Večino lesa izvozimo v obliki hlodovine, a saj nam nič drugega niti ne preostane glede na to, da je od osamosvojitve propadla večina lesnopredelovalnih podjetij pri nas. Po Sloveniji smo našteli, da se je v prah sesulo več kot 20 nekdaj velikih podjetij iz te panoge. Vlada si je pred tremi leti zadala kot strateški načrt, da bo znova vzpostavila prekinjeno gozdno lesnopredelovalno industrijo in da bo do leta 2020 v panogi zaposlenih več kot 22 tisoč delavcev. Prav veliko jim v treh letih ni uspelo narediti. V najboljših časih je v slovenski lesnopredelovalni industriji imelo delo kar 40 tisoč ljudi, zdaj le še okoli 10 tisoč.

Na širšem notranjskem območju so v zadnjem desetletju propadli KLI Logatec, Javor Pivka, LIKO Vrhnika in zadnji Brest Cerknica. Scenarij sesutja nekdaj uspešnih družb pa je več kot očitno povsod enak: ozek krog ljudi je poskušal obogateti z divjo privatizacijo, ki so jo izpeljali tako, da so najeli posojila, s katerimi so obremenili družbe. Niso pa imeli vizije in niso nič vlagali v razvoj, da bi držali korak s časom v lesni industriji.

A vse ni vse tako črno. Na Kočevskem se podjetja počasi pobirajo, izvoz kočevskega lesa v tujino se zmanjšuje, zanimanje mladih za poklic mizarja se povečuje. Velik zagon regiji daje tudi pred dobrim letom ustanovljeno občinsko podjetje Kočevski les, s katerim naj bi povezali podjetja v gozdnolesni verigi in jih oskrbovali z domačim lesom.

Samo na Kočevskem v prihodnjih treh letih načrtujejo, da se bo odprlo 20 novih podjetij in več kot 200 novih delovnih mest v regiji.