Najbolj značilni so rdeči pirhi, ki simbolizirajo kaplje Kristusove krvi - toda na tokratni svetogorski razstavi jih je še najmanj. Občudujemo lahko mnogo drugih izvirnih poslikav z raznimi motivi, tudi z upodobitvijo svetogorske bazilike. Zanimivo je, da je prav rdeča barva pirhu dala ime - izraz pirh izhaja iz besede piros, ki v madžarščini pomeni rdečo barvo, češka beseda pyreti pa pomeni pordeti. Na razstavi se z izvirnimi poslikavami predstavlja 50 ustvarjalcev iz vse Slovenije in zamejstva.

Tudi kamniti, leseni, papirnati ...
Poleg poslikanih jajc je na svetogorski razstavi tudi več unikatnih pirhov, oblikovanih iz kamenja, lesa, blaga, papirja ... Ana Marta Markič pirhe veze, obleče jih v "štikane" prtičke z izvezeno velikonočno simboliko. Takšnih se spominja še iz otroštva: "Pri nas, v vasici Bitež, je to posebna tradicija. Že majhne deklice so nas naučili štikati oziroma vesti praznične prtičke, s katerimi smo oblačile velikonočne pirhe. In po dolgih desetletjih sem to tradicijo obudila letos za razstavo pri svetogorskih frančiškanih."

Reden gost svetogorskih razstav je Marjan Vodnik iz Domžal. Velikonočno sporočilo vsakič izrezbari iz enega samega kosa lesa. Letos ga je iz rdečega bora, ki je rasel na Debelem rtiču. Umetnik je ob odprtju razstave povedal: "Ko sem videl, da je mogočni bor ob morju padel, sem začutil, da ima to drevo globlje poslanstvo, da kliče k obdelavi na svetem prostoru. Zato sem iz debla v enem kosu iztesal velikonočno skulpturo prav za posvečen prostor na Sveti gori. Naslovil sem jo Iz rok v roke. Mislim, da je s tem vse povedano, od koga smo odvisni v življenju."

Pirhi vojaškega duhovnika prek luže
Zanimivi so tudi pirhi, ki jih je z vseh koncev sveta domov pošiljal pater Filip Inocenc Feryan, frančiškan in vojaški duhovnik v ameriški vojski. Gvardijan svetogorskega samostana Pepi Lebreht je povedal, da je Feryanovo zapuščino svetogorskemu samostanu podarila njegova sestra. Letos so del te bogate zapuščine, vezane na velikonočne praznike, prvič predstavili javnosti. Pater Feryan se je rodil 12. decembra 1926 na Polzeli, obleko sv. Frančiška je prejel 11. oktobra 1942 v Novem mestu, v duhovnika pa so ga posvetili 29. junija 1950. Bil je vojaški duhovnik s činom majorja po vsem svetu – od Avstralije do Koreje in ZDA. Po hudi bolezni je umrl 12. avgusta 1985 v ZDA, pokopan pa je na slovenskem redovniškem pokopališču v Illinoisu.

Poljubinjski majski pirhi
Posebna zgodba o pirhih je iz Poljubinja. Dekleta in žene jih v tej vasici na Tolminskem barvajo oziroma "pišejo" šele na prvo majsko nedeljo. Danica Krivec, ki je izročilo poljubinjskih pirhov raziskovala, pravi: "Po legendi izhaja ta navada iz 16. stoletja. Žene in dekleta je pirhe naučil 'pisati' mojster, ki je poslikaval cerkev na Šempavu, danes Žabeljskem vrhu. Ker so mu pridno na hrib nosile vodo, jih je za 'lon' naučil krasiti jajca. Že stoletja jih v Poljubinju barvajo na obletnico blagoslovitve cerkve sv. Pavla, torej na prvo majsko nedeljo."

Pirh je tudi "pisem'ce"
Poljubinjski pirhi so temno rdeči. Nekoč so za barvanje uporabljali "treščice" - zdrobljeno lubje iz Brazilije, ki je dalo višnjevo barvo. Okrasijo jih s cvetličnimi vzorci – najbolj značilen je srček s cvetjem. Na vsak pirh napišejo pesmico – šaljivo, zbadljivo, največkrat pa ljubezensko. Ženske so za pisanje včasih uporabljale posebne pisalke – pog'lce. Ena najbolj znanih pesmi s poljubinjskih pirhov je: "Ad Kota se mota, ad T'mina gre d'š, maje ljubce ljubezen je snedla m'š."

Velikonočni "kaštroni"
Na Tolminskem imajo posebno ime tudi za velikonočne butarice – pravijo jim "kaštroni". Verjetno zato, ker so si otroci, ki so oljčne šopke nosili v cerkev k blagoslovu, z njimi nagajali. Menda je tolminski duhovnik v šali opozoril otroke, rekoč: "Nehajte se trkat, kaštroni!" Oljčni šopki so bili v obliki butare, v njej so bili povezani oljka, lovor, cvetoči dren, iz šopka pa so štrlele šibe – ravno prav dolge za drezanje v tistega, ki ti ni bil najbolj pri srcu.