Slovenija brez pokrajin nima dograjenega sistema države, s čimer je manj stabilna in izpušča razvojne priložnosti. Foto: BoBo
Slovenija brez pokrajin nima dograjenega sistema države, s čimer je manj stabilna in izpušča razvojne priložnosti. Foto: BoBo
Simona Kukovič se ne strinja z mnenji, da ima Slovenija preveč premajhnih občin. Foto: Osebni arhiv Simone Kukovič

Če bi potencialno združevanje določene občine povsem izbrisalo, mislim, da to gotovo ne more biti dobra stvar. Občine morajo ostati, saj se niso same ustanovile, to je naredil državni zbor (DZ), ne moremo jih zdaj kriviti, da so premajhne, finančno nestabilne, to ni ravno pravično! Gospodje v parlamentu so dvignili roke, da se je to zgodilo. Če zdaj vprašate ljudi, ki so del kakšne velike občine, recimo mestne, kakšno krajevno skupnost, če si želijo biti svoja občina, da bodo lahko urejali lastne finance. Jasno, da bodo za! Zdaj dobivajo ostanke, potem bi pa lahko avtonomno odločali, kaj bodo naredili z denarjem, ki pripada njihovi krajevni skupnosti.

O potencialnem združevanju, gospodih v parlamentu in potencialnih novih občinah
Slovenske občine so izredno finančno šibke in neavtonomne, na repu držav EU-ja. Foto: Pixabay
Primerjalna tabela držav EU 27 za leto 2011. Foto: MMC RTV SLO
Politične stranke na lokalni ravni izgubljajo tla pod nogami, leta 2014 je bilo izvoljenih kar 115 nestrankarskih županj in županov. Bo številka spet zrasla? Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Če občani opazijo, da se stvari premikajo na bolje, bodo gotovo dali županu še eno priložnost, da naredi še več in dokonča vse projekte, ki jih je zastavil. Zakonska omejitev županskih mandatov na silo, ki je v zadnjem času krožila kot ideja, bi bila sila nespametna, ker morajo ljudje imeti možnost proste izbire. Župan je voljen neposredno, če večina v neki občini želi istega župana še desetič, jim tega država z nekim umetnim mehanizmom ne sme preprečiti. Mislim, da imamo v Sloveniji 11 županov, ki so na funkciji župana že od leta 1994, če ti župani v prvem krogu volitev dobijo 60 ali pa 70 odstotkov glasov, nekateri še več, ne vidim, kje je problem.

O ideji prisilne omejitve županskih mandatov
Starejši pridno hodijo na volišča, mlajšo generacijo, ki ima drugačen pogled na svet, politika ne zanima. Tudi to je problem. Foto: BoBo
Občine so nosilke slovenskega razvoja. Foto: BoBo

Če pogledamo vlogo, ki jo županom daje slovenska zakonodaja, vidimo, da so med najmočnejšimi. Po funkciji, odgovornosti in pristojnostih so na drugem mestu v Evropi skupaj s Španci, za Francozi, ki so prvi. Problem nastane, ker brez finančnih sredstev in človeških virov tega ne morejo udejanjati. Močni so na papirju, v resničnosti pa ne. Glavni razlog za centralizacijo je finančna neavtonomnost slovenskih občin, ki so močno odvisne od državnih finančnih vzvodov.

O papirnatih tigrih
Župani imajo glede povprečnine vsako leto bitko s predstavniki oblasti. Foto: BoBo

Na zadnjih lokalnih volitvah leta 2014 je bilo izvoljenih kar 115 županov, ki niso imeli podpore političnih strank. Slovenija je v tem smislu zanimiv primer, čeprav se tudi v drugih postkomunističnih ali vzhodnih državah Evrope pojavlja trend, v katerem politične stranke izgubljajo na lokalni ravni, običajno, ker imajo zaradi afer, neučinkovitosti in različnih nespretnosti na nacionalni ravni izredno nizko zaupanje ljudi.

O vedno večjem odporu do političnih strank
V Ljubljani se bo že četrtič zapored na županski stolček poskušal zavihteti sedanji župan Zoran Janković. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Najmanjše občine imajo zaposlene zgolj dva ali tri ljudi, na drugi strani imamo občino Ljubljana, kjer je zaposlenih več kot 650 ljudi, vse občine pa imajo enake naloge. Če pogledamo, koliko ljudi je v Sloveniji skupaj zaposlenih v občinskih upravah, vidimo, da jih je okoli 4.500, in glede na obseg dela, ki ga morajo občine izvajati, jih gotovo ni preveč. Državna uprava ima za primerjavo zaposlenih več kot 30.000 ljudi.

