Obamova zapuščina: (Ne)(z)moremo

Foto: Pričakovanja od predsedovanja Baracka Obame so bila zelo velika, po mnenju številnih prevelika.

Slabše bi skoraj težko bilo, so analitiki ocenjevali zapuščino republikanca Georgea W. Busha, ko je leta 2009 odhajal iz Bele hiše. To dejstvo, predvsem pa neverjetna svežina in prepričljivost uglajenega Obame, ko je volivce prepričal, da zmorejo, so močno dvignili pričakovanja, da bo 44. predsednik v zgodovini ZDA na bolje spremenil življenje slehernega državljana. Osem let pozneje je jasno, da se to ni zgodilo, se je pa marsikaj izboljšalo.

Ko je pred devetimi leti julija 2007 malo znani senator iz Illinoisa napovedal, da se bo potegoval za demokratsko nominacijo, mu je le malokdo pripisoval možnosti za zmago. A retorično izjemno prepričljivemu in uglajenemu Obami, sinu v Keniji rojenega temnopoltega očeta in belopolte matere iz Kansasa, je v notranjestrankarskem boju s Hillary Clinton uspelo tehtnico nagniti v svojo korist. Ko je na volilni torek novembra 2008 slavil zmago nad republikanskim senatorjem Johnom McCainom, se je zdelo, da ZDA odpirajo novo poglavje.

Američani so po osmih letih Busheve vladavine, ki jo je velika večina, ne le v ZDA, temveč po vsem svetu, označevala kot katastrofo, želeli in verjeli v spremembo. Obama in njegov Zmoremo (Yes We Can je bil slogan njegove kampanje) sta obljubljala novo politiko, brez (novih) vojn in s pogajanji, obnovitev odnosov z Evropo ter krepitev odnosov z Azijo in Afriko, univerzalni zdravstveni sistem, predvsem pa je pri Američanih obudil upe, da se njihove sanje lahko uresničijo, da nič ni nemogoče. Svet so obkrožile fotografije številnih ganjenih starejših Afroameričanov, ki pred 50 leti še sedeti niso smeli poleg belopoltih sodržavljanov na avtobusu, kaj šele da bi si upali sanjati o temnopoltem predsedniku.

Visoka pričakovanja, tako glede notranjepolitičnih kot zunanjepolitičnih zadev, so močno zaznamovala njegov prihod v Ovalno pisarno. Nadaljevanje boja proti terorizmu, urejanje vprašanja iranskega jedrskega programa, napovedan umik oboroženih sil iz Iraka, povečanje vojaške navzočnosti v Afganistanu, posredovanje v Libiji, uresničevanje obljube o zaprtju Guantanama, obsežna zdravstvena reforma – to je nekaj ciljev, ki so se izrisali v času prvega mandata.

A napovedani cilji so sovpadli s svetovno gospodarsko krizo, ki je močno zaznamovala predvsem njegov prvi mandat. Kmalu je postalo jasno, da (pre)velikih pričakovanj Obama, že nekaj mesecev po začetku mandata tudi presenetljivi prejemnik Nobelove nagrade za mir, ne bo mogel uresničiti, po izgubi demokratske večine v senatu sredi njegovega drugega mandata, s čimer je kongres v celoti prešel pod nadzor republikancev, pa so bile njegove roke precej zvezane.

Kljub temu pa je Obama uresničil nekatere zastavljene cilje: Obamacare je prinesel zdravstveno zavarovanje več kot 20 milijonom Američanov, recesije ni več, Osamo bin Ladna so ubili, v ZDA so dovoljene istospolne poroke, z Iranom je bil sklenjen jedrski sporazum – to so najbolj odmevne poteze, ki jih je povlekel. A kot je pokazal tudi sam volilni izid, na drugi strani v ameriški družbi ostaja globok razkol, ki mu ga ni uspelo zajeziti, medrasne napetosti so se v zadnjih letih še poglobile, Guantanamo ostaja, vojni v Siriji tudi po petih letih ni videti konca, kot tudi ne rešitvi palestinsko-izraelskega vprašanja, in še bi lahko naštevali.

Demokracija je težko in včasih tudi krvavo opravilo, velikokrat pa se zdi, kot da se za vsaka dva koraka naprej stopi en korak nazaj, je ob koncu mandata dejal zdaj 55-letni in precej bolj osiveli Obama.

Kakšna je dejansko zapuščina njegovih osmih let na čelu najmočnejše države na svetu, bo v celoti pokazal čas – tudi prek primerjave z njegovim naslednikom Donaldom Trumpom, ki bo funkcijo prevzel v petek.

Ksenja Tratnik

Da ne bo pomenil globokega soočenja z ameriško dotedanjo politiko, je Obama v nasprotju z upi, ki so bili vanj položeni, nakazal že pred svojo inavguracijo. Še pred prevzemom oblasti je namreč tako rekoč zavrnil pregon odgovornih v Bushevi administraciji za številne zločine, ki jih bo izvajala po svetu in doma. Obama je takrat dejal, da morajo "gledati naprej, ne nazaj". Foto: EPA

Notranja politika

Doba Obame: Med poskusom spreminjanja preteklih politik in njihovo radikalizacijo

Boris Vasev

Prihod prvega temnopoltega predsednika na čelo ZDA naj bi simboliziral prelom s preteklostjo. Tudi sam Barack Obama je to obljubljal še kot predsedniški kandidat, a na več področjih je zgolj nadaljeval delo predhodnikov in ga celo radikaliziral.

Obama kljub obljubi v osmih letih ni zaprl vojaškega zapora Guantánamo, kjer je bilo zaprtih na stotine ljudi. Številni so (bili) zaprti tudi po 14 let brez sojenja, niti obtožnice. V zaporu je potekalo sistematično mučenje. Foto: EPA

Obama kljub obljubi v osmih letih ni zaprl vojaškega zapora Guantánamo, kjer je bilo zaprtih na stotine ljudi. Številni so (bili) zaprti tudi po 14 let brez sojenja, niti obtožnice. V zaporu je potekalo sistematično mučenje. Foto: EPA

Zapor v oporišču Guantánamo na Kubi, simbol ameriške "vojne proti terorizmu", je, kot kaže, preživel predsednika, čigar mandat se je začel z ukazom o njegovem zaprtju. Kljub priznanju ameriških oblasti, da je Busheva administracija dovoljevala mučenje, ni zaradi Obamove odločitve za to nihče odgovarjal. Obamovih osem let je bilo ob tem po mnenju nekaterih priznanih novinarjev najslabših za medijsko svobodo v ameriški zgodovini. V tem času se je tudi občutno povečala zmožnost ZDA (pa tudi njihov apetit) za nezakonito prisluškovanje po vsem svetu.

Obama je izgnal iz ZDA več ljudi kot vsi ameriški predsedniki v 20. stoletju skupaj. Kritiki opozarjajo, da prepušča Donaldu Trumpu odlično namazan stroj za deportacije. Veliko upanja za spremembe je Obama prinesel Afroameričanom, a tudi na področju rasnih odnosov je težko opaziti napredek. Prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA bo tako nasledil predsednik, ki uživa podporo rasistov.

GUANTÁNAMO: ODLOČNA OBLJUBA, OMAHLJIVO IZPOLNJEVANJE
Ena izmed jasnejših in merljivih predvolilnih obljub Obame je bilo zaprtje vojaškega zapora v ameriškem vojaškem oporišču Guantánamo na Kubi. V zapor, odprt leta 2002 (prvi zaporniki so bili tja pripeljani 11. januarja tega leta), so Združene države z vsega sveta premeščale ljudi, ki so jih na tak ali drugačen način povezovale s terorizmom. Zapor, simbol t. i. vojne proti terorizmu, je postal zloglasen zaradi sistematičnega mučenja osumljencev in njihovega zapiranja za nedoločen čas brez sojenja in celo obtožnic. Mednarodna nevladna organizacija Amnesty International je opozarjala, da je zapor, ki ga je nekdanja generalna sekretarka te organizacije Irene Khan leta 2005 označila za "gulag našega časa", posledica želje ameriške vlade po zadrževanju zapornikov na kraju, kjer naj ne bi veljali ne ameriško ne mednarodno pravo.

Na nesprejemljivost takšnega ravnanja z osumljenci je v predvolilni kampanji opozarjal tudi Obama, sicer nekdanji predavatelj ustavnega prava na Univerzi v Chicagu. Zaprtje zapora in prenehanje mučenja osumljencev bi namreč po njegovih besedah pomagali ZDA znova pridobiti "moralno držo", zapor pa je označil za "teren za novačenje" terorističnih skupin. Dva dni po inavguraciji je tako z izvršnim ukazom odredil zaprtje zapora v roku enega leta, s čimer je začel izpolnjevati obljubo, a osem let pozneje je v zaporu še vedno zaprtih več deset ljudi. Z drugim izvršnim ukazom je še prepovedal uporabo mučilnih tehnik pri zasliševanju, kot je recimo zloglasno ustvarjanje občutka utapljanja (ang. waterboarding). Za mučenje so organizacije za varstvo človekovih pravic označile tudi prisilno hranjenje, ki so mu bili podvrženi gladovno stavkajoči zaporniki. Tovrstno prepoved bi njegov naslednik Donald Trump, ki je napovedal uporabo še hujših mučilnih tehnik, z novim ukazom brez težav odpravil.

V Guantanamu je bilo zaprtih naenkrat največ 779 ljudi, ob Obamovem prevzemu predsedniške funkcije pa jih je bilo v zaporu 242. Ob koncu Obamovega drugega mandata je po zadnji premestitvi desetih zapornikov v Oman (njihovo državljanstvo sicer ni objavljeno) glede na številke, ki jih je sporočilo obrambno ministrstvo, zaprtih še 45 ljudi. Od tega jih je 26 označenih za prenevarne za izpustitev, obenem pa ameriška vlada zoper njih sploh nima namena vložiti obtožnic. Oblasti namreč menijo, da bi bil njihov pregon skoraj nemogoč, saj so bili brez sojenja zaprti po več let, več pa jih je bilo v zaporu tudi mučenih, je poročal New York Times. Veliko preostalih zapornikov je sicer zaprtih že več kot 13 let. Amnesty International medtem opozarja, da morajo biti zaporniki bodisi obtoženi in se jim pravično sodi na ameriških zveznih sodiščih bodisi izpuščeni, da obstoječ režim predstavlja kršitev mednarodnega prava, pa so opozarjali tudi Združeni narodi, ki so leta 2006 od ZDA zahtevali zaprtje zapora.

Vprašanje prioritet
Razlogi, da Obama v osmih letih vendarle ni zaprl zapora v Guantánamu, so predvsem politični. Kot je pisal britanski časopis Independent, je imel Obama po izvolitvi veliko političnega kapitala, kongres pa so nadzirali njegovi demokrati. A zaprtje Guantánama ni bilo visoko na Obamovi prioritetni lestvici. Čakale so ga namreč reforma zdravstvenega zavarovanja, nove regulacije za Wall Street in sveženj pomoči za gospodarstvo po finančnem zlomu leta 2008. Obama preprosto ni vztrajal pri zaprtju zapora, piše Independent, in ko so leta 2010 republikanci, ki so bolj kot demokrati zagovarjali obstoj tovrstnega režima za teroristične osumljence, prevzeli nadzor nad predstavniškim domom kongresa, je priložnost za preprosto in hitro zaprtje z odobritvijo kongresa minila.

Republikanci so namreč nasprotovali premestitvi zapornikov v najstrožje varovane zapore po ZDA, v času Obamove administracije pa so tudi sprejemali zakone, ki so preprečevali dodeljevanje sredstev za gradnjo tovrstnih zaporov, ki bi bili namenjeni posebej za zapornike, označene za preveč nevarne, da bi bil premeščeni v druge države, in ki naj se jim ne bi moglo soditi zaradi pomanjkanja dokazov ali ker so bili ti pridobljeni z mučenjem. Sam Obama je tak zakon podpisal na začetku leta 2011, čeprav je ostro kritiziral omejitve v zakonu za premestitev zapornikov v zapore po ZDA in njihov pregon pred ameriškimi civilnimi sodišči. Kot je takrat poročal New York Times, naj bi bil razlog, da Obama ni ustavil sprejetja zakona, ta, da je zakon obenem dodeljeval milijarde dolarjev za vojni v Afganistanu in Iraku.

Zapor odprt, a z manj zaporniki
Kar pa je Obami vendarle uspelo, je zmanjšanje števila zapornikov na nekaj deset. Premestitev je bilo v času njegovih mandatov sicer precej manj kot v času predsednikovanja njegovega predhodnika Georgea W. Busha. Medtem ko je bilo pod Bushem iz Guantánama v druge države premeščenih 532 zapornikov, jih je bilo v času Obame premeščenih 197. Reuters je poročal, da se je Obamova administracija osredotočila na tolikšno zmanjšanje števila zapornikov, da bi bili stroški zapora tudi za kongres nevzdržni. Letni stroški namreč znašajo 445 milijonov dolarjev, do zdaj pa so ameriški davkoplačevalci za obstoj zapora namenili več kot pet milijard dolarjev.

Obama je izrecno dejal, da ZDA ne smejo mučiti, kar se je sistematično počelo pod njegovim predhodnikom, kljub temu pa ni Obamova administracija preganjala nikogar od odgovornih za tovrstne zločine. Po nepisanem pravilu je kljub mučenjem in nezakonitemu napadu na Irak pred pregonom varen ostal tudi nekdanji predsednik George W. Bush. Foto: EPA

Obama je izrecno dejal, da ZDA ne smejo mučiti, kar se je sistematično počelo pod njegovim predhodnikom, kljub temu pa ni Obamova administracija preganjala nikogar od odgovornih za tovrstne zločine. Po nepisanem pravilu je kljub mučenjem in nezakonitemu napadu na Irak pred pregonom varen ostal tudi nekdanji predsednik George W. Bush. Foto: EPA

Obami je sicer ostala še zadnja možnost za praktično zaprtje zapora, in sicer izrek izvršnega ukaza za premestitev preostalih nekaj deset zapornikov v ZDA z utemeljitvijo, da so kongresne omejitve za to neustavne. Obama se za to potezo, ki bi jo lahko sprejel kadar koli v zadnjih osmih letih, ni odločil, s čimer bo zapor v Guantánamu po 20. januarju na voljo njegovemu nasledniku Trumpu. Ta je že dejal, da ne bi smel biti nihče več premeščen iz Guantánama, češ da so ti ljudje prenevarni, da bi jim "dovolili nazaj na bojišče".

