Putinova Rusija

Foto: Putin je na oblasti, kot premier ali predsednik, od leta 1999.

V nedeljo bodo ruski volivci volili predsednika. Jasno je, da bo med osmimi kandidati znova slavil Vladimir Putin, ki je kot predsednik in premier na čelu Rusije zadnjih 18 let.

Ko je leta 1999 Putin vstopil na ruski politični parket, je bil javnosti neznan. A s svojo odločnostjo in nepopustljivostjo je hitro pokazal, da bo Rusija pod njegovim vodenjem ubrala drugačno pot kot pod njegovim prehodnikom Borisom Jelcinom.

Kot pravi dopisnica RTV Slovenija iz Moskve Vlasta Jeseničnik, se je življenje Rusov izboljšalo: življenjska doba se je podaljšala, zmanjšala se je smrtnost, plače in pokojnine so višje kot leta 2000. Še vedno pa pod pragom revščine živi več kot 20 milijonov ljudi, socialne razlike se povečujejo, velike so razlike med regijami.

Na mednarodnopolitičnem prizorišču je Rusija v tem obdobju okrepila svoj vpliv, predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Skrb vzbujajoče pa je, da so odnosi med Moskvo in Zahodom v tem obdobju padli na najnižjo raven po koncu hladne vojne.

Kdo so Putinovi protikandidati na volitvah? Kako se je Rusija razvijala pod Putinovo oblastjo? Kako se je v tem času spremenila ruska zunanja politika? Kako dogajanje v eni izmed najbolj raznolikih in kompleksnih držav na svetu vidi nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Rusiji Andrej Stopar?

Več o tem v nadaljevanju. Vabljeni k branju!

Putin se ne udeležuje televizijskih in radijskih soočenj, nima volilnega programa. Foto: EPA

Kolumna

Nedvomno bo Putinov zadnji mandat zanimiv

Vlasta Jeseničnik

Zelo dobro se spomnim 31. decembra 1999. Ko sem nekaj pred poldnevom prižgala televizijo, sem na zaslonu namesto voditelja opoldanske informativne oddaje zagledala zdaj že pokojnega ruskega predsednika Borisa Jelcina.

Vlasta Jeseničnik je dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Moskve. Foto: Silvester Štok

Vlasta Jeseničnik je dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Moskve. Foto: Silvester Štok

Ves svet se je pripravljal na vstop v novo tisočletje, prvi predsednik Rusije pa se je z besedami "Odhajam, Rusija mora v novo tisočletje vstopiti z novimi politiki, z novimi obrazi, s pametnimi, močnimi, energičnimi ljudmi" nepričakovano predčasno poslovil s položaja.

Za Putina je na volitvah leta 2000 glasovala le dobra polovica ljudi. Ko je prevzel vajeti države, se je ves svet spraševal, kdo je gospod Putin? Prepričana sem, da nihče od domačih in tujih novinarjev, ki smo bili decembra 1999 v Moskvi priče predaji oblasti Vladimirju Putinu, takrat ni pomislil, da bomo 18 let kasneje o polkovniku Zvezne varnostne službe še vedno poročali kot o predsedniku ene najvplivnejših držav na svetu. O Putinu se, dokler ni julija 1998 postal direktor Zvezne varnostne službe, leto kasneje pa predsednik vlade, ni govorilo veliko. Da gre za odločnega in nepopustljivega politika, ki pogosto ne izbira besed, ki je lahko vulgaren, je kmalu postalo jasno. Spomnim se njegovih prvih izjav, ki so v Rusiji in v tujini dvignile veliko prahu. Recimo izjava, da bodo čečenske teroriste, če bo potrebno, utopili v latrini. Ali pa odgovor francoskemu novinarju, ki je kritiziral rusko politiko v Čečeniji, da ga, če želi postati islamski skrajnež, v Moskvi lahko obrežejo in to tako pošteno, da iz njega ne bo nikoli več nič zraslo.

Kakšna bo Putinova Rusija, se je nakazovalo že v njegovem prvem mandatu, ko so neposlušnim oligarhom vzeli premoženje, utišali opozicijo in kritične medije, ključne položaje pa so prevzeli tako imenovani »siloviki«, pripadniki varnostnih služb in vojske. O tem še vedno kroži šala, da si nihče ni mislil, da je v leningrajski upravi KGB-ja delalo tako veliko ljudi.

V Putinovi prvi "petletki" so se končale obsežne vojaške akcije ruske vojske v Čečeniji. Moskva je v drugi rusko-čečenski vojni zmagala, ampak cena zmage je bila visoka. S severnega Kavkaza so v rusko prestolnico in druga mesta prihajale ženske samomorilke, »črne vdove«, ki so se maščevale za smrt svojih najdražjih. Takrat sem poročala o številnih napadih na postajah podzemne železnice, stadionih, tržnicah. Rusija je bila ranljiva. Nikoli ne bom pozabila napada na moskovsko gledališče Dubrovka oktobra 2002, ko je skupina čečenskih teroristov zajela več kot 800 talcev. In tragedijo v Beslanu dve leti kasneje, ko so teroristi iz Čečenije v tamkajšnji osnovni šoli ugrabili več kot 1200 otrok, njihovih staršev in učiteljev. Ko sem se vrnila iz Beslana, sem napisala, da je v Rusiji ostalo zelo malo neodvisnih medijev. Že takrat je bilo skoraj 80 odstotkov radijskih in televizijskih postaj pod nadzorom države ali v rokah bančnih in industrijskih skupin, ki so blizu Kremlju. Državni televiziji ORT in RTR, ki sta edini pokrivali celotno ozemlje Rusije, sta v času, ko so v Beslanu umirali otroci predvajali telenovele in pogovorne oddaje.

Putin še vedno uživa visoko podporo. Mediji, ki so pod nadzorom Kremlja (za večino ljudi so državne televizije glavni vir informacij), so ustvarili podobo voditelja, ki je vzpostavil red, zagotovil stabilnost, vrnil spoštovanje državi. Stabilnost je beseda, s katero njegovi volivci najpogosteje odgovorijo na vprašanje, zakaj podpirajo Putina.

Upokojitvena starost za moške je 60 let, za ženske pa 55 let. Foto: EPA

Upokojitvena starost za moške je 60 let, za ženske pa 55 let. Foto: EPA

V času, ko je na oblasti Putin, se je v Rusiji podaljšala življenjska doba, zmanjšala se je smrtnost, plače in pokojnine so višje kot leta 2000. Še vedno pa pod pragom revščine živi več kot 20 milijonov ljudi, socialne razlike se povečujejo, velike so razlike med regijami. Kakovost življenja je najvišja v Moskvi, Sankt Peterburgu in Moskovski regiji, najslabše živijo v republikah Karačajevo-Čerkesija, Ingušetija in Tuva. Zlasti Moskva, ki je v zadnjih letih dobila novo, sodobno podobo, se hitro spreminja. V ruski prestolnici so sedeži vseh velikih podjetij, bank, plače so višje. Gospodarska rast je bila v začetku tisočletja visoka, v povprečju več kot 6-odstotna. S prihodom Putina na oblast je sovpadla rast cen energentov. Rusija s prodajo črnega zlata in plina še vedno napolni skoraj polovico proračuna. Po uvedbi zahodnih sankcij zaradi aneksije Krima leta 2014, predvsem pa zaradi padca cen črnega zlata se je BDP močno skrčil. Gospodarstvo sicer znova beleži skromno rast, ni pa Rusija izvedla strukturnih reform, brez katerih visoka gospodarska rast, ki jo potrebuje, ni mogoča. Rusija ni diverzificirala gospodarstva. Na nujnost strukturnih reform ekonomisti opozarjajo skoraj dve desetletji in v Kremlju se tega zavedajo. Mnogi poudarjajo, da se bo ob sedanjem trendu staranja in upokojevanja prebivalstva treba resno lotiti pokojninske reforme. Moški se v Rusiji zdaj upokojujejo pri 60 letih, ženske pri 55.

V Rusijo sem se vrnila nekaj mesecev pred izbruhom ukrajinske krize, zaradi katere so se odnosi med Moskvo in zahodom močno zaostrili. Ob vrnitvi sem opazila, da se v medijih zelo veliko govori in piše o zmagi Sovjetske zveze v 2. svetovni vojni, o velikih bitkah, o junaških dejanjih rdečearmejcev. Snemajo se predvsem filmi o veliki domovinski vojni /Stalingrad, bitka za Sevastopol/, o uspešnih sovjetskih agentih, o sovjetskih športnih legendah, kozmonavtih. Zdi se mi, da Rusija gleda nazaj, v sovjetsko preteklost, ko je bila nekdanja država mogočna in ko so bila pravila v svetu, ki je bil razdeljen med dva bloka, jasna. Putin je razpad Sovjetske zveze razglasil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Nedavno je na srečanju z domačimi novinarji na vprašanje, kateri zgodovinski dogodek bi želel preprečiti, če bi imel možnost, znova odgovoril, da razpad Sovjetske zveze.

Tako kot nekoč v hladni vojni, ruski mediji v novi, hibridni vojni zahod pogosto prikazujejo kot nasprotnika. Zlasti ZDA, ki po mnenju Moskve spodbujajo širitev zveze NATO, se vmešavajo v ruske notranje zadeve, gradijo protiraketni ščit. O mednarodni politiki se govori veliko. Čeprav je Rusija na strani režima sirskega predsednika Asada vpletena v sirsko državljansko vojno, mediji še vedno najpogosteje poročajo o ukrajinski krizi. O razmerah v sosednji državi, ki se vse bolj oddaljuje od Moskve, o nerešenem sporu med Kijevom in nepriznanimi proruskimi republikami na vzhodu Ukrajine velikokrat poročajo bolj pogosto kot o težavah, s katerimi se vsak dan soočajo Rusi in jih oblast ne rešuje. Moskva je protivladne proteste v Kijevu, ki so se februarja 2014 končali z odstavitvijo nekdanjega ukrajinskega predsednika Janukoviča, označila za državni udar. Medijski propagandni stroj je dobro naoljen, ni malo Rusov, ki verjamejo, da so v Kijevu na oblasti fašisti.

Rusko politično prizorišče spominja na puščavo, duma je sprejela številne represivne zakone, ki omejujejo delovanje opozicije, v parlamentu opozicijskih strank ni. Zunajparlamentarna opozicija je neenotna. Po umoru karizmatičnega opozicijskega politika Borisa Nemcova je postal Aleksej Navalni najmočnejši opozicijski voditelj. Protesti, ki jih je organiziral v zadnjem letu in pol, so pokazali, da je edini opozicijski politik, ki je v tem trenutku sposoben mobilizirati množice. Navalni je zgradil mrežo privržencev po vsej državi. Težko je reči, koliko ljudi bi ga podprlo, če bi na volitvah lahko kandidiral, a očitno Kremelj ni želel tvegati in mu je kandidaturo preprečil. Sistem potencialne Putinove tekmece že v procesu registracije filtrira.

Volilna kampanja, v kateri Putinovi tekmeci igrajo stranske vloge, je dolgočasna. Putin se ne udeležuje televizijskih in radijskih soočenj, nima volilnega programa. Ob tem pa v zadnjih dveh tednih državne televizije predvajajo filme o Putinu , objavljajo ekskluzivne intervjuje, ki so jih z zdajšnjim predsednikom posneli znani televizijski voditelji. Zelo je odmeval pogovor z novinarjem Solovjovom, v katerem je Putin dejal, da bi Rusija, če bo napadena, lahko uporabila jedrsko orožje. Na spletu si je mogoče ogledati dveurni film novinarja televizije Rusija z naslovom Putin, v katerem prvi mož Kremlja pripoveduje o svoji mladosti, o dedku, ki je kuhal za Lenina in Stalina… Zanimivo je, da so objavili tudi intervju, ki ga je s Putinom nedavno za ameriško televizijo NBC posnela Megyn Kelly. V njem je ruski predsednik izjavil, da ne namerava spreminjati ustave, zato da bi ostal v Kremlju tudi po letu 2024. Na predvečer volitev bo ena od televizij predvajala film Krim, ki opisuje dramatične dogodke na ukrajinskem polotoku, preden si ga je priključila Rusija.

Putin z novinarko ameriške televizijske postaje NBC Megyn Kelly, ki ga je intervjuvala pred nekaj dnevi. Foto: EPA

Putin z novinarko ameriške televizijske postaje NBC Megyn Kelly, ki ga je intervjuvala pred nekaj dnevi. Foto: EPA

Putinu bi lahko zmagoslavje pokvarila samo nizka volilna udeležba. Na spletu krožijo pisma direktorjev državnih podjetij, visokih uradnikov v različnih ministrstvih, ravnateljev šol, dekanov, da se zaposleni volitev morajo udeležiti. Slišati je tudi, da študentom, ki živijo v študentskih domovih, grozijo, da lahko ostanejo brez sobe, če ne bodo glasovali.

Putin se bo po dveh zaporednih mandatih, kot to veleva ustava, s položaja leta 2024 moral posloviti. Njegov zadnji mandat bo zagotovo zanimiv. Odnosi med Moskvo in Zahodom so na najnižji ravni po koncu hladne vojne, elita, ki ni enotna, bo morala najti njegovega naslednika. Nedvomno pa bo Rusija na mednarodnem prizorišču igrala pomembno vlogo.

Vladimir Putin lahko mirno spi – zmago na volitvah ima v žepu. Foto: EPA

Volitve

Putin in sedem "palčkov" ali četrto ponavljanje vaje za Putina

Anja Pavlič Jerič

"Sedem marionet, pri katerih vrvice vleče Putin." Tako se je glasil naslov v časopisu Deutsche Welle o opisu predsedniških kandidatov, ki se bodo, vsaj na papirju, postavili po robu Vladimirju Putinu na volitvah 18. marca.

