Šrot je med najbolj dolgoživimi slovenskimi župan, saj si prizadeva že za šesti mandat. Za njim je 20 let županovanja, od tega več kot polovica nepoklicno. Odprto ima tudi odvetniško pisarno, s čimer se preživlja. Nekdaj vrhunski alpinist, ki se je povzpel na vrhove Karakoruma, Himalaje in dimnik celjske cinkarne, se je v pogovoru za MMC dotaknil bogate zgodovine mesta, nezavidljive okoljske dediščine ter nenavadnosti lokalne politike, da so ideološke, "plemenske" pripadnosti na stranskem tiru. Osvetlil je tudi odhod iz SLS-a, ustanovitev lastne liste ter aktualno dogajanje v stranki, ki ji je pripadal skoraj dve desetletji.

Celje je starodavno mesto. Na tej lokaciji se je skozi tisoče let in več različnih kultur odvilo stotisoče človeških usod. Kako je biti župan mesta s takšno bujno zgodovino? Ne nazadnje ste tako rekoč edini na svetu, ki ima to izkušnjo.
Županska funkcija sama po sebi pomeni veliko čast in veliko odgovornost. In če si župan mesta s tako bogato zgodovino, kot je Celje, je to še dodaten izziv. Meni je tudi sicer zgodovina malce hobi, in četudi sem po izobrazbi pravnik, zelo rad raziskujem mestno zgodovino. Zdi se mi, da o njej veliko vem. Pri opravljanju županske funkcije je to pomembno, saj skoraj pri vsakem projektu naletimo na kakšne zgodovinske ostanke. Odkrije se kakšna skrivnost iz zgodovine. Poskušamo jih v čim večji meri ohraniti. Pri prenovi starega mestnega jedra smo naleteli na ogromno ostankov stare rimske Celeie. Od čudovitih mozaikov, ki smo se jih nato odločili prezentirati in situ, na mestu, kjer so bili najdeni – v zdajšnjih prostorih Turističnoinformacijskega centra (TIC). Enako se je zgodilo pri prenovi muzejskega trga, kjer smo naleteli na ostanke čudovito ohranjenih fresk iz poznorimskega obdobja. Tudi tam smo potem projekt spremenili, se odločili zgraditi podzemni objekt pod trgom blizu Stare grofije in freske prezentirati na kraju, kjer so bile najdene. Trenutno so v restavratorskem centru v Ljubljani in verjamem, da bodo še en magnet za tiste, ki imajo radi zgodovinski turizem. Na to v Celju veliko stavimo, kajti imamo res kaj pokazati – in jostanki so tudi zelo lepo predstavljeni. Sploh razstavišče Mesto pod mestom v našem Pokrajinskem muzeju, kjer je in situ predstavljeno obdobje Celeie iz 1. in 3. stoletja, je nekaj izjemnega. Običajno vsi, ki pridejo, tega ne pričakujejo in rečejo "vau".

