20 let od F4 - mulcem brez imen je zadišal evropski vrh

Foto: Leta 1997 je Smelt Olimpija nastopila na finalnem turnirju Evrolige v Rimu in osvojila tretje mesto.

Ljubljana je dihala s košarko. Vrste za vstopnice v Tivoliju so se vile do Hot Horsa. Od vrhunca Sagadinove Olimpije in romanja v Rim mineva natanko 20 let.

Na nepozabnem finalnem turnirju Evrolige je med 22. in 24. aprilom 1997 ob prvaku Olympiacosu, Barceloni in Asvelu nastopila tudi Smelt Olimpija. S tretjim mestom so zmaji dosegli enega največjih uspehov slovenske košarke. O 90. letih govorimo kot o zlati dobi ljubljanskega kluba, ki je pod taktirko Zmaga Sagadina postal prava košarkarska institucija in najprepoznavnejša slovenska športna znamka. Po zaslugi kolektiva iz zmajevega gnezda je Ljubljano in kar celo državo, saj je bila Olimpija tedaj vseslovenski klub in je imela navijače vsepovsod na sončni strani Alp, zajela košarkarska evforija. Za ogled tekem se je iskala "vstopnica več", dragocen listič pa je bil najbolj zaželen kos papirja v prestolnici.

Hala pod Rožnikom je postala evropska trdnjava, kjer so v izjemnem razpoloženju polne dvorane na čelu z Green Dragonsi klonili največji in najbogatejši klubi stare celine. Olimpija je z za evropske razmere nizkim finančnim vložkom dosegala izvrstne rezultate. V Ljubljani so se kalili najboljši slovenski igralci, prišli pa so tudi nadarjeni tujci z območja nekdanje Jugoslavije in na primer Gruzije, ki jim je igranje v zeleno-belem dresu pomenilo odlično odskočno desko v karieri. Sagadin je bil znan po trdem delu, obenem pa je Celjan dajal mladim priložnost na največjem evropskem odru.

Devetdeseta leta so za 60., ko je bila Olimpija pod vodstvom Borisa Kristančiča in z Ivom Daneuom ter druščino najboljši klub v nekdanji državi in je dvakrat zaigrala v polfinalu Evrolige, najuspešnejša v bogati zgodovini slovenskega košarkarskega kolektiva z največ trofejami. Pohod proti evropskemu vrhu se je začel v sezoni 1993/94, ko so zmaji v Lozani osvojili evropski pokal in si priborili nastop v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Tri leta kasneje so se v večnem mestu celo borili za naslov evropskega prvaka.

Za MMC sta spomine na nepozabno sezono obujala tedaj glavna nosilca zmajev Marko Milić, ki je znova postregel z zanimivimi zgodbami, in Arriel McDonald, ki je po dolgem času znova spregovoril za slovenske medije. Preberete si lahko, kje so in kaj delajo rimski junaki, podoživite tekmi s finalnega turnirja in si ogledate infografiko evropskih sezon Olimpije.

Tilen Jamnik

Marko Milić je v Olimpijo iz kranjskega Triglava prišel leta 1994, naslednje leto na tekmovanju All Star preskočil avtomobil in zabil, leta 1997 igral na turnirju final four, nato pa izpolnil otroške želje in se podal v Ligo NBA. Foto: AP

Intervju

Ko je izgubil na borzi, je spoznal, da je prava sreča v košarki

Tomaž Okorn

Sagadinovi "fizikalci", mulci brez imen, malo manj kot klošarji, kot se je v intervjuju za MMC izrazil Marko Milić, so pred točno 20 leti osupnili košarkarsko Evropo in igrali na turnirju final four.

Zaradi bojevite igre in privlačnih zabijanj je bil Milić ljubljenec ljubljanskega občinstva, ki je nekoč komaj čakalo na evropske tekme. Vrsta pred blagajno za nakup vstopnic je bila dolga več kot sto metrov. Foto: Reuters

Zaradi bojevite igre in privlačnih zabijanj je bil Milić ljubljenec ljubljanskega občinstva, ki je nekoč komaj čakalo na evropske tekme. Vrsta pred blagajno za nakup vstopnic je bila dolga več kot sto metrov. Foto: Reuters

To so bili časi! Milić, ki bo 7. maja praznoval 40. rojstni dan, se dobro spominja, koliko slovenskih navijačev je bilo v Rimu in kako je med tekmo za 3. mesto razbil tablo, ki pa mu v nasprotju z osmimi prej razbitimi tablami ni padla na glavo in ga porezala. Igranje na zaključnem turnirju četverice najboljših evropskih ekip je dala potrditev, da ima Smelt Olimpija s kombinacijo mladosti in izkušenj in z nepopustljivim trenerjem Zmagom Sagadinom ekipo za največje podvige: "Pred tem turnirjem smo bili mulci brez imen. Nismo niti verjeli, da smo že tako kakovostni, a nam je vsa sezona dala potrditev, da lahko igramo z najboljšimi."

Dvajset let mineva od nepozabnega uspeha Uniona Olimpije. Kako se spominjate turnirja v Rimu, polfinalne tekme proti Olympiacosu, ko vam sicer ni šlo po načrtih, saj ste dosegli le pet točk, pa potem dva dni pozneje uspeha proti Asvelu?
Drži, na prvi tekmi nisem imel ravno svojega dne, sem pa na tekmi za tretje mesto potem odigral odlično. Morda sem bil v polfinalu pri tistih letih še pod vplivom final foura. Olympiacos je imel odlično ekipo s trenerjem Dušanom Ivkovićem, z granitno obrambo, dobro so pokrivali tako Dušana Hauptmana kot mene, saj sva bila tisto sezono prva strelca ekipe. Je bilo pa sojenje kar pošteno - razen tistih dveh razveljavljenih trojk Henrieja. A že to, da so košarkarskemu palčku, kot je bila Olimpija, dali poduhati rožice, da se bori za finale Evrolige proti gigantu Olympiakosu, dokazuje, da se ne moreš pritoževati nad sodniki. Čeprav smo izgubili, smo bili enakovreden nasprotnik. Spomnim se tudi romanja navijačev in razbite table med tekmo za tretje mesto. Prej sem razbil že osem tabel, tokrat pa je bilo prvič, da ob razbiti tabli nisem bil porezan in dobil šivov. Na tem turnirju so premierno predstavili tablo z dvema stekloma in nevidnim lepilom zadaj, tako da je tabla ostala na konstrukciji. V Kranju in Ljubljani je vedno zgrmela na tla.

Ko ste razbili tablo, so bili v dvorani že navijači Barcelone in predvsem Olympiakosa, ki so že čakali na večerni finale. Je bil to poseben dober občutek, ki vam je vlil še dodatno samozavest?
Zagotovo. Pa ne gre le za tisti dogodek. Kot mulcu ti veliko pomeni, ko prideš v Evroligo. Đorđević, Rivers, Ginobili ... vse te zvezde si prej gledal le po televiziji. Veš, da dobro treniraš in da si dober, ampak Evroliga je drug svet. Saj smo pozneje postali dobri, igrali v Ligi NBA, McDonald je bil MVP Evrolige, ampak - pred tem turnirjem smo bili mulci brez imen. Nismo niti verjeli, da smo že tako kakovostni, a nam je vsa sezona dala potrditev, da lahko igramo z najboljšimi.

Pri tem je pomembno vlogo igrala tudi odlična pripravljenost igralcev. Zmago Sagadin je imel vedno zahtevne treninge, ampak - vi s tem niste imeli težav, kajne?
Čeprav so Zmagovi treningi dopoldne in zvečer trajali po dve uri in pol, sem delal še dodatno. Ne zato, da bi bil fizično še boljši, ampak zaradi neverjetne želje in ljubezni do košarke. Pripravljen sem bil vedno dobro. Sagadin je bil že pred 20 leti začetnik atletske košarke. Vizionar pravzaprav. Takrat je bilo veliko kritik na račun njegove košarke, češ zakaj delaš takšne fizikalce, kje je tista romantika, kje so meti od daleč. Pripeljal je tudi atletskega trenerja, takratnega rekorderja na 100 metrov Simona Rudeža. Takrat so se še vsi norčevali. Vedel je tudi, da če je ekipa atletsko pripravljena, ni toliko poškodb. A so se delali norca. Rudež je bil diplomirani veterinar. Govorili so: a za te 'junce', Gorenca, Miliča in Tuška, je pa treba kar veterinarja? A poglejte, kaj se dogaja v Evroligi in NBA-ju, polovica uspeha je dobra telesna pripravljenost.