Po ruski ustavi mora imeti predsedniški kandidat najmanj 35 let in stalno prebivališče v Rusiji zadnjih deset let. Stranke, ki sedijo v dumi, lahko svojega kandidata predlagajo brez predložitve podpisov podpore volivcev, kandidati zunajparlamentarne stranke morajo zbrati najmanj 100.000 podpisov, neodvisni kandidati pa najmanj 300.000. Foto: Reuters

Po ruski ustavi mora imeti predsedniški kandidat najmanj 35 let in stalno prebivališče v Rusiji zadnjih deset let. Stranke, ki sedijo v dumi, lahko svojega kandidata predlagajo brez predložitve podpisov podpore volivcev, kandidati zunajparlamentarne stranke morajo zbrati najmanj 100.000 podpisov, neodvisni kandidati pa najmanj 300.000. Foto: Reuters

Omenjeni naslov pove vse. Čeprav se bodo ruski volivci na lističu odločali med osmimi kandidati, kar se zdi popolnoma spodobna številka, je že dolgo znan novi stari zmagovalec. Po najnovejših javnomnenjskih raziskavah, ki jih je naredil ruski center za raziskave javnega mnenja (VTsIOM) in so bile objavljene v nedeljo, se Putinu na poti za četrti predsedniški mandat napoveduje okoli 70-odstotna podpora. Edini iz "druge lige", ki vsaj malo izstopa, je komunist Pavel Grudinin, ki naj bi po napovedih prejel okoli osem odstotkov glasov. Politični veteran Vladimir Žirinovski je pristal pod petimi odstotki, potem ko se mu je podpora po žaljivkah, s katerimi je obkladal tekmico Ksenjo Sobčak (videoposnetek na koncu članka), nekoliko znižala. Sobčakova lahko računa na dva odstotka volivcev, preostali štirje kandidati – Sergej Baburin, Maksim Surajkin, Boris Titov in Grigorij Javlinski pa se vrtijo pod manj kot odstotkom podpore.

Čeprav se zdi, da kandidati predstavljajo vse strani politične misli – od skrajne levice do skrajne desnice s Putinom nekje v sredini – in da Rusi imajo med kom izbirati – leta 2008 so bili denimo le štirje kandidati –, to ne drži. Volilna tekma je le formalnost z že dolgo znanim zmagovalcem.

Kremelj tako lahko skrbi le volilna udeležba, ki naj bi bila od 63- do 67-odstotna, kar je za ruske razmere malo. Na začetku volilne kampanje so napovedovali, da bo glas oddalo 72 odstotkov volivcev. Putin se predvolilnih soočenj ne udeležuje, Kremelj skuša volivce animirati z drugačnimi "triki" – volitve reklamira na steklenicah za mleko, snema komične promocijske videe, volivcem na volilni dan obljublja brezplačni preventivni pregled za raka. Tudi izbor datuma ni naključen – predsedniške volitve bodo potekale prav na dan četrte obletnice ruske priključitve polotoka Krim, kar naj bi v ljudeh vzbudilo nacionalno zavest.

Aleksej Navalni se je pred dnevi udeležil shoda v spomin na ubitega politika Borisa Nemcova. Foto: Reuters

Aleksej Navalni se je pred dnevi udeležil shoda v spomin na ubitega politika Borisa Nemcova. Foto: Reuters

Prezreti ne gre dejstva, da v predsedniški bitki ne sodeluje Aleksej Navalni, ki si je na Zahodu pridobil ugled najresnejšega Putinovega nasprotnika in je v preteklosti priredil nekaj velikih protivladnih protestov. 41-letnemu Moskovčanu, ki je postal znan z blogi o korupciji, so kandidaturo zavrnili, potem ko je bil obsojen zaradi gospodarskega kriminala.

Sam ves čas trdi, da je šlo za nastavljen proces. Januarja je volitve označil za farso in dejal: "Sodelovali bodo le Putin in kandidati, ki jih je sam izbral." Nekateri poznavalci ugibajo, ali bo Navalni po pričakovani Putinovi zmagi pozval k množičnim protestom in kakšna bi bila lahko udeležba na njih.


Sledi predstavitev vseh osmih kandidatov.

Putin si je skozi leta pridobil status pravega mača – uspaval je tigra in severnega medveda, se preizkusil v borilnih športih, igral hokej in ribaril zgoraj brez. Foto: Reuters

Putin si je skozi leta pridobil status pravega mača – uspaval je tigra in severnega medveda, se preizkusil v borilnih športih, igral hokej in ribaril zgoraj brez. Foto: Reuters

VLADIMIR PUTIN: 65 let, neodvisni kandidat
Putin je bil predsednik Rusije že med letoma 2000 in 2008. Nato je zaradi ustavne omejitve dolžine mandata postal premier, predsedniški položaj pa je takrat prevzel njegov dolgoletni sodelavec Dmitrij Medvedjev. Ko so štiri leta minila, sta Putin in Medvedjev vlogi zamenjala in Putin je znova postal voditelj največje države na svetu, Medvedjev pa kot premier drugi najvplivnejši človek. Tik pred menjavo je Medvedjev še kot predsednik predlagal spremembo ustave, s katero se je predsedniški mandat s štirih let podaljšal na šest, še vedno pa je ta položaj omejen na dva zaporedna mandata. Putin bo z zanesljivo zmago na letošnjih volitvah postal voditelj z najdaljšim stažem v Rusiji po Josefu Stalinu v nekdanji Sovjetski zvezi.

Putin je bil rojen v takrat še Leningradu, leta 1975 je diplomiral na državni univerzi v rodnem mestu. 16 let je bil član tajne ruske obveščevalne službe KGB, nato pa je leta 1991 vstopil v politiko, sprva na lokalni ravni v domačem Sankt Peterburgu. Pet let pozneje se je preselil v Moskvo in se pridružil administraciji takratnega predsednika Borisa Jelcina. Hitro se je vzpenjal po politični lestvici in po Jelcinovem odstopu 31. decembra leta 1999 prevzel njegov položaj, ki ga je potrdil leto pozneje z zmago na predsedniških volitvah. Dobil je 53 odstotkov glasov in zmagal že v prvem krogu. Štiri leta pozneje je že pometel s tekmeci, saj je dobil 72 odstotkov glasov.

Putin prek somišljenikov nadzoruje tako ruski parlament kot državne medije. Njegova politična mantra sta poudarjanje nacionalne enotnosti in samozadostnost. Moskva si je pod njegovim vodstvom leta 2014 priključila do tedaj ukrajinski polotok Krim (Rusi trdijo, da je šlo za pravico do samoodločbe naroda), na kar so se zahodne države odzvale z uvedbo mednarodnih sankcij, ki še naprej veljajo. Velja za človeka, ki je ohranil ozemeljsko celovitost Rusije, utrdil njeno državnost in državo dvignil iz hude gospodarske krize v 90. letih prejšnjega stoletja.

Grudinin, 'jagodni kandidat', v predvolilnih raziskavah trdno drži drugo mesto, a čez deset odstotkov podpore ne pride. Foto: Reuters

Grudinin, 'jagodni kandidat', v predvolilnih raziskavah trdno drži drugo mesto, a čez deset odstotkov podpore ne pride. Foto: Reuters

Putin na tokratnih volitvah nastopa kot neodvisni kandidat, čeprav je tesno povezan z vladajočo stranko Enotna Rusija, ki jo je v obdobju 2008–2012 tudi vodil. Stranka mu je javno napovedala podporo.

PAVEL GRUDININ: 57 let, Komunistična stranka Ruske federacije
Milijonar in lastnik velikega podjetja, ki se ukvarja z gojenjem in prodajo jagod, na volitvah nastopa kot kandidat komunistične stranke (CPRF), čeprav ne skriva, da je ponosen na svoje bogastvo in zavrača osnovna komunistična načela, piše AP. Grudinin je bil med letoma 2007 in 2010 član vladajoče stranke Enotna Rusija, med letoma 1997 in 2011 pa je bil v več sklicih član regionalnega parlamenta v Moskvi. Pogosto je kritiziral obstoječi politični in gospodarski sistem v državi, izogibal pa se je neposredni kritiki Putina.

Grudinin je od leta 1995 vodja velike Leninove državne kmetije na obrobju Moskve in največji proizvajalec jagod v Rusiji – dnevno pridelajo kar 60 ton jagod –, zato se ga je prijel vzdevek "jagodni kandidat". Kmetija prestolnico zalaga tudi z drugim sadjem. Posel jim gre zelo dobro, v letu 2014–2015 so imeli več kot 30 milijonov evrov dobička.

Ko je Žirinovski kandidiral za predsednika leta 1993, je Rusom obljubil cenejšo vodko, Rusinjam kakovostnejše spodnje perilo, državi pa ponovno zgraditev imperija. Foto: Reuters

Ko je Žirinovski kandidiral za predsednika leta 1993, je Rusom obljubil cenejšo vodko, Rusinjam kakovostnejše spodnje perilo, državi pa ponovno zgraditev imperija. Foto: Reuters

Ko se je Grudinin uradno prijavil kot predsedniški kandidat (poznavalce je presenetilo, ko je na internih strankarskih volitvah premagal vodjo stranke Genadija Zjuganova), se je razkrilo, da ima nekaj bančnih računov tudi v tujini, a naj bi jih zatem že zaprl. Pojasnil je, da je račune odprl zaradi kritja stroškov zdravljenja matere in sestre v tujini. Njegovo kandidaturo nekateri vidijo kot poskus komunistov, da bi razširili zanimanje za stranko, ki ima trenutno največjo podporo med ostarelimi volivci, ki se z nostalgijo spominjajo časov Sovjetske zveze. V svojih nastopih poudarja, da ideja komunizma združuje ljudi in da je Sovjetska zveza propadla zaradi izdaje. V svojem programu se posveča predvsem gospodarskim temam in "potrebi po izboljšanju življenjskega standarda običajnih Rusov". Obljublja, da bo v primeru zmage Rusija izstopila iz Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ob tem pa nacionalizacijo strateških industrij in infrastrukture ob davčnih olajšavah za podjetnike.

VLADIMIR ŽIRINOVSKI: 71 let, Liberalnodemokratska stranka Rusije
Neposredni, glasni in nestrpni Žirinovski je v ruski politiki že veteran, saj je del nje vse od zgodnjih 90. let 20. stoletja. Zaradi nestrpnih, spornih izjav in dejanj se ga je prijel vzdevek "ruski Donald Trump". Žirinovski se kot član skrajno nacionalistične Liberalnodemokratske stranke Rusije (LDPR) že šestič podaja v boj za kandidaturo za predsednika Rusije. Prvič se je za položaj potegoval že leta 1991 in se uvrstil na tretje mesto. Leta 2012 je prepričal šest odstotkov volivcev. Njegova stranka LDPR je bila prva registrirana opozicijska stranka v postsovjetski Rusiji.

V programu napoveduje "ponovno rojstvo Srednje Azije, Kavkaza, Ukrajine in Belorusije" in ponovni pokop vseh voditeljev iz komunističnega obdobja, ki so pokopani v Kremlju. Poziva tudi k ustanovitvi "nove Sovjetske zveze", ki bi morala vključevati tudi Iran in Turčijo. Nasprotuje nastanku Ukrajine in Belorusije ter sanja o obnovitvi ruske imperialne moči. V notranji politiki želi etničnim Rusom podeliti poseben status "državotvornega naroda", bojuje se proti "davljenju prebežnikov". Obljublja velikopotezno industrializacijo, boj proti korupciji, podporo majhnim podjetjem, davčne izjeme za industrijo in znanost ter razvoj Sibirije in Daljnega vzhoda.

'Ni me strah Putina, zato se mu bom na volitvah pogumno postavila nasproti,' je dejala Sobčakova, ki je svojo kampanjo poimenovala 'Brez strahu'. Foto: Reuters

'Ni me strah Putina, zato se mu bom na volitvah pogumno postavila nasproti,' je dejala Sobčakova, ki je svojo kampanjo poimenovala 'Brez strahu'. Foto: Reuters

Odrasel je v skromnih razmerah v Kazahstanu, zaradi česar naj bi razumel stiske in tegobe malih ljudi. Prikazuje se kot glas zatiranih, a uradno je lastnik šestih nepremičnin v Moskvi, dveh ogromnih garaž in ima večmilijonski delež v ruski banki VTB.

KSENJA SOBČAK: 36 let, Civilna iniciativa
Sobčakova, urednica ruske modne revije L'Officiel Russia in voditeljica na televizijskem programu Dožd, ki ima vzdevek "ruska Paris Hilton", je edina ženska kandidatka na tokratnih volitvah. 36-letna zvezdnica, ki je diplomirala na moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose, je hči mentorja Vladimirja Putina in župana Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka, ki je leta 2000 umrl. Predstavlja se kot kandidatka vseh, ki so se naveličali Putinove vladavine in si želijo liberalnih sprememb. A neposredni kritiki predsednika se izogiba.

Njen volilni program se imenuje 123 težavnih korakov. V njem kot glavno težavo države navaja nespremenljivost oblasti, ki po njenem mnenju povzroča "korupcijo in kot njeno posledico nepravično razporeditev javnega dobrega, poleg tega pa upočasnjuje tudi tehnološki in družbeni napredek, povzroča mednarodno osamitev in gospodarsko krizo". Opisuje se kot "kandidatka proti vsem". Ne strinja se s trditvami, da zveza Nato predstavlja grožnjo Rusiji, zagovarja tudi mnenje, da bi močna Evropska unija le koristila njeni državi. Prepričana je, da bi morala Rusija in Zahod delovati usklajeno pri skupnih izzivih, kot sta terorizem in nezakonite migracije. Želi si, da bi Rusija nekega dne podpisala priključitveni dogovor z Brusljem.

Putin si bo z zanesljivo volilno zmago tlakoval pot, da bo v Kremlju ostal (vsaj) do leta 2024. Foto: Reuters

Putin si bo z zanesljivo volilno zmago tlakoval pot, da bo v Kremlju ostal (vsaj) do leta 2024. Foto: Reuters

Na notranjepolitičnem področju si prizadeva za spremembo ustavne ureditve od predsedniške k parlamentarni republiki in za privatizacijo velikih državnih podjetij. Meni, da vrnitev Krima pod ukrajinsko oblast ni mogoča, saj je ta polotok tudi dom Rusov, ki želijo biti del Rusije. A v isti sapi opozarja, da ta težava še ni rešena, zato poziva k novemu referendumu, na katerem bi se prebivalci odločali o statusu polotoka.

Nekateri menijo, da je vstop v volilno tekmo Sobčakove dogovorjen s Kremljem. Njena kandidatura naj bi omilila apatijo volivcev, vnesla nekaj dinamike in povečala zanimanje za volitve – z večjo volilno udeležbo pa bo tudi Putinova zmaga videti trdnejša in mogočnejša. Pojavljajo se tudi namigi, da želi s kandidaturo razbiti opozicijo in znižati podporo Alekseju Navalnemu. Sama vse povezave s trenutno oblastjo zavrača. Odkrito je priznala, da ne cilja na zmago in da so njen pravi cilj volitve v dumo leta 2021.

SERGEJ BABURIN: 59 let, Ruska vseljudska unija
Baburin je bil eden redkih članov ruskega vrhovnega sovjeta, ki so leta 1991 glasovali proti razpadu Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR ali Sovjetska zveza). V 90. letih je bil oster kritik takratnega predsednika Borisa Jelcina. Več let je bil član parlamenta, ko pa se mu leta 2007 vanj ni uspelo več prebiti, je zapustil politiko in postal rektor moskovske univerze.