Seveda ni pomembna samo rimska zgodovina mesta, ki je imelo že leta 42 v času cesarja Klavdija tudi mestne pravice. Pravzaprav je bilo to mesto, ne vojaška postojanka. Mi imamo ohranjen kos marmorja iz tega obdobja, kjer je zapisano MUNICIPIUM CLAUDIUM CELEIA. Ampak se nočemo kregati s Ptujčani, ki sebi pravijo, da so najstarejše mesto. To je diskutabilno [smeh]. Pomembna pa je tudi srednjeveška zgodovina, čas grofov Celjskih, drugi zgodovinski vrhunec mesta. Iz tega obdobja je ohranjeno precej, sicer manj, kot smo si želeli. Kronisti so pisali, da so s smrtjo zadnjega celjskega grofa, ko so vse to nasledili Habsburžani, ti poskušali izbrisati zgodovinski spomin na grofe Celjske. Vozovi in vozovi predmetov, dragocenosti in vsega ostalega so vozili iz Celja proti Dunaju. Ampak, ohranjen je Knežji dvorec, v veliki meri tudi obnovljen, v čakanju je še zadnja faza adaptacije tega objekta. Ohranjen je naš znameniti celjski Stari grad, ki ga sicer prezentiramo kot ruševino, kot se reče v stroki. Ampak grad je v veliki meri obnovljen, lepo vzdrževan: celotno grajsko obzidje smo z javnimi deli obnavljali približno 20 let, zgradili smo tudi eno najlepših prizorišč za kulturne prireditve na grajskem dvorišču. Letos smo recimo obnavljali Friderikov stolp, ki ga je malce načela zima, pa tudi zob časa. Ne gre pozabiti, da je bil v začetku 19. stoletja ta grad prodan enemu od okoliških kmetov, ki ga je uporabljal kot kamnolom, da je večina zgradb okoli tega gradu zgrajena iz tega kamenja in da je bil v razmeroma slabem stanju. Zdaj pa je grad res ena čudovita točka s prekrasnim razgledom, s pestrim kulturnim dogajanjem čez celo poletje, z razstavami ... je tudi kraj, kjer se ljudje radi poročajo.

Ko ste že orisali celjsko zgodovino in pri tem omenili grofe Celjske ... Ti so bili znani po svoji prekanjenosti, po političnih igricah, s katerimi so odstranjevali rivale in širili vpliv po takratni Evropi. Koliko je te politične kulture ostalo v današnjem Celju?
No, tisti čas je bil popolnoma drugačen. Moč je temeljila na zavezništvih, ki mu jih je uspelo skleniti. Celjski grofje so bili dobri gospodarji – to smo tudi mi še danes. Svoj vpliv pa so pravzaprav širili s porokami, kar je bilo za tisto srednjeveško obdobje običajno. Dejstvo je, da je celjski grof Herman II. v bitki pri Nikopolju rešil življenje nemškemu cesarju Sigismundu Luksemburškemu, kar je botrovalo, da je svojo hčer Barbaro Celjsko, eno najbolj izobraženih in markantnih oseb tistega obdobja, poročil s Sigismundom in seveda s tem dobil ogromno vpliva in takrat enega najmogočnejših zaveznikov v Evropi. Sigismund Luksemburški je bil nemški cesar, torej glava Rimskega cesarstva, pa suveren češkega kraljestva in še česa. Tako da ... gospodarnost in dobro gospodarjenje nam je zagotovo ostalo. Kar se pa politike tiče: lokalna politika je čisto nekaj drugega kot državna. Jaz v prispodobi rad rečem, da smo mi v glavnem komunalci. Nemci imajo dober izraz: kommunalpolitik. Ključno težišče našega dela so predvsem šole, vrtci; na področju družbenih dejavnosti sociala, kultura in šport; potem pa ceste, kanalizacije, vodovodi, plinovodi in komunalni odpadki. To je tisto, kar predstavlja 90 odstotkov našega dela.

Kakšna pa je razlika v čisto osebni izkušnji politika? Kako je uravnotežati interese, iskati mogoče poti, onemogočati nasprotnike? Je to ostra bitka ali pa je precej manj krvoločno, kot si lahko predstavljamo od daleč - in kot se izkazuje v državni politiki?
Najprej, kakor kje ... Če me sprašujete za Celje, je tu lokalna politika na zelo visoki kulturni ravni. Mi se dejansko ne delimo na neke koalicije in opozicije, na nasprotnike in podobno. Tudi pri odločanju v mestnem svetu se velikokrat pokaže, da svetovnonazorska ali strankarska opredelitev pri sprejemanju odločitev ni tako zelo pomembna. Bolj je pomembno, iz katerega dela mesta je kdo, ko se pogovarjamo, ali bomo gradili cesto na tem ali na drugem koncu. Ta politika je bolj interesna in veliko bolj realna. Kar naredimo, se potem tudi vidi v materialnem svetu, za razliko od državne politike. Jaz imam z njo eno razmeroma kratko izkušnjo. Leto in pol sem bil državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, kjer je dosti več ... ne vem, če je to prava beseda ... filozofiranja. Včasih imaš občutek, da je vse skupaj nekakšna metafizika. Pri nas so stvari realne. Tisto, kar se odločimo, potem tudi naredimo in se potem tudi vidi, kar mi pomeni veliko satisfakcijo. Jaz sem spoštljiv do vseh svetnikov, ne glede na to, iz katere politične stranke prihajajo, in tudi velika večina odločitev, ki jih je mestni svet sprejel v teh 20 letih, je bila sprejeta praktično s soglasjem ali z zelo veliko večino. Takšnih odločitev je bilo nekje 95 odstotkov.

