V ledenem dežju, ki je bičal z vetrom, v globokem blatu in tik ob divje narasli Soči je trideseterica vojakov izvidniškega voda 132. gorskega polka poskušala prebroditi reko. Trenirali so že včeraj in skoraj jim je uspelo, saj so bili le še meter stran od nasprotnega brega. Toda Soča je bila preveč divja, da bi nadaljevali. Ko so si danes zjutraj ogledali močno naraslo in hrumečo reko, pa so se odločili, da ne bodo tvegali. Namesto prečenja Soče so na blatnem, razmočenem in spolzkem bregu uprizorili bitko. Bitko, ki je zahtevala tudi ranjene. Podpolkovnik Anže Rode je dogajanje na bojišču komentiral: "V samem poskusu prehoda reke Soče je prišlo do stika z nasprotnikom, pri tem je bil en pripadnik ranjen. Zanj so poskrbeli in ga na nosilih evakuirali na varno mesto." Bitko si je kljub ledenemu mrazu ogledalo kar precej radovednežev.

Po bitki slovesnost
Po bitki so v Morskem pripravili slovesnost v spomin na znameniti partizanski pohod. Leta 1944 je v noči s 30. na 31. januar prek Soče v Benečijo vkorakalo 2.500 borcev v treh brigadah. Zbirali so se na Banjšicah. Miloš Fortič, udeleženec pohoda, se spominja: "Ko smo prišli vsi dol, je bilo okoli polnoči in v strelcih smo šli čez Sočo. Takrat je bila nižja, tako da smo jo lahko prebrodili. Potem smo počasi prodirali proti notranjosti, proti Matajurju." V Benečiji so se takoj začeli srditi boji z nemškimi četami. Partizani so se uspešno upirali do 20. februarja, potem pa so se enote začele znova vračati na levi breg Soče.

Preboj je imel velik pomen
Preboj prek Soče je imel takrat velik pomen. Zgodovinar Jože Pirjevec:"Ker s tem so naši hoteli že takrat - leta 1944, ko se je postavljalo vprašanje naše meje - dokazati in povedati, kakšne so naše zahteve. Da hočemo našo etnično mejo, kar pomeni tudi Slovensko Benečijo." Toda Benečija je z matico, s Slovenijo, skupaj zaživela šele v evropski družini.