O občinski in državni upravi
V majhnih občinah je lokalna politika ljudem bližje. Foto: Radio Koper/web
Evropska unija
Slovenske občine so dvakrat večje od povprečja EU-ja tako po številu prebivalcev kot po površini. Foto: EPA

Pri vsem skupaj gre v Sloveniji za ustvarjanje nekakšnega "izrednega stanja", ki se še posebej zaostri med pogajanji za višino povprečnine, na katerih občine zahtevajo zgolj to, kar jim pripada po zakonu, država pa poskuša doseči nižji znesek. "Vprašati se moramo, zakaj? Ker politične stranke izgubljajo moč na lokalni ravni, zato na nacionalni ravni močne stranke pritiskajo s podatki, ki niso postavljeni v pravilen kontekst, in potem lahko res nastane vtis, da je problematično, če imamo 212 občin," je za MMC pojasnila strokovnjakinja za lokalno samoupravo s Fakultete za družbene vede Simona Kukovič, ki je doktorirala s temo Stili lokalnega političnega vodenja.

Bližajo se lokalne volitve, na katerih bomo izbrali novih 212 županj in županov, ki so po slovenski zakonodaji drugi najmočnejši v Evropski uniji (EU), takoj za francoskimi, a brez avtonomnega financiranja občin te moči ne morejo udejanjati in so zgolj "papirnati tigri", ki se prepogosto ne zavedajo svoje moči, je poudarila sogovornica.
Vabljeni k branju intervjuja.


Zelo pogosto slišimo očitek, da ima Slovenija 212 občin, prav toliko županov, občinskih svetov, pisarn, tajnic, fikusov itd., kar naj bi bila zgolj velika potrata denarja. Jih je res preveč in kako racionalno je to v smislu stroškovne učinkovitosti?
Jaz se ne strinjam s tem, ko vsi govorijo, da ima Slovenija premajhne občine, da jih je preveč. Če zadevo pogledamo v primerjalnem kontekstu, vidimo, da povprečna slovenska občina ni med manjšimi v Evropski uniji, če gledamo povprečje EU-ja 28 držav. Izračunali smo, da je povprečno število prebivalcev v občini okoli 9.500, kar Slovenijo umešča nekje na sredino. Tudi, če pogledamo povprečno velikost slovenskih občin v kvadratnih kilometrih, spada nekam na sredino. Slovenske občine v primerjavi z evropskimi niso tako zelo majhne, kot se v Sloveniji rado prikazuje.

Glede stroškov pa naslednje: Slovenija porabi za delovanje slovenskih občin okoli 6 odstotkov, podatek za leto 2015 je 5,69 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), torej, strošek za vse občine, vse plače županov in drugih zaposlenih ... itd. V primerjavi z evropskim povprečjem smo daleč zadaj, bolj na repu, kot na sredini lestvice, pravo razočaranje glede na zgodbo, ki se v Sloveniji prodaja. Druge evropske države namenjajo veliko več denarja za občinsko raven. Konec koncev naši župani nimajo ravno zelo visoke plače, a tudi to se pri nas večkrat poudarja, češ kakšen grozen strošek, da je. Župan je plačan glede na to, koliko prebivalcev ima občina, poznam nekaj županov, ki so v prejšnji službi zaslužili precej več kot z župansko plačo.
Takšen župan se potem pogosto odloči za nepoklicno opravljanje funkcije in lahko obdrži staro službo ...
Župan je 24 ur na dan na tapeti, osebno, vsaj kolikor poznam župane, ne vem, če se kdo odloči, da gre za župana zato, da bi se dodatno finančno okoristil z župansko plačo (nepoklicni župan prejema polovico županske plače, op. n.), gotovo so zadaj povsem drugi motivi.