PO OBETIH PRELOMA S PRETEKLOSTJO MIŽANJE NA OBE OČESI
Po osmih letih Busha in njegove "križarske vojne", imenovane vojna proti terorizmu, ki je v praksi med drugim pomenila destabilizacijo Bližnjega vzhoda in uničenje Iraka in Afganistana, ugrabljanje ljudi, mučenje zapornikov v tajnih zaporih in neštete civilne žrtve ter posmeh mednarodnemu pravu, se je Obama na oblast povzpel ob upanju ameriških množic na korenite spremembe, celo radikalni prelom z Bushevo dediščino. A odziv Obame, ki je volivce in volivke nagovarjal z besedo "upanje", na politike in prakse, ki so se dogajale v času Busheve administracije, je pokazal, da Obama na takšen prelom ni bil pripravljen.

Kot so opozarjale številne organizacije, med njimi tudi Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU), so se v času Busheve administracije razmahnili mučenja in zlorabe zapornikov, ki sta jih izvajala ameriška Osrednja obveščevalna agencija (Cia) in obrambno ministrstvo, predvsem v zaporih v Afganistanu, Iraku in Guantánamu, pa tudi drugje po svetu. John Sifton, ki je bil pet let raziskovalec pri organizaciji za varstvo človekovih pravic Human Rights Watch, je leta 2009 ocenil, da je med zaslišanji umrlo okoli 100 ljudi, med katerimi so bili nekateri mučeni do smrti. Kot je Sifton tistega leta zapisal za The Daily Beast, "je bilo več umorov zapornikov v Iraku in Afganistanu neposredna posledica odobritve in ukazov z najvišjih položajev v vladi in da so visoki predstavniki vlade sokrivci".

Mučenje je "v nasprotju z našimi vrednotami", je dejal predsednik Obama leta 2014, potem ko je senatni odbor za obveščevalne dejavnosti objavil 525-stranski povzetek več kot 6.000 strani dolgega zaupnega poročila, v katerem je, kot je poročala televizija CNN, ugotovil, da je Cia mučila osumljence terorizma. Že aprila leta 2009, nekaj mesecev po Obamovem prevzemu oblasti, pa je vlada objavila interne dokumente pravosodnega ministrstva iz obdobja Busheve administracije, s katerimi je ta skušala s pravnega vidika opravičevati mučilne metode, ki so po poročanju Washington Posta vključevale tudi večdnevno odrekanje spanja, zapiranje ljudi v majhne škatle, ustvarjanje občutka utapljanja (kar je tudi Obama sam izrecno označil za mučenje), zabijanje ljudi v zid ali izkoriščanje strahov posameznih zapornikov, kot je recimo strah pred insekti.

Proti mučenju in proti pregonu mučiteljev
Kljub deklarativnemu nasprotovanju mučenju in potrditvi, da je bilo to sistematično in razširjeno, se Obama ni odločil za pregon odgovornih. Ob objavi dokumentov leta 2009 je oznanil tudi popolno imuniteto pred pregonom za vse uslužbence, ki so izvajali mučenja z odobritvijo pravosodnega ministrstva. "Čas je za refleksijo, ne maščevanje," je odločitev za dodelitev imunitete mučiteljem pojasnil Obama, ki je pred izvolitvijo sicer napovedoval, da "ni nihče nad zakonom", a je takoj po zmagi na volitvah leta 2008 izrazil "prepričanje, da moramo gledati naprej, in ne nazaj". Leta 2009 je takratni generalni državni tožilec Eric Holder sicer napovedal uradno preiskavo v več kot 100 primerih domnevnih zlorab, ki so presegale tudi odobritev pravosodnega ministrstva in vključevale lažne usmrtitve in grožnje osumljencem s smrtjo ali spolno zlorabo njihovih sorodnikov. Postopek je bil nato sprožen le v dveh primerih, in sicer v primeru Gula Rahmana, ki je leta 2002, potem ko je bil pretepen in slečen, zmrznil v tajnem Cijinem zaporu v Afganistanu, ter Manadela Al Džamadija, ki je prav tako pod nadzorom Cie v zaporu Abu Graib v Iraku leta 2003 umrl po tem, ko so ga pretepli in slekli ter polivali z mrzlo vodo. Holder je nato leta 2012 oznanil ustavitev postopkov brez vložene obtožnice tudi v teh dveh primerih, njegova takratna odločitev pa je po poročanju New York Timesa pomenila, da ni bilo več možnosti, da bi zaradi "brutalnih zasliševanj, ki jih je izvajala Cia", kdor koli kazensko odgovarjal.

Varen pred pregonom zaradi "vojne proti terorizmu" in napada na Irak je bil zaradi "gledanja naprej, ne nazaj" tudi Obamov predhodnik Bush. Obamova "usluga" Bushu je sicer le del tradicije, ki jo je septembra 1974 vzpostavil predsednik Gerald Ford s pomilostitvijo oziroma dodelitvijo imunitete Richardu Nixonu pred kakršnim koli pregonom za njegova dejanja manj kot mesec dni po Nixonovem odstopu s položaja predsednika. S tem se je vzpostavil precedens, po katerem aktualni predsednik ZDA preprosto ignorira zločine svojega predhodnika. Kot je leta 2012 za britanski Guardian zapisal novinar Glenn Greenwald, je "Obamo v ščitenju Bushevih uslužbencev pred odgovornostjo za njihove zločine spodbujalo upanje, da bo tudi njemu, ko bo nekoč zapustil položaj, dodeljena enaka imuniteta pred vladavino prava".

OMEJENA MILOST DO ŽVIŽGAČEV
Medtem ko Obama ni preganjal zločinov predhodne administracije, pa je odločno preganjal tiste, ki so medijem oziroma javnosti razkrivali skrivnosti o početju oblasti. Obamova administracija je tako na podlagi zakona o vohunjenju iz leta 1917 zaradi izdajanja zaupnih podatkov preganjala dvakrat več ljudi kot vse prejšnje administracije skupaj (sedem primerov proti trem). Med temi primeri sta najbolj znana pregona Chelsea Manning in Edwarda Snowdna.

Nekdanja obveščevalna analitičarka Chelsea Manning (pred spremembo spola Bradley Manning) je bila leta 2013 na vojaškem sodišču obsojena na 35 let zapora zaradi izdaje več kot 700.000 tajnih dokumentov, diplomatskih depeš in posnetkov z bojišč spletni strani Wikileaks leta 2010. Med drugim je z njeno pomočjo Wikileaks objavil videoposnetek napada ameriškega helikopterja v Bagdadu na skupino ljudi leta 2007. V napadu sta bila med drugimi civilisti ubita dva novinarja Reutersa, posnetek pa je razkril tudi posmehovanje ameriških vojakov iz njihovih žrtev in prikazal še bolj umazano, a prezrto stran vojne v Iraku.

Pod Obamo se je močno razbohotil ameriški obveščevalni aparat, kar je razkril Edward Snowden, ki ga oblasti preganjajo. Pred izvolitvijo je Obama sicer izražal spoštovanje do ljudi, ki izdajajo podatke, ki razkrivajo nepravilnosti oblasti, po zmagi na volitvah pa je zavzel povsem nasprotno stališče. Številni priznani novinarji opozarjajo, da je bila Obamova administracija do medijev in njihovih virov najsovražnejša do zdaj. Foto: EPA

Pod Obamo se je močno razbohotil ameriški obveščevalni aparat, kar je razkril Edward Snowden, ki ga oblasti preganjajo. Pred izvolitvijo je Obama sicer izražal spoštovanje do ljudi, ki izdajajo podatke, ki razkrivajo nepravilnosti oblasti, po zmagi na volitvah pa je zavzel povsem nasprotno stališče. Številni priznani novinarji opozarjajo, da je bila Obamova administracija do medijev in njihovih virov najsovražnejša do zdaj. Foto: EPA

Amnesty International je poudarjal, da je Chelsea Manning delovala v javnem interesu, saj da so nekateri dokumenti kazali na morebitne kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ameriške vojske v tujini, Cie, pa tudi afganistanskih in iraških vojaških sil, ki so sodelovale z ameriško vojsko.

Kot je poročal portal Politico, je 35-letna kazen presunila številne poznavalce, saj je daleč najdaljša, dosojena v primerih curljanja zaupnih podatkov. 29-letna Chelsea Manning, ki je v zaporu dvakrat poskušala storiti samomor, za kar je bila dodatno kaznovana, je svoje dejanje označila za "napačno", predsednika Obamo pa je uradno zaprosila, da ji v skladu s svojimi pristojnostmi dosojeno kazen zmanjša na čas, ki ga je že prestala v zaporu. Njeni prošnji je Obama tri dni pred koncem svojega predsednikovanja vendarle ugodil. Chelsea Manning iz vojaškega zapora v Kansasu sicer ne bo izpuščena takoj, ampak šele 17. maja letos. V zaporu bo tako prestala skoraj sedem let.

K izpustitvi Chelsea Manning na prostost je pozival tudi Edward Snowden, nekdanji sodelavec Agencije za državno varnost (NSA), ki se je pred pregonom ameriških oblasti zatekel v Rusijo. Snowden je na udaru, ker je leta 2013 medijem razkril obseg NSA-jevega zbiranja podatkov o milijardah telefonskih klicev, ki so jih opravili ameriški državljani. Obamova administracija je Snowdna pozvala, naj se vrne v ZDA, kjer bi se mu sodilo, a njegovi odvetniki poudarjajo, da tudi njega delovanje v javnem interesu in razkrivanje nezakonitosti ne bi obranili pred večdesetletno zaporno kaznijo. Tudi v Snowdnovem primeru Obamo k opustitvi njegovega pregona pozivajo številne organizacije in posamezniki, ki se zavzemajo za človekove pravice, peticijo v ta namen pa je podpisalo več kot milijon ljudi.

Obama pred izvolitvijo: Žvižgače moramo spodbujati
Obamovi administraciji se zaradi pregonov žvižgačev, v nekaterih primerih tudi medijev in posameznih novinarjev, očita represivni odnos do medijev in raziskovalnega novinarstva. Pred izvolitvijo pa je Obama obljubljal popolnoma nasprotne politike. Tako je bila ena izmed programskih točk njegove kampanje leta 2008 prav zaščita žvižgačev. Še več, kot so pred osmimi leti sporočali v Obamovi kampanji, bi "morali spodbujati zvezne uslužbence kot nadzornike nad nepravilnostmi". Obamov tabor je tako zagotavljal, da bo Obama kot predsednik "okrepil zakonodajo o žvižgačih z namenom zaščite zveznih uslužbencev, ki razkrivajo potrato, goljufije in vladno zlorabo položaja".

Dejanja žvižgačev, ki razkrivajo tovrstne nepravilnosti, so v Obamovem taboru pred volitvami označili za "dejanja poguma in domoljubja, ki lahko včasih rešijo življenja in pogosto prihranijo davkoplačevalske dolarje", kar bi bilo "treba spodbujati, ne pa zatirati". Večkrat nagrajeni novinar Greenwald, ki je za Guardian pisal tudi o Snowdnovih razkritjih, je ob koncu prvega Obamovega mandata zapisal, da je Obama vodil "agresivnejši in maščevalnejši napad na žvižgače kot kateri koli predsednik v ameriški zgodovini".

Podobno meni tudi raziskovalni novinar New York Timesa James Risen, ki je bil tudi sam žrtev večletnega pregona Obamove administracije, ki ga je želela prisiliti v razkritje vira. Kot je dejal, je bila ta administracija "največji sovražnik medijske svobode" v zadnjih generacijah. Konec lanskega leta je v članku navajal Trevorja Timma, izvršnega direktorja neprofitnega Sklada za svobodo medijev, ki je dejal: "Obama je postavil temelje, ki jih Trump potrebuje za napad na medije, kot ga še ni bilo."

Eksponentna rast nadzora v dobi Obame
Ob tem je Obama, kot je pisala revija Foreign Policy, v osmih letih ustvaril "najvsiljivejši nadzorni aparat na svetu", aparat, ki ga je Snowden razkril. Drugi voditelji so sicer morda ustvarili bolj represiven režim vohunjenja, a nihče ni prišel niti blizu primerljivo velikemu, obsežnemu, dragemu in vsiljivemu, piše FP. Revija izpostavlja gromozanski obseg zbiranja podatkov, prestreženih z zasebnih telefonov, elektronskih pošt in družbenih omrežij po vsem svetu. "Ameriški nadzor je po Obamovi inavguraciji 20. januarja 2009 eksponentno narasel," so zapisali, v ta namen pa je bilo porabljenih več kot 100 milijard dolarjev. Obama je na tem področju zapustil dediščino, ki lahko pod naslednjim predsednikom še zraste.

Pri tem je Greenwald pred več kot tremi leti opozoril na ironijo lova Obamove administracije na Snowdna, češ da "isti ljudje, ki gradijo vseprisoten nadzorni sistem za vohunjenje za vsemi na svetu, vključno z lastnimi državljani, zdaj človeka, ki je to razkril, obtožujejo vohunjenja".

Trump napoveduje množične izgone nezakonitih priseljencev, pri tem pa priznava "veliko delo", ki ga je na tem področju že opravil Obama. Njegova administracija je v osmih letih iz ZDA izgnala več kot 2,5 milijona ljudi, več ljudi kot vsi ameriški predsedniki v 20. stoletju skupaj. Posledice izgonov so katastrofalne tako za izgnane kot za njihove družine. Obenem je Obama v zadnjih letih vendarle omilil svoj pristop do nezakonitih priseljencev. Mladim je ponudil odlog izgona, podobno pa je želel storiti tudi za ljudi, ki nimajo dovoljenja za bivanje, a so starši državljanov ali ljudi z dovoljenjem za bivanje in delo, a mu to ni uspelo. Foto: EPA

Trump napoveduje množične izgone nezakonitih priseljencev, pri tem pa priznava "veliko delo", ki ga je na tem področju že opravil Obama. Njegova administracija je v osmih letih iz ZDA izgnala več kot 2,5 milijona ljudi, več ljudi kot vsi ameriški predsedniki v 20. stoletju skupaj. Posledice izgonov so katastrofalne tako za izgnane kot za njihove družine. Obenem je Obama v zadnjih letih vendarle omilil svoj pristop do nezakonitih priseljencev. Mladim je ponudil odlog izgona, podobno pa je želel storiti tudi za ljudi, ki nimajo dovoljenja za bivanje, a so starši državljanov ali ljudi z dovoljenjem za bivanje in delo, a mu to ni uspelo. Foto: EPA

OBAMA: VRHOVNI IZGANJALEC
Medtem ko Obama predstavlja odmik od nekaterih politik njegovega predhodnika, predvsem pa odmik od njegove retorike, pa je na drugih področjih, omenili smo že področje prisluškovanja in nadzora nad komunikacijami, pomenil celo radikalizacijo že obstoječih pristopov. Dober prikaz tega je Obamova politika deportacij oziroma izgonov nezakonitih priseljencev, pri čemer je bil tudi tu njegov pristop ambivalenten. Ameriške oblasti so namreč med letoma 2009 in 2015 izgnale več kot 2,5 milijona ljudi (pri čemer podatki za 2016 še niso upoštevani), kar je pol milijona ljudi več, kot jih je izgnal Bush mlajši. Še zgovornejši je podatek, da je bilo pod Obamo iz ZDA izgnanih več nezakonitih priseljencev kot pod vsemi ameriškimi predsedniki v 20. stoletju skupaj. Televizija ABC je poročala, da v to številko niso vključeni ljudje, ki so odšli "prostovoljno" (v strahu pred izgonom) ali so bili zavrnjeni že na meji. Rekordno leto je bilo 2013, ko je bilo izgnanih 435.498 ljudi.

