Bivalne razmere v romskih naseljih še vedno niso zadovoljive, so ugotavljali na okrogli mizi, ki jo je pripravila Zveza Romov Slovenije. Foto: Goran Rovan
Bivalne razmere v romskih naseljih še vedno niso zadovoljive, so ugotavljali na okrogli mizi, ki jo je pripravila Zveza Romov Slovenije. Foto: Goran Rovan
Romsko naselje Kerinov Grm je zdaj legalizirano, morajo ga še komunalno urediti. Foto: Goran Rovan
Slabe bivalne razmere Romov

Na njej so ugotavljali, da so bili v zadnjih letih v nekaterih delih Slovenije narejeni premiki, večji del romskih naselij pa je še vedno neurejen.

V Sloveniji živi po nekaterih ocenah več kot 10 tisoč Romov, in to v številnih naseljih po vsej državi. Njihove bivalne razmere niso najboljše, saj ima po podatkih raziskave iz leta 2010 le četrtina romskih naselij možnost razmeroma hitre integracije in nadaljnjega urejanja infrastrukture ter vzpostavljanja zakonitih stanj, drugje pa so te možnosti precej manjše ali celo nemogoče. O tej vroči temi, na katero Romi že vrsto let opozarjajo, so spregovorili tudi na okrogli mizi v Krškem.

Kot je povedal predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat Muc, se te zadeve uspešno urejajo samo tam, kjer je za to pokazala zanimanje lokalna skupnost. Horvat ne vidi težave za rešitev tega vprašanja samo v denarju in dodaja: "Denar je problem, vendar pa je pred tem pogojem, ko se dobi denar, večji problem seveda sodelovanje in pa pripravljenost za razumevanje teh problemov." Dejal je tudi, da se razlika med urejenostjo prekmurskih romskih naselij in romskih naselij v jugovzhodni Sloveniji, med katerimi so bila nekatera lani deležna znatne državne denarne pomoči, manjša. Da bi romska naselja na omenjenem območju še bolje uredili, je po njegovem mnenju potrebno boljše sodelovanje med Romi, lokalnimi skupnostmi in državo.

Predsednica Sveta romske skupnosti Janja Rošer je na okrogli mizi ponovno opozorila, da se vzrok za razliko med urejenostjo slovenskih romskih naselij skriva tudi v pripravljenosti občin za sodelovanje pri njihovem urejanju in legalizaciji. Rešitev za urejanje bivalnih razmer vidi predvsem v legalizaciji teh naselij, ki so večinoma zrasla na zemljiščih v lasti države, cerkve ali posameznikov. "Rešitev vidim v legalizaciji romskih naselij. To je pač tisti prvi korak, ki ga Romi potrebujemo, da bomo prišli ven iz tega začaranega kroga," še dodaja.

Poslanka v državnem zboru in predsednica komisije DZ-ja za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Tamara Vonta je opozorila na splošno nesodelovanje med državnimi institucijami ter državo in lokalnimi skupnostmi: "Mislim, da si država tu dostikrat enostavno opere roke in vse prelaga na lokalne skupnosti. Ampak same lokalne skupnosti tega bremena ne zmorejo. Tudi tiste, ki si zelo prizadevajo, da bi zadeve uredile, to težko naredijo." To se dogaja zato, "ker nihče ne sodeluje z nikomer", kot se je slikovito izrazila.

So pa na okrogli mizi izpostavili tudi primer dobre prakse, ki so ga uporabili v Šmihelu pri Novem mestu. Tam so legalizirali romsko naselje, ga komunalno opremili in Romi zgledno sodelujejo s krajani. Ti so jih vzeli za svoje in z njimi sobivajo, zatrjuje predsednik KS-ja Šmihel, Miro Škufca.

Po ocenah strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij, ki jo je leta 2006 imenoval minister za okolje in prostor, je le okoli četrtino slovenskih romskih naselij mogoče razmeroma hitro legalizirati, urediti in vključiti v drugo okolje. Približno tretjino bi se jih dalo - potem ko bodo opravljeni postopki spremembe namembnosti zemljišč - srednjeročno urediti na zdajšnjih mestih. Tretjina jih bo imela zaradi težje legalizacije zemljišč precej težav, desetino romskih naselij pa bo treba zaradi različnih okoliščin preseliti.

Za MMC Goran Rovan

Slabe bivalne razmere Romov