Baburin je leta 2007 predlagal, da bi država vsakemu ruskemu državljanu plačala 150.000 ameriških dolarjev kot odškodnino za privatizacijo nekdanjih državnih podjetij. Foto: EPA

Baburin je leta 2007 predlagal, da bi država vsakemu ruskemu državljanu plačala 150.000 ameriških dolarjev kot odškodnino za privatizacijo nekdanjih državnih podjetij. Foto: EPA

Kot kandidat nacionalistične Ruske vseljudske unije na notranjepolitičnem parketu zagovarja ustavne reforme za okrepitev moči predsednika in parlamenta. Opozarja na razmah korupcije in nepravičnosti v državi in na dejstvo, da državo vodi "neoliberalna mafija". Na socialnem področju predlaga vrnitev k najboljšim rešitvam iz sovjetskih časov, v zunanji politiki pa verjame v krepitev geopolitičnega položaja Rusije v Evraziji. Prav zato bi morala po njegovem mnenju Moskva okrepiti dejavnosti v šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO) in v skupini držav BRICS (sestavljajo jo Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Podprl je priključitev Krima Rusiji in rusko vojaško posredovanje v Siriji.

MAKSIM SURAJKIN: 39 let, Komunisti Rusije
Surajkin je s svojo obrobno stranko Komunisti Rusije neposredni tekmec za glasove bolj uveljavljene in razširjene Komunistične stranke Ruske federacije in njihovega kandidata Pavla Grudinina na levem polu političnega spektra. Komunisti Rusije so se od matične stranke odcepili leta 2012. Surajkinov program nosi ime Deset stalinističnih priložnosti proti kapitalizmu in poziva k obnovi socialističnega gospodarstva v sovjetskem slogu, nacionalizaciji bančnega sektorja, zaplembi vsega nezakonito pridobljenega premoženja in ponovni uvedbi komitejev po sovjetskem zgledu, ki bi nadzorovali finančne tokove podjetnikov. Zagovarja razpad kapitalizma in obuditev nekdanje Sovjetske zveze.

V zunanji politiki opozarja na zaščito interesov delovno aktivnega prebivalstva in k potrebi po obnovi "obrambnega zavezništva protiimperialističnih držav po zgledu varšavskega pakta".

Za številne Ruse je Maksim Surajkin nepoznano ime. Foto: Reuters

Za številne Ruse je Maksim Surajkin nepoznano ime. Foto: Reuters

Leta 2014 je na volitvah za guvernerja pokrajine Nižni Novgorod prejel le dva odstotka glasov. Označuje se za "leninista-stalinista" in se prvič podaja v predsedniško tekmo.

BORIS TITOV: 57 let, Stranka rasti
Titov je politik, podjetnik in od leta 2012 tudi ombudsman za pravice podjetnikov, ki ga je na ta položaj imenoval predsednik Putin. Svoj predvolilni program je usmeril v novo strategijo gospodarske rasti, ki jo je razvil klub Stolpyn – organizacija najpomembnejših ruskih ekonomistov in podjetnikov. Samega sebe označuje za "desničarskega liberalca". Trdi, da je razvoj podjetništva ključen dejavnik ruskega gospodarskega razvoja, zdravih financ in močnega rublja.

Tudi njegov zunanjepolitični program izhaja iz ekonomije in vsebuje krepitev ruske vloge v mednarodni trgovini in ukrepe za odpravo mednarodnih sankcij. Je precejšen politični novinec; za predsedniški položaj se poteguje prvič, nominirala ga je njegova podjetništvu naklonjena Stranka rasti, ki nima veliko vpliva v ruski politiki. Tudi Titov številnim Rusom ni poznan. Pred vstopom v politiko je bil strokovnjak za kemikalije in gnojila in direktor velike vinske kleti ob Črnem morju.

Boris Titov si že ob napovedi kandidature ni delal nikakršnih utvar o svojih možnostih. Podpira zunanjo politiko Kremlja, pozval je le k izboljšanju odnosov z Zahodom, ki bi koristili ruskemu gospodarstvu. Foto: Reuters

Boris Titov si že ob napovedi kandidature ni delal nikakršnih utvar o svojih možnostih. Podpira zunanjo politiko Kremlja, pozval je le k izboljšanju odnosov z Zahodom, ki bi koristili ruskemu gospodarstvu. Foto: Reuters

Pred časom se je v Londonu srečal z ruskimi poslovneži, ki so prebegnili na Otok in se ponudil kot posrednik v nekaterih njihovih pravnih sporih. Pravi, da je njegov cilj narediti Rusijo znova privlačno za mednarodne vlagatelje, to pa bi dosegel z davčno reformo in zmanjšanjem državne birokracije.

GRIGORIJ JAVLINSKI: 65 let, Jabloko
Ekonomist Javlinski je še en veteran ruske politike, saj je vanjo vstopil v zgodnjih 90. letih s predlogi o prehodu Sovjetske zveze v tržno gospodarstvo, ki so vzbudili veliko zanimanja. Kot član socialno-liberalne stranke Jabloko se za položaj predsednika poteguje že četrtič.

V predvolilnih nastopih poudarja, da je treba v Rusiji končati "skriti stalinizem" in "divji kapitalizem, ki meji na fevdalizem". Njegov glavni cilj je razviti Rusijo v največje evropsko gospodarstvo, kar po njegovem mnenju zahteva spoštovanje zasebne lastnine, omejitev koncentracije bogastva in usklajenost gospodarskih sprememb z interesi podjetnikov. Obenem predlaga državni program za boj proti revščini, ki bi temeljil na odprtju osebnih varčevalnih računov državljanov, na katere bi se nalagale dividende od deležev velikih podjetij.

Javlinski se predstavlja kot edini pravi kandidat opozicije. Volitve je označil za 'volilno noč čarovnic'. Foto: Reuters

Javlinski se predstavlja kot edini pravi kandidat opozicije. Volitve je označil za 'volilno noč čarovnic'. Foto: Reuters

V zunanji politiki zagovarja krepitev prijateljskih odnosov z drugimi nekdanjimi sovjetskimi republikami in spravo z zahodno Evropo ter ZDA. Podobno kot Sobčakova podpira nov referendum o statusu Krima, pa tudi konferenco z Združenimi narodi in Ukrajino, na kateri bi določili pravni položaj tega polotoka. Na predsedniških volitvah leta 2000 je prejel šest odstotkov glasov. Največ podpore ima med liberalci zrelih let iz večjih mest.

V videoposnetku si lahko ogledate besedni spopad kandidatov med prvim predvolilnim televizijskim soočenjem, ki je presegel vse meje dobrega okusa. Končal se je tako, da je Sobčakova v Žirinovskega zlila kozarec vode.

Sanktpeterburški župan in predstavnik nove generacije ruskih politikov Anatolij Sobčak, v ozadju pa njegov učenec Vladimir Putin. Foto: Reuters

Notranje razmere

Po 18 letih je lahko na vrhu le eden

Tanja Kozorog Blatnik

Pisalo se je leto 1999, ko se je na ruskem političnem parketu pojavil do tedaj relativno neznani Vladimir Vladimirovič Putin – in na vrhu ostal nadaljnjih 18 let.

Prva javnosti opaznejša politična vloga Vladimirja Putina je bila na začetku 90. let, ko je bil Sobčakov predstavnik za tuje zadeve. Foto: Reuters

Prva javnosti opaznejša politična vloga Vladimirja Putina je bila na začetku 90. let, ko je bil Sobčakov predstavnik za tuje zadeve. Foto: Reuters

Po poklicu pravnik, sicer pa nekdanji obveščevalec FSB-ja, ki je kot rekruter virov deloval v Vzhodni Nemčiji, je bil pomemben človek v senci že v domačem Sankt Peterburgu, kjer je bil eden najtesnejših sodelavcev tamkajšnjega župana Anatolija Sobčaka, ki je veljal tudi za njegovega političnega mentorja. Ko je Sobčak padel v nemilost – najprej je izgubil volitve za drugi mandat, pozneje so ga še obtožili korupcije – njegov ožji krog pa je razpadel, si je Putin poiskal novo službo v prestolnici. Tudi s pomočjo svojih najtesnejših prijateljev je kmalu postal član ožjega kroga takratnega predsednika Borisa Jelcina – med drugim je bil pomočnik vodje njegovega kabineta za regije, potem pa eno leto služboval kot direktor zloglasnega FSB-ja (Zvezne varnostne službe), kjer je sicer tudi začel svojo karierno pot.

Kljub vplivnim položajem, ki jih je takrat še relativno mladi Putin zasedal, pa se je ves čas skrival nekje v ozadju in ruske politične spletke le opazoval. Vse se je spremenilo, ko ga je Jelcin (ali pa nekdo, ki je za njim vlekel vse niti) izbral za svojega naslednika. Čez noč je stopil iz sence in postal premier, obenem pa tudi kandidat za predsednika, torej za Jelcinovega naslednika, na volitvah junija 2000.

Jelcin, ki je praktično ves svoj drugi mandat na položaju ruskega predsednika vidno pešal, javnost pa si je bolj zapomnila njegova poplesavanja s kozarcem v rokah kot pa njegove politične poteze, se je nato le nekaj mesecev pozneje presenetljivo odločil, da odstopi. V nagovoru, ki so ga na državni televiziji predvajali 31. decembra 1999 opoldne, je oznanil, da se od politike le nekaj mesecev pred iztekom mandata poslavlja, v njegove čevlje pa je po ruski ustavi stopil takratni premier (in kandidat za predsednika) Putin. S taktično potezo je Jelcin volivcem ponudil svojo alternativo, poleg tega pa tekmece, predvsem Komunistično stranko in njenega vodjo Grenadija Zjuganova, ki sta mu bila trn v peti že štiri leta prej, ko se je sam potegoval za drugi mandat, ujel nepripravljene.

Čečenska vojna in medijski stroj obrnila javno mnenje
Javnomnenjske raziskave v drugi polovici leta 1999 neznanemu Putinu niso napovedovale kaj veliko uspeha, vse pa se je spremenilo, ko se je na njegovo stran jasno postavil medijski magnat Boris Berezovski in v (svojih) medijih začel kampanjo za promocijo zadržanega, hladnega, a odločnega Putina. Ta je sicer hitro prepoznal tudi potencial, ki ga je (gledano z vidika volitev) predstavljala takrat potekajoča druga čečenska vojna – njegova odločnost, da čečenskim separatistom ne bo popuščal, in fotografije Putina ob ruskih vojakih v Čečeniji (ki jih je priročno širil imperij njegovega takratnega podpornika Berezovskega) so tehtnico začele kmalu nagibati v njegovo korist.

Leta 2000 je takole oddal glas zase na predsedniških volitvah. Foto: Reuters

Leta 2000 je takole oddal glas zase na predsedniških volitvah. Foto: Reuters

Odločen "ne" soočenjem
S pojasnilom, da nima časa, saj ima kot premier, začasni predsednik in še kandidat preveč obveznosti, Putin sicer ni nastopil niti na enem predvolilnem soočenju – tega se drži še danes –, raje je obiskoval vojaške enote po vsej Rusiji, se fotografiral s predstavniki Pravoslavne cerkve, ki jim je v letih, ki so sledila, z nekaterimi ukrepi in dejanji pogosto pihal na dušo, in na splošno začel počasi graditi svoj kult osebnosti, ki mu dobro služi še danes.

Skratka, na koncu ni bilo nobeno večje presenečenje, ko je dobre tri mesece po Jelcinovem odstopu, 26. marca 2000, Putin z osvojenimi 53 odstotki glasov suvereno zmagal že v prvem krogu. K zmagi je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da se je predstavljal kot neodvisni kandidat, ki ga je podpirala sveža, na hitro ustanovljena stranka Enotnost (pozneje Enotna Rusija), ki se je na političnem prizorišču pojavila v drugi polovici leta 1999, na parlamentarnih volitvah presenetljivo osvojila največ sedežev v dumi, nato pa podprla tudi kandidata Putina – kot to počne še danes, čeprav se uradno predstavlja kot nestrankarski kandidat.

Prvi Putinov predsedniški mandat sicer ni potekal gladko. V nemilost javnosti je padel že nekaj mesecev po inavguraciji, ko se je zgodila tragedija na ruski podmornici Kursk, t. i. ponosu severne ruske flote – po eksploziji med rutinsko vajo je namreč podmornica potonila, skupaj z njo pa tudi 118 njenih mornarjev. Rusija je zavrnila ponujeno pomoč sosednje Norveške in britanskih reševalnih enot, najbolj pa so Rusi Putinu, ki je ravno takrat dopustoval v Sočiju, zamerili, da se je javno oglasil šele pet dni po tragediji.

Čiščenje političnega polja neposlušnih
Sočasno pa je Putin ves svoj prvi mandat bil bitko z oligarhi, ki so v Jelcinovem času de facto prevzeli oblast v Rusiji in se svojim privilegijem niso bili pripravljeni kar tako odpovedati. Po drugi strani pa novi predsednik, čigar značajske lastnosti (načelnost, odločnost, celo brezkompromisnost) so danes zapisane v zgodovino, svoje na novo pridobljene moči ni nameraval deliti, niti se ni pustil voditi kot njegov (večino časa pijani oz. od močnih zdravil omamljeni) predhodnik. S predsednikovim blagoslovom je vzniknila nova skupina poslovnežev, večinoma Putinovih prijateljev oz. zaveznikov iz sanktpeterburških ali pa FSB-jevskih časov (na primer Roman Abramovič, Aleksej Miller …), ki je "starim" oligarhom predstavljala hudo konkurenco, s čimer jim je Putin dal vedeti, da je pripravljen storiti vse, da jih onemogoči.

Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev - vladajoči tandem. Foto: Reuters

Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev - vladajoči tandem. Foto: Reuters

Da misli resno, je najprej, že junija 2000, pokazal na primeru Vladimirja Gusinskega, ki je imel v lasti medijski imperij Media-Most, pod katerega je spadala tudi "neposlušna" televizijska postaja NTV, ki je odkrito kritizirala Kremelj, njegovo koruptivnost in Putinove poteze, s katerimi je želel že takoj ob začetku svojega mandata pokoriti vse večje medije v državi. Gusinskega so tako nepričakovano zaradi suma finančnih nepravilnosti aretirale enote davčne policije, le nekaj tednov pozneje pa ga zaradi pomanjkanja dokazov izpustile. A še prej je Gusinski (verjetno ne ravno prostovoljno, kot je pozneje zatrjeval uradni Kremelj) lastništvo svojega imperija prodal skupini Gazprom Media pod posrednim vplivom Kremlja oz. Putina.