Zaradi te statistike so organizacije za pomoč priseljencem Obami nadele vzdevek "vrhovni izganjalec" kot parafraza njegovega položaja vrhovnega poveljnika. Obama sicer le nadaljuje trend povečevanja števila izgonov, ki se je po poročanju ameriškega javnega radia NPR začel leta 1996 pod Billom Clintonom in se pospešil po terorističnih napadih 11. septembra 2001. V zadnjih dveh letih se število izgonov sicer zmanjšuje. Leta 2015 je bilo tako izgnanih 235.413 ljudi.

Pod Obamo so se močno povečala sredstva za agencije, ki delujejo na področju nezakonitega priseljevanja. Letni proračun zvezne agencije za nadzor meje se je tako s 5,9 milijarde dolarjev leta 2003 povečal na 11,9 milijarde leta 2013, proračun Službe za priseljevanje in carine (ICE) pa je s 3,3 narasel na 5,9 milijarde dolarjev. Leta 2016 sta imeli obe agenciji skupaj na razpolago že skoraj 20 milijard dolarjev.

Več deportacij in programi za njihov odlog
Kot je pisal Guardian, pa je Obamova dediščina na tem področju dvojna. Na eni strani je močno povečal obseg deportacij, po drugi pa si je prizadeval zagotoviti zakoniti status za milijone mladih priseljencev brez ustreznih dovoljenj in njihove starše. Leta 2014 je tako ICE-u naročil, naj se osredotoči na "zločince, ne družine". Po poročanju NPR-ja je Obamova administracija dejala, da nima sredstev ali želje po deportaciji milijonov ljudi, katerih edini zločin je nezakonit vstop v državo. Namesto tega se je osredotočila na izgon specifičnih skupin ljudi, in sicer tistih, ujetih blizu meje, tistih, ki so storili kakšen zločin, in tistih, ki naj bi prišli v državo leta 2014 ali pozneje.

Leta 2015 je bilo po poročanju televizije ABC tako 91 odstotkov ljudi pred izgonom obsojenih. Podatki za celotno obdobje Obamovega predsednikovanja raziskovalnega centra Pew, ki jih navaja Guardian, pa kažejo drugačno sliko, in sicer da je delež izgnanih brez kartotek stalno okoli 60-odstoten. Kot je opozarjal portal Vox, so bili številni izgnani priseljenci označeni za "zločince" zgolj zato, ker so bili zaustavljeni med vožnjo z razbito lučjo na vozilu ali ker so bili aretirani zaradi manjših prekrškov.

Več naklonjenosti kot med milijoni izgnanih priseljencev bo Obama prejel med delom 11 milijonov ljudi, ki živijo in delajo v ZDA, a za to nimajo dovoljenja. Leta 2012 je tako sprejel izvršno odločitev in sprejel program DACA, ki je priseljencem brez dokumentov, ki so v državo prišli pred svojim 16. rojstnim dnevom, dodelil odlog grožnje z izgonom za dve leti, da bi se lahko v tem čas prijavili in delali zakonito. Ta program, ki ga je nato še podaljšal, je koristil več kot 700.000 otrokom in mladim, t. i. "sanjačem". Obama je želel uvesti podoben program tudi za nezakonite priseljence, ki so starši ameriških državljanov ali imetnikov zelene karte (statusa stalnega prebivalca z dovoljenjem za prebivanje in delo v ZDA), a se je ta zataknil na zveznem sodišču zaradi pritožbe več zveznih držav. Program bi sicer podaljšal zakoniti status dodatnim petim milijonom ljudi.

Trumpova pohvala Obame
Ker gre za izvršne odločitve, jih lahko Trump po prevzemu oblasti zlahka prekliče, obenem pa lahko nova administracija za namen množičnega izgona uporabi podatke ljudi (ime, naslov, biometrični podatki), ki so se v upanju na rešitev svojega statusa sami prijavili v program DACA, opozarjajo kritiki. Trump je napovedal, da bo takoj po nastopu mandata iz ZDA izgnal do tri milijone priseljencev (domnevnih zločincev), pri tem pa bo le nadaljeval prakso, vzpostavljeno pod Bushem in Obamo. Kot je dejal za televizijo Fox v času predvolilne kampanje: "Ljudje ne vedo, da je Obama spravil ogromno ljudi iz države. Bush prav tako. Veliko ljudi so spravili iz države z obstoječimi zakoni. No, jaz bom počel enako."

NEURESNIČENA NAJVEČJA SIMBOLIKA
Simbolika prvega afroameriškega predsednika v zgodovini države, katere ključen del zgodovine predstavljata genocid belih zavojevalcev nad staroselskimi ljudstvi in zasužnjevanje temnopoltih, je jasna. Izvolitev Obame naj bi tako pomenila dokončen prehod ZDA v postrasno državo ali vsaj prelomen politični dogodek, ki predstavlja luč na koncu večstoletnega predora rasizma. Težko je sicer z natančnostjo oceniti Obamov učinek na ameriško soočenje z lastnim rasizmom, a po osmih letih njegovega vodenja države se zdi, da je ameriška družba na tem področju celo nazadovala. Prvega temnopoltega predsednika bo namreč nasledil predsednik, ki uživa odkrito podporo najbolj nazadnjaških, odkrito rasističnih delov družbe.

V obdobju vladanja prvega temnopoltega predsednika ZDA se je razvilo močno protirasistično gibanje "Ćrna življenja štejejo" (ang. Black Lives Matter), ki opozarja na institucionalni rasizem in policijsko nasilje nad temnopoltimi prebivalci ZDA. Foto: EPA

V obdobju vladanja prvega temnopoltega predsednika ZDA se je razvilo močno protirasistično gibanje "Ćrna življenja štejejo" (ang. Black Lives Matter), ki opozarja na institucionalni rasizem in policijsko nasilje nad temnopoltimi prebivalci ZDA. Foto: EPA

Obama je sicer pogosto ponavljal, da je predsednik vseh Američanov, in se izogibal retoriki, zaradi katere bi ga lahko identificirali kot junaka "črne Amerike", a to, da je prvi izvoljeni temnopolti prebivalec Bele hiše, je vprašanje rase ves čas vračalo v razpravo. Obama je s položaja predsednika sicer odkrito govoril o temni zgodovini ZDA in njihovem "izvirnem grehu", a kot piše v knjigi "From #BlackLivesMatter to Black Liberation" avtorica Keeanga-Yamahtta Taylor, grehov iz preteklosti ni povezoval z zločini sedanjosti. Taylorjeva izpostavlja rasizem, ki naravnost cveti, diskriminatoren odnos policije do temnopoltih, težji dostop do posojil za Afroameričane, krčenje sredstev za javne šole, precej višjo brezposelnost med temnopoltimi državljani. Vse to je v ZDA popolnoma samoumevno, piše Keeanga-Yamahtta Taylor.

Avtorica opozarja, da je "Obamova nepripravljenost nasloviti učinke strukturne neenakosti načela zaupanje mladih Afroameričanov v transformativne zmožnosti njegovega predsedovanja". Simbolika pa ne leži le v vladanju Obame, pač pa tudi v tem, da je v času, ko je ZDA vladal prvi temnopolti predsednik, v državi nastalo in se razvilo močno gibanje za pravice temnopoltih, ki je v neposrednem konfliktu z oblastjo. Afroameriški aktivisti so zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi državljani in državljankami, ki odraža širši, institucionalni rasizem, tako začeli vzklikati "črna življenja štejejo" (ang. Black Lives Matter).

Slabe razmere za temnopolte kljub temnopoltemu predsedniku
Kot je maja 2015 v intervjuju za MMC dejal afroameriški aktivist za človekove pravice Ajamu Baraka - ki ga je pred lanskimi predsedniškimi volitvami za svojega sokandidata za podpredsednika izbrala predsedniška kandidatka Zelenih Jill Stein, tretja najvidnejša kandidatka na volitvah -, je gibanje BLM "razumljiv odziv na dehumanizacijo in razvrednotenje črnih življenj" v ZDA. Tudi Baraka je opozarjal na posebej slabe razmere, v katerih so temnopolti Američani. "Stopnja brezposelnosti je astronomska, raven črnske udeležbe v delovni sili je rekordno nizka, celo najnižja v zadnjih 70 letih. Stopnja revščine je enaka kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V urbanih okoljih je stopnja brezposelnosti med mladimi od 40- do 60-odstotna," je dejal.

Prvi temnopolti Američan, ki je dosegel sam politični vrh v državi, ki je še ne tako v preteklost uradno segregirala svoje temnopolte prebivalce, simbolizira domnevno velikanski napredek v rasnih odnosih, ki naj bi bil dosežen. A povečana politična moč Afroameričanov tako na lokalni kot državni in zvezni ravni - t. i. črni obrazi na visokih položajih (ang. black faces in high places) - se po besedah Barake "ni prevedla v kakršen koli materialni napredek". Tega pa zunaj kritike kapitalizma in povezave vprašanj rase in razreda ni mogoče razumeti, meni. ZDA tako tudi po osmih letih temnopoltega predsednika po besedah Barake ostajajo država z razširjenimi institucionalnimi rasističnimi praksami, vgrajenimi v samo delovanje države.

Z zdravstveno reformo je zdravstveno zavarovanje dobilo več kot 22 milijonov prej nezavarovanih Američanov. Foto: EPA

Obamove reforme

Plus za Obamacare in varstvo okolja, minus za neregulacijo orožja

Ksenja Tratnik

Že v predvolilni kampanji je Obama ureditev najdražjega zdravstvenega sistema na svetu, katerega stroški se iz leta v leta še povečujejo, postavil v jedro svojega programa.

Obamova največja "predsedniška rana" je, da zaradi republikanske večine v kongresu ni mogel spremeniti zakonodaje na področju orožja. Foto: EPA

Obamova največja "predsedniška rana" je, da zaradi republikanske večine v kongresu ni mogel spremeniti zakonodaje na področju orožja. Foto: EPA

Ameriško zdravstvo deluje drugače kot v evropskih državah, predvsem je tržna storitev, in ne socialna pravica. Kdor plača več, dobi boljšo oskrbo, košarice pravic pa so za (izmuzljive) zavarovalnice zelo raztegljiv pojem, pri čemer je bolnik tisti, ki skoraj vedno potegne kratko. Če sploh je zavarovan, kajti ob prihodu Obame v Belo hišo je bilo brez zdravstvenega zavarovanja 45 milijonov Američanov. To je v praksi pomenilo, da v primeru bolezni številni sploh niso šli k zdravniku, drugi pa so se zaradi izjemno drage zdravstvene oskrbe utapljali v dolgovih.

Na številnih zborovanjih je zato Obama vseskozi ponavljal, da želi poskrbeti, da bi si lahko vsak Američan privoščil tako dobro zdravstveno zavarovanje, kot ga ima vsak ameriški senator. Napovedal je obsežno reformo, ki bi omogočila dostopno zdravstveno zavarovanje za nezavarovane državljane, hkrati pa tudi splošno znižanje zavarovalnih premij in spremenjeno delovanje farmacevtskih podjetij in zavarovalnic. Pričakovano farmacevtsko-zavarovalniški lobi njegovim napovedim ni bil naklonjen, na poti do sprejetja pa so vsebini zakona poleg tega nasprotovali tudi republikanci, vlade posameznih držav in sindikati ter manjša podjetja, ki so nasprotovala večji obremenitvi gospodarstva. Sprejetje reforme je bilo pod velik vprašaj postavljeno januarja 2010, ko so demokrati izgubili 60. glas v 100-članskem senatu, kolikor jih je potrebnih za sprejetje odločitve oz. preprečitev obstrukcije republikancev. Zdelo se je, da po letu intenzivnih prizadevanj Obamo čaka velik poraz.

A potem je senat 21. marca prižgal zeleno luč in 23. marca 2010 je Obama vendarle podpisal zakon o zaščiti pacientov in dostopni oskrbi (Patient Protection and Affordable Care Act), napisan na 906 straneh, ki je v javnosti bolj znan kot Obamacare. Skupaj z zakonskimi dopolnili, zbranimi v zakon o zdravstveni negi in izobraževanju (Health Care and Education Reconciliation Act), predstavlja največjo spremembo na področju zdravstva po letu 1965, ko sta bila sprejeta Medicare (zdravstveni program za starejše) in Medicaid (zdravstveni program za socialno najšibkejše).

Ključna določila reforme Obamacare so povečanje števila zavarovancev – od njene uvedbe je na novo zavarovanih več kot 22 milijonov Američanov –, obvezno plačevanje zavarovanja (tisti, ki ne zmorejo plačevati zavarovanja, jim pomagajo s subvencijami, tisti, ki pa se ne bodo zavarovali, plačajo denarno kazen), znižanje cen zavarovanj, širitev pravic iz zavarovanja in posledično dolgoročno znižanje stroškov zdravstvene oskrbe.

Med drugim je reforma, ki naj bi bila izvedena med letoma 2010 in 2020, glavne spremembe pa so začele veljati 1. januarja 2014, tudi prepovedala zavarovalnicam umik kritja stroškov zdravstvene oskrbe v primeru bolezni in delanje razlik pri višini zavarovalne premije glede na zdravstveno stanje zavarovanca ali njegov spol, hkrati pa je uvedla, da so mladi do 26. leta starosti lahko zavarovani po svojih starših. Kot kažejo podatki ameriškega ministrstva za zdravstvo in socialne storitve, se je od leta 2012 število mladih do 26. leta, ki so zavarovani po starših, povečalo za tri milijone.

