13 let je minilo od prve zamisli za tematsko etnografsko zbirko, zunaj domovine sicer, vendar v poselitvenem prostoru Slovencev, ki jim je vsakdanji kruh rezalo morje.

"Ne samo ribiče, imeli smo kapitane, ladijske inženirje, potapljače, ladjarje. Zato smo, da to rešimo, ohranimo in ovrednotimo, zgradili tale naš biserček," pojasni Franko Cossutta iz Kulturnega društva Ribiški muzej tržaškega primorja.

Dragoceni eksponati
Vložili so 350.000 donatorskih evrov, 20.000 jih je prispevala Slovenija. Zbrali so 100 eksponatov, nekateri so izjemno dragoceni.

"Mreže za lov na tune na slovenski način imamo edini na svetu. Kot pomorec sem prepotoval ves svet in nisem našel enakega nikjer," pravi Bruno Volpi Lisjak.

Peškadorke so samo še spomin
Slovenskih ribičev je danes manj kot prstov ene roke. Samo še spomin so tudi peškadorke, žene in dekleta, okoli 70 jih je bilo pred 2. svetovno vojno, ki so prodajale ribe v Trstu in po kraških vaseh, peš, s košarami na glavi.

Delali so s predanostjo in ljubeznijo. Tam, kjer je zibelka slovenskega ribištva in posebnosti - od čolna iz enega debla do papirja iz leta 1835 o tem, da so bili Slovenci tudi lastniki nekaj zamahov Jadranskega morja.