Pozneje se je na podoben način Putinov krog lotil imperija enega najbogatejših Rusov Borisa Berezovskega, ki je Putina najprej glasno podpiral, po volitvah pa začel opozarjati tudi na njegove napačne poteze, zaradi česar se je njun odnos začel kmalu krhati. Ker tudi Berezovski ni imel popolnoma čistih rok, ga je tako kmalu doletel podoben ultimat kot Gusinskega: ali proda delnice svojega medijskega imperija podjetju pod neposrednim nadzorom Kremlja ali pa … Berezovski je zbežal v tujino in skušal od tam vleči niti in usmerjati dogajanje, v Rusiji pa so proti njemu kopičili dokaz za dokazom. Na koncu ga je doletela podobna usoda kot številne druge Putinove nasprotnike: čez nekaj let je umrl v sumljivih okoliščinah – v Angliji, kamor se je na koncu zatekel, naj bi storil samomor.

Reorganizacija sistema
Takoj po preboju na najvišji položaj v Rusiji je Putin odprl še eno notranjo fronto – takoj se je lotil zmanjševanja vpliva gubernatorjev oz. članov sveta federacij (zgornjega doma ruskega parlamenta). Najprej je Rusijo reorganiziral in jo razdelil na sedem upravnih enot oz. zveznih okrožij, nato pa v dumo poslal še zakon o spremembi sistema volitev predstavnikov sveta federacij, ki je uvedel po dva predstavnika iz vsake izmed 85 federacij (to so zvezne republike, oblasti, kraji, zvezna mesta, avtonomna okrožja in ena avtonomna oblast), pri čemer enega izvoli regionalni parlament, drugega pa imenuje guverner. Vodjem provinc oz. guvernerjem, ki so bili pred reformo avtomatsko tudi člani sveta federacij, je bil ta položaj odvzet.

Na krilih gospodarskega uspeha
Prvi Putinov mandat na položaju predsednika je bil tudi v znamenju gospodarske rasti, ki je za Rusijo po letih stagnacije in devalvacije rublja pomenila veliko svetlo točko. Po mnenju poznavalcev je imel ključno vlogo pri gospodarskem razcvetu Ruske federacije v prvih letih Putinovega predsedovanja takratni premier Mihail Krasjanov, ki mu pripisujejo zasluge za vse večje gospodarske reforme med letoma 2000 in 2003, ko ga je Putin odstavil. Izpeljal je fiskalno in davčno reformo, pokojninsko reformo, reorganiziral delovanje državne infrastrukture, predvsem železnic in energetskega sektorja, ustavil do tedaj nezadržno rast cen itd. Krasjanov je moral položaj premierja nenadoma zapustiti tik pred volitvami leta 2003, sočasno pa se je moral posloviti tudi od ambicije, da Putina nekoč nadomesti. Pozneje je postal eden njegovih največjih kritikov (motilo ga je predvsem Putinovo avtokratsko vodenje države in nadzor nad vsakim delčkom družbe, ki ga je korak za korakom vzpostavljal) in se nameraval na volitvah leta 2008 potegovati za položaj predsednika, a je državna volilna komisija njegovo kandidaturo zavrnila s pojasnilom, da je bilo od dveh milijonov podpisov volivcev, ki jih je priložil kandidaturi, dobrih 13 odstotkov neveljavnih. Na teh volitvah je sicer slavil Putinov izbranec Dmitrij Medvedjev.

V zadnjem desetletju so večkrat izbruhnili opozicijski protesti proti Putinovi avtokratski vladi, a brez večjega učinka. Opozicija, ki ima le malo možnosti, da se prebije v dumo, pač nima veliko možnosti uspeha. Foto: Reuters

V zadnjem desetletju so večkrat izbruhnili opozicijski protesti proti Putinovi avtokratski vladi, a brez večjega učinka. Opozicija, ki ima le malo možnosti, da se prebije v dumo, pač nima veliko možnosti uspeha. Foto: Reuters

V vmesnem času je napovedal tudi "vojno" še enemu oligarhu, prvemu možu naftne družbe Jukos, Mihailu Hodorkovskemu, ki so ga oblasti leta 2003 (tik pred volitvami) obtožile korupcije in davčnih goljufij. S prebrisanimi manevri je Kremlju uspelo razglasiti stečaj Jukosa, družbo pa je nato na dražbi kupil državni Rosneft. Hodorkovski je na koncu končal v zaporu zaradi davčnih utaj in drugih poslovnih nepravilnosti, leta 2013 pa ga je Putin (tudi zaradi pritiskov drugih svetovnih velesil) nepričakovano pomilostil eno leto pred iztekom kazni.

Po prevzemu dveh ključnih medijskih in enega energetskega imperija ter politični reorganizaciji obsežne Ruske federacije je Putin v prvih letih novega tisočletja v rokah držal vse ključne niti, ki so vodile rusko družbo in gospodarstvo. Na krilih gospodarskega razcveta in obvladovanja vseh večjih medijev je tako leta 2004 pričakovano dobil svoj drugi mandat predsednika – zanj je glasovalo več kot 70 odstotkov volivcev, ki so oddali svoj glas. Nato pa se je počasi že začel ozirati proti letu 2008, ko zaradi omejitev, ki jih je predvidevala ruska ustava, ni smel več kandidirati.

Umor Politkovske in zastrupitev Litvinenka
Morda bi se Putin sprememb ustave, ki jih je sicer prek "posrednika" Medvedjeva izpeljal pozneje, lotil že v času svojega drugega mandata, a se je oktobra 2006, ravno na predsednikov rojstni dan, zgodil odmeven umor novinarke Ane Politkovske, ki je razkrivala korupcijo v ruski vojski in vojne zločine, ki jih je ta izvajala med takratno vojno v Čečeniji. Politkovska je bila tudi sicer trn v peti Putinu in njegovi administraciji, saj je opozarjala na številne kršitve človekovih pravic tako v Čečeniji kot v domači Rusiji. A njen umor (storilca, 30-letnega Čečena, so pozneje ujeli, ga obsodili, a je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, naročnikov okrutnega dejanja pa niso nikoli razkrili) je za Putina pomenil več težav kot koristi.

Nad vse bolj avtoritarno kremeljsko politiko zatiranja svobodnih medijev, na kar je opozarjala tudi Politkovska, so se namreč začele zgrinjati kritike z Zahoda, glasni so bili tudi nekdanji Putinovi podporniki, ki so se pred njegovo dolgo roko zatekli v tujino. Nekdanji agent zvezne službe za državno varnost, Aleksander Litvinenko, ki je nekaj let prej zatočišče poiskal v Veliki Britaniji, kjer je pomagal še enemu (precej vplivnejšemu) ubežniku Berezovskemu v boju proti Putinu, je tako en teden po umoru Politkovske obtožil Putina, da je stal za dogodkom. Dva tedna pozneje se je dobil s še dvema nekdanjima agentoma KGB-ja oz. FSB-ja na čaju v Londonu, kmalu po tem pa se je začel počutiti slabo. Izkazalo se je, da je bil zastrupljen z radioaktivnim polonijem, a je trajalo precej časa, preden so zdravniki sploh ugotovili, kaj je zaužil, pa tudi sicer mu ne bi mogli pomagati.

Medijska mašinerija v domače in tuje medije občasno pošlje fotografije, ki Putina prikazujejo kot pravega moškega. Moškega, ki Rusiji zagotavlja stabilnost in uspeh. Foto: Reuters

Medijska mašinerija v domače in tuje medije občasno pošlje fotografije, ki Putina prikazujejo kot pravega moškega. Moškega, ki Rusiji zagotavlja stabilnost in uspeh. Foto: Reuters

Umrl je dobre tri tedne pozneje, še prej pa prosil, naj ga pred smrtjo fotografirajo, posnetke pa pošljejo medijem, "da bodo vsi videli, kaj so mi storili". Povezav Putina tako z umorom Politkovske kot z zastrupitvijo Litvinenka niso nikoli zares potrdili, čeprav je lani objavljena britanska preiskava našla povezave med ruskim političnim vrhom in Litvinenkovo smrtjo.

Izbral človeka, ki mu "preprosto zaupa"
A nekaj je gotovo: Putin je imel prav, ko je dejal, da mu je umor Politkovske bolj škodil, kot če bi živela. Kritike njegovega avtokratskega sistema in vzpostavljanja t. i. vertikale oblasti so se iz domačih neodvisnih medijev z majhnim dosegom razširile na naslovnice največjih svetovnih medijev in posledično na svetovni politični parket, zato je Putin obrzdal svojo željo po nadaljnjem vladanju in se odločil za taktično potezo – za svojega naslednika je presenetljivo izbral nekdanjega vodjo svojega urada in tedanjega podpredsednika vlade, Sanktpeterburžana Dmitrija Medvedjeva, s pojasnilom, da "mu preprosto zaupa". Najprej ga je imenoval za premierja, nato pa mu je s svojim vplivom pomagal, da je leta 2008 brez težav osvojil položaj predsednika – kot so pozneje pokazale javnomnenjske raziskave, je bilo kar dve tretjini volivcev Medvedjeva podpornikov Putina. Skoraj sočasno z izvolitvijo Medvedjeva je Putin prevzel vodenje Enotne Rusije, ki je le nekaj mesecev prej, decembra 2007, ob kritikah o prirejenih volitvah osvojila prepričljivo večino v parlamentu, Medvedjev pa ga je imenoval na mesto premierja.

Kljub navidezni menjavi na položaju najpomembnejšega človeka v državi je bilo jasno, kdo ima v resnici vse niti v rokah – mediji so to obdobje v ruski zgodovini poimenovali kar dvovladje. In če se je nekaj časa že zdelo, da bi Medvedjev utegnil stopiti iz sence svojega mentorja, je njegov predlog o spremembi ustave, po katerem je bilo Putinu omogočeno vnovično kandidiranje za (zdaj daljši) mandat predsednika, taka namigovanja zatrl v kali. Kljub kritikam opozicije, predvsem komunistov, da gre zgolj za poskus utrjevanja že tako avtoritarnega režima, v okviru katerega "je že tako preveč moči v rokah enega samega človeka", kot se je izrazil poslanec iz omenjene stranke, Viktor Iljukin, je bil zakon v dumi potrjen.

V svetu je medtem izbruhnila gospodarska kriza, zato se je bil Medvedjev večino svojega časa prisiljen ukvarjati z gašenjem "gospodarskega požara", z uvajanjem prepotrebnih gospodarskih reform, njegov mandat pa je zaznamovala tudi nekajdnevna vojna z Gruzijo oz. krizo v Južni Osetiji in Abhaziji.

Putin ne sodeluje na (predvolilnih) soočenjih. Raje ima monologe, v katerih mu mnenj ni treba soočati z drugimi. Ali svojih trditev dokazovati. Foto: Reuters

Putin ne sodeluje na (predvolilnih) soočenjih. Raje ima monologe, v katerih mu mnenj ni treba soočati z drugimi. Ali svojih trditev dokazovati. Foto: Reuters

Menjava stolčkov
Ko so se začele približevati volitve 2012, je Medvedjev oznanil, da se za vnovični položaj ne bo potegoval – pričakovano pa je svojo kandidaturo napoved Vladimir Putin, se poslovil s položaja prvega moža Enotne Rusije in se kljub precej močnejši opoziciji, ki je zajahala val protestov in splošnega nezadovoljstva nad vladajočima Putinom ter Medvedjevom, ter ob glasnih očitkih o volilni prevari znova vselil v Kremelj. Prvi njegov ukrep v tretjem predsedniškem mandatu? Imenovanje Medvedjeva za premierja. In vladajoči tandem je lahko nadaljeval.

Zadnjih Putinovih šest let je zaznamovala predvsem ekspanzivna zunanja politika, na domačem terenu pa utrjevanje položaja – tudi z odstranitvijo političnih nasprotnikov, kot je na primer "ljubljenec zahodnih medijev", opozicijski politik Aleksej Navalni, ki mu je kandidatura na tokratnih volitvah prepovedana zaradi njegovih preteklih pravnomočnih obsodb korupcije. V svetu je pred leti močno odmeval tudi umor opozicijskega politika Borisa Nemcova, ki bi lahko Putinu predstavljal precej večjo grožnjo od Navalnega.

A kljub vsemu se je Putin vsaj doma trudil držati besedo svojim volivcem. Začelo se je že na dan inavguracije, ko je razglasil 14 dekretov, s katerimi je uradno začrtal politiko prihodnjih šestih let, v katerih naj bi izpolnil obljube iz svojega volilnega programa (podaljšanje povprečne pričakovane življenjske dobe, višje plače, stabilnejše gospodarstvo itd.), a se je kmalu izkazalo, da je njihovo uresničevanje precej težje, kot je pričakoval.

Velik udarec za rusko gospodarstvo, ki naj bi nekatere reforme financiralo, je bil na primer padec cen nafte, je leta 2016 ocenjeval Reuters, podobno veliko gospodarsko težavo pa še danes predstavljajo sankcije Evropske unije, uvedene po ruski priključitvi Krima malo po koncu olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 in sporu z Ukrajino, ki je potezi sledil.

Nobenega dvoma ni, da bo imel tudi po 18. marcu razloge za slavje. Foto: Reuters

Nobenega dvoma ni, da bo imel tudi po 18. marcu razloge za slavje. Foto: Reuters

Krim, Ukrajina, Snowden jezili Zahod
S priključitvijo Krima, ozemlja, ki ga je velik del Rusov desetletja videl kot nesrečno izgubljenega, si je Putin deloma utrdil ugled doma, a razjezil mednarodno skupnost, ki je že sicer od začetka njegovega tretjega mandata na njegovo ekspanzivno politiko, nasprotovanje Natovemu raketnemu ščitu (mediji so počasi že nehali šteti, kolikokrat so ruska vojaška letala "zašla" v Natov zračni prostor) in demonstracije vojaške moči gledala z nezaupanjem. Že tako napete odnose z ZDA je Putin še zaostril leta 2013, ko je ponudil politični azil žvižgaču ameriške agencije NSA Edwardu Snowdnu.

Številni dogodki, ki so sledili – od odkrite podpore proruskim separatistom v boju z ukrajinskimi oblastmi do tragične sestrelitve potniškega letala nad vzhodno Ukrajino (raketa zemlja-zrak ruske izdelave je, kot so ugotovili neodvisni preiskovalci, priletela z ozemlja pod nadzorom proruskih upornikov), ruska podpora uradnemu sirskemu režimu pod vodstvom Bašarja Al Asada, obtožbe o distribuciji kemičnega orožja v Sirijo, govorice o vmešavanju v ameriške predsedniške volitve, serija kibernetskih napadov v Ukrajini, Evropi in svetu, ki naj bi jih izvedli ruski hekerji itd. – pa so odnose Rusija-Zahod dan za dnem še poslabševali. Koliko resnice je v pisani paleti obtožb, govoric in namigovanj, javnost verjetno ne bo nikoli izvedela. Sploh če za njimi zares stoji Putinov prvi delodajalec, FSB.