Zdaj sva govorila o povprečjih, a če se osredotočiva na slovenske skrajnosti, občine z manj kot 400 prebivalci, gre za nekakšen unikum v Evropi?
Da, so unikum, a imajo jih tudi drugi. Češka na primer ima zelo majhne občine, Francija jih ima več kot 36.000, nekatere so tako majhne, kot bi šlo za kak naš manjši zaselek. Smo pa v Sloveniji unikum po tem, da so te naše majhne občine, kot je Hodoš in druge, z vidika lokalne demokracije vzorčni model za Evropo. Drugod namreč ni povsod neposredno izvoljen župan, običajno izvolijo občinske svetnike, ki potem izberejo župana, ali pa župan postane svetnik iz vrst politične opcije, ki je dobila največ glasov. Volivec torej ne da neposredno svojega glasu županu, kot ga damo pri nas, ko volimo župane z imenom in priimkom neposredno, kar jim da veliko legitimiteto. Volimo pa tudi občinske svetnike, pri nas imamo v bistvu dva glasova. Hodoš ima župana, ki je neposredno voljen, na enak način pa izvolijo tudi sedem občinskih svetnikov. V občini je okoli 370 ljudi od katerih jih osem neposredno izvolijo za svoje predstavnike, z vidika lokalne demokracije, kot se je pokazalo v raziskavah, je to izredno pozitiven primer.
V smeri neposredne demokracije, kot so jo poznali v Antični Grčiji ...
Da. V takšnih majhnih občinah imajo dejansko res lahko posvete, katerih se udeležijo vsi občani. Ljudje veliko lažje sodelujejo pri sprejemanju občinskih odločitev, lokalna politika jim je enostavno bližje.

Je izkušnja v najštevilčnejši slovenski občini Ljubljani na drugi strani čisto drugačna?
Tam je težko, čeprav se tudi ljubljanski župan (Zoran Janković, op. n.) trudi, ima enkrat na mesec dan odprtih vrat in lahko občani pridejo na pogovor z njim. Voditi občino s 300.000 ali pa 300 ljudmi je tako z vidika lokalne demokracije kot drugih odgovornosti čisto nekaj drugega.

Zadnja leta vedno bolj opažamo, da ima strankarska politika na državni ravni vedno manj in manj vpliva na lokalni ravni, zmagujejo nestrankarski kandidati s svojimi listami. Je to slovenska posebnost?
Da. Z vsakimi volitvami v Sloveniji se to bolj in bolj opaža. Na zadnjih lokalnih volitvah leta 2014 je bilo izvoljenih kar 115 županov, ki niso imeli podpore političnih strank. Slovenija je v tem smislu zanimiv primer, čeprav se tudi v drugih postkomunističnih ali vzhodnih državah Evrope pojavlja to, da politične stranke izgubljajo na lokalni ravni, običajno, ker imajo zaradi afer, neučinkovitosti in različnih nespretnosti na nacionalni ravni izredno nizko zaupanje ljudi. V Sloveniji na nacionalni ravni volilni sistem ne omogoča, da bi lahko izvolili nestrankarskega kandidata, saj volimo stranke, ne pa imen, na lokalni ravni pa je to mogoče. Župani lahko kandidirajo s podporo kakšne politične stranke ali pa s podporo volivcev, tako da zbirajo podpise.