Vedno je rad pomagal tudi slovenski reprezentanci. Na 59 nastopih je skupno dosegel 605 točk. Foto: EPA

Vedno je rad pomagal tudi slovenski reprezentanci. Na 59 nastopih je skupno dosegel 605 točk. Foto: EPA

Ste danes, nekaj dni pred 40. rojstnim dnem, še vedno v formi?
Za upokojenke odlično (smeh). Še se kakšna obrne za menoj. Pred kratkim je neka mamica rekla, naj se podpišem njenemu sinčku na majico, ker je nekoč navdušeno spremljala Olimpijo, mali pa je potem jokal in vpil, zakaj mu ta stric čečka po majici. Še vedno živim športno, vsak dan ali pretečem pet kilometrov ali igram tenis ali badminton ali grem s prijatelji v fitnes in v hribe. Ena dejavnost dnevno, to je ostalo. Pa ne le zaradi videza, da se ne zredim, ampak zaradi počutja. Ko sem nehal igrati košarko, sem se za dva ali tri tedne usedel, da bi se dobro spočil, a je bilo toliko minipoškodb, ki sem jih dobil med kariero, da me je bolj bolelo, ko sem doma ležal. Bolje je, da sem ves čas v pogonu. Sicer pa - sem poročen in imam tri otroke. Telesno dejaven sem tako le zaradi počutja in zdravja, ne zaradi dobrega videza (smeh).

Če zdaj v šali pravite, da se za vami ozrejo le še upokojenke, je bilo v Ligi NBA gotovo drugače. Je bilo veliko vabil na zmenek?
Imel sem srečo, ker sem ženo Vesno, s katero sva skupaj že 23 let, zgodaj spoznal in je šla pri 19 letih z menoj v ZDA ter tvegala svojo košarkarsko kariero. Ko si novinec, te opozorijo na vse pasti. Imaš štiridnevne uvajalne priprave na življenje v NBA-ju, saj hitro dobiš velike vsote denarja, kar prinese drugačen življenjski slog. Ko sem igral še v Kranju, se je bilo treba potruditi, da si pridobil pozornost dekleta, v Ligi NBA pa se ti skoraj mečejo pod noge. Veliko deklet je 'mahnjenih' na slavne igralce, na denar. Tisti igralci, ki se ne uprejo, imajo lahko tudi velike težave, sploh če te dekle na koncu obere za veliko denarja.

Kako komentirate žalostno zgodbo Marka Tuška?
Žal mi je zanj. Pred štirimi leti sva še skupaj igrala v Cremoni. Upam, da najde kakšno delo v košarki, saj ima velik smisel za košarko. Vem, da ga veseli trenerski posel. Na igrišču je bil vedno borec, zunaj igrišča pa dobričina. Nikoli ni bil pokvarjen, je bil pa res včasih nespameten.

Ste tudi vi v igralnicah kdaj izgubili večjo vsoto denarja?
Imel sem srečo, da sem bil ves čas v stiku s svojo družino. Te pa hitro lahko ponese, če prideš s 15 leti iz manjšega mesta v velemesto, zaslužiš nekaj denarja, a prideš v slabo družbo. Igralnice so bile pri Marku ena težava, problem je bil tudi, da je v restavracijah še 15 navideznih prijateljev jedlo na njegov račun. Takoj ko ni imel več denarja, tudi teh prijateljev ni bilo.

Zmago Sagadin je imel velik vpliv pri košarkarskem razvoju Marka Milića. Leta 1997 mu je odsvetoval, da gre tako hitro v NBA, a je hkrati razumel veliko Markovo željo, da se preizkusi v najmočnejši ligi na svetu. Foto: MMC RTV SLO

Zmago Sagadin je imel velik vpliv pri košarkarskem razvoju Marka Milića. Leta 1997 mu je odsvetoval, da gre tako hitro v NBA, a je hkrati razumel veliko Markovo željo, da se preizkusi v najmočnejši ligi na svetu. Foto: MMC RTV SLO

Kaj pa vaša izkušnja iz Lige NBA, ko ste na borzi izgubili precej denarja. Vas je to zelo prizadelo?
V tistih časih ne, bi se pa verjetno danes držal za glavo, koliko sem izgubil. Takrat mi je vse pomenilo, da sem v NBA-ju, da lahko igram proti Michaelu Jordanu, da igram za reprezentanco. Nisem razmišljal, koliko imam denarja na računu, pomembno mi je bilo le, da ga je dovolj, da sem lahko šel z Vesno na večerjo. Me je pa ta izkušnja z borzo izučila. Prvo leto smo služili in kar mislili, da tako mora biti. Potem smo naslednje leto precej izgubili in spoznali, da je sreča predvsem v tem, da lahko igramo košarko, ki je naša strast.

Se z Olimpijinimi igralci, ki so nastopili na zaključnem turnirju, še kdaj srečate?
Občasno in neverjetno je, kakšni spomini so to. Tista Olimpijina ekipa je bila nekaj let skupaj in smo ostali povezani. Pred kratkim sem bil zelo vesel, ko sem srečal Dušana Hauptmana. Z Rašem (Nesterovičem) se videvam na KZS-ju, pred leti sva z Markom Tuškom še igrala skupaj ... Malo mi je žal, da so se tujci raztepli po svetu. Če so zdaj moderni klubi postale avtobusne postaje, ker se zamenja toliko tujcev, v tistih časih ni bilo tako. Še danes mi je lepo pri srcu, ko se spomnim McDonalda, temnopoltega igralca, ki je prišel iz geta, pa Stepanijo, ki je bil v opankah, ko je pristal na Brniku, zunaj pa sneg. Iz vseh vetrov smo se zbrali in z ničle prišli v evropski vrh. Bili smo malo manj kot klošarji, tudi jaz sem v Kranju spal na pogradu. Življenje se nam je spremenilo, final four pa je bila le krona vsega.

Slovenija je dihala z vami, tekme so bile največkrat v četrtek in že v ponedeljek je bila v mestu evforija, ko so navijači poskušali dobiti vstopnice, ki so bile drage, 5.000 tolarjev, kar je skoraj toliko, kot bi danes plačali 50 evrov ...
To je to! To je bil naš največji kapital. Slovenija je bila takrat še mlada država in se je čutilo, kako so ljudje podprli vsak šport, ki je izstopal. Zlate lisičke, Jure Košir, Primož Peterka, Union Olimpija ... Čutili smo to energijo. Če pogledamo današnjo Olimpijo, je največji kapital, ki so ga izgubili, pripadnost ljudi. Ko igralci to čutijo, dajo lahko več od sebe, gredo čez svoj limit. Tivoli je bil takrat nabito poln. Green Dragonsov ne smeš dati pod strop, ampak v prvo vrsto. Vedno so nas ponesli. Vrsta za prodajo vstopnic je bila v Tivoliju do Hot Horsa. Tudi mediji so bili pozitivno nastrojeni. Vse okolje je dihalo z nami. Morali smo zmagati, pa čeprav sta bila na drugi strani Real Madrid in Alberto Herreros, igralec, ki je bil desetkrat dražji in petkrat boljši.

Zanimive so zgodbe, kako so tudi vozniki avtobusa prispevali svoj delček k vašim uspehom ...
Ko so s tujo ekipo štartali izpred hotela, so vozniki vedeli, da so igralci utrujeni, in so dali temperaturo na 25 stopinj, da so na poti do Hale Tivoli malce zaspali. Ob prihodu pred rampo v Tivoliju si moral poznati geslo "Trava je zelena", sicer si moral čakati. Bilo je toplo, avtobus je bil v rahlem klancu, da so igralci še lažje zadremali. Potem jim je pokojni električar Faza rekel: Pustite Olimpijine fante, to so sami študentje. Vsi so tekmo vzeli 'na izi', potem pa so jih pričakali poln Tivoli, glasni Green Dragonsi in mi s steklenimi očmi. Saj nismo mogli izgubiti doma! Ne vem, ali smo v dveh letih v Tivoliju izgubili dve tekmi.