Velika podpora domače javnosti
Po drugi strani pa Rusi na Putinovo odločnost in nepopustljivost v zunanji politiki, ki se ne pusti voditi ZDA, gledajo z naklonjenostjo, navaja Encyclopaedia Britannica, saj, kot trdi, njegova podpora znaša okoli 80 odstotkov. Ocene televizije RT so malo nižje – na volitvah naj bi Putina podprlo okoli 70 odstotkov volivcev – a so številke še vedno neverjetno visoke. Najvišjo podporo je sicer imel leta 2015 (po ruski intervenciji v Ukrajini in priključitvi Krima), ko ga je po raziskavi ruskega centra za merjenje javnega mnenja Levada podpiralo kar 86 odstotkov Rusov. K izjemni podpori je sicer najverjetneje pripomoglo tudi dejstvo, da Kremelj še vedno obvladuje vse večje televizijske postaje in časopise v državi, s tem pa tako javno mnenje kot tudi agencije, ki ga merijo.

Enolična medijska krajina ima za posledico tudi to, da očitki o kršenju človekovih pravic, ki so se začeli že kmalu po začetku zadnjega mandata z uvajanjem zakonodaje, ki preganja istospolno usmerjene, se nadaljevali z zakonskim omejevanjem delovanja nevladnih organizacij, omejevanjem dostopa do spleta ter odkritim preganjanjem in onemogočanjem kremeljskih kritikov, pretežno odmevajo le zunaj ruskih meja, predvsem v Evropi in delu ameriške celine.

Vladimir Putin in njegov predhodnik Boris Jelcin. Foto: AP

Vladimir Putin in njegov predhodnik Boris Jelcin. Foto: AP

Zaradi krhanja odnosov z Zahodom se je Rusija zadnja leta raje obrnila na vzhod, k tradicionalni zaveznici Kitajski, ki tako "rešuje" izpad gospodarskega sodelovanja z Evropo, sodeluje pri zastraševanju nasprotnikov z vojaškimi vajami tako na vzhodu kot na zahodu, obenem pa nudi pomembno oporo Kremlju pri glasovanju v Varnostnem svetu Združenih narodov. Rusko gospodarstvo se poleg Kitajske vse bolj usmerja na srednjeazijske države, ki jih večinoma vodijo avtokrati in ki jim zalog naravnih virov ne manjka, pa tudi na druge – na tri države BRIC-a, Iran in nekatere afriške države, ki jih je Rusija v svoji zunanji politiki desetletja zanemarjala.

Car Putin?
Putinov tretji predsedniški mandat je bil z vidika utrjevanja položaja in grajenja kulta osebnosti doma njegov najuspešnejši do zdaj, z vidika zunanje politike pa popolnoma v njegovem slogu: brezkompromisen, odločen, na trenutke svojeglav. Novi ruski car, kot ga nekateri mediji radi označujejo, zdaj gleda naprej, v prihodnjih šest let, ki jih bo – ob dejstvu, da pravega nasprotnika na volitvah v resnici nima, saj je opozicijo onemogočil pravočasno – zagotovo preživel v Kremlju.

Kaj pa potem? Iztekal se bo njegov drugi zaporedni mandat, tako da bo moral, če bo želel še vladati, znova spremeniti ustavo. A v katero smer? "Naša težava niso volitve leta 2018, ampak 2024," Guardian navaja Kremlju vdanega finančnika Konstantina Malofejeva, ki je znan po tem, da je že omenjal spremembo političnega sistema iz polpredsedniškega v monarhičnega. Decembra lani je na srečanju s tujimi novinarji med drugim namignil, da njegov krog popolnoma podpira Putina na tokratnih volitvah, "ki bodo, upajmo, zadnje, ki jih bomo imeli", saj so, kot meni, volitve v Rusiji "nesmiselne". Prerokba ali čista izmišljotina?

Putinov govor v Generalni skupščini leta 2015. Foto: EPA

Rusija in svet

Ruska zunanja politika odraža Putinovo samozavest in odločnost

Ksenja Tratnik

"Značilnost ruske mednarodne politike po prihodu Vladimirja Putina na položaj predsednika države je, da je samozavestna in da se tam, kjer so ogroženi državni interesi, temu odločno uprejo, tudi z uporabo oborožene sile in drugih prvin moči. To so med drugim jasno pokazali dogodki v Čečeniji, Gruziji, Ukrajini in Siriji," meni profesor na fakulteti za družbene vede Anton Bebler in dodaja, da je Putin premišljen, toda odločen politik, ki racionalno ocenjuje tveganja in deluje na dolge proge.

Čigav stisk bo močnejši? Vladimir Putin in Donald Trump julija 2017 na srečanju v Hamburgu. Le nekaj tednov pozneje je Putin ukazal izgon 755 ameriških diplomatov kot povračilni ukrep za uvedbo novih sankcij proti Rusiji. Foto: EPA

Čigav stisk bo močnejši? Vladimir Putin in Donald Trump julija 2017 na srečanju v Hamburgu. Le nekaj tednov pozneje je Putin ukazal izgon 755 ameriških diplomatov kot povračilni ukrep za uvedbo novih sankcij proti Rusiji. Foto: EPA

Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze je Rusija kot največja naslednica izgubila velik del svojega vpliva na mednarodnem političnem področju, pojasnjuje sogovornik. "Med dejavniki, ki so pripomogli k močni oslabitvi njenega položaja, so bili izguba 48 odstotkov prebivalstva, 41 odstotkov nacionalnega proizvoda, 39 odstotkov industrije in 44 odstotkov vojaške moči ter močna gospodarska kriza, ki je sledila razpadu nekdanje skupne države. Na drugi strani pa je Ruska federacija v celoti ohranila jedrsko raketno oborožitev Sovjetske zveze. Poleg rezerv zlata in položaja stalne članice Varnostnega sveta OZN-a je to edini element, ki je ostal v celoti v posesti Ruske federacije. Ohranila je vlogo jedrske supersile, ki je na tem področju približno enako močna, kot je nasprotna supersila ZDA. K temu je treba dodati položaj Rusije kot največje svetovne izvoznice energentov."

Po Beblerjevem mnenju je po letu 2000 Rusija povečala svoj vpliv na dogajanje zunaj svojih meja, predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, in nekoliko povečala svoje ozemlje s pripojitvijo Krima. "Na svetovni ravni pa je njen vpliv danes občutno šibkejši v primerjavi z nekdanjim vplivom Sovjetske zveze. Pač pa se je pod Putinom ta vpliv nedvomno okrepil v primerjavi z obdobjem njegovega predhodnika Borisa Jelcina. Več let je bila ta samozavestna Putinova politika podprta z zelo visokimi dohodki od izvoza energentov, kar je omogočilo krepitev položaja države in tudi modernizacijo ruskih oboroženih sil. Strateški cilj Vladimirja Putina na mednarodnem področju je vrniti ugled in uveljaviti Rusijo kot velesilo v evrazijskem prostoru. V tem uživa široko podporo ruske javnosti."

ZDA
Odnosi Rusija - ZDA so že desetletja tisti, ki so vedno v ospredju, ko govorimo o ključnem dogajanju na mednarodnopolitičnem prizorišču. V času demokratskega predsednika Baracka Obame so se še dodatno ohladili, predvsem zaradi ruske pripojitve Krima in vojaškega posega na vzhodu Ukrajine, s prihodom Donalda Trumpa pa je bilo pričakovati otoplitev. Kot opozarja sogovornik, so se odnosi med Kremljem in Washingtonom močno ohladili že v času predsedovanja Georgea Busha. Odnosi med državama so se sicer leta 2001 po terorističnih napadih v ZDA izboljšali, državi sta napovedali sodelovanje v boju proti terorizmu, Kremelj je izrazil podporo in sodelovanje pri iskanju napadalcev, državi pa sta sodelovali tudi v Afganistanu v boju proti talibanom. "Ruska federacija je odigrala ključno vlogo v izgonu talibanov iz Kabula. Američani sami tega ne bi mogli, ker v Afganistan niso želeli poslati kopenske vojske. Talibane je tako pregnalo severno zavezništvo z ruskimi tanki s posadkami iz Uzbekistana in Tadžikistana. Poleg tega so Rusi tudi dovolili prevoze ameriškega vojaškega materiala čez svoje ozemlje v Afganistan," pojasni izboljšane odnose med državama, ki pa niso trajali dolgo. Med dejavniki, ki so poslabšali odnose med ZDA in Rusijo, Bebler navaja tudi odpoved pogodbe o omejitvi protiraketne obrambe leta 2001 in odločitev Busheve administracije o postavitvi protiraketnega ščita v Vzhodni Evropi, ob tem da je Moskva ves čas nasprotovala širjenju Nata na vzhod.

Že leta 2003 je sledila zaostritev, predvsem zaradi vojne v Iraku, ki so ji Rusija, pa tudi Nemčija in Francija, ostro nasprotovale, še nadaljnje krhanje odnosov pa je prinesla ameriška podpora t. i. barvnim revolucijam v državah nekdanje Sovjetske zveze. Ameriška podpora gruzijskemu predsedniku Mihailu Sakašviliju in pozneje ukrajinskemu predsedniku Viktorju Juščenku, ki sta se politično obračala na Zahod, je bil po sogovornikovih besedah za Kremelj znak, da želijo Američani Rusijo izgnati iz teh držav oz. izničiti njen vpliv. "Putin je tedaj naredil napako, da leta 2001 ni izrecno nasprotoval odločitvi o povabilu v Nato treh baltskih republik, Estonije, Latvije in Litve. Tudi sam je napako priznal, vzroka za to pa sta bila izboljšanje odnosov in sodelovanje z ZDA po terorističnih napadih."

Pod Putinom je Rusija okrepila svoj vpliv na Bližnjem vzhodu: na fotografiji Putin na poti v Sirijo decembra 2017. Foto: EPA

Pod Putinom je Rusija okrepila svoj vpliv na Bližnjem vzhodu: na fotografiji Putin na poti v Sirijo decembra 2017. Foto: EPA

Eden najbolj odmevnih Putinovih govorov glede ZDA je bil februarja 2007 na münchenski varnostni konferenci, kjer je ostro kritiziral ZDA, ki jim je očital monopolistično prevlado v mednarodnih odnosih. Pozval je k pravičnemu in demokratičnemu svetovnemu redu, ki bi zagotovil varnost in napredek ne le za nekaj izbrancev, temveč vse države. Po tem je retorika med državama dobila še ostrejši ton, a sta obe državi ves čas zanikali možnost izbruha nove hladne vojne.

S presenetljivim prihodom Trumpa v Belo hišo – javnomnenjske raziskave so napovedovale zmago Kremlju zelo nenaklonjene demokratke Hillary Clinton – je kazalo, da bo zavel nov veter v odnosih med državama. Voditelja sta se prvič srečala julija 2017, ob robu vrha G20 v Hamburgu. Trump, ki je bil v predvolilni kampanji naklonjen Putinu in je kot enega svojih ciljev navajal otoplitev odnosov s Kremljem, je bil takrat že pod drobnogledom ameriških preiskovalcev in javnosti glede morebitnih povezav njegove kampanje s Kremljem pred predsedniškimi volitvami novembra 2016. Ameriške obveščevalne agencije trdijo, da je Rusija Trumpu pomagala do izvolitve s kampanjo vdorov v računalnike demokratske stranke in širjenja lažnih informacij po spletu, kar Trump in Moskva ves čas zanikata. "Ruska preiskava" se je še bolj zapletla, ko je prišlo v javnost, da sta se Trumpov zet Jared Kushner in sin Donald lani srečala z ruskim veleposlanikom, bankirjem in rusko odvetnico. Posebni ameriški tožilec Robert Mueller je sredi februarja zaradi domnevnega vpletanja v volitve vložil prve obtožnice, in sicer najprej proti 13 ruskim državljanom in trem ruskim podjetjem.

Kljub sicer spravljivejšemu tonu do Moskve pa je Trump avgusta lani podpisal nove sankcije proti Rusiji, za katere je predtem glasoval kongres in ki so bile usmerjene predvsem proti ruskemu energetskemu sektorju. Tedanji ameriški zunanji minister Rex Tillerson je takrat sicer dejal, da s Trumpom ne verjameta, da bodo nove sankcije pripomogle k otoplitvi odnosov z Rusijo. Moskva je odgovorila z izgonom 755 ameriških diplomatov.

Nato
V povezavi z zunanjepolitičnimi dejavnostmi ne moremo tudi mimo napetih odnosov z Natom. Rusija se je sicer leta 1994 pridružila programu Partnerstvo za mir in od tedaj sta Nato in Rusija podpisala več sporazumov o sodelovanju, leta 2002 je bil ustanovljen tudi Svet Rusija-Nato, v okviru katerega se je krepilo sodelovanje na različnih ravneh, od boja proti terorizmu do sodelovanja v Afganistanu. Ko je Putin leta 2000 prišel na oblast, je takratnemu predsedniku ZDA Billu Clintonu celo predlagal, da se Rusija priključi Natu, kar je Putin razkril v lanskem pogovoru z režiserjem Oliverjem Stonom.

Posebni tožilec Robert Mueller preiskuje domnevno vpletenost Rusije v ameriške predsedniške volitve. Foto: Reuters

Posebni tožilec Robert Mueller preiskuje domnevno vpletenost Rusije v ameriške predsedniške volitve. Foto: Reuters

18 let pozneje so odnosi na popolnoma drugačni ravni. Potem ko je na Natovem vrhu v Bukarešti leta 2008 Bush vztrajal, da naj Ukrajino in Gruzijo po hitrem postopku sprejmejo v Nato, so se odnosi še poslabšali. Putin je dal Američanom jasno vedeti, da širjenja ameriškega vpliva na Vzhod ne bodo tolerirali. Kremelj je takrat napovedal, da bo sprejel "vojaške in druge ukrepe" ob meji z Ukrajino in Gruzijo, če bi se ti pridružili Natu, in tako zaščitil svoje interese ob mejah. Putin je bil zelo neposreden: če bi se vojaške instalacije Nata pojavile na ozemlju Ukrajine, bi Rusija proti tej državi usmerila svoje rakete.

