Čeprav je današnje Gledališče Koper uradno zaživelo šele januarja leta 2001, pa koprska gledališka tradicija sega nazaj v 15. stoletje.
Številni viri omenjajo koprsko gledališče že v stoletju, ko se je začel v umetnosti in mišljenju nasploh prebujati novi vek, seveda pa je bil to tudi čas oblasti Beneške republike, zato je bilo gledališče še italijansko. Svojo tradicijo je odrska umetnost nadaljevala tudi po času, ko so predstave potekale zgolj v italijanščini, gledališče pa je bilo privilegij plemičev in so bili meščani od njih strogo ločeni. V drugi polovici 19. stoletja je v Kopru delovala igralska družina, leta 1907 pa je skupina izobražencev ustanovila Dramski skup Istra, ki je nastopal predvsem po čitalnicah in prosvetnih društvih.
S priključitvijo italijanski državi je po prvi svetovni vojni gledališka dejavnost v Kopru zamrla, ponovno pa se je začela prebujati v začetku 50. let z ustanovitvijo dveh polpoklicnih gledališč (Slovensko ljudsko gledališče in Teatro del Popolo). Leta 1954 je Koper dobil prvo slovensko poklicno gledališče, a je njegova doba trajala le tri sezone in tako je že leta 1958 uradno zaprlo svoja vrata. Vendar pa so si ljubitelji gledališč še naprej prizadevali za ustanovitev poklicnega gledališča in to je z letom 2001 tudi zaživelo ter tako po 44 letih znova spodbudilo razvoj tamkajšnje poklicne gledališke dejavnosti.
V petih sezonah so v koprskem gledališču pripravili po pet gledaliških premier ter ob tem angažirali več kot 60 igralcev, plesalcev, glasbenikov, režiserjev in drugih sodelavcev. Predstavljali pa se niso le po slovenskih gledališčih, ampak so s predstavami gostovali tudi v zamejstvu in tujini. V sezono 2005/2006 je gledališče pod vodstvom direktorice Katje Pegan stopilo s štirimi člani, Borisom Cavazzo, Mojco Fatur, Gorazdom Žilavcem in Ivom Babičem. Pod okriljem te zgodbe boste lahko spremljali novice o premierah in drugih novostih iz Gledališča Koper.