Za podjetja z več kot 50 zaposlenimi je bilo v zameno za davčne olajšave uvedeno obvezno plačevanje zdravstvenega zavarovanja za delavce, zvezne države pa so morale v skladu z reformo uvesti tudi t. i. borze zavarovanj ali uporabo borze zavarovanj zvezne vlade, na katerih potencialni zavarovanci, posamezniki ali manjša podjetja, laže pridejo do cenejšega zavarovanja.

Ameriško vrhovno sodišče je junija 2015 odločilo, da so istospolne poroke zakonite na celotnem ozemlju ZDA. Foto: EPA

Ameriško vrhovno sodišče je junija 2015 odločilo, da so istospolne poroke zakonite na celotnem ozemlju ZDA. Foto: EPA

V skladu z reformo morajo vse oblike zavarovanja kriti deset osnovnih premis, med njimi so tudi zdravljenje duševnih bolezni, odvisnosti in kroničnih bolezni. Predtem se je namreč pogosto dogajalo, da zavarovalnice niso želele zavarovati osebe, ki so bile bolne, ali pa svojim zavarovancem niso hotele kriti stroškov za zdravljenje, potem ko so zboleli, ali pa so, potem ko je postalo jasno, da je zavarovanec zbolel, zvišale njegovo premijo. Večina zavarovalnic tako recimo ni krila stroškov zdravljenja rakavih bolezni, rekoč, da se je bolezen razvila v času pred sklenitvijo zavarovanja.

Reforma je prinesla tudi spremembo glede dolžine kritja zdravljenja, in sicer to časovno ni več omejeno; prej se je dogajalo, da so zavarovalnice krile stroške zdravljenja zgolj v obsegu vplačanih sredstev. Ko je bila vsota "pokurjena", je zavarovanec, četudi sredi zdravljenja, ostal brez kritja stroškov. Obenem se je z reformo povečal obseg zagotovljene kontracepcije, med drugim zavarovanje krije tudi stroške sterilizacije, hkrati pa je prepovedano zaračunavanje višjih premij ženskam. Prej so namreč številne ženske plačevale občutno višje premije, običajno do 50 odstotkov in celo do 80 odstotkov.

Nasprotniki reforme kot glavni argument proti njej navajajo dražje premije in dvig stroškov zdravstvene oskrbe, kar naj bi šlo predvsem na račun več zaščitnih programov, ter dvig davkov (uvedeni so bili novi davki, kot sta, recimo, davek na medicinske naprave in farmacevtsko prodajo). Med argumenti, ki se vse od njene uvedbe pojavljajo proti reformi, je tudi uničevanje delovnih mest: podjetja naj bi namreč varčevala s krajšanjem delavnika in povečevanjem števila polovičih zaposlitev, kajti tista z več kot 50 zaposlenimi za poln delovni čas morajo obvezno plačevati zavarovanje zanje. Podatki sicer kažejo, da se to ni zgodilo.

Zelo pomembna poteza za prihodnost reforme je bila odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, ki je junija 2015 potrdilo veljavnost Obamove zdravstvene reforme. To pomeni, da reforme kot take ni mogoče ukiniti, kar je sicer že med kampanjo in po izvolitvi ves čas napovedoval Donald Trump. Republikanci so v senatu že naredili korak v to smer, ko so na začetku januarja z 51 proti 48 glasov glasovali za razpravo o proračunu, namenjeno ukinitvi financiranja Obamacara. Za zdaj niso predstavili strategije, kaj bi nadomestilo Obamovo reformo. Ob tem pa ZDA pretresa nova epidemija uporabe heroina in razmah odvisnosti od opioidnih analgetikov in benzodiazepinov, kar še povečuje pritisk na zdravstveni sistem.

Najbolj okoljevarstven predsednik v zgodovini?
Eno izmed področij, ki se jim je Obama sicer bolj posvetil šele v drugem mandatu, je bilo okolje. V ospredju je bil njegov boj za znižanje odvisnosti države od fosilnih goriv, a resnica je, da se je uvoz teh goriv iz tujine sicer zmanjšal, toda hkrati se je ravno v času njegovega predsedovanja rekordno povečala ameriška proizvodnja nafte in črpanje zemeljskega plina. Med zastavljenimi cilji so bili tudi dvig uporabe obnovljivih virov (med drugim se je močno pocenila sončna energija) ter prizadevanja za dvig zaščite okolja in učinkovitejši boj proti podnebnim spremembam (spodbujanje gospodarstva za uporabo čistejših virov energije, subvencije za uporabo električnih vozil in večjo energetsko učinkovitost javnega sektorja - bolnišnice, šole …)

Ena najodmevnejših potez, ki jih je Obama povlekel na področju okoljevarstvene politike, je bila zavrnitev gradnje naftovoda Keystone XL, 1.897 kilometrov dolgega naftovoda od Kanade do teksaške obale, s čimer si je nakopal srd republikancev.

Pokol v klubu Pulse v Orlandu je bil najbolj smrtonosen v ameriški zgodovini: napadalec je ubil 50 ljudi, še 50 jih je ranil. Foto: EPA

Pokol v klubu Pulse v Orlandu je bil najbolj smrtonosen v ameriški zgodovini: napadalec je ubil 50 ljudi, še 50 jih je ranil. Foto: EPA

Junija 2013 je predstavil akcijski načrt za podnebne spremembe, v katerem je kot ključne cilje navedel zmanjšanje domačega onesnaževanja z ogljikovim dioksidom (do leta 2025 se mora stopnja izpustov toplogrednih plinov zmanjšati za od 26 do 28 odstotkov v primerjavi z letom 2005), priznanje in priprava države na podnebne spremembe (zagotoviti zveznim agencijam in lokalnim oblastem, da se bolje pripravijo na dvig morske gladine, ekstremne vremenske razmere, sušo in druge škodljive posledice na podnebne spremembe) in vodilno vlogo ZDA v mednarodnih naporih v boju proti podnebnim spremembam (pariški podnebni sporazum; hkratna razglasitev ZDA in Kitajske o obvezi za znižanje toplogrednih plinov do leta 2025 oz. 2030). Med ključnimi potezami na tem področju je bil načrt o čisti energiji (Clear Power Plan), ki ga je leta 2014 predstavila agencija za varstvo okolja in ki predvideva zmanjšanje izpustov v elektrarnah - te so največje porabnice premoga - in sicer do leta 2030 za 32 odstotkov glede na 2005.

Nov mejnik na področju okolja je bil postavljen junija 2015, ko je v Beli hiši potekal prvi vrh o vplivu podnebnih sprememb na zdravje, na katerem je Obama naznanil vrsto ukrepov v boju proti škodljivim vplivom podnebnih sprememb, marca istega leta pa je podpisal izvršni ukaz, s katerim je zveznim agencijam naložil, da morajo do leta 2025 toplogredne izpuste zmanjšati za 40 odstotkov glede na raven v letu 2008 in povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov za 30 odstotkov. Da bi Američane spodbudil k razmišljanju o podnebnih spremembah, je septembra 2015 kot prvi ameriški predsednik v času svojega mandata obiskal območje nad severnim tečajnikom.

Potem ko ZDA, druga največja onesnaževalka na svetu, niso nikoli ratificirale enega ključnih okoljevarstvenih dogovorov Kjotskega sporazuma - George Bush je dejal, da bi to ogrozilo ameriško gospodarstvo - je bila zgodba glede Pariškega podnebnega sporazuma drugačna. Obama je septembra 2016 ob podpisu sporazuma (ta je v veljavo stopil 4. novembra 2016), ki med drugim določa omejitev dviga povprečne temperature na Zemlji za največ dve stopinji Celzija do konca stoletja, z željo približati se 1,5 stopinje, označil za "trenutek, ko smo se dokončno odločili, da rešimo planet".

Ena izmed najbolj daljnosežnih potez je zaščiti okolja naklonjeni predsednik potegnil decembra lani, ko je prepovedal izkoriščanje nafte in plina na območju Arktike in delu Atlantika, podobno pa je zaščitil še 13 podvodnih kanjonov v Atlantiku od Nove Anglije na severu do Virginije na jugu. Že prej pa je močno povečal območje zaščitenih področij; med drugim je območje zaščitenega havajskega narodnega parka Papahānaumokuākea, ki se lahko pohvali z več kot 7.000 živalskimi in rastlinskimi vrstami, povečal za več kot 4-krat na 1,508.870 kvadratnih kilometrov, s čimer je postal največje zaščiteno morsko območje na svetu. Obama je tudi predsednik, ki je največkrat uporabil institut t. i. Antiquities Act iz leta 1906, ki predsednikom omogoča, da brez potrditve kongresa s predsedniškim odlokom zaščitijo naravna, kulturna ali znanstveno pomembna območja v obliki zaščitenih parkov.

Človekove pravice
Eden izmed prvih zakonov, ki jih je Obama podpisal po nastopu predsedniške funkcije 20. januarja 2009, je bil t. i. zakon Lilly Ledbetter, v skladu s katerim morajo biti moški in ženske enako plačani za enako delo. Po starem zakonu je veljalo, da so se lahko ženske nad nepravičnim plačilom (zaradi spola) pritožile samo v roku šestih mesecev po prejetju prve plače, novi pa je to določilo spremenil tako, da se lahko pritožijo šest mesecev po odkritju krivičnega plačila. (Lilly Ledbetter je po 19 letih dela v tovarni gum odkrila, da je za svoje delo plačana občutno manj kot moški kolegi, do finančnega povračila pa po tedaj veljavnem zakonu ni bila upravičena.)

S sprejetjem omenjenega zakona je dal Obama jasno vedeti, da bo njegova politika na področju enakopravnosti spolov in človekovih pravic drugačna od njegovega predhodnika. George Bush je namreč sprejetje omenjenega zakona onemogočal. "Da naše gospodarstvo deluje, pomeni, da deluje za vse. Da v delovnih okoljih ni drugorazrednih državljanov in ne le, da je nepravično in nezakonito, da je nekdo za isto plačan manj zaradi svojega spola, starosti, rase, narodnosti, veroizpovedi ali posebnih potreb, temveč je tudi škodljivo za gospodarstvo," je ob podpisu zakona dejal Obama.

Obama je podpisal Pariški podnebni sporazum. Foto: EPA

Obama je podpisal Pariški podnebni sporazum. Foto: EPA

Drugo področje človekovih pravic, kjer je bil v času Obame narejen velik korak naprej, je bilo vprašanje urejanja pravic istospolno in drugače usmerjenih. Leta 2011 je s posebnim memorandumom pravice homoseksualcev in transseksualcev vključil tudi v zunanjo politiko ZDA, leta 2012 pa je kot prvi ameriški predsednik podprl pravico istospolnih parov do zakonske zveze. (Še med predsedniško kampanjo leta 2008 je nasprotoval njihovi zakonski zvezi, a izrazil podporo do sklenitve istospolne partnerske skupnosti.) Vprašanje istospolnih porok so zvezne države urejale različno. Potem ko so zvezna sodišča po posameznih zveznih državah, kjer so bile tovrstne poroke prepovedane, ugotavljala, da so prepovedi v nasprotju z ustavo, in je eno od prizivnih sodišč sprejelo drugačno odločitev od večine, je zadeva romala na vrhovno sodišče, ki je potem junija 2015 odločilo, da so istospolne poroke zakonite na celotnem ozemlju ZDA.

Med pomembnimi koraki na področju urejanja pravic istospolno usmerjenih je bil tudi Obamov izvršni ukaz julija 2014, s katerim je prepovedal diskriminacijo homoseksualcev v agencijah zvezne vlade in podjetjih, ki poslujejo z vladnimi agencijami. Že leta 2011 je ameriška vojska spremenila pravilo, v skladu s katerim so istospolno usmerjeni lahko delali v vojski, a pod pogojem, da niso razkrili svoje istospolne usmerjenosti, lani julija pa je ameriški obrambni minister napovedal, da lahko v oboroženih silah ZDA odprto delujejo tudi transseksualci, s 1. julijem 2017 pa se bodo lahko takšni posamezniki tudi odkrito prijavljali na služenje vojaškega roka.

Orožarski lobi pretrd oreh
Če je na področju zaščite človekovih pravic Obama s spremenjenim lahko zadovoljen, pa je slika zelo drugačna, ko govorimo o mnogokrat (pre)poveličevani pravici Američanov do zaščite, ki jo predvideva 2. člen ameriške ustave in ki v praksi med drugim omogoča (pre)lahek dostop do orožja.

Do najhujšega strelskega pokola v ameriški zgodovini, ko je junija lani napadalec v diskoteki v Orlandu ubil 50 ljudi, še 50 pa jih ranil, je Obama že 13-krat v svojem predsedovanju nagovoril državljane zaradi istega razloga: strelskega pohoda. "Pokol nas spet opozarja, kako enostavno je priti do orožja za pobijanje v šoli, cerkvi, kinu ali nočnem klubu. Moramo se odločiti, ali je to država, ki si jo želimo. Če se odločimo, da ne storimo nič, je tudi to odločitev," je dejal.

Obamovo dolgoletno nasprotovanje načelom največjega orožarskega lobija v ZDA NRA (National Rifle Association) in zavzemanje za ostrejša pravila glede orožja, med tem so številni zakonski predlogi kongresu, med drugim glede omejitve prodaje polavtomatskega orožja in zmanjšanje nabojnikov, se v praksi nista nikoli prelevila v zakonodajno spremembo, ker so republikanci, ki imajo večino v obeh domovih, predlogom nasprotovali. Še bolj porazno je dejstvo, da se je število prodanih kosov orožja v enem letu samo v času Obamovega prvega mandata več kot podvojilo.

14. december 2012, ko je 20-letni napadalec na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu v Connecticutu ubil 20 6- in 7-letnikov, je Obama označil za najhujši dan predsedovanja. Neuspešni poskusi spremembe zakonodaje glede orožja prej in potem so zato upravičeno med njegovimi največjimi razočaranji: ko je kongres leta 2015 vnovič zavrnil dva njegova predloga, tokrat glede prodaje polavtomatskega orožja in strožjega nadzora glede kupcev orožja, je sam to označil za največje razočaranje v svojem predsedovanju.