Avgusta 2008 je sledila petdnevna vojna med Rusijo in Gruzijo. Gruzijske sile so v noči na 8. avgust 2008 vdrle v prorusko pokrajino Južna Osetija, ki je bila od leta 1990 uradno pod gruzijskim nadzorom, a se je že dalj časa upirala nadzoru Tbilisija. Ruski vojaki, tanki in letala so v petdnevni bliskoviti vojni, ki je šokirala mednarodno skupnost, njihov napad hitro zatrli, Rusija pa je priznala neodvisnost Južne Osetije in Abhazije, zaradi česar je bil Zahod na nogah. A že čez nekaj mesecev je postalo jasno, da oboroženi spopad za Moskvo ni imel pretiranih negativnih posledic: Nato je kmalu obnovil delo Sveta Nato-Rusija, sledila je tudi otoplitev odnosov z Washingtonom.

Novo poglavje napetosti sta prinesli ukrajinska kriza leta 2014 in ruska aneksija Krima. Novembra 2013 so se začeli protesti proti takratnim proruskim ukrajinskim oblastem, potem ko so te zaustavile priprave na podpis pridružitvenega sporazuma z EU-jem. Decembra 2013 je ukrajinski predsednik Janukovič sklenil strateško partnerstvo z Rusijo, kar je še okrepilo protivladne proteste v Kijevu, ki so prerasli v nasilje. V naslednjih mesecih je v nasilju umrlo več sto ljudi, februarja je Janukovič pobegnil iz države, 1. marca pa je zgornji dom ruskega parlamenta prižgal zeleno luč za Putinovo zahtevo za vojaški poseg v Ukrajini. 16. marca so na Krimu izvedli referendum, na katerem je 97 odstotkov prebivalcev podprlo priključitev polotoka Rusiji. Zahodne države izida referenduma niso priznale, sledila je uvedba sankcij proti Moskvi, ki veljajo še danes. Kriza na Krimu je Zahod in Rusijo pahnila v najslabše odnose po koncu hladne vojne, med drugim so Rusijo izključili iz skupine najrazvitejših držav G8.

Pred kratkim je Putin ob srečanju z avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzem dejal, da mirovni sporazum iz Minska, ki so ga voditelji Ukrajine, Rusije, Nemčije in Francije dosegli februarja 2015, ostaja temeljni dogovor brez alternative, in dodal, da se ne sme vsa odgovornost preložiti na Rusijo. "Ne nosimo glavne odgovornosti za izpolnitev sporazuma iz Minska," je dejal Putin in kritiziral ukrajinsko vlado, češ da ni dovolj angažirana.

Trdno zavezništvo Damaska in Moskve. Foto: EPA

Trdno zavezništvo Damaska in Moskve. Foto: EPA

Poročilo iz novembra 2014 je pokazalo, da se je število vojaških incidentov med Rusijo in Natovimi članicami povečalo na raven iz obdobja hladne vojne. Rusija očita Natu, da širi ozemlje vplivanja na Vzhod. Po ruskem posredovanju v Ukrajini je 1. aprila 2014 Nato tudi prekinil vse sodelovanje z Rusijo, še dodatno pa je odnose ohladil zagon Natovega raketnega ščita v Romuniji pred dvema letoma, v katerem Rusija vidi grožnjo ruski varnosti.

"Konfliktno razmerje Ruske federacije in Nata je v veliki meri posledica politike ZDA, ki svoj položaj najvplivnejše članice v organizaciji izrabljajo tudi tako, da članice zavezništva vlečejo v svoj konflikt z Rusko federacijo. Na podlagi te solidarnosti znotraj zavezništva "vlečejo" druge članice, vključno s Slovenijo, v zadeve, ki niso v našem nacionalnem interesu," meni Bebler.

EU
Odnosi EU-ja z Rusijo se zdijo ambivalentni, tudi na tej ravni, da ima EU kot zveza drugačna stališča kot posamezne države članice. "Znotraj držav EU-ja obstajajo velike razlike. Najostreje za nadaljevanje in celo krepitev sankcij zoper Rusijo nastopa Velika Britanija, kar je odraz vpliva ameriške politike. Poljska in baltske države sankcije podpirajo iz lastnih interesov. Znotraj Nemčije pa so razlike. Nemška kanclerka do določene mere podpira sankcije, na drugi strani pa so socialdemokrati proti nadaljevanju sankcij. Sicer pa sta prav Nemčija in Francija, ki sta bili na čelu diplomatskih prizadevanj za končanje napetosti na Krimu, popolnoma padli na izpitu glede uresničevanja sporazuma Minsk 2," je kritičen Bebler, ki glavno krivdo za neuresničevanje zavez iz sporazuma pripisuje Kijevu. Nadaljevanje sankcij je po njegovem mnenju v nasprotju z interesi nekaterih držav članic EU-ja, skupna izguba izvoza držav EU-ja v Rusijo je od uvedbe sankcij najmanj 100 milijard evrov. "Sankcije v ničemer ne prispevajo k razrešitvi konflikta v jugovzhodni Ukrajini," še poudarja Bebler.

Rusija in Evropa sta, ko govorimo o oskrbi s plinom, močno odvisni druga od druge: Rusija je največji izvoznik plina v EU, s prodajo plina v evropske države pa Rusija, ki ima največje zaloge, polni svojo blagajno. Trgovina s plinom je tudi izvzeta iz gospodarskih sankcij EU-ja proti Rusiji.

Odnosi z Rusijo so se v času ameriškega predsednika Baracka Obame močno ohladili. Foto: EPA

Odnosi z Rusijo so se v času ameriškega predsednika Baracka Obame močno ohladili. Foto: EPA

Balkan
Velik vpliv ima Rusija tudi na Balkan, na katerem je njegova najtesnejša zaveznica Srbija. Pričakovano je Moskva ostro nasprotovala razglasitvi neodvisnosti Kosova, ki ga še zdaj ni priznala. Razglasitev samostojnosti je označil za "strašen precedens", ki se bo vrnil Zahodu kot bumerang. Kosovski primer je potem Moskva navajala kot opravičilo za aneksijo Krima in podporo Južni Osetiji in Abhaziji.

Kitajska
Če so se odnosi z Zahodom skrhali, pa je na drugi strani Kremelj v zadnjem desetletju močno izboljšal odnose s Kitajsko, sploh po uvedbi sankcij proti Rusiji. Kot pravi Bebler, to izboljšanje traja že nekaj časa, v veliki meri na pobudo Rusov. V okviru šanghajske organizacije državi krepita ekonomsko in varnostno sodelovanje. "Lani sta izvedli tudi skupne vojaške vaje ruske in kitajske mornarice, tako da to sodelovanje bistveno presega ekonomsko sodelovanje. Skupni imenovalec je zoperstavljanje ameriški hegemoniji," pojasnjuje sogovornik in dodaja, da je osnovni pogoj za dobro ekonomsko sodelovanje to, da Rusija potrebuje trg za svoje surovine, Kitajska pa zaradi gospodarskega razcveta potrebuje energente.

Bližnji vzhod
Posebno poglavje ruske zunanje politike je njeno udejstvovanje na Bližnjem vzhodu. V Siriji nastopa kot neomajen zaveznik Bašarja Al Asada, do česar je Zahod zelo kritičen. Sedemletna vojna v Siriji, v katero se je Rusija neposredno kot Al Asadova zaveznica vključila leta 2015, je Rusijo v mednarodni skupnosti označila kot del težave, čeprav so ruske sile zadale ključne poraze pripadnikom Islamske države v Siriji.

Moskva je tudi tradicionalna zaveznica Irana, za katerega je, potem ko je Zahod zaradi iranskega jedrskega programa proti Teheranu uvedel sankcije, tudi ključni trgovinski partner. Državi druži isto stališče do omejevanja ameriškega vpliva v osrednji Aziji.

Vrh G8 leta 2013 - zadnji, ki se ga je udeležil tudi Putin. Zaradi aneksije Krima je bila Rusija izločena iz G8. Foto: EPA

Vrh G8 leta 2013 - zadnji, ki se ga je udeležil tudi Putin. Zaradi aneksije Krima je bila Rusija izločena iz G8. Foto: EPA

Afrika
V času Sovjetske zveze je bil njen vpliv v Afriki močno povezan z ideologijo, kar se je z razpadom države končalo, v času Jelcina pa so bili odnosi z afriškimi državami minimalni. "Afrika je izginila na obrobje političnega zunanjepolitičnega radarja Kremlja," v članku Rusija je nazaj v Afriki o Jelcinovem obdobju pišeta Gerrit Olivier, nekdanji južnoafriški veleposlanik v Rusiji in Kazahstanu, in Dmitri Sučkov, izvršni sekretar koordinacijskega odbora za ekonomsko sodelovanje s subsaharsko Afriko.

Po več kot desetletju se je Rusija v zadnjih letih "vrnila" v Afriko, tokrat predvsem, da bi sledila gospodarskim interesom. V primerjavi s Kitajsko, ZDA in EU-jem so prizadevanja Rusov pri iskanju poslovnih priložnosti v afriških državah občutno manjša, vendar pa se v zadnjih letih močno krepijo. "Brez dvoma se je Moskva, navdihnjena z uspehi novih akterjev v Afriki, predvsem Kitajske in Indije, zavedela, da ne želi zaostati. Želela je vstopiti v nove gospodarske priložnosti in boljše pogoje na celini, skleniti nova partnerstva, predvsem pa dobiti dostop do bogatih naravnih virov Afrike," še pišeta avtorja.

Rusija v medijih
Decembra 2016 je rusko zunanje ministrstvo po treh letih orisalo novo zunanjepolitično strategijo, v kateri je jasno zapisan nov politični status Rusije na mednarodnem prizorišču. V primerjavi s prejšnjimi strategijami poudarja krepitev ruskega vpliva v svetovni politiki, med ključnimi cilji pa je navedena okrepitev predstavljanja ruskih stališč v svetovnih medijih, tudi prek vzpostavljanja novih ruskih kanalov v tujih jezikih.

Negativno prikazovanje Rusije v zahodnih medijih z blatenjem Putina je po mnenju Beblerja že stalnica, to je bil del organizirane kampanje v številnih zahodnih medijih. "Po drugi strani pa tudi ni velike objektivnosti v številnih ruskih medijih. Režim nadzoruje predvsem televizijo in radio, ki ju posluša in gleda večina prebivalstva, kajti večina ne bere časopisov. Ta dva kanala zato režim učinkovito nadzoruje, hkrati pa obstaja vrsta medijev, ki so do Kremlja kritični." Težava z njimi je predvsem, da niso dostopni večini prebivalstva. "Obstajajo kritični mediji, predvsem so to tiskani časopisi, tedniki, pa tudi kritične radijske postaje. Kdo to bere oz. posluša? Berejo predvsem intelektualci, izobraženci, seveda berejo prek spleta tudi zahodne medije in tudi medije v ruščini, ki prihajajo z Zahoda, recimo Svobodna Evropa, tako da je ta medijska slika zelo pisana. Je pa režim poskrbel, da je tiste medije, ki imajo največji vpliv, predvsem na starejše prebivalstvo, spravil pod svoj nadzor."

Putin z zdaj že pokojnim kubanskim voditeljem Fidelom Castrom. Državi sta tradicionalno zaveznici. Foto: EPA

Putin z zdaj že pokojnim kubanskim voditeljem Fidelom Castrom. Državi sta tradicionalno zaveznici. Foto: EPA

Prihodnost
Na začetku marca je Putin v tradicionalnem letnem nagovoru orisal svojo vizijo Rusije za prihodnjih šest let. Med drugim je napovedal okrepitev naložb, saj si želi, da bi do 2025 Rusija postala ena od petih največjih gospodarskih velesil na svetu. Sporočil je tudi, da je Rusija razvila novo orožje, med njimi nov tip jedrskega izstrelka, proti kateremu bo obstoječa protiraketna obramba neuporabna. Novo strateško orožje naj bi bilo ruski odgovor na "ameriško rušenje strateškega ravnotežja" in "ameriške kršitve" sporazuma o zmanjševanju jedrskega orožja. Ob tem je dodal, da upa na "streznitev morebitnih napadalcev".

Putin si je zgradil podobo močnega, samozavestnega in obvladanega politika, za katerega ni stvari, ki je ne bi bil vešč - pa naj gre za zunanjo politiko ali pa ježo in adrenalinske športe. Foto: Reuters

Intervju

"Bistvo Putinovega sistema je v enem centru, ki nima nikakršne konkurence"

Kaja Sajovic

Andrej Stopar, ki je bil dopisnik za RTV iz Moskve osem let, ne skriva, da Vladimir Putin ni "njegov tip politika", priznava pa ruskemu predsedniku državniške vrline, kot so samoobvladanost, suverenost in karizma.

Andrej Stopar je bil osem let dopisnik iz Moskve. Foto: RTV Slovenija

Andrej Stopar je bil osem let dopisnik iz Moskve. Foto: RTV Slovenija

Kakršno koli morebitno presenečenje na prihajajočih predsedniških volitvah izključuje. Kot pravi, "na izčiščenem političnem polju, na katerem so ostale samo podobno misleče in delujoče osebnosti in stranke, so radikalne spremembe težko predstavljive". Putinu tako napoveduje gladko zmago.

Stopar, ki po vrnitvi iz Moskve zaseda položaj urednika Prvega programa Radia Slovenija, je prejšnji mesec za Mladino napisal posebno številko, posvečeno Vladimirju Putinu, v kateri korenito obdela vse od predsednikovega otroštva, let v KGB-ju do njegove politike v Kremlju.

Februarja je izšla posebna številka Mladine, v celoti posvečena Vladimirju Putinu. Njen avtor je Andrej Stopar. Foto: Mladina

Februarja je izšla posebna številka Mladine, v celoti posvečena Vladimirju Putinu. Njen avtor je Andrej Stopar. Foto: Mladina

Z našim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o ameriških obtožbah na račun Rusije oz. njenega domnevnega vmešavanja v volitve, o tem, kako se Donald Trump primerja s Putinom, o ruski priključitvi Krima in o dveh obrazih Alekseja Navalnega.

Putin je skrajno kompleksen voditelj, včasih paradoksalen, težko ga je prebrati, ideološko se zdi izmuzljiv, ljudje nanj lahko projicirajo tako rekoč vse. Gre to enigmatičnost pripisati njegovemu KGB-jevskemu zaledju? Kako ga vi vidite?
Če spremljate Putina in razvoj njegove politike, pravzaprav ni tako enigmatičen. Je dokaj predvidljiv in se drži začrtanih smernic. Res pa je, da imamo lahko težave z definicijo njegove ideološke usmeritve, še posebej če se naslanjamo na standardne predstave političnih ideologij. Putin je človek, ki izvira iz sovjetskega sistema. Še več, iz njegovega "najtršega" dela, saj je bil podpolkovnik KGB-ja. Ves čas se sklicuje na državniško tradicijo Rusije in na kontinuiteto s Sovjetsko zvezo, obenem pa ni privrženec komunistične ideologije. Zunanjemu opazovalcu je to morda težko razumeti. Putin je konservativen politik, po standardni delitvi bolj desen, gotovo ne lev. Združuje vlogo religije in Pravoslavne cerkve v ruski družbi z etatizmom, podedovanim iz sovjetskih časov. Poudarja državo, njeno veličino in moč.