Na državni ravni se precej bolj izrazi vrednotni, plemenski spopad.
Naši in njihovi. Mogoče smo v Celju malce posebni. Že dva mandata svetniki na konstitutivni seji tudi preberejo prisego in do zdaj nobenega še ni bilo treba opominjati nanjo. Zavežejo se, da bodo sprejemali odločitve v dobro prebivalcev tega mesta in pa mesta samega. Se pravi, ne tisto, kar bi bilo koristno za stranko, čeprav si težko predstavljam, kakšne odločitve bi to bile, in večina ljudi, ki kandidira v mestni svet, to naredi ravno zaradi tega, ker si želi svoje znanje, izkušnje, čas nameniti mestu in reševanju mestnih problemov.

Kar se mestnih problemov tiče, pred štirimi leti ste volivcem marsikaj obljubili ...
... in večino tega naredili.

Lahko izpostavite kakšen projekt, na katerega ste vi najbolj ponosni?
To je ogromno stvari ...

Omejite na nekaj najbolj izpostavljanja vrednih. Kar vam je dalo največ satisfakcije, kot rečete.
Končali smo prenovo starega mestnega jedra z glavnim trgom in delom Stanetove, tako da je mestno jedro zdaj res krasno. Lani smo prenovo nadaljevali še z muzejskim trgom, ki je res čudovit, obkrožen s starimi zgradbami, vključno z Grofijo in knjižnico, ki je, mislim da, druga najbolj obiskana knjižnica v Sloveniji. Tam se dela zaključujejo, zavlekla so se ravno zaradi tistih fresk, o katerih sem prej govoril. Izpostavil bi vlaganja v osnovnošolski in vrtčevski prostor. Zgradili smo nov vrtec na Hudinji, novo telovadnico pri najstarejši osnovni šoli v mestu, čudovito in veliko telovadnico, vredno 3,8 milijona evrov. Nov kulturni dom v eni izmed naših primestnih skupnostih, pravzaprav gre za večnamenski objekt, kjer je poleg prostorov za delovanje krajevne skupnosti in knjižnice tudi večnamenska dvorana, ki se uporablja prek dneva za podružnično osnovno šolo za športno vzgojo, sicer pa so v njej kulturne prireditve. Veliko smo vlagali v cestno infrastrukturo, čeprav manj, kot bi si želeli, kajti to štiriletno obdobje je bilo v finančnem smislu za slovenske občine slabo. To sem velikokrat povedal, pa tudi preostali župani, da smo bili podfinancirani. V mestu smo se zavestno odločili obdržati visok standard socialnih storitev, ki jih nudimo občanom, in se raje odpovedati kakšnemu metru asfalta ali kanalizacije.

Najbrž govorite o višini povprečnine.
Na eni strani imamo višino povprečnine, na drugi pa dodatne finančne obveznosti, ki nam jih je država naredila s svojimi ukrepi in odločitvami.