Marko Milić je, potem ko se je preizkusil v številnih uglednih tujih klubih, v Olimpijinem dresu nazadnje igral januarja 2009, nato pa odšel, ker ga tedanji trener Jure Zdovc ni videl v svojem konceptu igre. Foto: EPA

Marko Milić je, potem ko se je preizkusil v številnih uglednih tujih klubih, v Olimpijinem dresu nazadnje igral januarja 2009, nato pa odšel, ker ga tedanji trener Jure Zdovc ni videl v svojem konceptu igre. Foto: EPA

So bili še kakšni triki, kako nagajati gostujoči ekipi?
Legendarni ekonom Glajbe (Smiljan Steiner) je, ko je prišel Real Madrid, sklenil, da jim bomo dali za trening nove žoge, ki jih bomo dobro napolnili s tlačilko, da se bodo dobro odbijale, Faza pa je predlagal, da naj bo v dvorani manj svetlobe, da zvezdnikom ne bodo luči preveč svetile v oči. Napolnjene žoge so bile potem trde kot kamen in na treningih so si jih podajali v mračni dvorani. Naslednji dan smo videli, da imajo nekateri povite prste, ker so si tiste žoge podajali v polsvetlobi.

Tivoli je bil takrat res trdnjava. Je bil tudi v evropskem merilu eden najbolj vročih parketov?
Res je, da sem pristranski, ker so bili v dvorani moji prijatelji, družina in Dragonsi, ampak - meni so se navijači najboljši zdeli v Tivoliju. Vsekakor pa je bila dvorana med petimi najbolj vročimi v Evropi. Zdaj lahko vidimo, kakšno je vzdušje v Beogradu v Pionirju ali Areni, in se nam kar milo stori, ker je bilo nekoč tako pri nas. Spomnim se tudi izjemnega vzdušja, ko sem igral pri Fenerbahčeju, tekmec pa je bil Galatasaray. Bakle letijo na igrišče, varnostniki imajo veliko dela. Ali pa v Italiji na bolonjskih derbijih med Fortitudom in Virtusom. Je pa lahko zelo vroče tudi v majhnih dvoranah, na primer v Jazinah v Zadru ali v Cantuju. Navijači so tam tresli koš, dobesedno se je premikal deset centimetrov levo desno, ko si metal proste mete. Ko sem prišel iz Olimpije v Italijo, so skandirali "Marko Milič, cigan", jaz pa sem jim vesel začel mahati, saj še nisem razumel italijansko in sem si mislil, tudi tu me poznajo, oni pa so vpili še bolj na glas.

Arriel McDonald, najboljši Američan, ki je oblekel dres Olimpije. Foto: EPA

Ekskluzivno

Arriel McDonald: Rad bi bil pomočnik slovenskega selektorja

Tilen Jamnik

"Bili smo dovolj dobri, da bi lahko postali evropski prvaki," se je ekskluzivno za MMC final foura spomnil Arriel McDonald, ki bi rad znova deloval v Sloveniji - če bi lahko, bi bil pomočnik v reprezentanci.

McDonald je navduševal pri Olimpiji in tudi pozneje, ko je igral za evropske velikane. Bil je igralec z visokim košarkarskim IQ-jem. Foto: Reuters

McDonald je navduševal pri Olimpiji in tudi pozneje, ko je igral za evropske velikane. Bil je igralec z visokim košarkarskim IQ-jem. Foto: Reuters

Sezona 1996/97, ko se je Olimpija prebila na zaključni turnir Evrolige, je na evropski košarkarski zemljevid izstrelila Arriela McDonalda, prvega organizatorja igre zmajev ob pohodu na tretje mesto. Danes 45-letni nekdanji odlični košarkar živi v Minnesoti, kjer je trener na srednji šoli. Poiskali smo najboljšega Američana v zgodovini ljubljanskega kluba, ki je tri leta navduševal pod Rožnikom in postal ljubljenec zeleno-belih navijačev, z njim nam je uspelo vzpostaviti stik in za MMC je z veseljem obujal spomine na svoj čas v Sloveniji. "Prvi spomin s sklepnega turnirja je zagotovo igranje proti Davidu Riversu. Pomerili smo se z Olympiacosom, Rivers, ki je bil najboljši igralec, pa je bil moj idol, ko sem odraščal, saj sem ga gledal, ko je igral za univerzo Notre Dame. Ko smo se pomerili z Olympiacosom in sem imel možnost igrati proti njemu, je bila to zame res velika tekma. Bil sem navdušen," je v uvodu povedal McDonald.

Dovolj kakovosti, a premalo izkušenj
Dušan Ivković
je imel tedaj v Pireju izjemno zasedbo. Poleg Davida Riversa, ki je v polfinalu dosegel kar 28 točk, odličen pa je bil tudi v finalu (Barceloni jih je dal 26) in bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja, so bili tu še Dragan Tarlač, Panagiotis Fassulas, Franko Nakić, Milan Tomić, Giorgos Sigalas, Dimitrios Papanikolau ... Kljub zvenečim imenom grškega velikana je McDonald prepričan, da so bili zmaji z nadarjeno zasedbo dovolj kakovostni tudi za evropski vrh, tega jih je stala le neizkušenost, saj so se prvič znašli v takem položaju.

Nepozabna je bila osmina finala sezone 1996/97 proti Ciboni. Na fotografiji Vladimer Stepania in McDonald, ki sta skreirala odločilno akcijo za preboj Olimpije v četrtfinale. Foto: Reuters

Nepozabna je bila osmina finala sezone 1996/97 proti Ciboni. Na fotografiji Vladimer Stepania in McDonald, ki sta skreirala odločilno akcijo za preboj Olimpije v četrtfinale. Foto: Reuters

"Olympiacos je bil na tisti tekmi premočan. Bili so višji, močnejši, agresivnejši … Toda če bi bili bolj izkušeni, če bi že prej kdaj igral na final fouru recimo, sem še vedno prepričan, da bi lahko dobili tisto tekmo. Vendar je bil to naš prvi nastop med najboljšimi štirimi. Bili smo malce naivni in nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na mladih igralcih, kot sta bila na primer Milić in Stepania, katerih prihodnost je bila v Ligi NBA, je bilo morda preveč pritiska. To je bila za nas zelo težka tekma. Težko je bilo igrati," je razložil motor Olimpije v tisti sezoni.

Sposobni postati tudi evropski prvaki
Ljubljančani so svojo moč pokazali v tekmi za tretje mesto, ki so jo silovito začeli in že v prvem polčasu povedli za 20. Nato so sicer popustili, vendar vseeno v končnici zanesljivo slavili velik uspeh. Boljši so bili od Asvela, s katerim so se v tisti sezoni srečali že v skupinskem delu: "Asvel, ki je bil na primer tudi na tem turnirju, smo v tisti sezoni premagali. Dvakrat smo premagali Barcelono, ki je bila v Rimu celo druga. Bili smo dovolj dobri, da bi lahko postali evropski prvaki. O tem sem prepričan. Nedvomno smo imeli dovolj kakovosti, a nismo bili tako izkušeni kot druge ekipe, ki so bile na turnirju."

Edward Rudd in Arriel McDonald sta bila prva organizatorja igre Asvela in Olimpije, ki sta se v Rimu pomerila za tretje mesto. Foto: Reuters

Edward Rudd in Arriel McDonald sta bila prva organizatorja igre Asvela in Olimpije, ki sta se v Rimu pomerila za tretje mesto. Foto: Reuters

McDonald je bil eden glavnih junakov tiste sezone, v kateri je bilo toliko nepozabnih tekem. Začel je tudi odločilno akcijo na tretji tekmi osmine finala proti Ciboni v Zagrebu, ko je prodrl pod koš in podal do Vladimerja Stepanie, ki je zadel za veliko zmago. Ob omembi teh tekem je Arriel začel evforično razlagati: "Kakšni spomini, res. Zdaj ko jih omenjate, vse prihaja na dan in je res nekaj posebnega. V Zagrebu je bilo neverjetno. To je bil dvoboj Hrvaške proti Sloveniji, zagrebške košarke proti košarki Zmaga Sagadina … Okoli te tekme je bilo veliko dobrih zgodb za novinarje. Imel si Damirja Mulaomerovića, ki je bil vzhajajoča Cibonina zvezda, na drugi strani pa neznanega temnopoltega Američana Arriela McDonalda. Tekma je bila težko pričakovana in bila je prava košarkarska vročica. Verjetno sem bil najbolj zagret prav pred tem obračunom. Bolj kot za kateri koli drug v tisti sezoni, saj sem vedel, koliko pomeni Sloveniji in Olimpiji."