Veselje nasprotnikov naftovoda Keystone ob Obamovi odločitvi, da ne podpre njegove gradnje. Foto: EPA

Veselje nasprotnikov naftovoda Keystone ob Obamovi odločitvi, da ne podpre njegove gradnje. Foto: EPA

Viri: Reuters, BBC, Guardian, CNN, Whitehouse.org, New York Times, Politico, Wired, arhiv MMC RTV Slovenija

Vrednost indeksa Dow Jones se je močno povečala in je presegla tudi 20.000 točk, zdaj pa se giblje nekoliko nižje. Foto: EPA

Infografika

Obamovo predsedovanje v številkah

Ob koncu predsedovanja smo pogledali nekaj statističnih številk, ki delno odražajo uspešnost Obame.

Sedem tednov pred Obamovo izvolitvijo se je začel finančni sistem taliti. Foto: EPA

Dvig gospodarstva

Kaj je za seboj pustilo osem let Obamove gospodarske vladavine?

Gospodarsko politiko odhajajočega predsednika Baracka Obame sta neizbrisno zaznamovali prvi razburkani leti njegovega mandata. Kljub težki preizkušnji pa krmilo predaja v času, ko se je največje gospodarstvo na svetu nesporno postavilo na noge.

ARRA je bil najobsežnejši reševalni sveženj, ki ga je ameriški kongres potrdil v svoji zgodovini. Foto: EPA

ARRA je bil najobsežnejši reševalni sveženj, ki ga je ameriški kongres potrdil v svoji zgodovini. Foto: EPA

Baracka Obamo je leta 2008 sredi začetka velike recesije naplavil val ljudskega navdušenja nad obljubami o spremembah v ameriški družbi. In čeprav je v predvolilni kampanji obljubljal preobrazbo ameriškega gospodarstva (to mu nikoli ni zares uspelo), je moral praktično takoj po slovesni zaprisegi poseči v vihar, ki ga je sprožil propad investicijske banke Lehman Brothers. Z vidika gospodarske politike je bil zaradi takratnih okoliščin Obamov prvi mandat tudi veliko bolj zaznamujoč v njegovi karieri kot njegov drugi mandat.

Sedem tednov preden je Obama premagal svojega tekmeca Johna McCaina, se je sesedel Lehman Brothers, kmalu po tem je morala ameriška vlada dokapitalizirati tudi zavarovalniškega velikana AIG, na obzorju pa se je že risalo tudi reševanje Bank of America in Citigroupa, piše The Economist. Zadnje četrtletje 2008 se je ameriški BDP, preračunano na letno raven, skrčil za devet odstotkov, kar je bil skoraj najslabši rezultat v 50 letih. Do oktobra 2009 se je brezposelnost povzpela na 10 odstotkov, ameriško gospodarstvo pa je med januarjem 2008 in februarjem 2010 izgubilo 8,7 milijona delovnih mest v zasebnem sektorju, navaja Wikipedia.

Stopil je na stran Busha mlajšega
Obama zato ni imel veliko izbire in je, takrat še kot senator, podprl gigantski reševalni sveženj, imenovan TARP, ki ga je 3. oktobra 2008 s svojim podpisom blagoslovil tedanji ameriški predsednik George W. Bush. TARP (ang. Troubled Asset Relief Program – prevedli bi lahko kot program za reševanje sredstev v težavah) je bil 700 milijard dolarjev težek program, s katerim se je ameriška vlada odločila od finančnih ustanov odkupovati ničvredno premoženje. Na koncu je iz programa šlo 426 milijard dolarjev, ZDA pa so z njim celo zajetno zaslužile.

Samo v reševanje GM-a in njegove veje za financiranje je šlo skoraj 50 milijard dolarjev. Končna cena propada bi bila samo v letih 2009 in 2010 vredna skoraj 130 milijard dolarjev. Foto: EPA

Samo v reševanje GM-a in njegove veje za financiranje je šlo skoraj 50 milijard dolarjev. Končna cena propada bi bila samo v letih 2009 in 2010 vredna skoraj 130 milijard dolarjev. Foto: EPA

Vendar je Bush, tik preden je zapustil Belo hišo, iz TARP-a General Motorsu (GM) in Chryslerju – obe podjetji sta takrat dnevno "izkrvaveli" na milijone dolarjev, banke pa so se na veliko izogibale temu, da bi podjetjema posodile kakršno koli vsoto – kljub nasprotovanju, da je denar iz TARP-a namenjen zgolj finančnemu sektorju, posodil skupaj 17,4 milijarde dolarjev.

Kljub pritiskom se je Obama odločil nadaljevati program reševanja avtomobilske industrije, ki ga je začel njegov predhodnik, kar se je v retrospektivi pokazalo kot eden njegovih večjih uspehov. Velikan in več kot 100-letna ikona ameriške avtomobilske industrije GM, prav tako Chrysler, je v prvi polovici leta 2009 razglasil stečaj. GM-ove delnice so bile umaknjene z borze in 61-odstotkov ga je pristalo v rokah države, Chrysler pa je bil prodan italijanskemu Fiatu za drobiž. Vendar so se karte hitro premešale. GM je do aprila 2010 že izstopil iz stečajnega postopka, do decembra 2013 pa so ZDA dokončno izstopile iz lastništva GM-a. Chrysler je večino državne pomoči vrnil že do maja 2011.

Reševanje GM-a in Chryslerja je ZDA pod črto stalo več kot 80 milijard dolarjev v absolutnem znesku, na koncu pa je ameriška država s to potezo imela za dobrih devet milijard dolarjev izgube. Kljub temu pa med poznavalci velja skorajda enoten konsenz, da bi dokončen propad obeh podjetij, ki trenutno cvetita, državo stal neprimerno več.

 Foto: EPA

Foto: EPA

"Sovražnik" velikih bank
Vzporedno z reševanjem avtomobilskega sektorja je imel Obama pred seboj še veliko večji zalogaj – sesuti finančni sektor. Manj kot mesec dni po zaprisegi, 17. februarja 2009, je že uzakonil program ARRA (ang. American Recovery and Reinvestment Act – zakon o reinvestiranju in okrevanju Amerike). ARRA je bil največji program reševanja ameriškega gospodarstva, ki ga je kongres kadar koli odobril. Namen 831 milijard dolarjev vrednega reševalnega svežnja je bil spodbuditi neposredna vlaganja na številna področja družbe - energetika, infrastruktura, zdravstvo in izobraževanje. Hkrati pa je paket vseboval še davčne olajšave in širjenje socialnih transferjev. O (ne)uspehu projekta ARRA se mnenja krešejo že od samega začetka in še do danes so izredno deljena, segajo pa vse od tega, da je bil popoln neuspeh, do tega, da je res deloval, z vsemi vmesnimi odtenki.

Že naslednje leto pa je prišel zakon, ki ga mnogi vidijo kot tihi veliki uspeh Obamovega prvega mandata pri reševanju ekscesov v finančnem sektorju in ki se je obdržal vse do danes. To je t. i. Dodd-Frankov zakon. Omenjeni zakon je po Glass-Steagallovem zakonu iz leta 1933, ki je v luči razdejanja velike depresije razbil komercialni in investicijski del bank, najobsežnejša reforma ameriškega finančnega sistema. Ustvaril je nove nadzorne organe, ki naj bi preprečevali, da bi finančna podjetja postala preveč sistemsko pomembna, vsebuje pa tudi za banke najbolj osovraženo t. i. Volckerjevo določbo. Ta bankam prepoveduje trgovanje na investicijskih trgih s svojim denarjem (banke ne smejo trgovati z vrednostnimi papirji z namenom služenja denarja zase), saj so v preteklosti za to večkrat uporabile kar depozite svojih strank. To je bil tudi eden od razlogov za finančno krizo. Lahko še vedno ponujajo storitve trgovanja z vrednostnimi papirji, vendar izključno za račune svojih strank, ne smejo pa imeti lastniških deležev v skladih tveganega ali zasebnega kapitala. Pravilo je tudi omejilo obseg vlog prebivalstva, ki jih ima lahko ena banka. Poleg tega je zakon osvetlil poslovanje skladov tveganega kapitala, naredil trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti bolj pregledno, uvedel nadzor nad bonitetnimi agencijami, okrepil nadzor nad izdajanjem posojil ter posegel tudi v delovanje ameriške centralne banke. A ker velike banke sovražijo Volckerjevo določbo, zakonu že grozijo spremembe, ki jih je napovedala prihajajoča vlada Donalda Trumpa.

Veliko prahu pa, zlasti v zadnjih letih, dvigujeta projekta, ki sta prav tako nastala pod okriljem odhajajoče ameriške administracije. To sta transpacifiški in transatlantski prostotrgovinski sporazum, bolj znana pod razvpitima kraticama TPP in TTIP. Glede TPP-ja s strani ameriške javnosti niti ni bilo kaj dosti kontroverznosti, dokler ni bil sprejet. Takrat se je začelo ostriti tudi negativno razpoloženje do obeh sporazumov, zlasti proti TTIP-ju, katerega cilj je ustvariti največje prostotrgovinsko območje na svetu. O slednjem je bilo tudi neprimerno več medijskega poročanja, saj je zbudil močen odpor v Evropski uniji, sentiment pa se je nato začel počasi seliti na drugo stran Atlantika. To je dojel tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Trump, ki je v svoji volilni kampanji že napovedal razveljavitev TPP-ja in ustavitev pogajanj o TTIP-ju.

Obama je med Evropejci priljubljen, TTIP, proizvod njegove administracije, pa ne. Foto: Reuters

Obama je med Evropejci priljubljen, TTIP, proizvod njegove administracije, pa ne. Foto: Reuters

Nasmihajoče se zvezde drugega mandata
V svoj drugi predsedniški mandat je Obama leta 2012 zaplul v veliko mirnejših vodah in komentatorji so si enotni, da je bil z gospodarskega vidika ta mandat, v primerjavi s prvim, precej manj zgodovinski. Tudi Obama je ob nastopu novega mandata napovedal, da se bo bolj posvetil zunanjepolitičnim vprašanjem in okolju.

Drugi mandat je bil zato bolj v motrenju statističnih kazalnikov, ki so jih izboljševali ukrepi prve štiriletke. V letu 2012 so se bančne bilance tako že dodobra popravile, državne pomoči so bile večinoma odplačane, banke pa so bile preplavljene s poceni denarjem. Do danes so dobički podjetij skočili v nebo in so 144 odstotkov višji kot v četrtletju, preden je Obama nastopil funkcijo, in 16 odstotkov višji kot v tretjem četrtletju leta 2006, ko so dosegli zgodovinsko visoko raven.

Pobirati so se začeli delniški indeksi, ki so te dni na zgodovinsko visokih ravneh. Delniški indeks Dow Jones je marca lani doživel največji četrtletni skok po letu 1933 in se je od leta 2009, ko je bil vreden manj kot 7.000 točk, povzpel na že skoraj 20.000 točk. Tehnološki delniški indeks Nasdaq pa z vrednosti okoli 2.000 točk leta 2009 danes že pleza proti mejniku 6.000 točk, medtem ko je indeks S&P 500 od dna (735 točk) v začetku 2009 do danes pridobil že več kot 1.500 točk.

Trump je že napovedal, da bo vnesel spremembe v Dodd-Frankov zakon. Foto: AP

Trump je že napovedal, da bo vnesel spremembe v Dodd-Frankov zakon. Foto: AP

V času Obamove vlade se je za 24 odstotkov zmanjšal zunanjetrgovinski primanjkljaj in za skoraj 28 odstotkov povečal izvoz, vendar je to daleč od podvojitve izvoza, ki jo je obljubljal. Čeprav so ZDA v zadnjih osmih letih le leta 2009 imele upad BDP-ja, pa to kritikov ni zadovoljilo. Obami očitajo, da se je v osmih letih BDP le v sedmih četrtletjih povečal za več kot tri odstotke in da je poleg Herberta Hooverja edini predsednik, ki mu ni v niti enem letu uspelo doseči triodstotne rasti BDP-ja, kar je v ZDA postala nekakšna zlata stalnica.

Še vedno veliko revnih in resigniranih
Skladno z domačim in svetovnim okrevanjem se je krepil ameriški trg dela. Pod Obamovim vodstvom je delo dobilo skoraj 10 milijonov Američanov, stopnja brezposelnosti pa je z visokih 10 odstotkov leta 2010 upadla na zgolj 4,7 odstotka, kar je pod zgodovinskim povprečjem. Kljub temu na tem mestu ostajajo številni očitki. Najbolj vztrajen je ta, da je stopnja delovne aktivnosti najnižja od 70. let preteklega stoletja. Del tega je sicer mogoče pripisati upokojevanju "baby boom" generacije, a ne vsega, zaradi česar si ekonomisti še vedno belijo glavo, zakaj se je tako velik del Američanov preprosto odločil početi nekaj drugega kot hoditi v službo.

Velik dosežek, ki ga ekonomisti priznavajo Obamovi administraciji, je tudi rast realnih prihodkov zaposlenih, ki so že desetletja stagnirali. Ti so se od začetka njegovega mandata povečali za več kot štiri odstotke, k čemur je pripomogla tudi neznačilno nizka inflacija, ki je večala kupno moč prebivalstva.

Kljub dobrim gospodarskim rezultatom veliko Američanov vse bolj občuti rastočo neenakost, leta stagnirajoče plače in vztrajajočo stopnjo revščine. Kot kontrast temu so korporativni dobički v zadnjih letih dosegli zgodovinske ravni. Foto: Reuters

Kljub dobrim gospodarskim rezultatom veliko Američanov vse bolj občuti rastočo neenakost, leta stagnirajoče plače in vztrajajočo stopnjo revščine. Kot kontrast temu so korporativni dobički v zadnjih letih dosegli zgodovinske ravni. Foto: Reuters

Kljub temu pa je lastništvo stanovanjskih nepremičnin še vedno pod predkriznimi ravnmi, stopnja revščine še vedno vztraja na ravneh, višjih od tistih pred finančno krizo, za 30 odstotkov se je povečalo število prejemnikov prehranskih kuponov, eksplodiral je tudi javni dolg. Slednji se je začel zviševati že leta 2008, ko je dosegel 76 odstotkov BDP-ja, danes pa se giblje okoli 106 odstotkov BDP-ja. Vendar je Obamovi vladi obenem uspelo za 69 odstotkov oklestiti proračunski primanjkljaj, ki se je leta 2009 še bohotil pri 1,4 bilijona dolarjev.

Kljub nekaterim težavam je ameriško gospodarstvo ob koncu Obamovega mandata po skorajda vseh kazalnikih v neprimerno boljši kondiciji, kot je bilo, ko je prevzel njegove vajeti turbulentnega leta 2009. Kaj bo s to dediščino naredil njegov naslednik, pa je zgodba za naslednja štiri leta.

