Slovensko stalno gledališče je poklicno dramsko gledališče v Trstu in edino slovensko gledališče te vrste zunaj Slovenije.
SSG nadaljuje pot Slovenskega gledališča, prvega poklicnega gledališča, ki je v tržaškem Narodnem domu delovalo med letoma 1905 in 1920. Fašisti so Narodni dom leta 1920 zažgali in slovenska gledališka tradicija se je bila v Trstu približno 25 let primorana ohranjati nelegalno. Po koncu druge svetovne vojne so gledališko dejavnost v Trstu nadaljevali poklicni igralci, ki so veliko prispevali k utrjevanju narodne identitete in slovenske jezikovne zavesti med občinstvom na narodnostno mešanem območju. Gledališki repertoar ni bil omejen le na dela slovenskih avtorjev, saj so že leta 1945 poleg Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica ter Jurčičevega romana Deseti brat uprizorili tudi komedijo Scampolo Daria Niccodemija.
Oder, na katerem živijo dela avtorjev s slovenskimi koreninami
V naslednjih sezonah se je odmik od narodnoprebudne zavzetosti nadaljeval in gledališče je svojo pot iskalo tudi v zahtevnejši umetniški podobi. Na odru so pogosto uprizarjali dela, v katerih se prepletajo kulturne posebnosti na skupnem prostoru živečih Italijanov in Slovencev, veliko pozornosti pa so namenjali tržaškim avtorjem s slovenskimi koreninami. Redno so na oder postavljali tudi italijanske, slovenske in svetovne klasike, podobno programsko usmeritev pa nadaljujejo še danes.
Stike z večinskim italijanskim okoljem je slovensko gledališče krepilo tudi z medsebojnimi gostovanji in izmenjavami, slovensko občinstvo v Trstu pa je lahko velikokrat gledalo tudi gostujoče predstave ljubljanskih in nekaterih jugoslovanskih ansamblov.
Ena ustanova, več imen
V prvem desetletju po drugi svetovni vojni se je moralo gledališče prilagajati naglim političnim spremembam na Tržaškem in se je zato tudi večkrat preimenovalo. Od leta 1945 do leta 1947 se je imenovalo Slovensko narodno gledališče za Trst in Primorje, med letoma 1947 in 1954 Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, nato je eno leto delovalo pod imenom Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje in štiri leta kot Slovensko narodno gledališče v Trstu. Leta 1959 je dobilo ime Slovensko gledališče v Trstu, šele od leta 1977, ko je dobilo status stalnega gledališča, pa se imenuje Slovensko stalno gledališče.
Leto 1964, srečno leto
Skoraj dvajset let gledališče ni imelo svojega odra, zato so bile premiere običajno v gledališčih Fenice in Nazionale, gostovali pa so tudi v društvenih dvoranah v predmestjih Trsta ter po vsej Primorski. Pomembna prelomnica je bilo leto 1964, ko so zgradili Kulturni dom v ulici Petronio v Trstu, kjer je sedež gledališča še danes.
Pomembna imena tržaškega gledališča
Svoj pečat je v Slovenskem stalnem gledališču pustilo veliko igralcev in režiserjev, tako tistih, ki so odraščali na Tržaškem, kot tudi tistih, ki so v Slovensko stalno gledališče prišli ustvarjat iz matične domovine. Med tistimi, ki so bili ali so še del tržaškega ansambla, so tudi Miranda Caharija, Mira Sardoč, Zlata Rodošek, Štefka Drolc, Miha Baloh, Livij Bogatec, Tone Gogala, Vladimir Jurc in mnogi drugi.
Zatočišče slovenskih igralcev
V devetdesetih letih se je ansambel precej zmanjšal, zato v Trstu gostuje veliko igralcev iz Slovenije. Tudi premier v sezoni je v zadnjih letih manj; včasih so pripravili okoli deset premier letno, zdaj pa se že nekaj časa ta številka giblje okoli pet. V Trstu zato veliko gostujejo slovenski gledališki in tudi operno-baletni ansambli.
Novosti sezone 2005/06
V sezoni 2005/2006 je Slovensko stalno gledališče pripravilo štiri premiere. Prvo premiero sezone, nezgodovinsko historično komedijo Romulus Veliki, je režiral Diego de Brea. Slovensko praizvedbo italijanskega avtorja Fausta Paravidina Tihobitje v jarku, ki so jo označili kot sodobno dramo-kriminalko z robov italijanskega mesta, je na oder postavila Nenni Delmestre. Moj kras Scipia Slataperja je zaživel pod režijsko taktirko Marka Sosiča, zadnja premiera v sezoni pa je Goldonijeva komedija Kampel (Ciampello), s katero se je spopadel režiser Zijah A. Sokolović.