V Ljubljani se je počutil kot doma
Olimpija je imela tedaj podporo po vsej Sloveniji, Ljubljano pa je zajela prava evforija. Košarka je bila med ekipnimi športniki brez konkurence številka ena, košarkarji pa veliki zvezdniki. McDonald se treh sezon v Sloveniji spominja nostalgično, kot pravi, se je tu počutil zelo domače: "Spomnim se, da smo imeli res veliko podporo in ogromno navijačev. Vsi so stali za ekipo. Podpirali so Zmaga, Milića, Tuška, Stepanio, legendarnega kapetana Hauptmana, mene … To je bilo posebno leto za slovensko košarko. Tudi druge ekipe, kot sta Polzela in Domžale na primer, so postajale močnejše. Res pomemben čas za slovensko košarko."

Z nekdanjimi soigralci je ostal v stiku prek družbenih omrežij. Kot pravi, si še vedno pošiljajo sporočila in se šalijo. V stiku je bil z Lakovičem, Daneuom, Milićem, Tuškom, Kraljevićem … Foto: Reuters

Z nekdanjimi soigralci je ostal v stiku prek družbenih omrežij. Kot pravi, si še vedno pošiljajo sporočila in se šalijo. V stiku je bil z Lakovičem, Daneuom, Milićem, Tuškom, Kraljevićem … Foto: Reuters

"Ljubljana je zame posebno mesto. Tedaj sem bil star 24 let. Še vedno sem na neki način odraščal oziroma dozoreval. Ni veliko mesto, je pa zares lepo. Ljudje so bili tako prijazni do mene. Vsi so z mano lepo ravnali in poskrbeli, da sem se počutil kot doma. Bil sem eden izmed redkih temnopoltih v Ljubljani, in kamor koli sem prišel, so vsi rekli: poglej ga, McDonald. Nikoli nisem imel kakršnih koli težav. Tri leta, ki sem jih preživel v Ljubljani, sem res užival. Košarka je bila izjemno popularna, a se nisem počutil kot zvezdnik, ampak popolnoma domače. Zdelo se mi je, kot da se družim s prijatelji. Hodil sem v Casa del Papa, kjer sem spil pivo. Večkrat je kdo rekel: Arriel, prisedi. Počutil sem se, kot bi bil na kolidžu s prijatelji," je dodal.

Sagadin pokazal posnetke Đorđevića in Zdovca
McDonald je bil podaljšana roka Zmaga Sagadina na parketu, racionalen in preudaren v napadu, odlično je vodil ljubljansko igro, nad katero je imel izvrsten pregled, "pravi nos" za podaje, in ko je bilo treba, je tudi zadeval. Obenem je bil nepopustljiv in čvrst v obrambi. V tej nepozabni sezoni je bil za Markom Milićem, s katerim sta tvorila udarno navezo, drugi strelec Olimpije s povprečjem dobrih 12 točk. Ob tem je bil prvi podajalec zmajev, najnatančnejši izvajalec prostih metov in tudi sicer je imel za branilca dober odstotek meta. Ob tem je ukradel 1,5 žoge na tekmo.

Zmago Sagadin je za zgled McDonaldu predlagal tudi Jureta Zdovca, s katerim sta potem tudi igrala eno leto pri Olimpiji. Kot je povedal Arriel, nekdanjega soigralca še vedno izjemno ceni. Foto: Reuters

Zmago Sagadin je za zgled McDonaldu predlagal tudi Jureta Zdovca, s katerim sta potem tudi igrala eno leto pri Olimpiji. Kot je povedal Arriel, nekdanjega soigralca še vedno izjemno ceni. Foto: Reuters

V Sloveniji je najprej oblekel dres Krškega, kjer je opozoril nase, in se preselil v Olimpijo. V letih v zmajevem gnezdu pa se je razvil v enega najboljših evropskih organizatorjev igre tistega časa: "Vse zasluge gredo Zmagu. Pomagal mi je razumeti, kaj pomeni biti uspešen košarkar v Evropi. Tomo Mahorič in Sašo Filipovski sta delala z mano pri individualnih veščinah. Z Zmagom sem se veliko pogovarjal tudi zunaj igrišča. Velikokrat me je pred treningom poklical v pisarno in sva govorila. Veliko zaslug ima, da sem postal tako uspešen evropski košarkar in igral na taki ravni. Pokazal mi je, kaj moram narediti, da bom uspel. Kazal mi je posnetke Saše Đorđevića in drugih podobnih uspešnih košarkarjev, na primer tudi Jureta Zdovca, kako igrajo, da so tako dobri. Tako sem videl, kaj moram narediti, Tomo in Sašo pa sta mi na treningih pomagala, da sem dosegel to raven."

Najboljšo košarko v karieri igral v Ljubljani
S predstavami v zeleno-belem dresu je hitro postal tarča največjih evropskih klubov. Igral je za Panathinaikos, Sieno, moskovski Dinamo, čeprav je z Maccabijem in Girono osvojil tudi evropski lovoriki ter bil na obeh turnirjih izbran za MVP-ja, pa pravi, da je bil najbolje pripravljen ob koncu svoje epizode v Ljubljani: "Najboljšo košarko v karieri sem nedvomno igral zadnjo sezono pri Olimpiji. Takrat sem bil res v najboljši formi v življenju. Bil sem odlično fizično pripravljen, imel dovolj izkušenj in bil izjemno samozavesten, bolj kot kadar koli prej. Preden sem šel pred tisto sezono poleti domov, mi je Sagadin rekel, da ne bom več v ekipi, če ne dobim okoli desetih kilogramov mišic. Dva meseca in pol sem trdo treniral in ob vrnitvi sem pridobil sicer nekaj manj od zahtevanih desetih kilogramov. Toda ko me je Zmago videl … Že na pripravljalnih tekmah sem bil neustavljiv. Bil sem prava pošast, res dobro pripravljen. Zelo sem bil samozavesten in odigral dobro sezono. Takrat so se oglasili pri Maccabiju in Panathinaikosu, poklicali so trenerji, kot sta Ivković in Maljković, ki bi me radi imeli v svojih ekipah."

Leta 2001 sta bili v Evropi dve elitni tekmovanji, Ulebova Evroliga in Fibina Suproliga. Maccabi je v finalu z 81:67 premagal Panathinaikos. Prvi strelec Paa je bil Dejan Bodiroga s 27 točkami, McDonald, ki je bil MVP zaključnega turnirja, pa jih je na drugi strani dal 21. Foto: Reuters

Leta 2001 sta bili v Evropi dve elitni tekmovanji, Ulebova Evroliga in Fibina Suproliga. Maccabi je v finalu z 81:67 premagal Panathinaikos. Prvi strelec Paa je bil Dejan Bodiroga s 27 točkami, McDonald, ki je bil MVP zaključnega turnirja, pa jih je na drugi strani dal 21. Foto: Reuters

Med igranjem v Sloveniji je dobil državljanstvo in kot prvi Američan zaigral za reprezentanco: "Zame je bila to neverjetna izkušnja. Vedno sem sanjal, da bi igral v olimpijskem moštvu, a sem seveda premalo kakovosten, da bi bil v ameriški reprezentanci. Z nastopanjem za Slovenijo pa sem si mislil, da je to moja pot do igranja na olimpijskem turnirju. Zelo sem si želel igrati, vendar je ta ekipa imela težavo, da je bilo v njej toliko velikih karakterjev, toliko egov, da smo potrebovali trenerja, ki bi znal z njimi in vse skupaj spraviti v pravo ekipo. Ko sem prišel v reprezentanco, so bili Alibegović, Gorenc, Milić … Težko je bilo voditi to ekipo, da bi lahko dobro igrali. "

V reprezentanci pogrešal Sagadina
McDonald je zaigral na EP-ju v Turčiji leta 2001. V reprezentanco je prišel na krilih evropskega naslova z Maccabijem in pričakovanja so bila velika. Toda Slovenija je razočarala in izpadla po skupinskem delu: "Po pravici povem, mislil sem, da tista ekipa lahko tudi dobi prvenstvo. Imeli smo kakovostno ekipo, Milića, Gorenca, Nesterovića, mene … Rekel sem si, da bomo naredili dober rezultat, potem pa … Boris Zrinski je bil neizkušen trener, ki ni znal voditi teh močnih karakterjev in jih spraviti v ekipo. Prepuščeni smo bili sami sebi. Nekateri igralci so se prerekali na igrišču in rekel sem si: ne, mi potrebujemo Zmaga. Ti igralci ga poznajo in vedo, da tega ne bi prenašal in dovolil. Rekel bi, ali bo tako, sicer pa greš na klop ali pa te ni v reprezentanci. Nad rezultatom sem bil zelo razočaran. Hotel sem, da je vse skupaj resneje. V izjavah sem tedaj poudarjal, da če pripeljete Zmaga, bom vedno igral in pomagal. On je bil edini trener, ki bi lahko vodil te osebnosti."