Rusi volijo. Foto: Reuters

Rusi volijo. Foto: Reuters

V primerjavi z ZDA so ruske ekspanzije in posegi v suverene države, če izvzamemo izlet na Krim, v resnici minimalni. Tudi jedrsko orožje ni v vprašanju ali neposredne grožnje z vojno, zakaj torej Putin in Rusija Zahodu predstavljata tako veliko grožnjo?
Ob zadnjih informacijah o novih oblikah orožja, ki ga premore Rusija kot jedrska sila, jo bo Zahod težko razumel drugače. Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija v regiji skušala obdržati vpliv, ni pa vojaško posegala zunaj meja. V tem pogledu je bila prelomna kratka avgustovska vojna v Gruziji oz. Južni Osetiji leta 2008. Krim ni bil samo "izlet", ampak zelo spretno izvedena akcija, s katero so povsem prekršili pravila mednarodnega prava, na katerega se Rusija sicer zelo rada glasno sklicuje. Je pa upravičila pričakovanja zelo velikega dela svojih državljanov, ki nikoli niso mogli razumeti, da Krim ni več del Rusije. To vprašanje je bilo po razpadu Sovjetske zveze stalnica. Putin ga je dobro razumel, obenem pa je leta 2014 želel Zahodu pokazati, do kod lahko gre s svojo politiko in vplivom.

Kar zadeva odnose z Zahodom, pa se zdi, da je po razpadu Sovjetske zveze nastal nesporazum. Rusija je takrat preživljala izjemno težko obdobje. Gospodarstvo je bilo v razsulu in so ga skušali reformirati s t. i. šokterapijo. Politični sistem se je vzpostavljal na novo. Kratko obdobje v prvi polovici 90. let je bilo eno redkih v zgodovini, ko je bila ruska zunanja politika izrazito prozahodno naravnana. V zgodnjem Jelcinovem obdobju so bili številni prepričani, da Rusija lahko postane in mora postati demokracija zahodnega tipa. Zgovorna je epizoda, o kateri je v svojih spominih pisal nekdanji ruski premier in zunanji minister Jevgenij Primakov, namreč kako je tedanji ruski zunanji minister Andrej Kozirjev nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona spraševal za nasvet, kaj naj Rusija stori za lasten razvoj. Še nikoli v zgodovini se ni zgodilo, ne prej ne pozneje, da bi ruski zunanji minister na tak način iskal nasvete tujega državnika. Na Zahodu se je izoblikoval pogled na poraženko, ki prehaja v območje zahodnega vpliva. Že leta 1996 se je pokazalo, da to ne drži. Čeprav je bil Boris Jelcin še zmeraj na oblasti, se je ton ruske zunanje politike, takrat že s Primakovom na čelu ruske diplomacije, spremenil. Rusija želi biti velesila, suverena, mogočna, velika država, ki se jo mora v mednarodnem prostoru spoštovati in slišati. In v tem pogledu je pričakovano, da je Zahod v ruskih očeh vedno sovražen in Rusija vedno nasprotnica Zahoda.

Realno se Putinu ne more približati noben kandidat. Foto: Reuters

Realno se Putinu ne more približati noben kandidat. Foto: Reuters

Se vam zdijo upravičeni vsi očitki na račun Putinove Rusije, ki so silovito vzniknili že pred OI v Sočiju in se nadaljujejo tudi po njih – homofobija, zatiranje opozicije in človekovih pravic, avtokratski prijemi … navsezadnje vse to lahko najdemo tudi v naši okolici?
Ne glede na to, da te pojave najdemo tudi drugje, so očitki upravičeni. Ruska družba je v svojem bistvu konservativna s tradicionalno avtoritarno strukturirano oblastjo in šibko tradicijo demokratičnih institucij. Demokratični primanjkljaj je v svojem nedavnem govoru ugotavljal tudi sam Putin. Kljub željam liberalnejših krogov po spremembah politične kulture je videti, da se Rusija vedno znova vrača k svojemu izročilu. S svojim konservativnim notranjim impulzom je to država s homofobnimi tendencami v javnosti, kar pa ne pomeni, da tam ni LGBT-združenj in življenja teh skupnosti. Rusija ima težave s človekovimi pravicami in z neodvisnostjo sodišč. Politična opozicija je tako rekoč uničena, močnih opozicijskih strank ni. Putin sicer formalno ni član nobene stranke, a dumske stranke, čeprav vse, razen Enotne Rusije, trdijo, da so v opoziciji, delujejo v sozvočju s Kremljem. Zunajparlamentarna opozicija je diskreditirana in razpršena. Stare, t. i. liberalne stranke so popolnoma brez podpore. Predsedniški kandidat Grigorij Javlinski, politični veteran z idejami gospodarskih in socialnih reform, bo komaj dobil odstotek ali dva. Tu je še Aleksej Navalni, karizmatični politik, ki je edini v tem trenutku sposoben na ulice pripeljati množice ljudi, a ga zaradi pogojne obsodbe niso pripustili k volitvam. Njegov program temelji na boju proti korupciji, nekega jasnega idejnega, ideološkega naboja pa tudi on nima. Srčika njegovega sporočila je nasprotovanje Kremlju za vsako ceno. Uspeva mu mobilizacija množic za proteste, vprašanje pa je, ali obstajajo še večje množice volivcev, ki bi odločilno glasovale zanj na voliščih.

Dobro, tu bi, razen v primeru Navalnega, lahko govorili o apatičnosti, neaktivnosti volivcev, ne pa nujno o zatiranju opozicije …
Bi bilo bolje reči onemogočanje ali oteževanje delovanja in obstoja? Številna združenja, stranke in druge organizacije se težko financirajo. V Rusiji, denimo, ni zanimanja za nevladne organizacije, ki jemljejo pod drobnogled volitve. Nobena izmed teh skupin se ne more povezovati s tujino, ker se morajo pri tem v skladu z zakonom deklarirati kot tuji agenti. V okolju, ki se že tako tradicionalno čuti ogroženega zaradi vplivov od zunaj in povsod vidi zunanje sovražnike, je zelo težko delovati. Ljudje jim ne zaupajo več in včasih upravičeno. Mnogokrat pa tudi ne. Ljudi, ki se ne strinjajo z državno politiko, takoj razglasijo za nedomoljubne in začnejo iskati njihove povezave s tujino. Ker gre večinoma za intelektualne kroge, se povezave s tujine vedno najdejo – ljudje potujejo, predavajo, raziskujejo v tujini, so člani mednarodnih organizacij in društev … Vse postane stvar interpretacije. Tudi javni diskurz ni naklonjen opozicijskemu razmišljanju. Obstaja nekakšen monopol na poveličevanje države, armade, močne zunanje politike, izrecno se poudarjajo domoljubna in religiozna čustva. Drugi pogledi se ne prebijejo v ospredje ali pa so hitro tarča očitkov pomanjkanja domoljubja. Zanimivo je, da v tem ozračju niti skrajna nacionalistična opozicija ne cveti, pa bi težko našli bolj "domoljubne" skupine. Ampak tudi te lahko kvarno vplivajo na razmere, kajti v večnacionalni državi, kot je Rusija, se tako sooči množica nacionalizmov, ki nikoli ne bodo našli skupnega jezika. Tudi to ni v interesu Kremlja. Poleg naštetega obstajajo zelo stroga in selektivna pravila javnega zbiranja. Oblasti odrejajo, kje in kdaj se lahko kdo zbira. V Moskvi na primer dovoljujejo opoziciji, da zbere svoje privržence izključno na obrobju mesta ali pa v parku Sokolniki, neke vrste moskovskem Hyde Parku, kjer ni prostora za množične proteste. Težko je reči, da opoziciji dajejo neko možnost. Politični prostor je tako res zelo izčiščen.

Bili ste dopisnik iz Rusije. Je tam občutiti neko represijo, s katero povezujemo avtokratske režime, ali je ruski narod preprosto iskreno vdan Putinu? Da je to pač njihova mentaliteta, da so zvesti tistemu, ki je trenutno na oblasti?
Sistem, ki neguje policijsko državo in moč uniformiranih struktur, seveda ima poudarjene elemente represivnosti. Pa ne le restriktivna zakonodaja in močni organi pregona, Rusija se je v zadnjih dveh, treh desetletjih soočila z velikimi izzivi, ki so privedli do politične apatičnosti večine prebivalstva. Ljudje se umikajo v zasebnost in niso pripravljeni delovati javno. Priznati pa je treba, da je ob pogledu na življenjski standard danes v Rusiji bolje kot v 90. letih. Veliko ljudi si želi le, da ne bi bilo slabše. Takšni ljudje pa bodo običajno volili obstoječe oblasti. Rezultati javnomnenjskih raziskav so precej poenoteni, čeprav jih izvajajo različne institucije. Možnost manipulacij seveda obstaja, dvomim pa, da bi šlo pri tem za popolno razhajanje s stvarnostjo.

Edina ženska med predsedniškimi kandidatkami je TV-zvezdnica Ksenja Sobčak, sicer hčerka nekdanjega Putinovega mentorja, župana Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka. Foto: Reuters

Edina ženska med predsedniškimi kandidatkami je TV-zvezdnica Ksenja Sobčak, sicer hčerka nekdanjega Putinovega mentorja, župana Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka. Foto: Reuters

Omenili ste Navalnega. Zdi se, da se v zahodnih medijih veliko piše o njem kot o nekakšnem nesojenem ruskem voditelju, kot demokratična opozicija Putinu. Se vam ne zdi to preveč poenostavljen pogled na kompleksno osebnost, ki je v številnih pogledih radikalnejša in manj strpna od Putina? Tu imam v mislih njegove nastope na shodih neonacistov, označevanje prebivalcev Kavkaza za ščurke ipd.
Navalni je nedvomno večdimenzionalna osebnost. Je opozicijski politik, ki je v tem trenutku še najbolj sposoben mobilizacije večjih skupin ljudi. Predstavlja se kot borec proti korupciji in znanilec sprememb. Postaven, odločen, razmeroma mlad - skorajda stereotipna podoba ruskega moškega. Zato ga številni vidijo kot potencialnega ruskega predsednika. Morda celo bolj v tujini kot v sami Rusiji. Ne le, da večina zahodnih medijev Rusijo obravnava kritično, k pogostosti pojavljanja nasprotnikov Kremlja v zahodnih medijih vodi tudi dostopnost teh ljudi za komunikacijo z novinarji. Predstavniki in zagovorniki ruskih oblasti so bistveno manj dostopni in zgovorni. Slabo, pogosto nespretno komunicirajo, dajejo zavajajoče izjave ali predolgo molčijo. Vse to sproža nenaklonjenost, napačna sklepanja, nesporazume. Kot dopisnik sem se s tem zelo pogosto srečeval. Nekateri predstavniki za javnost posameznih državnih institucij so te napake priznavali, ampak njihovi predstojniki so sledili svoji logiki. Druga, čeprav bistveno šibkejša stran pa daje celo paleto mnenj, ki sicer tudi niso zmeraj verodostojna. Glede na veliko pripravljenost kritikov Kremlja na pogovore s tujimi novinarji pogosto slišimo očitek, da dejansko živijo le v tujih medijih. Drži, ampak tudi zato, ker jih ruski mediji, spet neprimerno, ignorirajo.

Putinova biografija pove, da nikdar ni lezel v ospredje, nikdar ni kazal megalomanskih ambicij, nikdar ne poviša glasu, oblast ga značajsko ni spremenila … Kako je lahko tak človek najmogočnejši in za številne strah vzbujajoč svetovni voditelj?
Ker ga je zanimala oblast, le razumel jo je nekoliko drugače. Zgodba iz šole, ko je učiteljica le z natančnim opazovanjem ugotovila, kdo je voditelj razreda, je zelo zgovorna. Ves razred se je prepiral, pretepal, on pa je stal ob strani in opazoval položaj. Zelo učinkovit način upravljanja ljudi. To so močne osebnosti z organizacijskimi in voditeljskimi sposobnostmi, ki dolgo upravljajo zadeve iz ozadja in se pri tem zelo veliko naučijo. So običajno zelo dobri opazovalci, in ko so enkrat na površju, ne delajo napak. Putin je napredoval postopoma, čeprav razmeroma hitro. Ne nujno zato, ker je bil v KGB-ju, morda celo kljub temu. Nedvomno pa z zvezami in znanji, ki jih je pridobil v KGB-ju. Kot se je izkazalo pozneje, se Putin zanaša predvsem na ljudi iz obveščevalskih krogov. Ve, na kakšen način razmišljajo in kako so jih usposabljali. Zanj so predvidljivi in nanje se lahko zanese. Na tak način je oblikoval krog svojih tesnih sodelavcev in t. i. vertikalo oblasti, sistem, ki ga danes nekateri označujejo za "putinizem".

Stopar kritično gleda na rusko politično prizorišče. Foto: RTV Slovenija

Stopar kritično gleda na rusko politično prizorišče. Foto: RTV Slovenija

Na Zahodu je v zadnjih letih vzniknilo kar nekaj "malih Putinov", od Orbana do Trumpa. A obema manjka prave Putinove avtoritete. Kaj je tisto, kar daje Putinu prednost pred posnemovalci?
Običajno je original vedno boljši od vseh kopij. Javnosti so všeč Putinov vsaj na videz asketski način življenja, njegova športna narava in telesna pripravljenost, zadržanost, hladnokrvnost. Ljudje pri državnikih cenimo sposobnost samoobvladovanja in dostojanstveno držo, ne glede na to, kaj se dogaja. To je Putinova značilnost, kar koli si že mislimo o njem.

No, to pač ni Trumpova značilnost.
Ni, čeprav – če se vrnem k prejšnjemu vprašanju – Trumpa ne bi označil za "malega Putina". Gre za drugačen tip voditelja, "mačoiziranega", pogosto vulgarnega politika oz. prej poslovneža. Težko ju primerjamo. Putin o sebi zelo malo govori, odgovarja neposredno, ostro, celo nekoliko ofenzivno, čeprav vedno dovolj zadržano. To mu daje neko avreolo skrivnostnosti in vse to ima neki učinek.

