Zaradi ohranjanja kovaške tradicije in za spodbudo pri nadaljnjem delu, predvsem pa za njegove mojstrske izdelke so mu na letošnjem Obrtnem sejmu v Celju podelili srebrni ceh.

Vrbnjaka smo obiskali v njegovi kovačnici, že 35 let je to njegov prvi dom. Od daleč slišimo kovaško kladivo in mojster nam kar med pogovorom skuje kovaški element. Dejal nam je, da je pri delu ob vztrajnosti najpomembnejša hitrost.

To težaško delo je vzljubil že v četrtem razredu, zato so ga že sošolci klicali kar kovač. "Pri nekem starem mojstru sem bil na zimskih počitnicah in od takrat najprej sem govoril: kovač bom," se spominja Vrbnjak. Mojstrske veščine pa je pridobil kot vajenec pod budnim očesom priznanega mojstra Antona Semeniča iz Ormoža.

Dar za mariborsko občino
Vsak izdelek mu predstavlja izziv, kovanje ograje za glasbeni paviljon v mariborskem mestnem parku po načrtu izpred 126 let pa zanj predstavlja življenjsko naročilo.

"V tem primeru ni pomemben denar. Če vam povem, koliko sem za to ograjo dobil - pa vam ne bom povedal -, sem dobil 50 centov na uro. Ampak to je kovaška strast, ljubezen do tega poklica. Pa tudi en dar za občino, v kateri živim in ustvarjam," je skromno dodal mojster.

Tudi za to ograjo so ga nagradili v lastnih vrstah s srebrnim cehom, zlatega letos niso podelili. Ob tem pa mojster Vrbnjak poudarja, da bi za poklic, ki je premalo cenjen, morali navdušiti tudi mlade, ki bi s takim žarom kot sam poprijeli za kovaško orodje.