V Atenah je igral pod vodstvom Željka Obradovića, za organizacijo igre Panathinaikosa pa sta skrbela skupaj z Jako Lakovičem. Foto: EPA

V Atenah je igral pod vodstvom Željka Obradovića, za organizacijo igre Panathinaikosa pa sta skrbela skupaj z Jako Lakovičem. Foto: EPA

Kot pravi, bi rad Sloveniji v zahvalo nekaj vrnil. Zato je njegova velika želja, da bi sodeloval z izbrano vrsto. Če bi lahko izbiral, bi bil najraje pomočnik selektorja, in tako je tudi prek Facebooka stopil v stik z Jako Lakovičem, nekdanjim soigralcem pri Panathinaikosu, rad bi delal s KZS-jem in Jako Daneuom: "Ko gledam hrvaško in srbsko reprezentanco, vidim nekdanje igralce, ki so na klopi v različnih vlogah. To bi bil z veseljem tudi jaz. Nisem vedel, kako bi vzpostavil stik, bi bil pa res rad del slovenske reprezentance. Rad treniram in imam izkušnje iz Slovenije. Poznam še nekaj besed (smeh), predvsem pa vem, kakšna je mentaliteta. Poznam Sagadinovo mentaliteto − napredek in delo, delo, delo. Rad bi vrnil nekaj Sloveniji."

Z Zdovcem igralca, ki nimata velikega ega
Ob tem je dodal, da zelo ceni predvsem Jureta Zdovca, s katerim sta se kot soigralca odlično ujela: "Slišal sem, da je bil Zdovc selektor, in skušal priti do Daneua, da bi vprašal, ali bi bil lahko pomočnik ali pač delal z reprezentanco in ji pomagal. V letu, ko sem igral z Zdovcem, sem ga dobro spoznal. Bila sva si zelo blizu. Najin odnos je bil odličen. Sva igralca, ki nimata velikega ega. Veliko sva govorila, skupaj preživela precej časa, na treningih skupaj metala na koš … Ta odnos sem želel gojiti, ker bi bil z veseljem njegov pomočnik. Na kakršen koli način bi rad pomagal Sloveniji. To je moja dolžnost. Dobil sem državljanstvo in moja dolžnost je, da nekaj vrnem. Ne morem več oziroma nisem mogel več igrati na najvišji ravni, kot sta recimo pozneje Jaka Lakovič in Goran Dragić, želel pa sem pomagati na drugačen način."

Odlično se je znašel tudi v Kataloniji, kjer je pod vodstvom Svetislava Pešića z Girono slavil v Evropskem pokalu. McDonald je bil izbran za najkoristnejšega posameznika zaključnega turnirja. Foto: EPA

Odlično se je znašel tudi v Kataloniji, kjer je pod vodstvom Svetislava Pešića z Girono slavil v Evropskem pokalu. McDonald je bil izbran za najkoristnejšega posameznika zaključnega turnirja. Foto: EPA

Trenutno deluje na srednji šoli v Minnesoti, vendar je zelo zainteresiran za delo v Evropi, še posebej torej v Slovenji. "Želel bi postati trener na visoki ravni, morda na kolidžu, a najraje v Evropi. Bil sem že v stiku s Svetislavom Pešićem, ali bi kje bila kakšna možnost. Radi bi bil nekje pomočnik, podobno recimo kot Darryl Middleton, ki je pomočnik pri CSKA-ju. Z njim sem igral štiri leta. Rad bi delal v Evropi. Če bi bil recimo resen projekt, kot je bila nekoč Olimpija, kjer so bili pravi načrt, prave ambicije in igralci, bi bil z veseljem del tega. Rad bi predajal svoje znanje in vse, česar sem se naučil, naslednji slovenski generaciji in morebitnemu novemu slovenskemu zvezdniku. Sem dober motivator, vem, kako motivirati soigralce. Saj ste me videli, ko sem igral pri Olimpiji. Znal sem poskrbeti za soigralce," je sklenil za Ljubljano nepozabni McDonald.

Nepozabna je akcija z dvoboja za tretje mesto proti Asvelu, ko je kmalu po začetku Marko Milić v protinapadu tako silovito zabil, da je razbil tablo. Foto: AP

Kje so zdaj?

Kje so, kaj delajo rimski junaki

Robi Kaurin, Tilen Jamnik

4 Roman Horvat (1971) – Ob imenu Romana Horvata se večina navijačev ne spomni na finalni turnir Evrolige leta 1997, ampak na finale evropskega pokala v Lozani tri leta prej. Proti Taugresu je "Dugi" zadel kar šest trojk v drugem polčasu in s 36 točkami odločilno pripomogel k osvojitvi prve evropske lovorike slovenskega kluba v športih z žogo.

Marko Milić razbil tablo

V karieri je 200 centimetrov visok igralec zamenjal številne klube v tujini (7) in Sloveniji (5). Na slovenskih parketih je igral še lani, ko je po nekajmesečni upokojitvi spet oblekel dres Šenčurja, kjer je igral zadnjih sedem sezon. V Šenčurju je zdaj vodja mlajših selekcij. Horvat je tudi strokovni komentator košarkarskih tekem na Televiziji Slovenija.

5 Vladimer Stepania (1976) – 213 centimetrov visokega gruzijskega centra, ki je v Slovenijo prišel s 17 leti, si bomo iz Olimpijinih časov najbolj zapomnili po odločilnem košu v zadnji sekundi tretje tekme osmine finala proti Ciboni. Bil je tudi najboljši strelec zmajev v polfinalu proti Olympiacosu, ko je dosegel 12 točk. V Tivoliju je ostal vse do januarja leta 1999, nato pa se je preselil v Seattle, ki ga je leta 1998 na naboru Lige NBA izbral kot 27. Konec leta 2000 se je prek New Yorka in Toronta preselil v New Jersey, oktobra leta 2001 pa je odšel k Miamiju, kjer je našel zaupanje legendarnega trenerja Pata Rileyja in preživel svoji najboljši sezoni v NBA-ju. Zadnjo sezono v karieri je zaradi kroničnih težav s kolenom odigral leta 2004 v Portlandu.

Stepania živi v Seattlu in ni več dejaven v športu. Zdaj se je znašel v poslovnem svetu. Po koncu kariere, ki jo je končal, ko je bil star komaj 29 let, je na washingtonski in newyorški univerzi naredil tri diplome. Ukvarja se z različnimi stvarmi, od trženja do vlaganja v rodno Gruzijo, tamkajšnjo tovarno sokov in proizvodnjo lešnikov, s čimer se širi tudi v Azerbajdžan, Turčijo in še dlje na vzhod. Pri svojem delu je izjemno uspešen.

6 Jaka Daneu (1971) – Tudi Jaka Daneu je imel veliko zaupanje Zmaga Sagadina, ki je izkoriščal njegovo vztrajnost in nepopustljivost za vlogo policaja v obrambi. Po navadi je bdel nad najnevarnejšim nasprotnim branilcem. V napadu ni tako izstopal, je pa bolj ali manj uspešno opravljal tudi vlogo organizatorja igre, ko je bilo to potrebno. Sam pravi, da bremena, ki ga je prinašalo slavno ime njegovega očeta Iva, nikoli ni čutil.

194 centimetrov visoki Daneu je kariero nadaljeval na Poljskem (Slupsk), a se je moral zaradi težav s hrbtom upokojiti že pri 29 letih. Bil je pomočnik trenerja Jureta Zdovca v času, ko je Union Olimpija nazadnje igrala v Evroligi. V prihodnje naj bi postal sodelavec Košarkarske zveze Slovenije.