Recimo?
Nam je samo pri sporazumu z javnim sektorjem, ki ga je sklenila država, nastalo 870.000 dodatnih stroškov za plače javnih uslužbencev. Dobili pa smo 3,5 evra pri povprečnini, kar znese 175.000 evrov. Razlika je velika. Denar je treba od nekod vzeti. Drug tak ukrep je bil sporazum z gasilci: še dodatnih 160.000 evrov. S tem nočem reči, da so bili ti dogovori neupravičeni ali pa da si ti ljudje ne zaslužijo višje plače, ampak da je država preprosto pozabila občinam zagotoviti ta manjkajoča sredstva. Običajno smo občine – vsaj pri nas je bilo tako – malo priškrnile pri vzdrževanju občinskega premoženja. Čeprav pri tem dolgoročno ne moreš nič prihraniti. Vse, kar ne narediš letos, dobiš v naslednjih letih vrnjeno z oderuškimi obrestmi vred.

Veliko smo s partnerji vlagali v center za ravnanje z odpadki, v lanskem letu 2 milijona in pol. To je definitivno najboljši in najsodobnejši center v Sloveniji, ki tudi najbolje deluje, ob tem, da je bil zgrajen prvi. Letos imamo v fazi razpisa – mislim, da je izvajalec že izbran – še dodatnih 3,6 milijona evrov vlaganj v center. Vseskozi ga posodabljamo. 80 odstotkov tega denarja je celjskega, ostalo prispevajo ostale občine partnerice.

Omenil sem že naša vlaganja v kulturno dediščino. Samo izgradnja TIC-a nas je stala okoli 700.000 evrov. Sanirali smo Friderikov stolp. 500.000 evrov dodatnih stroškov je nastalo na muzejskem trgu s freskami. To so pravzaprav stroški, ki se nam bodo nekoč v prihodnosti povrnili. Mislim, da je naša dolžnost ne le to, da dediščino ohranimo; ohranili bi jo lahko na mnogo načinov, kot se je v preteklosti že delalo pri prenovi mest. Se pač položi filc in se vse skupaj zasuje nazaj. Mi smo se odločili, da bi to radi prikazali, ker imamo dobre izkušnje z Mestom pod mestom. Verjamem, da bo to v mesto pritegnilo še več ljudi.

Kako pa je s poplavno varnostjo? Se je izboljšala?
Imamo projekt, ki ga izvajamo skupaj z državo in evropsko skupnostjo, Evropa je tudi pretežni financer, in se počasi končuje. To je zasnova protipoplavnih ukrepov v mestu, ki se je v zadnjih treh desetletjih spopadlo z dvema velikima poplavama in nekaj manjšimi. Teče že skoraj pet let, težek je 40 milijonov evrov. Zdaj manjka samo še en začasni nasip na območju Špice. Prvotno je bilo predvideno, da bo država više ob Savinji zgradila suhe zadrževalnike, a se tam zapleta. Niti državni lokacijski načrt še ni sprejet. Tako so inženirji potem predvideli to začasno rešitev varovanja Špice z visokovodnim nasipom. Vse ostalo pa je že zgrajeno: trije suhi zadrževalniki, visokovodni nasipi, očiščene so struge, narejene zagatnice na meteorni kanalizaciji, zgrajena črpališča. Mesto je zdaj varovano na stoletne vode.