Proti koncu predsedovanja Baracka Obame so bili odnosi z Rusijo vse bolj napeti. Foto: Reuters

Ambivalentna zunanja politika

Od povezovanja do napetih odnosov (predvsem) z Rusijo

Tilen Jamnik

Barack Obama je ob koncu mandata dejal, da "skoraj vsaka država vidi ZDA močnejše in bolj spoštovane kot pred osmimi leti". Z nekaj državami je prej neprijateljske odnose okrepil, nekje pa so se napetosti zaostrile.

Kitajska je pomemben partner, a še večji konkurent. Foto: Reuters

Kitajska je pomemben partner, a še večji konkurent. Foto: Reuters

Zaradi zapuščine Georgea W. Busha so bila pričakovanja glede Obame velika. Bil je človek, ki je prebudil upanje, a, kot poudarjajo strokovnjaki, je Obama napravil številne napake. Za časa Bushevega predsedovanja je bila ameriška diplomacija bolj znana po arogantnosti kot po uspešnosti. Obama je bil pri zunanjepolitičnih potezah bolj pragmatičen, saj se njegov predhodnik ni bil pripravljen pogajati z drugimi svetovnimi voditelji in je diplomatsko ZDA precej osamil.

Še preden je dobro začel izvajati zunanjepolitično strategijo, je bilo njegovo delo na podlagi tega upanja nagrajeno, ko je po devetih mesecih predsedovanja prejel Nobelovo nagrado za mir. Do tedaj sta bila njegova glavna dosežka govora o Bližnjem vzhodu in širjenju jedrskega orožja. Kot piše Guardian, se sam po sebi vzbuja sum, da je nagrado prejel iz preprostega razloga, ker ni bil Bush. Obamova politika je temeljila na izkušnjah preteklosti oziroma kot nasprotje delovanja njegovega predhodnika. Velika lekcija je bila invazija v Iraku, ki je bila dokaz, da ameriška posredovanja, ko jih spremlja nepoznavanje okoliščin in dejanskega stanja ter precenjevanje lastnih sposobnosti, lahko nastali položaj v tuji državi poslabšajo. Zato je bil Obama bistveno previdnejši.

Ko je bil deležen kritik, da je njegova zunanja politika preveč popustljiva, je bil odgovor, naj o tem povprašajo Osamo bin Ladna, najbolj iskanega terorista na svetu, ki ga je ameriška vojska ubila leta 2011. Od Busha je "podedoval" dve vojni, v Iraku in Afganistanu. Čeprav si je prizadeval za umik vojske, sta njegov mandat očrnili tudi (neuspeli) vojaški posredovanji v Libiji in v Siriji, dodaja Guardian.

Ob koncu vse bolj ostro proti Rusiji
Arabska pomlad je imela pomemben vpliv na odnose med ZDA in Rusijo, ki so ob koncu Obamovega predsedovanja verjetno na najnižji točki po hladni vojni. Washington in Moskva v sirski državljanski vojni stojita vsak na svoji strani. Predsednik Sirije Bašar Al Asad ima podporo Vladimirja Putina, medtem ko so ZDA na strani upornikov in proti režimu. Četudi si Američani in Rusi prizadevajo za pot k mirovnim pogovorom, pa ni soglasja glede prihodnosti oziroma tega, kakšna naj bo dejanska rešitev sirskega konflikta.

Obama si je na začetku skupaj z Dmitrijem Medvedjevom prizadeval za popravljanje vezi med državama, zdaj pa se njegov mandat, kot pravi ruski premier, končuje "s protirusko agonijo". Močno je odnose zaostrila ruska priključitev Krima leta 2014. Do ekspanzije v Ukrajini je bil Washington zelo kritičen. ZDA so skupaj z Evropsko unijo uvedle vrsto sankcij proti Rusiji, ki so vezane na finančni, energetski in obrambni sektor. ZDA so, kot je poročal Reuters, v Evropo pripeljale več sto tankov, tovornjakov in druge vojaške opreme kot del okrepitve proti Rusiji.

Zdaj je za dodatne napetosti poskrbela ameriška administracija, ki je Moskvo obtožila domnevnih hekerskih vdorov med ameriškimi volitvami, ki naj bi škodovali demokratski predsedniški kandidatki in nekdanji Obamovi zunanji ministrici Hillary Clinton. Kremelj vse obtožbe zanika, označil jih je za "lov na čarovnice" in obenem dejal, kot piše BBC, da ga vse skupaj že utruja. Ameriško zunanje ministrstvo je zaradi domnev sprejelo nove sankcije in se odločilo za izgon 35 ruskih diplomatov.

Obama za združeno Evropo
Leta 2008 je med kampanjo Obama obiskal Nemčijo in v Berlinu govoril, kar je Evropa želela slišati, je poročal Guardian. Dejal je, da so ZDA in Evropa "zaveznika, ki poslušata drug drugega, se drug od drugega učita in si predvsem zaupata". Ko je izpostavljal svetovne probleme, je dodal, da "noben narod, ne glede na velikost in moč, takih izzivov ne more premagati sam". Nemčija je bila ob Veliki Britaniji glavna evropska zaveznica med Obamovim predsedovanjem. Državi sta bili prvi evropski, ki ju je obiskal, ko je postal predsednik, v Nemčiji pa se je tudi ustavil na poslovilni turneji.

Od leta 2013 je bil zunanji minister John Kerry, pred tem pa Hillary Clinton. Foto: Reuters

Od leta 2013 je bil zunanji minister John Kerry, pred tem pa Hillary Clinton. Foto: Reuters

Tedaj je nemška kanclerka Angela Merkel dejala, da so odnosi Nemčije in Evrope z ZDA "temeljni kamen naše zunanje politike" in neločljivo povezani z demokracijo, svobodo in zagovarjanjem človekovih pravic. Evropa in ZDA tesno sodelujeta, Evropa je Obamo že med kampanjo ves čas podpirala. Evropa je ameriška zaveznica in pomembna partnerica, a ne več prioriteta, čeprav je Obama večkrat dejal, da "ZDA nimajo tesnejših partnerjev od Evrope". Sprva se je sploh zdelo, da Obamo Evropa sploh ne zanima.

Njegova administracija je na primer preklicala vzhodnoevropski protiraketni program, ki ga je predlagal Bush, piše Foreign Affairs. Toda po ohladitvi odnosov z Rusijo so ZDA v Evropi postale dejavnejše. Z EU-jem so skupaj obsodile priključitev Krima in proti Rusiji uvedle sankcije. Washington se je, kot del Nata, začel "zanimati" tudi za varnost srednjeevropske in baltske regije, kjer je povečal vojaško prisotnost. Obama je na obisku Poljske poudarjal zavezanost h kolektivni varnosti. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil sicer kritičen do Obame, ko je za Rusijo dejal, da gre za regionalno silo, in je dodal, da Evropa ZDA ne sme pustiti, da ji narekujejo politiko na tem področju, je navajal Reuters.

Medtem so bila pogajanja o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP), s katerim bi odpravili trgovinske ovire v številnih gospodarskih sektorjih in naj bi olajšali nakup ter prodajo blaga in storitev med ZDA in EU-jem, neuspešna. Vseeno pa strani poudarjata, da je povezava trdna, kar je tudi skupni interes. Obama je tudi ves čas poudarjal pomembnost združene Evrope, ki je tudi pomembna ameriška partnerica v boju proti mednarodnemu terorizmu in v večstranskih institucijah. Tako je tudi zagovarjal obstanek Velike Britanije v povezavi, po odločitvi za brexit pa zagotovil, da bodo odnosi ostali nespremenjeni.

Odnosi s Kitajsko "najpomembnejši v 21. stoletju"
Kot v kolumni piše Primož Šterbenc, je Obama zunanjo politiko sicer zasnoval na temeljni podmeni, da bi bilo nujno vsaj v določeni meri zaustavljati preobražanje unipolarnega mednarodnega reda, v katerem so ZDA edina svetovna velesila, v multipolarnega, v katerem obstaja več velikih sil, predvsem pa s politikami do različnih delov sveta poskušati zadrževati nastop nevarnega, svetovno vplivnega konkurenta, Kitajske. Obama je poudaril, "da so odnosi med Kitajsko in ZDA najpomembnejši dvostranski odnosi v 21. stoletju", navaja Foreign Affairs. Namen Obame je bil sprememba ameriške vloge iz voditelja v partnerja. Kot pravijo, se je zavedal, da vodstvo prinaša svojo ceno, brez moči pa to ni mogoče.

Obama se je zavedal vzpona hitro rastočih gospodarstev in njihovega vpliva na svetovni red. Poudarjal je, da ZDA pozdravljajo vzpon Kitajske, na drugi strani pa so se čutile tudi pod pritiskom. Je prvi ameriški predsednik, ki je že v prvem letu predsedovanja obiskal Kitajsko, s katero imajo ZDA vse močnejše gospodarske vezi. Več kot štirideset let po vzpostavitvi diplomatskih odnosov med največjima gospodarskima silama na svetu je odnos med njima zapleten. Kitajska, ki predstavlja drugo največje gospodarstvo na svetu, je ekonomsko moč, glede na delež v svetovnem gospodarstvu, pridobivala tudi na račun ZDA, ki se posledično čutijo pod pritiskom. Kitajska je prva ameriška trgovinska partnerica. Odnos med velesilama zajema različne stopnje konstruktivnega sodelovanja, a tudi konkurence, strokovnjaki pa še vedno izpostavljajo premalo zaupljivosti.

Povečanje kitajskega vpliva v azijsko-pacifiški regiji je vplivalo na preoblikovanje odnosa med njima, kar zdaj zajema širša regionalna vprašanja. Transpacifično partnerstvo (TPP), v katerem je pod ameriškim vodstvom združenih 11 pacifiških držav, ki bi ustvarilo največje prostotrgovinsko območje na svetu, se je razvilo v gospodarsko protiutež regionalnemu vplivu Kitajske. Sporazum čaka na ratifikacijo. Obenem si je Obama prizadeval za ekonomsko vezavo Evrope na ZDA, s čimer bi preprečil kitajsko združevanje Azije in Evrope v enoten gospodarski prostor, kjer bi imel Peking primat.

Sporno Južnokitajsko morje
Odnose so zaostrile kitajske zahteve po Južnokitajskem morju, ki si ga Peking lasti skoraj v celoti. Ameriške vojaške ladje so pred dvema letoma, sklicujoč se na obrambo svobode plovbe, po mnenju Pekinga kršile kitajsko suverenost, je pisal Reuters. Kitajska se sklicuje na zgodovinsko pravico, saj da so bili otoki in čeri v Južnokitajskem morju od nekdaj v sestavi Kitajske. Dele morja, po katerem potekajo pomembne mednarodne trgovske poti, si lastijo tudi Filipini, Brunej, Malezija, Vietnam in Tajvan.

Protest v New Yorku proti jedrskemu dogovoru z Iranom. Foto: Reuters

Protest v New Yorku proti jedrskemu dogovoru z Iranom. Foto: Reuters

V sporu s Kitajsko so glede razmejitev suverenosti Filipini, ki so trditve Pekinga izpodbijali in sprožili arbitražo. V Haagu so odločili, da Kitajska nima pravnih temeljev, da bi zahtevala pravico do otokov. Ob stopnjevanju napetosti v Južnokitajskem morju je Kitajska zasegla ameriško podvodno sondo, ki naj bi jo ZDA uporabljale v znanstvene namene. Kitajska jo je vrnila, a opozorila, naj se incident, da je zaplula v mednarodne vode Južnokitajskega morja, ne ponovi.

Primer konstruktivnega sodelovanja je ratifikacija pariškega podnebnega sporazuma. ZDA in Kitajska sta bili za prelomni podnebni dogovor, s katerim se države zavezujejo, da bodo omejile dvig povprečne svetovne temperature na manj kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven do konca stoletja, prizadevanja pa naj bi šla v smer še bolj ambicioznih 1,5 stopinje, ključni, saj sta največji svetovni onesnaževalki.

Zgodovinski sporazum z Iranom
Eden izmed najpomembnejših diplomatskih dosežkov Obamove administracije je kljub pomanjkljivostim in kritikam zgodovinski dogovor z Iranom, ki ga je peterica članic Varnostnega sveta Združenih narodov s perzijsko silo podpisala julija 2015 na Dunaju in s čimer naj bi bil svet varnejši. S tem so postopoma opustili za gospodarstvo zadušljive sankcije proti Iranu, ki so jih uvedle ZDA, Evropska unija in ZN, Teheran pa je zagotovil, da pod krinko civilnega jedrskega programa ne bo razvijal orožja.

Sklenitev dogovora o jedrskem programu, ki je bil posledica dolgotrajnih pogajanj, je bil velik uspeh za Obamo in iranskega predsednika Hasana Rohanija. Njegova izvolitev junija 2013 je bila pomemben dejavnik pri teh pogajanjih. Državi sta bili več kot desetletje največji sovražnici. Druga drugo sta naslavljali kot "utelešenje zla" in "veliki Satan". Obama se je zavedal, da Irana ne more ignorirati, ker je prevelik in premočan, s tem pa mednarodno (pre)pomemben akter. Čeprav je Iran izpolnil zahteve sporazuma, je ameriški predsednik dejal, da ga bodo še naprej nadzorovali.

Po jedrskem sporazumu so iz iranskih zaporov izpustili pet Američanov, Obama pa je pomilostil šest Američanov iranskega rodu in enega Iranca, ki so bili v ZDA v pravosodnem postopku zaradi kršenja sankcij proti Iranu. Obama in zunanji minister John Kerry sta tudi sporočila, da bo Washington Teheranu odplačal 1,7 milijarde dolarjev dolga in obresti še iz časov pred islamsko revolucijo leta 1979 ter prekinitvijo ameriško-iranskih diplomatskih odnosov v letu 1980. Gre za plačilo, o katerem je odločilo arbitražno sodišče v Haagu, in sicer 400 milijonov dolarjev dolga in 1,3 milijarde dolarjev obresti.

Savdska Arabija proti dogovoru z Iranom
Nad dogovorom nista bili navdušeni zaveznici ZDA Savdska Arabija in Izrael. Medtem ko so v Izraelu izrazili nestrinjanje s prepričanjem, da bo "Iran tako dobil prosto pot do jedrskega orožja, saj so sankcije, ki so mu to onemogočale, odpravljene," pa so Savdijci poudarjali, da obstaja nevarnost, da bi Iran lahko opustošil regijo. Riad je Obami očital, da Iranu pušča prevelik vpliv. Obama je Savdsko Arabijo večkrat pozval, naj sprejme "hladni mir" s svojim sosedom in tako prispeva k umiritvi razmer v regiji. Kljub malenkost boljšim odnosom z Iranom je ameriški vrh ves čas zatrjeval, da zavezništvo s Savdsko Arabijo ostaja trdno.

