet sem". Je pač čisto v skladu s cenzuro. Nerazumljene zaradi njihovih krikov po svobodi, ki se napaja z idejami na drugi strani železne zavese, sodržavljani rokerje kategorično zmerjajo z izdajalci, toda to jih ne ustavi.

Ko Nataša možu pove, da si želi poljubiti Viktorja, jo ta pogleda in brez trohice oklevanja ali očitanja vpraša. "Ali potrebuješ moje pisno dovoljenje ali žig?" Bo to začetek katastrofe ali edini način, da ohrani svoj zakon? Vsak po svoje ujeti med hrepenjenje, ljubezen in zvestobo, ne samo zakoncev, temveč tudi prijateljev, iščejo pravo pot. In jo tudi najdejo, a zato plačajo svojo ceno. Kaj bo treščilo ob skale realnosti: izjemno plodno glasbeno sodelovanje ali ljubezen? Njihovi notranji boji, ki se na platnu največkrat odražajo zgolj z mimiko, pod veščo režiserjevo roko naravno in nevpadljivo sovpadejo z burnim zunanjim dogajanjem.

Vlogo filmskega Coja, ki v primerjavi z resničnim, ki je bil zelo uporniški, vseskozi ostaja malce na distanci, je sramežljiv, a hkrati odločen, predvsem pa osredotočen na glasbo (Mike je njegov mentor), je izvrstno odigral nemško-korejski igralec Teo Yoo, ki se je za vlogo med drugim fonetično naučil ruščino. Kot je povedal v enem od intervjujev, je bil prvi dan snemanja, predtem je prešel dolg proces avdicije, pod velikim pritiskom. Okoli njega je bilo namreč 450 Rusov, ki so imeli vsak svojo predstavo, kako bi moral biti videti filmski Coj.

Ključni del filma je glasba, zvrstijo se številne pesmi skupine Kino ter drugih rokerskih zasedb, in nobeno presenečenje ni, da je na festivalu v Cannesu, kjer je tekmoval za zlato palmo, film prejel nagrado za glasbo. Magični vložki, ki ob prvem pojavu udarijo kot strela z jasnega, skozi naslednje ponovitve tvorijo spet svojo zgodbo "To se ni zgodilo", ki filmu daje spet svojo, ironično razsežnost.

Serebrenikov je film začel snemati julija 2017, a so ga potem konec avgusta aretirali in od tedaj je v hišnem priporu. Kakšna ironija, saj je snemal film o svobodi. Kljub temu je uspel film zmontirati, ne da bi kršil pravila (med drugim so mu omejili dostop do spleta). Nekaj neposnetih prizorov so posneli brez njega, a po njegovih navodilih. Film so sicer nekateri akterji resnične zgodbe o Coju in rokerski sceni grajali, češ da je v njem polno laži, kritiki in gledalci pa so ga sprejeli precej topleje.

Ocena: 5-, piše: Ksenja Tratnik