Ravno v zvezi s tem je nedavno završala anonimka oz. anonimna kazenska ovadba proti vam, in sicer zaradi menjave zemljišč, namenjenih grajenju nasipa. Kako to komentirate?
Ni bila anonimka. Gre za ta manjkajoči visokovodni nasip, kjer je država rekla, da ne bo šla v odkupe zemljišč, saj je začasen. Želijo, da se občina aktivira in pridobi ali lastništvo ali služnosti teh zemljišč. Pravzaprav se je o služnosti dogovarjala že država, ampak lastniki na to niso pristali. Uvedba prisilne služnosti ni bila možna. Potem se je občina vključila v želji, da tem prebivalcem – gre za okoli 100 hiš – zagotovimo takšno poplavno varnost, ko jo imajo preostali. Predvideli smo menjavo enega večjega zemljišča, kjer načrtujemo gradnjo kajakaške steze in rekreacijskega območja, to je območje nekdanje vrtnarije. Zamenjali bi ga za zemljišče, ki zdaj predstavlja en del parkovne površine pri Lanovžu. O tem je mestni svet odločal in sprejel odločitev, mislim, da praktično soglasno. Tako da ni šlo za nobeno anonimko. Zapleta pa se pri drugem zasebnem lastniku, ki je to zemljišče ob Savinji že razparceliral na velikost parcel individualnih hiš, čeprav je tam kmetijsko območje. Tu je soglasjedajalec Arso in nikoli ne bo dovolil, da bi se tam gradilo. Ravno danes imamo sestanek s projektanti, kako bi ta gordijski vozel rešili in izvedli tam še predzadnji projekt v protipoplavni zaščiti. Mogoče bi bilo treba nasip povišati za kakšnih 5 centimetrov, točno številko bodo povedali inženirji. Zakaj predzadnji? Mi želimo, da se zagotovi večja stopnja poplavne varnosti tudi za območje mestnega parka, kjer ni samo park, ampak tudi naši športni objekti, od teniških igrišč do ledene dvorane. Zdaj se to območje obravnava kot razlivna površina. Zame je to nesprejemljivo. To ne more biti razlivna površina, ker tudi sama poplava na parkovnih površinah naredi veliko škode, saj je mulj, potem ko voda odteče, trd kot beton. V preteklosti smo morali vložiti veliko denarja, da smo parkovne površine sanirali.

Ko smo že pri okoljski tematiki: Celje še vedno trpi industrijsko onesnaženost, še posebej zaradi cinkarne. To je bila tema intervjuja že pred štirimi leti, minilo je že kar nekaj časa. Zakaj se stvari tako počasi premikajo?
140 let je že minilo, odkar so cinkarno postavili. To je tema Celja že zelo dolgo in Celjani to vemo. Čeprav, stara industrijska bremena so samo en del okoljske problematike. Jaz pravim, da je treba na okolje vendarle gledati celovito. Zelo argumentirano lahko trdim, da je Celje mesto, ki je na področju izboljšanja in varovanja okolja v vseh segmentih naredilo največ. Območje stare cinkarne je industrijsko onesnaženo. Pri vsem ostalem se močno pretirava. Tu je veliko populizma. Dejstvo pa je, da je na območju, kjer je bila nekoč topilnica cinka, zemljina prekomerno obremenjena s težkimi kovinami. Verjetno to ni bila edina topilnica v Evropi ali pa na svetu in so se praktično povsod po Evropi soočali s podobnimi problemi. Verjetno bi bilo smiselno pogledati dobre prakse od drugod, se pa zatakne, kot po navadi, pri denarju. Mi smo manjši del zemljine, ki je nastala kot odpadek pri gradnji komunalne opreme, uspešno sanirali. Šlo je za okoli 15.000 kubičnih metrov. Stalo nas je 1,1 milijona evrov. Če upoštevate, da je območje veliko 10 hektarjev in da naj bi bila zemlja obremenjena s težkimi kovinami do globine 8 metrov, je to med 800.000 in milijonom kubičnih metrov zemlje. Zdaj pa izračunajte, kakšen finančni zalogaj je to. Tega občina ne zmore. Niti naš celoten proračun ne zadošča.