Olimpiji v Zagrebu uspel veliki met

7 Slavko Duščak (1974) – 195 centimetrov visoki branilec je na Olimpijini poti na final four zaigral na desetih tekmah. V Rimu ni dobil priložnosti za igro. Njegova glavna odlika je bil met za tri točke. Do leta 2000 je ostal v Ljubljani, od koder se je za dve sezoni najprej preselil v Pivovarno Laško, nato pa še za dve v Krko.

Preizkusil se je še v Italiji, na Poljskem in Madžarskem. Kariero je končal leta 2007 v Unionu Olimpiji in se zatem posvetil trenerskemu delu. Trenutno je selektor ženske reprezentance do 18 let in ženskega prvoligaša Grosuplje. Ima pet otrok, od tega se je le eden zapisal košarki.

8 Marijan Kraljević (1970) – 212 centimetrov visoki center je bil nepogrešljiv v načrtih Zmaga Sagadina, ki mu je zaupal mesto v prvi postavi. Čeprav je bil Stepania ljubljenec Tivolija, je Sagadin na položaju petice bolj zaupal Kraljeviću predvsem zaradi izkušenosti in nalog v obrambi. V napadu ni bil dominanten, njegov zaščitni znak pa je bil met prek glave, tako imenovani horog.

Tudi on je zamenjal številne klube. Nazadnje je igral za Slovana, kjer je zaradi težav z meniskusom v obeh kolenih leta 2004 končal kariero. Za slovensko reprezentanco je igral na petih evropskih prvenstvih in zbral 73 nastopov, kar ga uvršča le za Jako Lakoviča, Uroša Slokarja in Gorana Jagodnika. Ko je bil prvič selektor Jure Zdovc, je bil športni direktor reprezentance. Takrat je slovenska reprezentanca s 4. mestom na EP-ju 2009 dosegla največji uspeh. Zdaj dela v gradbeništvu in bedi nad kariero sina, 19-letnega Luke, ki se v tej sezoni preizkuša v ZDA.

9 Gregor Hafnar (1977) – 195 centimetrov visoki branilec je v sezoni 1996/97 zaigral le na eni tekmi Evrolige in na parketu preživel pičle tri minute. Pod Rožnikom je ostal še naslednjo sezono, nato se je preselil v Pivovarno Laško. V nadaljevanju kariere je večino časa preživel v tujini, največ v Italiji, kjer je leta 2012 tudi končal igralsko kariero.

Olimpija v Milanu na Final four

Po njej je vstopil v trenerske vode. Bil je pomočnik trenerja v slovenski B-reprezentanci, leta 2014 pa je v Heliosu nasledil Zmaga Sagadina. Nato je vodil še Slovan. Preizkusil se je tudi kot strokovni komentator na eni izmed slovenskih televizij.

10 Dušan Hauptman (1960) – Legendarni branilec je v Olimpiji preživel celotno kariero, od selitve iz domače Litije do upokojitve leta 1998. V Tivoliju je navduševal kar 17 sezon. "Dule" je bil pojem košarkarja z mehko roko. Kljub le 186 centimetrom si je vedno znal izbojevati prostor za met. Ljubitelji košarke pa si ga bodo za vedno zapomnili po trojkah, nepopustljivosti in zvestobi zeleno-belemu dresu.

Po igralski upokojitvi je bil v Tivoliju dve leti športni direktor, nato pa tudi vodja mladinskega pogona in trener mladih. Kariero je nadaljeval kot na trenerski klopi Kopra, Zagorja in Elektre. Dolga leta je vodil ugledno košarkarsko šolo. Stik s košarko ohranja na veteranskih tekmovanjih. Zdaj je zaposlen na inšpektoratu za šolstvo in šport na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

11 Marko Tušek (1975) – Nadarjenost 204 centimetre visokega Marka Tuška nikoli ni bila sporna. Prek Hrastnika in Kranja je leta 1993 prišel v Olimpijo, kjer ga je Sagadin izbrusil v vrhunskega krilnega centra. Poleg moči in dobre tehnike ga je odlikovala tudi mehka roka, s katero je grozil tudi pri metu za tri točke. Igral je v finalu v Lozani in na final fouru v Rimu, kar pa ni bil njegov zadnji nastop na finalnem turnirju. Deset let pozneje je tam nastopil v dresu Malage, kjer je na položaju krilnega centra zamenjal rojaka Erazma Lorbka. Igral je v mnogih italijanskih klubih, največji pečat pa je pustil v rimski Lottomatici.

Po ločitvi od prve žene leta 2005 je Tušek preživljal pravo družinsko dramo. Zaradi zgrešenih naložb in iger na srečo je ostal brez vseh prihrankov in praktično bankrotiral. Preselil se je v Črno goro in "pozabil" plačevati preživnino za otroka, zaradi česar so ga slovenski organi pregona aretirali, takoj ko je prestopil slovensko mejo. Novembra so ga obsodili na leto dni zapora s petletno preizkusno dobo. V Trbovljah je začel delati kot trener.

Olimpija pogumno v boj z Olympiakosom

12 Marko Milić (1977) – Ikona, maskota, zaščitni znak Olimpije. Zaradi njega se je "iskala vstopnica več", in kot je sam povedal, so se vrste za nakup vile vse do Hot Horsa. Da, taka evforija je takrat vladala v košarkarski Ljubljani. Milić ni imel najmehkejše roke, a je vse nadomestil s svojimi telesnimi sposobnostmi, obrambo in požrtvovalnostjo. Občudovala so ga dekleta in stare mame, mladeniči in očetje. Zagotovo je bil 201 centimeter visoki krilni košarkar v tistih časih najbolj zaželen zet v Ljubljani. V Rimu je bila najbolj nepozabna njegova poteza iz druge minute tekme za 3. mesto proti Asvelu, ko je pri zabijanju razbil tablo.

O karieri Miliča po letu 1997 nima smisla izgubljati preveč besed. Še isto leto so se mu izpolnile otroške sanje, saj ga je kot 34. na naboru Lige NBA izbrala Philadelphia, ki pa ga je že novembra prodala v Phoenix. Tam je v sezoni 1997/98 igral na 33 tekmah, leto pozneje pa na 11. Njegov najboljši izkupiček na eni tekmi je 13 točk. Kaj več ni mogel pokazati, saj so mu trenerji namenjali le po nekaj minut na srečanje. Po vmesni postaji pri Fenerbahčeju je sezono 1999/2000 znova odigral v Olimpiji, nato je šel prvič v Real. Veliko časa je preživel v Italiji (Fortitudo Bologna, Euro Roseto, Scavolini, Virtus Bologna), nato pa je spet odšel v Real in se vrnil k Olimpiji. Ob koncu kariere je igral v Iranu in Kuvajtu. Kariero je končal leta 2015, ko so pod strop stoženske dvorane tudi dvignili njegov dres s številko 12. Milić je zdaj zaposlen na Košarkarski zvezi Slovenije kot mentor članom reprezentanc mlajših starostnih kategorij.

13 Ivica Jurković (1973) – 206 centimetrov visoki Hercegovec je leta 1992 ušel vojni v BiH-u in našel službo v Nemčiji, nato pa dobil povabilo iz Rogaške. Po selitvi pod Rožnik je v Tivoliju pustil velik pečat, ne samo v prvih treh sezonah (1997—1999), ampak nato še dvakrat. Krilni center je navduševal predvsem s svojo tehniko, s katero je pod obročem vedno našel prostor za met. Nepozaben je njegov trik z nakazanim metom.

Po prvem odhodu iz Olimpije je v tujini naredil zavidljivo kariero, med drugim je igral za Türk Telekom, Paok, Olympiacos in ruski Lokomotiv. Kariero je končal leta 2008, se je pa leta 2012 v končnici državnega prvenstva za kratek čas pridružil ekipi Šentjurja. Živi v središču Ljubljane in ima z Goranom Jagodnikom menedžersko agencijo.

14 Arriel McDonald (1972) – Tri leta je bil motor Olimpije 191 centimetrov visoki Arriel McDonald, najboljši Američan, ki je oblekel zeleno-beli dres. V Tivoliju se je pod vodstvom Sagadina razvil v enega najboljših organizatorjev igre v Evropi. V sezoni, ko so se zmaji prebili na final four, je navduševal v navezi z Markom Milićem in postal ljubljenec ljubljanskega občinstva. V tisti sezoni je bil za Milićem drugi najboljši strelec Olimpije, po odhodu iz Slovenije pa je naredil odlično kariero v največjih evropskih klubih. V Olimpijo je skupaj s Tomom Mahoričem in Marijanom Kraljevičem prišel iz krškega Interierja, s katerim je leto prej igral v finalu državnega prvenstva.

