V tridesetih letih delovanja je Vilenica gostila mnogo zvenečih imen. Wisława Szymborska, udeleženka prvega srečanja leta 1986, je Nobelovo nagrado prejela točno deset let pozneje, László Krasznahorkai pa je k lanski vileniški nagradi letos dodal še Man Booker International Prize. Številni lavreati so v času obiska festivala doma že bili del literarne klasike, drugi so se vanjo počasi vključevali. Njihove poetike ne bi mogle biti bolj različne, zato pa jim je skupen prostor, v katerem ustvarjajo in se udejstvujejo. Festival Vilenica si namreč že od svojih nastankov prizadeva zbrati "najboljše pisanje iz Srednje Evrope", ki ga v antologiji predstavlja 31 nagrajencev.

Kaj označuje Srednja Evropa danes? Pojem, ki je prej pokrival vmesni prostor, presek med Zahodom in Vzhodom, po padcu berlinskega zidu še zdaleč ni (več? Je sploh kdaj bil?) samoumeven. Lahko ga razumemo ideološko, politično, geografsko ali kulturološko, toda bolj kot o njem razmišljamo, bolj se izmika oprijemljivi definiciji. To se je morda še najbolje posrečilo Györgyju Konrádu, ki je zapisal, da "srednjeevropejstvo ni državljanstvo, ampak svetovni nazor". Srednja Evropa je torej v zraku. V literarnem smislu je to morda podtalni vpliv Kafke na s tega področja izhajajoče avtorje, morda avstroogrska dediščina, sanje o izgubljenem imperiju in vsi občutki "zgrešenega časa", ki se skupaj s tem porajajo. Claudio Magris, prejemnik nagrade vilenica leta 2009, je vprašanju posvetil več esejev, prav tako Milan Kundera, ki je nagrado dobil leta 1992. Srednjeevropskost buri vzvišene akademske duhove, toda osebno mi je ljubši pristop slovaškega pisatelja, dobitnika nagrade vilenica leta 1997 Pavla Vilikovskega, ki je v kratkem zapisu Vse, kar vem o srednjeevropejstvu (Z nekaj prijateljske pomoči od Olomuca in Camusa) z veliko mero pikrosti sopostavil različne evropske (literarne) dediščine. Vilikovský humorno polemizira z že omenjenim Konrádovim citatom in "srednjeevropskost" odpravi kot sinonim svetobolja in melanholije, še več, kot krizo identitete, ki se lahko definira zgolj negativno, v razlikovanju od tistega, kar je že vzpostavljeno (na primer Zahoda).

Odprta okna, odprta vrata je skupek različnih pisav, združenih pod isto streho (ali platnice). Je čitanka za sladokusce, zaokroževanje nekega obdobja in njegova evalvacija – kot na primer opažanje, da je med nagrajenci le šest žensk, med objavami pa samo en dramski tekst. Antologijo lahko beremo tudi kot tihi opomin skopim bibliografijam pod imeni določenih avtorjev. Če odmislimo Lászla Krasznahorkaija, ki je nagrado prejel lani, lahko naštejemo kar nekaj avtorjev, ki so v slovenščini predstavljeni s samo enim prevodom: Jan Skácel, Libuše Moníková, Erica Pedretti, Jaan Kaplinski, Ana Blandiana in Brigitte Kronauer.

Zbrani odlomki so bili posamično objavljeni v vsakoletni vileniški publikaciji, mnoga dela pa so od takrat tudi že izšla. A ne vsa. Romaneskni odlomki Adolfa Muschga, Pétra Nádasa, Dževada Karahasana in Mircee Cărtărescuja še vedno niso bili v celoti prevedeni. Nekoliko lažje je s kratkimi zgodbami Brigitte Kronauer, Davida Albaharija, Lászla Krasznahorkaija ter z esejem Libuše Moníkove, ki so, četudi niso umeščeni v zbirko, že sami zase zaključene enote. Posebno izstopa priložnostni govor Milana Kundere, ki je nagrado Vilenica prejel leta 1992 in se času primerno posvetil odnosu med »malimi« in »velikimi« narodi ter se kritično obregnil ob odnos tedanjih članic EU-ja do novih držav: "Vsi ti argumenti (proti osamosvajanju – op. p.), pa naj so bili še tako tehtni in iskreno mišljeni, so se ujemali v skupni točki: malega naroda niso upoštevali kot subjekta, ampak zgolj kot sestavino neke širše geopolitične konstelacije."

Omeniti velja tudi, da so bili vsi prevodi pred natisom v antologiji popravljeni ali vsaj posodobljeni, ne glede na njihove predhodne knjižne objave. Vilenica praznuje okroglih 30 let, kar bi lahko bila dobra priložnost tudi za kakšno spominsko označitec. Škoda, da se Veno Taufer kot eden izmed ustanoviteljev festivala v predgovoru raje razgovori o politiki in škodljivih učinkih kapitalizma, niti z besedo pa ne pojasni, kako so potekale priprave na prvo festivalsko izvedbo ali izbiranje nagrajencev in kaj jih združuje, kakšna so bila začetna srečevanja tako različnih avtorjev ali, povsem banalno, zakaj sta bili leta 2005 oddani kar dve vilenici. Obenem bi bila to dobra priložnost za revizijo vprašanja o smiselnosti srednjeevropskega festivala v času združene Evrope, ki se je, kljub vsem spremembam, izkazal za zanimivo konceptualno nišo, in odpiranja Vilenice širšemu literarnemu prostoru. Očitno bo treba počakati na naslednjo obletnico.

A vrnimo se za trenutek k Vilikovskemu. Odločitev tedanje žirije za tekst, ki tako neposredno preizprašuje konceptualne temelje festivala, le potrjuje njegovo protejskost in avtorefleksivnost. Odgovor antologije na problem definicije srednjeevropskega prostora je temu primerno polifon in skrit v presečišču razlik: Srednjih Evrop je pač ravno toliko, kolikor je njenih avtorjev.