Torej bi moral plačati ali vsaj pomagati nekdo drug. Država? Letos so problem poskušali reševati z zakonom, ki ga je predlagala poslanka SMC-ja Janja Sluga. Je bil način po vaše pravilen ali napačen?
Mislim, da je pravilno, da se zadeva reši z zakonom, če sam zakon o varovanju okolja in evropske direktive ne zadoščajo. Po mnenju nekaterih. Kajti pravilo je, da sanacijo plača onesnaževalec. Tam, kjer je znano. Ampak, ta zakon, ki je šel v proceduro in tam tudi zastal, po naši oceni ni najboljša rešitev. Predvideval je, da bosta sanacijo plačali občina in država. Z vidika Celja je tudi zelo krivičen. V Sloveniji je kar nekaj občin, ki dobivajo neko rento za industrijske objekte, ki jih imajo od Občine Krško in okoliških občin, pa ne nazadnje tudi Velenje z okolico. Kolikor vem, Jedrska elektrarna Krško ne sme imeti več nobenega vpliva na okolje – če je, smo tako ali tako vsi nasankali. Za sedaj delujoče industrijske objekte dobivajo rento. V Celju pa naj bi bilo to obrnjeno na glavo. Cinkarna še vedno deluje. Vsi smo zelo veseli, da odlično deluje. Je še vedno pretežno v državni lasti, tako kot je bila leta 1873, ko jo je Avstro-Ogrska zgradila. Ampak lastniki ves dobiček izplačajo sebi. Družba je nezadolžena. Vem, da ima okoljske rezervacije. Dobiček lastniki izplačajo sebi. Mesto in država – dobro, država kot zavezanec in kot lastnik – pa naj bi plačali sanacijo. To se mi zdi skregano s siceršnjo logiko in pravili v Evropi, da onesnaževalec plača. Je pa zakon tudi napisan tako, da ima prav transparentno vgrajene nekatere lobistične interese. Na primer: v enem členu, ki določa, da bosta država in občina vsako leto določili obseg sanacije, zunanja strokovna institucija pa bo naredila program. Na občini imamo zaposlene ljudi, ki so odgovorni za varovanje okolja, ministrstvo jih ima na stotine, in če že najdemo neki denar in nismo sami sposobni narediti tega programa, bolje, da se ne gremo ničesar.