Olimpijo sprejel tudi papež

Leta 199 je odšel v Maccabi. Z velikanom iz Tel Aviva je slavil v Suproligi in bil tedaj tudi izbran za MVP-ja finalnega turnirja tekmovanja. Z Maccabijem je tudi igral na final fouru Evrolige. Zatem se je preizkusil še pri Panathinaikosu, moskovskem Dinamu, Gironi in Sieni. Z Girono je leta 2007 osvojil evropski pokal in bil tudi tedaj najboljši posameznik finalnega turnirja. Dve leti pozneje je končal kariero. McDonald je leta 1997 dobil slovensko državljanstvo in tudi zaigral za reprezentanco. Trenutno je trener na srednji šoli Providence Academy v Minnesoti.

15 Darren Henrie (1968) – Ko je Zmago Sagadin v Tivoli leta 1996 iz belgijskega Aalsta pripeljal 201 centimeter visokega Darrena Henrieja, si je verjetno le malokdo mislil, da bo belopolti Američan postal eden glavnih ljubljencev ljubljanskega občinstva. Toda pogumni Henrie, ki se ni veliko menil za natančno opredeljeno Sagadinovo taktiko, ki ni bila prizanesljiva do serijskih metalcev trojk, je z uspešnimi meti izza črte stalno skrbel za navdušenje na tivolskih tribunah. Telesno ne dovolj dobro pripravljen za visoke Sagadinove zahteve je Olimpijo zapustil že po eni sezoni, naslednji dve leti je nosil dres Splita in Asvela, nato pa je postal pravi "globetrotter". Večino časa je preživel v Venezueli, vmes pa je skočil še v Žalgiris in Dominikansko republiko. Kariero je sklenil leta 2002 v Hongkongu.

Po koncu kariere se je zaposlil na eni izmed šol v Tennesseeju, kjer je vodil športni oddelek in bil tudi trener. Bil je udeležen v seksualnem škandalu. Zaradi treh prekrškov zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb je bil leta 2014 obsojen na šest let zapora. Od tega je eno leto preživel v zaporu, pet let pa bo pod posebnim nadzorom. Henrie je priznal, da je med letoma 2007 in 2009 na šoli nadlegoval mladoletnika. Do škandala je veljal za vzornega družinskega človeka. Je tudi oče dveh otrok. Henrieju so odvzeli trenersko licenco in ga vpisali v javni register pedofilov.

16 Rašo Nesterović (1976) – Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance je bil tisto sezono v Tivoliju v obrobni vlogi. Znašel se je v nemilosti trenerja Zmaga Sagadina, ker naj ne bi hotel podpisati dolgoročne pogodbe z zmaji, zato je do final foura igral le na dveh tekmah, proti Olympiacosu pa je nastopil zaradi težav z zobmi Ivice Jurkoviča.

Že naslednjo sezono se je preselil v Virtus iz Bologne, ki je tedaj nastopal pod sponzorskim imenom Kinder, in z njim osvojil evropsko krono. V Ligi NBA je 213 centimetrov visoki center igral od leta 1999 do 2010. Začel je v Minnesoti, nato pa odšel v San Antonio in z njim osvojil šampionski prstan. V NBA-ju je branil še barve Indiane in Toronta, ki ga je zapustil leta 2010. Zadnjo sezono je odigral za Olympiacos. Upokojil se je leta 2011. Od leta 2014 je generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, kjer je zamenjal Iztoka Remsa.

Ljubljančani prispeli v domovino

Zmago Sagadin (1952) – Glavni tvorec Olimpijinih uspehov v 90. letih je bil Zmago Sagadin, najuspešnejši slovenski trener. Pod njegovim vodstvom je ljubljanski klub postal spoštovana institucija v Evropi, ki je načrte prekrižala marsikateremu velikanu stare celine. V njegovem času je Tivoli veljal za težko osvojljivo trdnjavo. Pod njegovo taktirko so se razvili številni nadarjeni košarkarji. Olimpija je bila tedaj lepa odskočna deska za odhod v večje evropske klube in tudi v Ligo NBA. Deloval je še v Celju, Mariboru, Splitu, Crveni zvezdi, Lietuvos Rytasu, Anwilu, Zadru, Heliosu in MZT-ju iz Skopja. Zdaj je uradno končal trenersko pot.

Tomo Mahorič (1965) – Sagadinova desna roka je bil Tomo Mahorič, ki je nato tudi nasledil mentorja na mestu glavnega trenerja. Predtem je vodil Krško, vmes Slovana, po Olimpiji, s katero je kandidiral tudi za finalni turnir Evrolige, pa je odšel v tujino, kjer je deloval v Vroclavu, Kijevu, Cremoni in Vilni. V litovski prestolnici je z Lietuvosom Rytasom prišel do največjega uspeha v karieri, ko je leta 2005 osvojil evropski pokal. Bil je tudi pomočnik Jureta Zdovca v reprezentanci. Za nekaj časa se je umaknil iz košarke, nato pa se za kratek čas pred dvema letoma preizkusil v Bordeauxu. Trenutno sodeluje z ambicioznim prvoligašem Sixt Primorsko.

Sašo Filipovski (1974) – Drugi pomočnik Sagadina je bil tedaj Sašo Filipovski. To je bila njegova prva sezona v Tivoliju, v Rimu pa ga ni bilo poleg, saj je ostal v Ljubljani. Gre še za enega Zmagovega učenca, ki hodi po vrhunski trenerski poti. Pozneje je bil glavni trener Olimpije, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Rusiji je bil na čelu Lokomotiva iz Rostova in pomočnik pri CSKA-ju, v Italiji je deloval pri rimskem Virtusu, na Poljskem pa pri Turowu in Zieloni Gori, kjer je navdušil. Zdaj uspešno vodi turški Banvit iz Bandirme.

V polfinalu je Olimpija morala priznati premoč Olympiacosu. Pri grškem velikanu je David Rivers dosegel 28 točk, pri Ljubljančanih pa je bil z 12 in desetimi skoki najboljši Vladimer Stepania. Foto: EPA

Video

Podoživite obračuna z Olympiacosom in Asvelom

Tilen Jamnik

Pred sezono 1996/97 so v Ljubljani sestavili močno moštvo, ki je bilo mešanica izkušenih igralcev na čelu z nepozabnim dolgoletnim kapetanom Dušanom Hauptmanom in izjemno nadarjenih mladeničev, kot sta bila bodoča NBA-jevca Marko Milić in Vladimer Stepania (v NBA je odšel tudi Rašo Nesterović, ki je v ZDA naredil odlično kariero, a v tisti sezoni ni veliko igral). Piko na i so postavili kakovostni tujci, ki so bili dodana vrednost. Motor ekipe je bil Arriel McDonald, svoje je dodal tudi ostrostrelec Darren Henrie. "Prva obramba Evrope," je tedaj o svoji ekipi povedal Sagadin, saj je bila prav nepopustljiva obrambna igra ključ do vrhunskega rezultata.

Vrhunci s tekme Smelt Olimpija - Olympiakos

V prvem krogu skupinskega dela je v tisti sezoni Olimpija sedemkrat zmagala in trikrat izgubila. Dvakrat jo je na kolena spravil Panathinaikos, v skupini pa se je pomerila tudi z udeležencema zaključnega turnirja Asvelom, ki ga je premagala v Ljubljani, in Barcelono, ki je morala zmajem dvakrat priznati premoč. V drugem krogu skupinskega dela je imela polovičen izkupiček treh zmag in treh porazov (pomerila se je s Sevillo, Dinamom Moskvo in Pau Orthezom), kar je bilo dovolj za napredovanje.

V osmini je sledil obračun s Cibono. Po porazu v Zagrebu (61:58) in zmagi v Ljubljani (69:66) je sledila nepozabna tretja tekma v dvorani Dražena Petrovića, ki so jo zmaji dobili ob izteku srečanja po akciji McDonalda in Stepanie, ki je zadel za končnih 62:61. V četrtfinalu je bila tekmec milanska Olimpia (tedaj s sponzorskim imenom Stefanel), ki je bila doma boljša s 94:90, v Tivoliju pa je klonila s 73:69. Odločila je tretja tekma v prestolnici Lombardije, ki jo je Olimpija dobila s 77:61 in si priborila mesto med najboljšimi štirimi na turnirju v Rimu.