Majhne občine naj bi bile strašno neučinkovite, vsak malo večji projekt pa misija nemogoče, ali obstaja povezava med velikostjo občine in njeno učinkovitostjo v stroškovnem, organizacijskem smislu?
Kaj sploh mislite, ko rečete velike občine? Naše raziskave so pokazale, da so v Sloveniji upravljavsko najbolj sposobne občine okoli zakonsko določene meje 5.000 ali pa 6.000 prebivalcev. Dve občini lahko izpostavim po učinkovitosti, to sta Zreče in Polzela, obe imata kakšnih 6.500 prebivalcev, za kateri so glede na našo raziskavo vsi kazalniki razkrili, da sta najbolj ekonomizirali in racionalizirali delovanje. Zelo učinkovite so seveda tudi številne druge podobno velike, ki so blizu optimalne velikosti. Zakaj?
Manjše občine imajo problem zaradi glavarine, dobijo manj denarja in težko zagotovijo na visoki ravni vse javne storitve, za katere mora poskrbeti občina. Po drugi strani pa imajo problem z ljudmi, manjka jim usposobljenega kadra. Zato so se majhne slovenske občine dobro organizirale in zagato rešile s skupnimi občinskimi upravami, torej da ustanavljajo skupne službe, na primer redarstvo, inšpekcijo, komunalo …
Večje občine imajo drug problem, in sicer da imajo mnogo več ljudi, veliko različnih in navzkrižnih interesov, kar vodstvo občine veliko težje uskladi. Občine so običajno tudi fizično po površini veliko večje in nikakor ni lahko celotno občino spraviti na ustrezno raven. Pogosto se dogaja, da je center občine urejen, kakšni oddaljeni zaselki in kraji pa manj in zadeva postane problematična, češ, oni imajo, za nas pa nič ne naredijo.
Zakonsko predpisan minimum za ustanovitev občine pri 5.000 prebivalcih je torej potreben za optimalno delovanje občine. Bi morali majhne občine združiti in na kakšen način bi to sploh lahko naredili?
Če bi potencialno združevanje določene občine povsem izbrisalo, mislim, da to gotovo ne more biti dobra stvar. Občine morajo ostati, saj se niso same ustanovile, to je naredil državni zbor (DZ), ne moremo jih zdaj kriviti, da so premajhne, finančno nestabilne, to ni ravno pravično! Gospodje v parlamentu so dvignili roke, da se je to zgodilo. Če zdaj vprašate ljudi, ki so del kakšne velike občine, recimo mestne, kakšno krajevno skupnost, če si želijo biti svoja občina, da bodo lahko urejali lastne finance. Jasno, da bodo za! Zdaj dobivajo ostanke, potem bi pa lahko avtonomno odločali, kaj bodo naredili z denarjem, ki pripada njihovi krajevni skupnosti.
Stanje zdaj v Sloveniji je, kakršno je, združevanje na silo nikakor ni pametna poteza, lahko pa občine spodbudimo, da medsebojno sodelujejo, da se majhne občine, ki kakšne storitve ne morejo zagotoviti, povežejo s sosednjimi občinami. To sicer delno že počnejo v obliki prej omenjenih skupnih občinskih uprav, a če bi to aktivno spodbujala država, bi se spontano sčasoma razvilo še močnejše sodelovanje na še več ravneh. Primere nasilnega združevanja občin v tujini lahko pogledamo v Angliji, v Nemčiji, na Nizozemskem, a to se ni dobro končalo. Eden od temeljnih elementov lokalne samouprave je, da imajo ljudje skupen interes in čutijo pripadnost lokalni skupnosti. Pri nasilni združitvi lokalne skupnosti v večjo entiteto ljudje enostavno ne čutijo pripadnosti do nove umetne tvorbe. Ljudje reagirajo s trmasto uporabo prejšnjih poimenovanj, nočejo participirati, kolegi z Nizozemske so naredili celo študijo, koliko negativnih posledic je nasilno združevanje pustilo pri njih.

Vsako leto opazujemo prepire okoli povprečnine oz. glavarine med vlado in občinami. Je to najprimernejši način financiranja ali bi lahko uvedli kakšen drug sistem?
Župani imajo glede povprečnine vsako leto nekakšno bitko s predstavniki oblasti, po mojem mnenju je to nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Če v zakonu piše, koliko je glavarina, to enostavno ne more biti predmet pogajanj, država pa bi se stalno pogajala, koliko manj denarja bo nakazala. Za leto 2016 je bila izračunana povprečnina 652,60 evra na glavo, država pa je izplačala 522 evrov, za občino s tisoč prebivalci to pomeni 130.000 evrov. V času gospodarske krize se je zategovalo pas in takrat so občine privolile v nižji znesek, kot ga zagotavlja zakon. Zdaj že nekaj časa poslušamo kakšno gospodarsko rast imamo, občine pa še kar zategujejo pas. Na novo vlado polagam upe, saj imata tako premier Marjan Šarec kot minister za javno upravo izkušnje z lokalne ravni, da bo zadevo uredila.

Če pogledamo druge vire financiranja v primerjavi z drugimi državami, vidimo, da so slovenske občine izredno finančno šibke in neavtonomne, na repu držav EU-ja. Mislim, da bi bilo treba lokalno raven finančno stabilizirati oz. okrepiti, na lokalno raven bi lahko prenesli kakšne finančne pristojnosti. Edini večji avtonomni prihodek občin je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in še to so v državnem vrhu nedavno že načrtovali ukiniti in postaviti novi davek, ki bi se stekal v državno malho. Občine bi tako postale popolnoma neavtonomne. Slovenija bi morala po vzoru skandinavskih držav razmišljati v obratni smeri. Občine so naše nosilke razvoja.
Pokojni strokovnjak za lokalno samoupravo Stane Vlaj je trdil, da veliko majhnih in nemočnih občin pri nas krepi centralizacijo. So občine avtonomne nosilke regionalnega razvoja?
Če pogledamo vlogo, ki jo županom daje slovenska zakonodaja, vidimo, da so med najmočnejšimi. Po funkciji, odgovornosti in pristojnostih so na drugem mestu v Evropi skupaj s Španci, za Francozi, ki so prvi. Problem nastane, ker brez finančnih sredstev in človeških virov tega ne morejo udejanjati. Močni so na papirju, v resničnosti pa ne. Glavni razlog za centralizacijo je finančna neavtonomnost slovenskih občin, ki so močno odvisne od državnih finančnih vzvodov. Tipičen primer centralizacije je Ljubljana, kjer se vse koncentrira, tam so delovna mesta, državna uprava, največje univerzitetno središče. Ljudje dnevno v tisočih migrirajo na delo in se vračajo ven iz Ljubljane. Manjka nam vmesna raven – regije oz. pokrajine! Tako bi dosegli enakomernejši razvoj države.