V tej finančni perspektivi smo veliko upov polagali na morebitna kohezijska sredstva. Na začetku, ko so se že določale prioritete in sklepal dogovor za razvoj regij v državi; dogovor, ki je bil v bistvu diktat državnih uradnikov, ki so tekst pripravili, predstavili in povedali, da v Bruslju ni mogoče nič spreminjati; ta dogovor nekje 80 milijonov evrov nameni za reševanje starih industrijskih bremen. V celotni Sloveniji, ne samo v Celju. Pa žal do tega ni prišlo. Morebiti bo prihodnja finančna perspektiva bolj prijazna, ali pa bo morebiti veljalo sprejeti en zelo ciljno usmerjen zakon, ki se seveda ne bi nanašal zgolj na industrijska bremena v Celju, saj jih imajo tudi drugod po Sloveniji, pa se o njih toliko ne govori. Relativno kratek zakon z nekaj členi: najprej se območja evidentira, nato se določi onesnaževalce, če še ti obstajajo, so oni dolžni plačati sanacijo, sicer subsidiarno država. Ne nazadnje je država v procesu lastninjenja gospodarskih družb dobila 40 odstotkov vrednosti vsake gospodarske družbe. V tretjem koraku pa se naredi terminski program. Treba si je biti na jasnem, da tega ni možno sanirati v enem letu, ampak v nekem razdobju desetih let bi lahko zelo veliko postorili. Dodaten problem v Celju je, da se je leš, to je preostanek pepela iz topilnice, tako rekoč sto let razvažal po mestu in uporabljal kot nasipni material ali celo v gradbene namene. Ljudje so ga uporabljali za nasutje raznih kolovozov, cest, igrišč ... Večina zgradb, narejenih na koncu 19. stoletja, ki ima še lesene etaže, ima kot polnilo ta material. To je tisto, kar je povzročilo, da so potem tudi na posameznih mikrolokacijah, kot je bilo igrišče pri vrtcu na Hudinji, našli prekomerne obremenitve s težkimi kovinami. Seveda, pri gradnji se zemljina premeša. Tisto, kar je bilo prej mogoče pol metra spodaj, pride na površje in nastane ta problem. Teh mikroproblemov bo v prihodnje še veliko. Mogoče marsikje ljudje niti ne vedo, da imajo ta material pri sebi doma. Pred leti sem se pogovarjal s primarijem doktorjem Ivanom Erženom z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), da to samo po sebi ne predstavlja nekega dodatnega tveganja. Veliko ljudi se tudi napačno informira. Češ, cink je strup. To ni res, z njim se srečujemo v vsakodnevnem življenju, v lekarnah prodajajo cinkovo pasto za zdravstvene namene. Vsi kandelabri, vse dvojne ograje so pocinkane. Je pa res, da je v prekomernih količinah res nevaren za zdravje in strupen. Ampak, to je ne nazadnje tudi sladkor, pa še katero drugo živilo, ki ga vsak dan jemo in uporabljamo. Mi tudi po statističnih podatkih ne odstopamo, kar se tiče obolevnosti za rakom. V bistvu ga je celo manj od slovenskega povprečja. Tudi ne za obolenji na dihalih. Tako da, že s tega lahko človek sklepa, da nekih neposrednih učinkov na zdravje ljudi to stanje nima. Je pa res, da je treba pohvaliti cinkarno, ki je danes nekaj drugega, kot je bila pred 130 leti ali tudi 50, dokler je topilnica še delovala. Deluje v skladu z vsemi okoljevarstvenimi standardi, ki so v Evropi najvišji na svetu. Enako velja tudi za železarno v Štorah oz. Štore Steel, kjer so pred 15 leti namestili filtrirne naprave, in za vse ostale gospodarske družbe, kot je EMO kemija, Pocinkovalnica in podobno. To se danes vidi predvsem v bistveno bolj kakovostnem zraku. Tisti, ki se spomnimo, kako je bilo v sredini 80. let pozimi, vemo, da se takrat praktično ni dalo zračiti stanovanja. V Celju smo podobno kot drugod po Sloveniji skurili na milijone ton lignita, ki je tudi veliko prispeval k slabemu zraku. Danes pa je zrak čist. Imamo sicer težave z delci PM10, a pri tem ni industrija glavni povzročitelj, ampak v veliki meri promet, v zimskem času pa zlasti individualna kurišča, kjer se kot energent izrablja lesno biomaso. Še pred nekaj leti je bilo paradoksalno stanje, da smo imeli veliko število dni s prekoračenimi mejnimi vrednostmi delcev PM10, država pa je po drugi strani s subvencijami spodbujala nakupovanje peči na lesno biomaso. To se je zdaj uredilo in se takoj pozna tudi izboljšanje. No, pri lokalnem prometu še lahko kaj naredimo, ampak glavna težava mesta je tranzitni promet. Razmeroma blizu najbolj poseljenih območij mesta imamo magistralno cesto v smeri vzhod–zahod, na njihovem severnem delu imamo avtocesto. Tu pa mesto samo težko kaj naredi.

Drugače pa se radi pohvalimo, da so reke res čiste. Savinja je v drugem kakovostnem razredu. Voglajna, ki je bila še 15 let nazaj mrtva reka, je ravno tako čista.
Se v njih lahko kopa?
Seveda se da in tudi se kopa, v Savinji tako ali tako ves čas. Kjer so reke čiste, se je naselil ribji živelj. Ravno prej je bil na obisku predsednik ribiške družine, da bodo še dodatno naselili postrv šarenko na območje od Petrička do glavnega mostu. Pred 20, 30 leti je bilo nepredstavljivo, da bi v tem delu živela postrv, ki potrebuje čisto vodo in je po mojem najlepši dokaz o stanju reke in okolice.