Obamova administracija je, glede na decembrsko poročilo, ki ga je pripravila Kongresna knjižnica, prodala več orožja kot katera koli druga po drugi svetovni vojni. Večino orožja je poslala na Bližnji vzhod. Med leti 2008 in 2015 je bilo orožarskih poslov kar za 200 milijard dolarjev. V poročilu so izpostavljeni orožarski posli z državami v razvoju; ugotovljeno je, da je glavni uvoznik Savdska Arabija, s katero so bili v omenjenih sedmih letih sklenjeni posli v vrednosti 94 milijard dolarjev.

Obama je z Izraelom, kljub nestrinjanju v nekaterih točkah, sklenil dogovor o rekordni vojaški pomoči. Foto: Reuters

Obama je z Izraelom, kljub nestrinjanju v nekaterih točkah, sklenil dogovor o rekordni vojaški pomoči. Foto: Reuters

Proti naselbinam, a rekordna vojaška pomoč
ZDA so tradicionalne zaveznice Izraela, vendar pa Obama in izraelski premier Benjamin Netanjahu nista našla skupnih stališč. Poleg Irana je bila ena poglavitnih točk njunih (ohlajenih) odnosov gradnja izraelskih naselbin. V Združenih narodih ZDA branijo Izrael pred resolucijami, ki opozarjajo na izraelske kršitve mednarodnega prava, a je Obamova administracija, ki je bila ves čas kritična do izraelskih naselbin, naredila izjemo. Decembra so se ZDA vzdržale glasovanja resolucije Varnostnega sveta ZN-a, ki od Izraela zahteva konec gradnje nezakonitih naselbin na palestinskem ozemlju. Zunanji minister Kerry je konec decembra dejal, da je za trajni mir med Izraelci in Palestinci edina možnost rešitev dveh držav, njegov govor pa je Netanjahu označil za uperjenega proti Izraelu.

To je tako prva resolucija VS-ja, ki poziva Izrael k spoštovanju mednarodnega prava, na katero Obama ni vložil veta. Netanjahu, ki je pred tem marca zavrnil srečanje z ameriškim predsednikom, je za administracijo Obame dejal, da "ne le da ni zaščitila Izraela pred množičnim napadom v ZN-u, ampak je pri tem v ozadju celo sodelovala", je poročal STA. Je pa Obama vseeno z Izraelom sklenil dogovor o rekordni vojaški pomoči. V naslednjih desetih letih bodo ZDA Izraelu tako namenile za 38 milijard dolarjev vojaške pomoči.

Po letu 1928 prvi predsednik, ki je obiskal Kubo
Obama si je na vso moč prizadeval urediti odnose s Kubo, ki so bili zamrznjeni od šestdesetih let 20. stoletja, je pisal BBC. Obnovil je diplomatske odnose s to državo in začel resno zaključevati eno izmed dolgotrajnih in neuspešnih epizod ameriške zunanje politike. Kmalu po izvolitvi je preklical omejitve za potovanja Kubancev iz ZDA na Kubo. Odnosi so se začeli izboljševati konec leta 2014, ko je zatem Obama tudi napovedal normalizacijo diplomatskih in gospodarskih vezi. Sledilo je leto dni tajnih pogajanj v Vatikanu in Kanadi.

Spomladi leta 2015 se je Obama srečal s kubanskim predsednikom Raulom Castrom, diplomatske stike pa sta državi obnovili poleti istega leta. Avgusta so ZDA v Havani znova odprle veleposlaništvo, Kuba pa je v Washingtonu to storila mesec prej. Lani marca je sledil zgodovinski obisk, saj je Obama kot prvi ameriški predsednik po letu 1928 prišel na uradni obisk na Kubo, kar je bil odraz izboljšanja odnosov. Po Obamovem obisku je maja po več kot 50 letih na križarjenje priplula ameriška ladja, konec avgusta pa je bil v odnosih narejen nov napredek, ko je po več kot pol stoletja s Floride na Kubo poletelo prvo komercialno letalo.

Aprila 2015 je na vrhu Amerik v Panami, ko se je srečanja voditeljev Severne, Srednje in Južne Amerike udeležila tudi Kuba, proti kateri so ZDA pred skoraj pol stoletja uvedle embargo, napovedal konec vmešavanja v politiko držav Latinske Amerike. Tedaj je Obama dejal, da so odnosi ZDA, ki so posledica večstranskega pristopa, z drugimi ameriškimi državami ta hip najboljši v več desetletjih, k čemur je pomembno prispevala prav otoplitev odnosov s Kubo. Obama je bil doma deležen kritik, da opušča ameriške vrednote v regiji.

Kitajska ogroža ameriški vpliv v Latinski Ameriki
Kritiki pravijo, da je s Kubo vzpostavil diplomatske odnose, ne da bi dobil kaj v zameno. Obenem pravijo, da se mu ni uspelo zoperstaviti nasprotujočim vladam, kakršna je v Venezueli, prav tako pa mu očitajo, da so ZDA "zaspale", medtem ko je Kitajska kot tuji vlagatelj in posojilodajalec močno povečala svoj vpliv v regiji. Trgovina s Kitajsko se je od leta 2000 skokovito povečala in je v nekaterih državah izrinila ZDA v vlogi glavne trgovinske partnerice. Obama je kljub prvotnim zadržkom nadaljeval Bushevo politiko o uresničevanju dvostranskih prostotrgovinskih sporazumov. Države Latinske Amerike še vedno predstavljajo dobro četrtino ameriškega izvoza blaga.

Dolgo si je prizadeval izboljšati odnose z Latinsko Ameriko, regijo, ki v ameriški zunanji politiki večinoma pomeni več neuspehov kot uspehov. Zaradi sprememb v zadnjih letih imajo ZDA manj vpliva v regiji, kot so ga imele nekoč. Že na vrhu Amerik v Trinidadu in Tobagu leta 2009 je obljubil "novo poglavje" v medsebojnih odnosih in enakopravna partnerstva, ki, po Foreign Affairs, "temeljijo na medsebojnem spoštovanju in skupnih interesih".

Z Raulom Castrom si je na Kubi ogledal tekmo bejzbolsko tekmo med ekipo iz Tampe in kubansko reprezentanco. Foto: Reuters

Z Raulom Castrom si je na Kubi ogledal tekmo bejzbolsko tekmo med ekipo iz Tampe in kubansko reprezentanco. Foto: Reuters

Obama je šest let kasneje dejal, da se zaveza izpolnjuje. Napovedal je tudi pomoč državam v boju proti mamilarskim kriminalnim združbam. Regija, ki je še naprej precej razdeljena, se še vedno bori s trgovino z mamili in razširjenim kriminalom. ZDA so odigrale tudi svojo vlogo v pogovorih med mirovnim procesom med kolumbijsko vlado in uporniško skupino Farc. Glavni trn v peti ostaja Venezuela, proti kateri je Washington uvedel sankcije zaradi kršitve človekovih pravic.

Afrika veliko pričakovala
Izvolitev Obame so leta 2008 z velikim odobravanjem pozdravili v Afriki. Pričakovali so, da bo potomec kenijskega očeta razumel potrebe celine in jo tudi obravnaval kot strateško pomembno nalogo ter ji namenil več sredstev. Čeprav je Bush povečal pomoč Afriki, je bilo nestrinjanje z njegovo enostransko zunanjo politiko veliko. Vendarle pa gospodarstvo, ki je bilo prizadeto zaradi velikih stroškov vojn v Afganistan in Iraku ter velike recesije, ni dopuščalo novih zunanjepolitičnih pobud, še posebej ne v regijah, ki so sekundarne za ameriški interes. Z izjemo kratkega postanka v Gani leta 2009 ni bil na uradnem obisku v Afriki do leta 2013, piše Foreign Affairs.

Obamove poteze v Afriki so bile vse zelo previdne. Pragmatičen pristop je bil posledica izkušenj iz preteklosti in neuspelih potez njegovih predhodnikov, na primer, glede Ruande, Etiopije, Mozambika in Angole. Zaradi velike gospodarske in politične raznolikosti je nemogoče oblikovati enoten okvir zunanje politike. Četudi je ameriška vojska povečala prisotnost, pa diplomatska predstavništva ostajajo zelo okrnjena. Sahel je Obamova administracija obravnavala predvsem kot varnostno grožnjo. Z misijo AFRICOM ZDA usklajujejo boj proti islamskemu fundamentalizmu, zlasti na afriškem rogu. Približno dve milijardi dolarjev pomoči namenjajo za spopadanje s humanitarno krizo v Sudanu in Južnem Sudanu. Za ohranjanje miru v Kongu in humanitarno pomoč tej državi pa nameni od 650 milijonov do milijarde dolarjev letno.

Afrika ima še vedno obrobno vlogo v svetovnem gospodarstvu, toda v stabilnih delih celine je gospodarska rast vidna, kar je prepoznala tudi Obamova administracija in kjer je vse večja kitajska prisotnost. Humanitarna in varnostna vprašanja so v teh predelih za gospodarsko diplomacijo in spodbujanjem demokracije. Pri tem je Obamova administracija glede na predhodnike naredila korak naprej. Leta 2013 je med obiskom v Afriki napovedal vrsto odnosov s celino, ki bodo namesto na humanitarni pomoči temeljili na trgovini in partnerstvu.

Ko je Obami podpora začela padati in so mu republikanci očitali neodločnosti, je presenetil z novico, da so specialci v Abottabadu ubili Osamo bin Ladna. S tem je demokratski predsednik med jastrebi takoj pridobil ugled. Foto: Reuters

Vojaške intervencije

Predsedovanje nobelovca Obame: Rekordna prodaja orožja in bombardiranje osmih držav

Kaja Sajovic

Barack Obama je junija 2009, po slabega pol leta predsedovanja, z uvodnim "Asalamu alejkum" nagovoril navdušeno množico v Kairu in pozval k novemu začetku med ZDA in muslimani. Štiri mesece kasneje je bil za svoje dobre namene nagrajen z Nobelovo nagrado za mir. A po osmih letih Belo hišo zapušča s precej neslavno zunanjepolitično zapuščino.

Obamova najožja ekipa v t. i. situacijski sobi spremlja likvidacijo bin Ladna v živo. Foto: Reuters

Obamova najožja ekipa v t. i. situacijski sobi spremlja likvidacijo bin Ladna v živo. Foto: Reuters

Odhajajoči demokratski predsednik, s polnim imenom Barack Hussein Obama, je sicer po svetu še vedno precej priljubljen, a muslimanski svet je bridko razočaran. "Laže je vojne začeti kot jih končati. Laže je kriviti druge kot pogledati vase," je dejal množici tistega junija 2009 in muslimanom podajal roko sprave z obljubami o zaprtju Guantanama, boju za palestinsko-izraelski mir, dogovoru z Iranom, umiku ameriških sil iz Iraka ter milijardnem vlaganju v Afganistan in Pakistan.

V osmih letih predsedovanja je Obama res skušal gladiti napetosti s spretno in spravno retoriko, ki mu je navsezadnje tudi pomagala do zmage na volitvah leta 2008, a za seboj pušča razdejanje, kakršnega svet ne pomni. Pa čeprav bi bilo krivično za kaotične razmere v svetu kriviti izključno Obamovo administracijo. Bližnji vzhod je po arabski pomladi leta 2010 namesto v demokracijo, kot so upali revolucionarji, zdrvel v samouničenje - padali so samodržci, padale vlade, njihovo mesto pa je namesto mesij zavzela vrzel, ki so jo zapolnili skrajneži. Mnogi med njimi so izšli iz t. i. zmernih upornikov, ki jih je finančno in z orožjem podpirala tudi odhajajoča administracija.

Po sedmih letih napadov z brezpilotnimi letali, nenehnega nasilja v Iraku in Afganistanu, vzpona Islamske države (IS), na videz neizhodne položaja v Siriji in Libiji, razsutega Jemna ter pata tako v Palestini kot v Guantanamu ima danes Obama zaupanje manj kot polovice Izraelcev in Turkov, tretjine Libanoncev, 15 odstotkov Palestincev in 14 odstotkov Jordancev. In muslimani še zdaleč niso edini razočarani nad administracijo, ki je bila izvoljena na obljubah "upanja" in "sprememb". A pričakovati, da bo Trump ubral drugačno politiko, je približno tako iluzorno, kot je bilo pričakovanje, da bo Obama lastnoročno rešil ZDA in svet z njimi.

Poglejmo podrobneje posamezna vojaška posredovanja ter vojne in orožarske angažmaje Obamovih osmih let.

Hude obtožbe na račun Obame. Fotografija je iz Egipta. Foto: Reuters

Hude obtožbe na račun Obame. Fotografija je iz Egipta. Foto: Reuters

- 8 zbombardiranih držav - dve več od Busha
Tako je, demokratski predsednik, ki naj bi ZDA obrnil od militantnosti Busheve dobe, je v osmih letih predsedovanja ukazal zračne napade na osem držav (tako rekoč vse muslimanske), kar je dve več od svojega predhodnika. Pod predsednikom, ki mu je Nobelov odbor leta 2009 podelil nagrado za mir, ker za reševanje "še tako težkih mednarodnih konfliktov raje posega po dialogu in pogajanjih", je samo lani padlo 26.171 bomb na sedem držav (Sirija, Irak, Afganistan, Libija, Jemen, Somalija, Pakistan). (Vir: Council on Foreign Relations)

- Uboj Osame bin Ladna
Za nekatere - tiste, ki Obamo radi obtožujejo pretirane zadržanosti in prekomernega pacifizma -, vrhunec Obamovega predsedovanja, za druge kronski dokaz, da tudi ta administracija zunajsodne uboje sprejema kot modus operandi. Posebna enota tjulnjev je s podporo Cie vodjo Al Kaide 2. maja 2011 ubila v skrivni, nenadni operaciji "Neptunovo kopje" v Abottabadu v Pakistanu, kjer se je arhitekt terorističnih napadov 11. septembra skrival zadnja leta. Ameriška vojska je truplo bin Ladna po hitrem postopku poslala v Afganistan na identifikacijo, nato pa ga v roku 24 ur pokopala na morju. Operacijo je Obama spremljal v živo v t. i. "situacijski sobi" v spremstvu takratne državne sekretarke Hillary Clinton in svoje najožje ekipe.