Po zakonu med najmočnejšimi v Evropi, v praksi papirnati tigri?
Župani se premalokrat zavedajo, da za njimi stojijo ljudje. Župan je funkcionar, ki je poleg predsednika države edini neposredno izvoljen. V občini ga je podprlo več kot pol ljudi, ki so prišli na volišča, kar mu da določeno moč oz. demokratično legitimiteto. Če bi se župani poenotili, vsak od 212-ih ima za sabo toliko in toliko volivcev, bi lahko veliko dosegli. Lani mi je bilo prav težko gledati, ko je nekaj županov odšlo na pogajanja o povprečnini, da morajo prosjačiti za nekaj, kar občinam tako ali tako pripada po zakonu.

Pri potencialnem ustanavljanju regij bo verjetno treba paziti, da ne bo šlo za dodatno drobljenje, kompliciranje in ustvarjanje novih papirnatih tigrov lokalne samouprave?
To je res. Premišljeno se je treba lotiti zadeve, vključiti stroko. Če bomo ustanovili pokrajine, ki bodo še naprej enako razdrobljene in finančno neavtonomne, potem nismo naredili nič, oz. smo zadevo poslabšali.
Kako učinkovite so občinske administracije v Sloveniji, so dobro organizirane, kadrovsko premajhne ali preštevilčne? Kaj pravijo raziskave?
Najmanjše občine imajo zaposlene zgolj dva ali tri ljudi, na drugi strani imamo občino Ljubljana, kjer je zaposlenih več kot 650 ljudi, vse občine pa imajo enake naloge. Če pogledamo, koliko ljudi je v Sloveniji skupaj zaposlenih v občinskih upravah, vidimo, da jih je okoli 4.500, in glede na obseg dela, ki ga morajo občine izvajati, jih gotovo ni preveč. Državna uprava ima za primerjavo zaposlenih več kot 30.000 ljudi. V okviru raziskave smo glede kadrovske zasedenosti izvedli med župani in direktorji občinskih uprav anketo, v kateri je večina odgovarjala, da bi potrebovali vsaj še kakšnega dodatnega zaposlenega. Imamo pa tudi občine, ki imajo ljudi slabo razporejene, in tu bi z reorganizacijo lahko marsikaj izboljšali.
Primeri iz zgodovine, ko se pod vodstvom enega župana leta ne premakne nič, njegov naslednik pa potem začne delati "čudeže", pričajo, da je ključ do uspešne in učinkovite občine dober župan, kajne?
Župan je glavni akter v občini, je individualni organ, ki nosi veliko odgovornost. S svojo ožjo skupino sodelavcev je gonilna sila, če je proaktivno naravnan, da se mora v občini vedno nekaj dogajati, nenehno išče priložnosti za razvoj in izboljšave, potegne celo upravo za seboj.

Takšne proaktivne župane, ki veliko naredijo, potem volivci sploh ne zamenjajo več …
Seveda, to je čisto logično. Vsak volivec gleda na to, kaj ima on od tega. Ali zdaj boljše živi? Ima boljše storitve? Se dobro počuti v občini? Je bilo v mandatu župana veliko narejenega? Če občani opazijo, da se stvari premikajo na bolje, bodo gotovo dali županu še eno priložnost, da naredi še več in dokonča vse projekte, ki jih je zastavil. Zakonska omejitev županskih mandatov na silo, ki je v zadnjem času krožila kot ideja, bi bila sila nespametna, ker morajo ljudje imeti možnost proste izbire. Župan je voljen neposredno, če večina v neki občini želi istega župana še desetič, jim tega država z nekim umetnim mehanizmom ne sme preprečiti. Mislim, da imamo v Sloveniji 11 županov, ki so na funkciji župana že od leta 1994, če ti župani v prvem krogu volitev dobijo 60 ali pa 70 odstotkov glasov, nekateri še več, ne vidim, kje je problem.