Lahko za konec naslovite še zadnje dogajanje v SLS-u? Predsednik je znova postal Marjan Podobnik, dogaja se neke vrste združevanje, nekoč sprti posamezniki ter frakcije se vračajo v stranko. Na neki način se vrača Kangler, za katerega je Podobnik dejal, da je tako rekoč kandidat SLS-a. Vi ste bili 20 let njen član in tudi predsednik. A na tokratne volitve greste s svojo, Celjsko županovo listo. In SLS je nasproti vam postavil kandidata, Marka Zidanška. Ena velika zmešnjava.
Z moje strani ne. Dvajset let sem bil član Slovenske ljudske stranke, vedno sem tudi kandidiral kot njen član. Bil sem tudi njen predsednik. In ko smo se pred dvema letoma razšli, sem pravzaprav to zgodbo zaključil. Jaz sem iz stranke izstopil. To sicer ne pomeni, da sem spremenil politično prepričanje, ampak sem pri sebi razčistil, da se ne bom ukvarjal z državno politiko, da ne bom vstopil v kakšno drugo stranko in da bom ostal lokalni politik. To mi nudi veliko zadovoljstva. Mislim, da to dobro počnem in tudi ne razmišljam o tem, da bi zdaj mojo ali pa našo stranko, ki smo jo poimenovali Celjska županova lista, združeval s Slovensko ljudsko stranko. To ne pride v poštev. Jaz sem si na neki način sestavil novo ekipo izjemno motiviranih ljudi vseh generacij, pretežno je pa to srednja generacija. Ljudje, ki si želijo delati v lokalni politiki, ki imajo veliko idej in načrtov, pa tudi znanja ter izkušenj, so uspešni na različnih področjih. Od podjetništva, športa, kulture. In mi bomo na teh volitvah pač tekmeci Slovenski ljudski stranki. Kako bo po volitvah, težko rečem. Ampak moje osnovno načelo – to sem povedal že na začetku tega najinega pogovora – je, da sem pripravljen sodelovati z vsemi konstruktivnimi in pozitivnimi, ne glede na to, ali je stranka leva ali desna. V Celju smo v bistvu 20 let imeli neko neformalno levo-desno koalicijo. Slovenska ljudska stranka, Socialni demokrati, SDS zadnje štiri mandate, prvi mandat pa je bil namesto SDS-a takratni LDS. Jaz ne vidim tu nobene zmede. Slovenska ljudska stranka nastopa s svojim županskim kandidatom, svojo listo svetnikov, Celjska županova lista pa s svojimi kandidati in s svojim županskim kandidatom. Mi smo se razšli pred dvema letoma, jaz sem iz stranke izstopil. Ni nobenih zamer.

Kakšen pa je vaš politični komentar dogajanja? Ne nazadnje ste se 20 let istovetili s to stranko, bili njen predsednik ... Kako gledate na združevanje in vrnitev Podobnika?
Gledam s simpatijami. To se mi zdi dobro za Slovensko ljudsko stranko in slovensko politiko, ki po moji oceni potrebuje zmerno desnosredinsko stranko, kakršna je Slovenska ljudska stranka vedno bila. Moram pa reči, da se nisem strinjal s politiko zadnjega predsednika. Popolnoma neprepoznavno. Tudi v samem volilnem obdobju jaz kot nekdanji član, tudi vodilni član, nisem vedel, za kaj se ta stranka sploh zavzema. Kaj zagovarja? Kaj je njen program? In kako jo bo potem volil neki volivec, ki stranke sploh ne pozna? Marjan Podobnik pa je izkušen politik. Mislim, da je eden najboljših politikov v Sloveniji, da zna zmotivirati ljudi v stranki. Verjamem, da je po teh 20 letih dobil tudi veliko drugih življenjskih izkušenj in da je to človek, ki lahko povabi nazaj nekdanje vidne člane –od nekdanjih ministrov do poslancev –, ki so se pasivizirali v politiki, če tako rečem, in hkrati pritegne nove, mlade moči. Saj generacije volivcev se vsako leto spreminjajo. Zdi se mi dobro, da je stranka za podpredsednika izvolila mladega Modesta Motalna. Jaz ga sicer osebno ne poznam, sem pa slišal same dobre stvari o njem. Na srednji rok se stranka zagotovo lahko vrne v parlament in igra vidnejšo vlogo. Jaz ji lahko želim samo vso srečo.