- Sirija: Podpora upornikov brez neposrednega napada na Asada
Čeprav ZDA nikdar niso skrivale, da si želijo padca sirskega predsednika Bašarja Al Asada, pa je bil Obama pri Siriji vseskozi malce zadržan. Že zelo kmalu po začetku državljanske vojne leta 2011 so zlasti republikanci začeli pritiskati na Obamo, da se ZDA vmešajo v vojno, vojaško posredujejo in upornikom pomagajo pri strmoglavljenju Asada. A Obama ni želel iti po Bushevih stopinjah in na Bližnjem vzhodu Američane po Afganistanu in Iraku pognati še v tretjo neskončno vojno. Ni pa imela administracija nobenih zadržkov pri financiranju, oboroževanju in logistični pomoči t. i. zmernim upornikom. A kaj, ko je "diagnosticiranje" upornikov na daljavo približno tako zanesljivo kot ruska ruleta, in velik del teh "zmernih upornikov" se je v letih vojne pridružil skrajnim skupinam, vključno z Islamsko državo, ki zdaj mori po regiji (tudi) z ameriškim orožjem. V slabih šestih letih vojne je bilo ubitih skoraj pol milijona ljudi, beguncev pa je približno pet milijonov, kar je tudi razlog za največjo begunsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni, z njo pa tudi za vzpon desnega nacionalizma in populizma.

- Libija: Strmoglaviti Gadafija brez načrta za prihodnost
Tudi v Libiji se je arabska pomlad sprevrgla v državljansko vojno, ta pa v neskončno nočno moro. 21. marca 2011 so Natove sile z ZDA, Francijo in Veliko Britanijo v prvih vrstah sprožile vojaško akcijo, s katero naj bi zaščitile civiliste pred grozodejstvi Gadafijevih sil. Do poletja je bil Gadafi že strmoglavljen, a zavezniške sile se nikdar niso zares potrudile, da bi ga spravile pred sodišče, in 20. oktobra je dolgoletnega libijskega samodržca podivjana množica linčala na ulicah njegove rodne Sirte. Ob tem je treba izpostaviti, da Obama ni imel zelene luči kongresa za vojaško akcijo v Libiji, ki je bila do leta 2011 razmeroma stabilna in napredna država. Kakršnekoli visokoleteče pretveze o pogadafijevski demokraciji je kmalu zamenjala mračna realnost - Libija je danes uničena država, nekoč turistično privlačna dežela je ena nevarnejših držav v regiji, vrzel, ki je zazevala po padcu Gadafija, so zapolnili skrajneži in Islamska država, ZDA in preostale Natove članice pa so se po posredovanju iz države naglo umaknile in jo tako prepustile padanju v temo.

ZDA so pod Obamo v Siriji podpirale t. i. zmerne upornike, od katerih pa jih je kar nekaj prešlo pod okrilje Islamske države in Al Kaide. Foto: Reuters

ZDA so pod Obamo v Siriji podpirale t. i. zmerne upornike, od katerih pa jih je kar nekaj prešlo pod okrilje Islamske države in Al Kaide. Foto: Reuters

- Jemen: Od napadov z brezpilotnimi letali do naveze s Savdijci
Tudi Jemen je od skritega bisera Bližnjega vzhoda z arabsko pomladjo naglo prešel med tiste države, za katere velja: če jih niste obiskali do leta 2011, obstaja velika verjetnost, da jih v naslednjih (deset)let(j)ih sploh ne boste mogli. Po štirih letih hude politične krize, protestov in prevratov je šla v napad Savdska Arabija, da bi zatrla upor hutijevcev, Savdijcem pa so leta 2015 priskočili na pomoč še Američani, ki so Riad vseskozi bogato zalagali tudi z orožjem in logistiko. A celo znotraj ameriške vojske je prihajalo do hudih razkolov glede operacij proti hutijevcem, saj jih mnogi vidijo kot učinkovite borce proti Al Kaidi in Islamski državi. ZDA so sicer posamezne vojaške akcije v Jemnu proti Al Kaidi izvedle že leta 2009 in 2010, in če so že takrat Američane obtoževali pobojev nedolžnih civilistov, so se obtožbe z nedavnimi savdskimi napadi samo še okrepile, celo do te mere, da so bile ZDA prisiljene umakniti vojaško pomoč Savdijcem v Jemnu - a zavezništvo z eno največjih kršiteljic človekovih pravic na svetu ni bilo niti za trenutek omajano.

- Rusija: Igra mačke z mišjo
Kdo je v političnih igricah med Rusijo in ZDA mačka in kdo miš, sicer na tej točki, zlasti z "elementom presenečenja" v obliki Donalda Trumpa, ni jasno, je pa dejstvo, da odnosi med velesilama od ruske priključitve Krima leta 2014 pospešeno drsijo nazaj v čas hladne vojne. Tudi tu je bil Obama doma pod hudim pritiskom, naj vendarle od (jalove) diplomacije preide k dejanjem in z vojsko konkretno priskoči na pomoč Ukrajini v boju proti Rusiji oz. proruskim separatistom. ZDA so sicer Ukrajini poslale za več sto milijonov dolarjev vojaške pomoči, a neposredno se v konflikt niso vmešale. So pa dale pobudo za ostre protiruske sankcije, ki so nazadnje v isti meri gospodarsko škodile Evropski uniji, kot so Rusiji - ne pa tudi samim ZDA, ki tudi pred sankcijami z Rusijo niso imele gospodarske izmenjave.

In ko se je že zdelo, da se bodo napetosti vseeno vsaj malce umirile, ko sta se bila Obama in Putin poleti 2015 primorana povezati zavoljo iranskega jedrskega dogovora, se je Rusija jeseni istega leta vojaško vpletla v vojno v Siriji, ko je priskočila na pomoč Asadovim silam, s tem pa spet stopila na žulj ZDA. Po veliko mrkih pogledih, diplomatskih notah in verbalnih bodicah sta se državi le zedinili, da je prvi cilj vseeno uničiti IS, a so odnos nato dokončno pokopale povolilne navedbe, da je Rusija vdrla v ameriške strežnike in pomagala svojemu "mandžurskemu kandidatu" Trumpu do zmage. Ko to pišemo, se to prepričanje v ZDA kljub popolnemu manku otipljivih dokazov samo še krepi, da Rusija predstavlja neposredno grožnjo ameriški demokraciji, pa se zdaj čez lužo strinjajo že tako rekoč vsi - razen Trumpa.

- Filipini:
Leta 2012 so ZDA v manj znanem napadu z brezpilotnimi letali na Filipinih ubile 15 ljudi (vsi muslimani), s tem pa še zaostrile konflikt med uporniškimi skupinami in vlado v Manili.

- Kibernetna vojna z Iranom:
Od samega začetka svojega predsedovanja je Obama bíl "vse bolj sofisticirano" kibernetno vojno proti iranskemu civilnemu jedrskemu programu, s tem pa postal prvi predsednik v zgodovini ZDA, ki je uporabil "kibernetno orožje za ohromitev infrastrukture druge države", je poročal New York Times leta 2012.

V Jemnu so ZDA izvedle vrsto napadov z brezpilotnimi letali, pri zračnih napadih na hutijevce pa izdatno podpirale Savdsko Arabijo. Foto: Reuters

V Jemnu so ZDA izvedle vrsto napadov z brezpilotnimi letali, pri zračnih napadih na hutijevce pa izdatno podpirale Savdsko Arabijo. Foto: Reuters

- Brezpilotna letala in Obamov "seznam za ubijanje":
Eden nedvomno najspornejših elementov Obamove zunanje politike je dramatičen porast napadov z brezpilotnimi letali, s katerimi ZDA pobijajo teroriste na območjih, ki sicer ne veljajo za vojno območje. Težava (razen te, da gre de facto za zunajsodne uboje) je, da ob tem pogosto zakrivijo kar nekaj postranske škode v obliki civilnih žrtev. O t. i. Obamovem "seznamu za ubijanje" je že leta 2012 poročal New York Times - enkrat tedensko predsednik podpiše seznam osumljencev za odstrel z brezpilotnimi letali, med katerimi so se znašli tudi ameriški državljani v tujini. "Grenka ironija pri tem je očitna sama po sebi: šolani zagovornik konstitucionalizma Obama deluje kot tožilec, sodnik in rabelj hkrati, s tem pa opušča delitev oblasti, kar je temelj ustavne demokracije," v nedavnem kritičnem članku o Obamovi zapuščini opozarja revija Roar.

Od začetka ameriškega programa brezpilotnih letal leta 2004 je bilo v teh napadih ubitih okoli 8.000 ljudi. Veliko večino napadov je ukazal Obama, manjši del pa njegov predhodnik Bush. Večina žrtev je bila v Pakistanu (do 4.000), Afganistanu (do 2.300) in Jemnu (do 1.300), še okoli 400 v Somaliji. Do likvidacij je pogosto prihajalo, ko je bila tarča v krogu družine ali na javnih krajih, tako da so ameriški izstrelki padali tako po poročnih slavjih kot po pogrebnih procesijah za, ironično, žrtvami napadov z brezpilotnimi letali. Kot še opozarja Roar, je delež civilistov, ubitih v tovrstnih napadih, izjemno visok - v Pakistanu so bili denimo le 4 odstotki žrtev potrjeni kot člani Al Kaide. Tudi zato kritiki menijo, da je ameriško pobijanje z brezpilotnimi letali bolj kot kaj drugega nadvse uspešno orodje za novačenje novih teroristov.

- Obamovo dvolično sporočilo Trumpu:
Trump je sicer, kot pri večini svojih stališč, tudi pri zunanji politiki do zdaj pošiljal zelo mešana sporočila - po eni strani je dejal, da hoče spremeniti ameriško politiko posredovanja v tujih državah in sesuvanja suverenih voditeljev, a ne gre računati, da bo Trump pacifističen predsednik, saj hkrati grozi, da bo "z bombami zradiral" teroristične skupine, vključno z njihovimi družinami in otroki. Obama je verjetno resneje vzel to zadnjo napoved in prejšnji mesec objavil poročilo, v katerem je povzel stališča svoje administracije glede pravnih preprek in politik, ki omejujejo vojaško moč predsednika ZDA. Poročilo poziva k sojenju terorističnih osumljencev na civilnem sodišču in nadrobno razlaga, zakaj noben prihodnji predsednik ne more zakonito mučiti osumljencev.

Poročilo predstavi omejitve, ki si jih je administracija sama postavila pri vojaških operacijah, in poudari, da resolucija, ki jo je sprejel kongres leta 2001 po napadih 11. septembra, ni bianko menica za pobijanje teroristov po svetu, ob tem pa se še pohvali, da so pod Obamo delež civilnih smrti pri operacijah zmanjšali na minimum (administracija trdi, da je bilo civilnih žrtev pri napadih z brezpilotnimi letali med 64 in 116, neodvisni viri pa navajajo devetkrat višje številke).

Muslimani so od Obame gojili velika pričakovanja. Prevelika. Foto: Reuters

Muslimani so od Obame gojili velika pričakovanja. Prevelika. Foto: Reuters

Strokovnjaki so poročilo interpretirali kot nekakšen šolski učbenik, ki ga je Obama pustil svojemu nasledniku, kaj ta lahko in česa ne sme početi. Poročilo, ki utrjuje Obamovo zapuščino, a ob tem slika podobo precej bolj zadržane in obrzdane administracije, kot je bila ta v resnici. Obama je namreč prav po tiho znatno razširil pooblastila predsednika, da je lahko vodil zgoraj omenjeno tajno vojno z brezpilotnimi letali. Kot je nedavno poročal Washington Post, je Obama Poveljstvo združenih specialnih operacij ZDA (JSOC), vladno ekipo najvišje ravni za likvidacijske misije v tujini, kot je bil uboj bin Ladna, povišal v "novo multiagencijsko obveščevalno in akcijsko silo" z razširjenimi pooblastili za napade na teroristične skupine po svetu.

- Prodaja orožja - največ od 2. svetovne vojne dalje
Kot so zapisali pri The Nation - že mogoče, da je svet v kaotičnem stanju, a ameriška orožarska industrija si mane roke ob rekordnih dobičkih. Obamova administracija, ista administracija, ki si za enega svojih največjih neuspehov šteje, da ji ni uspelo zajeziti vpliva vsemogočne orožarske industrije in preprečiti kak domač strelski pohod več, je sklenila več orožarskih poslov kot katera koli druga ameriška administracija od druge svetovne vojne dalje. ZDA lastnoročno stojijo za krepko čez polovico vseh orožarskih poslov na svetu, pri čemer drugouvrščena Rusija proda približno štirikrat manj orožja.

Po podatkih zadnjega kongresnega poročila je bila večina 200 milijard dolarjev vrednih orožarskih poslov med letoma 2008 in 2015 sklenjena z Bližnjim vzhodom, pri čemer je bila največja uvoznica ameriškega orožja Savdska Arabija, ki ga je pokupila za 94 milijard, posli s Savdijci, kronskim primerom kršiteljev človekovih pravic, pa so se pod Obamo okrepili. Savdijci so z brezpogojno ameriško pomočjo med drugim z vso močjo udarili po Jemnu, kjer je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi, dobra dva milijona pa razseljenih.

In še pomnite, koliko prahu je dvignil Trump, ko se je odzval na telefonski klic tajvanske predsednice in s tem na mah podrl politiko "ene Kitajske"? Ameriški predsedniki so v zadnjih 35 letih Tajvanu prodali za 30 milijard dolarjev orožja, pri čemer jim ga je samo Obamova administracija prodala za 14 milijard.

Toliko orožja kot pod Obamo ZDA niso prodale od druge svetovne vojne dalje. Foto: Reuters

Toliko orožja kot pod Obamo ZDA niso prodale od druge svetovne vojne dalje. Foto: Reuters

Ampak, da zaključimo v spravljivejšem tonu s citiranjem novembrskega članka o Obamovi zapuščini v Washington Postu: "Položiti vse neštete težave tega sveta na Obamov prag skrajno prepoenostavlja nekatere najkompleksnejše in najosupljivejše dinamike sveta. In pritožbe na račun Obame sledijo dobro znanemu zgodovinskemu vzorcu: visoka pričakovanja, da lahko ZDA rešijo neki problem, ki jim sledi neizogibno razočaranje, ko se izkaže, da ga ne morejo. Preveč posredovanj. Premalo posredovanj. Preveč poudarka na demokracijo in človekove pravice. Premalo."


Arhiv MMCPodrobno...