Županje so bolj izjema kot pravilo, saj zgolj 16 od 212 občin vodijo ženske, se bo trend obrnil?
Vodenje občin je še vedno močno v moški domeni. Zanimiv je podatek, da sta od leta 1994 do danes na čelu mestne občine bili zgolj dve županji, obe v Ljubljani (Viktorija Potočnik in Danica Simčič, op. n.). Družba kot taka bo morala spregledati, da ženske niso nič slabše. Leta 2014 so kandidirale, a reelekcija starih županov je bila kar 84-odstotna. Če gre mlajša ženska v ta boj, posluša stereotipe, javnosti je znan primer županje Darje Vudler, ki so jo takoj po izvolitvi začeli obtoževati, da je njena diplomska naloga plagiat. Pol mandata se je ukvarjala s težo obtožb, izkazalo se je, da so bile obtožbe lažne, a škoda je bila narejena. Če pogledamo trenutne županje, res ne vem, od kod so prišli stereotipi, da ženske ne znajo voditi in se ne znajo odločati. So pa stereotipi bolj zakoreninjeni pri starejših, ki pridno hodijo na volišča, mladine, ki ima drugačen pogled na svet, pa očitno politika ne zanima. Tudi to je problem.

Če bi potencialno združevanje določene občine povsem izbrisalo, mislim, da to gotovo ne more biti dobra stvar. Občine morajo ostati, saj se niso same ustanovile, to je naredil državni zbor (DZ), ne moremo jih zdaj kriviti, da so premajhne, finančno nestabilne, to ni ravno pravično! Gospodje v parlamentu so dvignili roke, da se je to zgodilo. Če zdaj vprašate ljudi, ki so del kakšne velike občine, recimo mestne, kakšno krajevno skupnost, če si želijo biti svoja občina, da bodo lahko urejali lastne finance. Jasno, da bodo za! Zdaj dobivajo ostanke, potem bi pa lahko avtonomno odločali, kaj bodo naredili z denarjem, ki pripada njihovi krajevni skupnosti.

O potencialnem združevanju, gospodih v parlamentu in potencialnih novih občinah

Če občani opazijo, da se stvari premikajo na bolje, bodo gotovo dali županu še eno priložnost, da naredi še več in dokonča vse projekte, ki jih je zastavil. Zakonska omejitev županskih mandatov na silo, ki je v zadnjem času krožila kot ideja, bi bila sila nespametna, ker morajo ljudje imeti možnost proste izbire. Župan je voljen neposredno, če večina v neki občini želi istega župana še desetič, jim tega država z nekim umetnim mehanizmom ne sme preprečiti. Mislim, da imamo v Sloveniji 11 županov, ki so na funkciji župana že od leta 1994, če ti župani v prvem krogu volitev dobijo 60 ali pa 70 odstotkov glasov, nekateri še več, ne vidim, kje je problem.

O ideji prisilne omejitve županskih mandatov

Če pogledamo vlogo, ki jo županom daje slovenska zakonodaja, vidimo, da so med najmočnejšimi. Po funkciji, odgovornosti in pristojnostih so na drugem mestu v Evropi skupaj s Španci, za Francozi, ki so prvi. Problem nastane, ker brez finančnih sredstev in človeških virov tega ne morejo udejanjati. Močni so na papirju, v resničnosti pa ne. Glavni razlog za centralizacijo je finančna neavtonomnost slovenskih občin, ki so močno odvisne od državnih finančnih vzvodov.

O papirnatih tigrih

Na zadnjih lokalnih volitvah leta 2014 je bilo izvoljenih kar 115 županov, ki niso imeli podpore političnih strank. Slovenija je v tem smislu zanimiv primer, čeprav se tudi v drugih postkomunističnih ali vzhodnih državah Evrope pojavlja trend, v katerem politične stranke izgubljajo na lokalni ravni, običajno, ker imajo zaradi afer, neučinkovitosti in različnih nespretnosti na nacionalni ravni izredno nizko zaupanje ljudi.

O vedno večjem odporu do političnih strank

Najmanjše občine imajo zaposlene zgolj dva ali tri ljudi, na drugi strani imamo občino Ljubljana, kjer je zaposlenih več kot 650 ljudi, vse občine pa imajo enake naloge. Če pogledamo, koliko ljudi je v Sloveniji skupaj zaposlenih v občinskih upravah, vidimo, da jih je okoli 4.500, in glede na obseg dela, ki ga morajo občine izvajati, jih gotovo ni preveč. Državna uprava ima za primerjavo zaposlenih več kot 30.000 ljudi.

O občinski in državni upravi