Polfinale:
SMELT OLIMPIJA - OLYMPIACOS 65:74 (32:37)

Dvorana Palaeur, gledalcev 11.000, sodnika: Carl Jungebrand (Finska), Gennaro Colucci (Italija).

Smelt Olimpija: Roman Horvat 4, Vladimer Stepania 12, Jaka Daneu 11, Dušan Hauptman 10, Marko Tušek 7, Marko Milić 5, Radoslav Nesterović 3, Arriel McDonald 7, Darren Henrie 6; trener: Zmago Sagadin.

Olympiacos: Giorgos Sigalas 7, Dimitrios Papanikolaou 5, Franco Nakić 10, Panayotis Fassoulas 6, Milan Tomić 8, Dragan Tarlač 10, David Rivers 28; trener: Dušan Ivković.

Sagadin po tekmi proti Olympiakosu

Prosti meti: Smelt Olimpija 8/11, Olympiacos 25/35.
Met za dve točki: Smelt Olimpija 18/44, Olympiacos 20/37.
Met za tri točke: Smelt Olimpija 7/19 (Henrie 2, Hauptman 2, Stepania, Daneu, McDonald), Olympiacos 3/9 (Rivers 2, Nakić).

Skoki: Smelt Olimpija 31 (21+10), Olympiacos 32 (25+7).
Osebne napake: Smelt Olimpija 28, Olympiacos 18.
Pet osebnih napak: Rivers (37.), Daneu (40.).

Polfinalni nasprotnik Olimpije je bil grški Olympiacos, ki je vstopnico v Rim dobil s četrtfinalno zmago nad velikim tekmecem Panathinaikosom, v osmini finala pa so Pirejčani izločili Partizan. Olympiacos je pod taktirko legendarnega Dušana Ivkovića naskakoval prvi evropski naslov, v treh sezonah pred rimskim zaključnim turnirjem pa je kar dvakrat klonil v finalu. Zmaje je v večnem mestu spodbujalo skoraj 2.000 navijačev, ki so v italijansko glavno mesto prišli z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, a grški gigant, ki je imel za sabo pravo armado 6.000 privržencev, je bil premočan.

Do sedme minute je bil izid tesen, nato pa je Henrie ob vodstvu Olympiacosa s 13:9 zadel izza črte. Vendar je italijanski sodnik Gennaro Colucci trojko razveljavil in dosodil Kraljeviću osebno napako v napadu. Po pritožbi je dal še Sagadinu tehnično napako, kar so Pirejčani izkoristili za vodstvo z 19:7. Tri minute pozneje so povedli s 24:13. Po četrtini tekme so imeli zmaji že deset osebnih napak, nasprotniki pa dosojeni le dve. Vendarle pa so Ljubljančani strnili vrste in začeli "lov" na Ivkovićevo vrsto. V zadnji minuti prvega polčasa je po lepi podaji McDonalda Milić z zabijanjem znižal na 35:32.

Razburljiv je bil drugi del, kjer Olympiacosu z izjemnim Davidom Riversom na čelu ni uspelo streti nepopustljivih zmajev. Tudi ko je po petih minutah povedel za osem, je Olimpija hitro našla odgovor in znova ujela priključek. Toda sedem minut pred koncem so Sagadinovi varovanci začeli popuščati. Rivers, ki je bil z 28 točkami prvi strelec tekme, je pri izidu 55:53 dosegel kar devet zaporednih točk in priigral pirejski zasedbi neulovljivo prednost. Čeprav je tri minute pred iztekom igralnega časa izvrstni Američan dobil peto osebno napako, je bil boj za Olimpijo izgubljen. Olympiacos je v finalu nato premagal Barcelono (73:58) in se prvič zavihtel na evropski vrh, zmaje pa je čakal boj z Asvelom za tretje mesto.

Tekma za 3. mesto:
SMELT OLIMPIJA
- ASVEL 86:79 (54:35)

Vrhunci s tekme Smelt Olimpija - Asvel

Dvorana Palaeur, gledalcev 10.000, sodnika: Mihail Davidov (Rusija), Gennaro Colucci (Italija).

Smelt Olimpija: Roman Horvat 5, Vladimer Stepania 2, Jaka Daneu 1, Marijan Kraljević 11, Dušan Hauptman 12, Marko Tušek 9, Marko Milić 17, Ivica Jurković 14, Arriel McDonald 10, Darren Henrie 5; trener: Zmago Sagadin.

ASVEL: Delaney Rudd 8, Karim Quattara 4, Olivier Bourgain 2, Laurent Pluvy 2, Jimmy Nebot 10, Alain Digbeu 22, Brian Howard 20, Remi Rippert 2, Georgy Adams 5, Ronnie Smith 4; trener: Greg Beugnot.

Prosti meti: Smelt Olimpija 19/31, ASVEL 21/30.
Met za dve točki: Smelt Olimpija 20/39, ASVEL 26/44.
Met za tri točke: Smelt Olimpija 9/23 (Hauptman 3, Milić 2, McDonald 2, Horvat, Henrie), ASVEL 2/11 (Howard, Adams).

Skoki: Smelt Olimpija 35 (21+14), ASVEL 33 (25+8).
Osebne napake: Smelt Olimpija 27, ASVEL 25.
Pet osebnih napak: Pluvy (35.).

Tretjič v sezoni se je Olimpija pomerila z Asvelom. V skupinskem delu je vsaka ekipa slavila na domačem terenu, francoski klub pa se je na final four prebil z zmagama nad Estudiantesom in Efes Pilsnom, nato pa je bila v polfinalu premočna Barcelona (77:70). Zmaji so odlično začeli tekmo in odigrali morda celo najboljši polčas v vsej sezoni. S čvrsto obrambo so zaustavili francoske strelce, v napadu pa igrali hitro, domiselno in atraktivno košarko, s katero so navdušili navijače, ki so jih podpirali v Rimu. Vsak, ki je stopil na parket, je dal svoj delež. Z izjemo Henrieja so se vsi že v prvem delu vpisali med strelce.

Po zmagi proti Asvelu Olimpiji 3. mesto

Serijo je začel Milić, ki je že po minuti in pol tako silovito zabil, da je razbil tablo, in sledila je 15-minutna prekinitev, nato pa sta nadaljevala krilna centra Ivica Jurković in Marko Tušek. Znova je igro izvrstno vodil sijajni McDonald in že po sedmih minutah so Ljubljančani vodili z 22:9, tri minute pozneje pa so naskok povišali na 31:13. V prvem polčasu so se zmaji poigrali z Asvelom, v drugem pa so umirili ritem in nadzorovali izid, dokler nasprotniki niso postavili cone, na katero ni bilo odgovora.

Šest minut pred koncem je Olimpija še vodila za deset, nato pa je v štirih minutah Asvel naredil serijo 11:3 in se približal na vsega dve točki zaostanka. Toda Sagadinovi varovanci so vendarle našli odgovor, v zadnjih dveh minutah ohranili mirno kri in s pametno igro slavili velik uspeh.

Marko Milič se je le nekaj tednov po zaključnem turnirju preselil v Ligo NBA, kjer je igral za Phoenix. Foto: www.alesfevzer.com

Infografika

Olimpija že v drugi evropski sezoni na final four

Slavko Jerič

Olimpija je imela v svoji najuspešnejši sezoni v najmočnejšem evropskem tekmovanju res izjemno uigran ansambel, kjer je šlo za zmes mladosti in izkušenj.

Najstnik Marko Milič je bil najboljši v največ statističnih kazalcih (točke, skoki, ukradene žoge) in je po koncu sezone poln upov odšel v Ligo NBA. Po njegovi poti je šel tudi Rašo Nesterović, ki se je čez lužo bistveno bolj naigral kot Milič, pri Olimpiji pa je bilo obratno, saj je Nesterović zaradi spora s trenerjem Zmagom Sagadinom igral le na treh evropskih tekmah.

Marko Tušek, Dušan Hauptman, Jaka Daneu, Roman Horvat, Mario Kraljević in Ivica Jurković so bili domači opazni igralci, Ariel McDonald in Darren Henrie pa sodita med najboljše tujce, ki so kadar koli igrali v Olimpiji. Nekaj številskih podrobnosti preverite spodaj.


Arhiv MMCPodrobno...