Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 14 glasov
Ocenite to novico!
Sloves Théodorja Géricaulta in Eugena Delacroixa se je ohranil do danes, sloves tretjega iz trojice vélikih francoskih slikarjev zgodovinskih prizorov prve polovice 19. stoletja pa obnavlja razstava v londonski Narodni galeriji. To je Paul Delaroche.
Kot očeta francoskega zgodovinskega slikarstva pogosto izpostavljajo Jacques-Louisa Davida, vendar pa je pomembno cezuro v razvoju slikanja prelomnih zgodovinskih trenutkov prinesel tudi Delaroche. Če je David, ki je v svojem življenju zamenjal šest režimov in ki se je kot slikar dobro znašel tako v revoluciji kot tudi na Napoleonovem dvoru, slike zaznamoval z velikimi junaki, pa je Delaroche, slikar restavracije, v ospredje potisnil antijunake ter napetost v svojih slikah stopnjeval z upodabljanjem trenutkov pred odločilnim dejanjem.
Posredni komentar dogajanja v Franciji
Središče londonske razstave je slika Umor Lady Jane Grey. Upodobitev tragične usode mlade kraljice, ki je vladala le dober teden dni in ki je z zavestjo protestantske mučenice voljno odšla na morišče, je značilna za Delarochovo pazljivost, ko je šlo za razglabljanje o perečih političnih temah. Delaroche, čigar politični nazori niso nikoli bili povsem jasni, čeprav je znano, da je pozdravil vrnitev monarhije in tudi liberalni režim Louisa-Philippa, si namreč ni upal vedno vsega naravnost povedati. Zato je francoske dogodke komentiral posredno. V angleški zgodovini je iskal paralele s francosko in tako na primer svoje mnenje o Franciji 'zavil' v zgodbo o Cromwellovi državljanski vojni. Tudi z zgodbo o usmrtitvi Lady Jane Grey je bilo podobno.
Z Lady Jane Grey zasenči Ingresa in Delacroixa
Da je 'prikladno' motiviko iskal v Angliji, ni nenavadno. Delarocha je namreč zagrabila romantična anglomanija, na katero tudi na primer Heinrich Heine, sicer tudi velik občudovalec Delarocha, ni bil imun. Romani Walterja Scotta, Shakespearove drame in izjemna usoda Lorda Byrona ... vse to so bili vplivi na Delarocha. Vseeno njegova poteza ni bila razviharjeno romantična, ampak prej trezno in pedantno realistična. Bil je vzor akademskega slikarstva, zvezda pariških salonov in še posebej glavni junak pariškega salona, glavne francoske letne umetniške 'revije', leta 1834. Prav z upodobitvijo Lady Jane Grey je Delaroche tedaj zasenčil celo Ingresa in Delacroixa.
Upodobitev mučenice Lady Jane Grey s prevezanimi očmi je tudi napovedovala Delarochovo poznejšo usmeritev v motiviko katoliške pietete, v sladkobno upodabljanje mučenikov in mučenic v sladkem slogu nazarenskega slikarstva. Lady Jane Grey je vendar slika s povsem drugo dinamiko in zamahom, saj kljub trenutkom pred smrtjo osemnajstletnico upodobi kot odločno in suvereno dekle, ki ni le žrtev spletk, ampak je tudi zavestna žrtev svojih dejanj. Delaroche je njeno čistost in razum stopnjeval z deviško belo obleko, ki ob senčnatih in temačnih figurah postane gonilni moment dramatičnosti slike.
Sklep z apoteozo umetnosti
Paul oziroma Hippolyte Delaroche je življenje sklenil z morda svojim največjim delom. Leta 1837 je sprejel naročilo za kar 27 dolgo sliko v avditoriju umetniške šole École des Beaux Arts. Slika spominja na Rafaelovo atensko šolo in predstavlja 27 vélikih umetnikov iz različnih zgodovinskih obdobij. Ob velike može je Delaroche kot triumvirat, ki simbolizira enotnost različnih umetnosti, postavil tri stvaritelje atenskega Partenona, arhitekta Fidijo, slikarja Apela in kiparja Iktina. Sliko je leta 1855 uničil požar in Delaroche se je lotil restavriranja. Preden je bilo delo končano, je 4. novembra 1856 umrl. Vendar pa je sliko obnovil Joseph-Nicolas Robert-Fleury.