Sobčakova Ruse nagovarja, naj zrejo v prihodnost, v volitve leta 2024. Foto: Reuters

Sobčakova Ruse nagovarja, naj zrejo v prihodnost, v volitve leta 2024. Foto: Reuters

Putinu priznavate izjemno sposobnost komuniciranja, prepričljivost argumentacije, suvereno obvladovanje informacij, trdnost, samozavest, karizmo … Ali voditelj s takimi vrlinami res potrebuje za utrjevanje položaja vojno tako proti opoziciji kot proti medijem oz. novinarjem, kar mu kritiki očitajo/očitate?
Očitno potrebuje. Argumentacija mora imeti neko vsebino. S tematizacijo nasprotnika je lažje dokazovati svoj prav. Seveda pa ni nujno, da je točno in resnično vse, kar Putin tako prepričljivo pove. Številni poznavalci so pri preverjanju izrečenega pogosto ugotovili, da ni vse tako, kot govori predsednik. Ampak gledalec tega običajno ne ve.

Iz vaše biografije – pa tudi iz številnih drugih pisanj – je razbrati, kot da bi se podjetja rušila čez noč, novinarji izginjajo, Putinu nenaklonjeni oligarhi so hitro strpani v zapor …
No, ni bilo ravno čez noč, se pa je v primeru Mihaila Hodorkovskega, Vladimirja Gusinskega, pa tudi Borisa Berezovskega ta film res hitro odvil.

Odnosi med Rusijo in ZDA so se pod Obamo znašli povsem na ledišču. Foto: Reuters

Odnosi med Rusijo in ZDA so se pod Obamo znašli povsem na ledišču. Foto: Reuters

Ko tako berem, se zdi, kot da bi šlo za Putinove kaprice. Je res tako malenkosten?
To niso malenkosti. Gre za izjemno veliko denarja, za moč, oblast. Treba je razumeti, da je bila Rusija v 90. letih država z oligarhičnim sistemom. Oligarhi so imeli izjemen vpliv na politiko. Navsezadnje oligarh Berezovski, ki je za Putina leta 1999 iz nič ustvaril politično stranko Enotnost, predhodnico Enotne Rusije, je bil nekaj časa poslanec in celo namestnik sekretarja sveta za državno varnost. Bistvo Putinovega sistema pa je v enem in edinem centru vpliva in odločanja, ki nima nikakršne konkurence. Oligarhi so ustanavljali oz. podpirali določene stranke, vplivali na poslance in državne uradnike. Seveda je bil eden prvih Putinovih ukrepov pri oblikovanju vertikale oblasti obračun z oligarhi. Ne z vsemi naenkrat, ampak z najbolj motečimi. S Hodorkovskim kot najbogatejšim, pa tudi najdrznejšim in najglasnejšim, poleg Berezovskega, s katerim se je Putin tudi zelo hitro razšel. Berezovski in Gustinski sta bila med drugim tudi medijska mogotca. In kdor obvladuje medije, obvladuje družbo. Da, te poteze so bile na videz zelo hitre, a dobro premišljene, taktično izpeljane in – z vidika Kremlja – uspešne. Vsi najbolj problematični oligarhi so ali pokojni ali pa v izgnanstvu.

Vi pišete o tem, kako je Trumpova administracija naglo razočarala Kremelj, v ZDA pa odnos Trump - Putin prikazujejo kot ljubezensko afero. Kaj je res?
V tem trenutku nočem ugibati, v kolikšni meri, če sploh, in če da, na kakšni ravni so se Rusi vmešavali v ameriški volilni proces. Zmeraj več indicev kaže na to. Ampak pomislite, prvič se je zgodilo, da je nekdo sploh tematiziral vmešavanje v ameriške volitve od zunaj. In to ne vmešavanje kogar koli, ampak prav Rusije, tradicionalne nasprotnice ZDA številka ena. Seveda je bilo jasno, da Hillary Clinton ni kandidatka, ki bi ustrezala Moskvi. Clintonova je sinonim za zunanjo politiko Baracka Obame, ki je pripeljala odnose med državama do ledišča in še v slepo ulico hkrati. V Moskvi so nestrpno čakali na konec mandata Obame, ker se sploh ni več dalo pogovarjati z Washingtonom. Zmaga Clintonove bi za Rusijo pomenila kontinuiteto te politike. Obenem pa je z možnostjo Trumpove zmage prihajala na površje neka zelo podjetniška logika hitrejšega, morda celo nezapletenega dogovarjanja. Kar se je – jasno – izkazalo za zelo naiven način razmišljanja. Ne glede na to, kdo jo vodi, je Amerika še zmeraj Amerika, država s specifičnim pogledom na svet, svojo vlogo v njem in svojstvenim razumevanjem zaščite svojih interesov. Vse to seveda nima veliko skupnega z večpolarno vizijo svetovne ureditve, značilno za Moskvo in nekaj drugih velikih prestolnic.

Nobena skrivnost ni bila, da Hillary Clinton Rusiji ni naklonjena. Foto: Reuters

Nobena skrivnost ni bila, da Hillary Clinton Rusiji ni naklonjena. Foto: Reuters

Če se vrnem na prejšnje vprašanje – v ZDA so zdaj tako rekoč vsi, od demokratov do republikancev, prepričani, da se je Rusija vmešavala v ameriške volitve. Mislite, da gre tu za nekakšno obupano ameriško iskanje krivca za zmago nekoga tako "nepredsedniškega", kot je Trump, ali za kredibilne očitke, da so Rusi hoteli v Belo hišo resnično spraviti "kogar koli razen Hillary", ki bi bila verjetno res najbolj protiruska predsednica ZDA?
Na to res težko odgovorim. Po eni strani je Donald Trump očitno uspešno nagovoril množice prezrtih Američanov, na potrebe in zahteve katerih je politična elita pozabila. Po drugi strani pa je potencial hekerskih vdorov z ruske strani velik. Rusi so v tem pogledu zelo močni. Tovrstno vpletanje bi bilo nekakšna nova etapa ruske politike v mednarodnem prostoru. Zato me resnično zanima, kaj bo pokazala preiskava o ruskem vmešavanju. Če bomo izvedeli resnico ... V tem primeru bi si lahko ustvarili še boljšo predstavo, česa je Rusija danes dejansko sposobna.

Mislim, da se preiskava zdaj bolj loteva stikov, ki naj bi jih imela Trumpova administracija z Rusi …
Seveda, ampak vprašanje je, v kolikšni meri so bili ti stiki odločujoči. Veliko špekuliramo.

Multipraktik Putin. Foto: Reuters

Multipraktik Putin. Foto: Reuters

Ena glavnih zamer, ki jih ima Rusija do Zahoda, se zdi, je širjenje Nata vse bolj na njen prag. Vi pišete, da v Kremlju ne znajo ali nočejo razmišljati o suverenih sosedah, ki imajo pravico oblikovati samostojno politiko. Pa gre pri politiki Poljske, baltskih držav ipd. res za neko samostojno politiko ali zgolj bežanje od enega imperija v objem drugega?
Izhajam iz prepričanja, da so te države – in pri tem sem bolj kot o Poljski razmišljal o baltskih republikah, Ukrajini in Gruziji – razglasile neodvisnost in dosegle mednarodno priznanje. Pravico imajo do suverenih odločitev, vmešavanje od zunaj, pa naj gre za poteze Zahoda ali Rusije, je še zmeraj bolj ali manj prepričljivo in obvezujoče vmešavanje. Če so se politične sile, ki so z volitvami pridobile mandat vodenja teh držav, prepričane, da je usmeritev proti Zahodu pravilna, imajo pravico do te politike. Lahko seveda razglabljamo, do kolikšne mere so te oblasti marionete velikih. Ampak ali naj mi namesto državljanov teh držav sodimo, objem katerega imperija je zanje primernejši?

Tudi večina prebivalcev Krima je hotela nazaj k Rusiji …
To je sicer res. V Rusiji ter številni v sovjetskem času na polotok priseljeni ljudje in njihovi potomci se niso nikoli strinjali s potezo Nikite Hruščova, ki je leta 1954 predal Krim Ukrajini. Obenem pa je ruska aneksija Krima travmatična za najbolj avtohtone prebivalce polotoka, Tatare. Danes je to manjšina prebivalstva, potomci v Stalinovem obdobju prisiljeno, množično izseljenih Tatarov, ki so se polagoma začela vračati v domovino od konca 80. let naprej. V vseh teh desetletjih je bilo narejenega veliko za netenje in pomirjanje napetosti in čustev. Na koncu so jih zanetili. Verjetno si predstavljamo, da živimo v svetu, v katerem veljajo neka pravila. To, da ljudje v neoznačenih uniformah okupirajo neko ozemlje in takoj nato priredijo referendum, da bi legitimirali svoje početje, ne spada med določila mednarodnega prava. Rusija in Ukrajina pa sta obsojeni na soseščino. Težka zgodba.

V Trumpu je Putin videl osebo, s katero bi se dalo poslovati in pogovarjati. Foto: Reuters

V Trumpu je Putin videl osebo, s katero bi se dalo poslovati in pogovarjati. Foto: Reuters

Zdi se mi, da malce minimalizirate element Natovih sil na ruskem pragu. Kaj pa, če bi zamenjali vloge – recimo, da bi Severna Koreja začela kopičiti sile in postavljati svoja oporišča tik pred ameriško obalo, se ne bi tudi ZDA odzvale zelo defenzivno?
Motite se, dobro razumem strateška vprašanja. Seveda bi bilo za rusko strateško varnost nevzdržno, če bi sevastopolska baza postala morsko oporišče Nata. In vprašanje o Severni Koreji je res … retorično. Zmeraj se mi je zdelo zanimivo, s kakšno neznosno lahkotnostjo in samoumevnostjo opazovalci dajemo prav eni ali drugi velesili, ki si na račun šibkejših držav ustvarja svoja "vplivna območja". Kaj pa, ko so se velike sile "igrale" z nami? Geostrateške analize dajejo popolnoma drugačno zgodbo kot notranjepolitične napetosti posameznih držav, ki so žrtve političnih zemljevidov. Zato skušam povedati nekaj drugega: zaveznike bi si morali zagotavljati drugače. Rusija ni nudila prepričljivega razvojnega modela za velik del Ukrajincev. Zahod države, predvsem pa bolj izobraženi sloji so poroka kakovostnih sprememb ukrajinske družbe videli na Zahodu. Ni toliko pomembno, ali je bilo to upravičeno ali ne. O tem vsak posameznik razglablja po svoje, zlasti če je razočarani državljan katere izmed članic EU-ja, ki se je že utrdil v svojem evroskeptičnem razmisleku. V pregretem trenutku druge revolucije, ko so predstavniki ukrajinskega Vzhoda v podobi predsednika Viktorja Janukoviča vnovič izgubili oblast, so razmere dosegle vrelišče. Rusiji se je zdelo nezaslišano, da bi se Ukrajina, njeno tradicionalno "dvorišče", lahko odločila za nasprotno stran. Moskva Kijevu tega ne bo nikoli odpustila. Ukrajinci pa so pozabili, da bo Rusija zmeraj njihova soseda, celo sorodnica. In da je bolje iskati skupni jezik. Ampak Kijev je prestolnica suverene države. Ukrajina je subjekt mednarodnega prava. Popolnoma mogoče je, da je njena politika napačna, zavedena, celo zlorabljena. Ampak to je njena politika. To, kar se je zgodilo na vzhodu Evrope, je poraz civiliziranih mednarodnih odnosov.

Veliko pišete o tem, kako Putin v resnici nima nekega pravega naslednika, njegova predsedniška izzivalka, Ksenja Sobčak, kar koli si že mislimo o njej, pa je pred kratkim dejala, da je treba v resnici zreti v leto 2024, ko se bodo Rusi morali zares odločiti, v katero smer zapeljati državo. Vem, da je še precej zgodaj, ampak kakšne so vaše napovedi, kaj čaka Rusijo po Putinu?
Na izčiščenem političnem polju, na katerem so ostale podobno misleče in delujoče osebnosti in stranke, so radikalne spremembe težko predstavljive. V takih okoliščinah se težko bojujejo izraziti, neodvisni in verodostojni protikandidati. V Putinovem krogu je v zadnjih letih bilo nekaj sprememb. Ostali so le prepričani, predvsem pa zelo poslušni izpolnjevalci. Ljudje z lastnimi vizijami, ki so sodelovali bolj ali manj zaradi lastnih karier, so se umaknili. Ampak tudi leta 2007 se je naslednik Vladimirja Putina pojavil nenadoma. Dmitrij Medvedjev prej ni bil tako znan, širši javnosti sploh ne. Tudi Putina do leta 1999 ruska javnost ni poznala, dokler ni direktor FSB-ja nenadoma postal premier in predčasni predsedniški kandidat. Res je treba zreti v leto 2024. V predvidljivosti, s katero deluje Kremelj, bomo lahko presenečeni, če se scenarij ne bo ponovil. Seveda so nepričakovani zasuki zmeraj mogoči. Po vseh teh letih se je težko umakniti, predvsem pa v državi, kakršna je Rusija, oditi varno. Boris Jelcin si je želel zagotoviti varen umik zase in za svojo družino. Putin mu je to omogočil in držal besedo. Zdaj bo Putin moral najti nekoga, ki bo to zagotovil tudi njemu. Obenem pa je prav mogoče, da se je Rusija vendarle utrudila, ne glede na večinsko podporo Putinu, in bo leta 2024 dejansko želela spremembo. Kakšno, pa si je v tem trenutku težko predstavljati.

Putin rad razkazuje svojo fizično pripravljenost. Foto: Reuters

Putin rad razkazuje svojo fizično pripravljenost. Foto: Reuters

array(11) { ["id"]=> string(6) "448604" ["author"]=> string(92) "Ksenja Tratnik, Anja Pavlič Jerič, Tanja Kozorog Blatnik, Kaja Sajovic, Vlasta Jeseničnik" ["published"]=> string(29) "Moskva, 14. mar 2018 ob 06:37" ["title"]=> string(15) "Putinova Rusija" ["intro"]=> string(1466) "

V nedeljo bodo ruski volivci volili predsednika. Jasno je, da bo med osmimi kandidati znova slavil Vladimir Putin, ki je kot predsednik in premier na čelu Rusije zadnjih 18 let.

Ko je leta 1999 Putin vstopil na ruski politični parket, je bil javnosti neznan. A s svojo odločnostjo in nepopustljivostjo je hitro pokazal, da bo Rusija pod njegovim vodenjem ubrala drugačno pot kot pod njegovim prehodnikom Borisom Jelcinom.

Kot pravi dopisnica RTV Slovenija iz Moskve Vlasta Jeseničnik, se je življenje Rusov izboljšalo: življenjska doba se je podaljšala, zmanjšala se je smrtnost, plače in pokojnine so višje kot leta 2000. Še vedno pa pod pragom revščine živi več kot 20 milijonov ljudi, socialne razlike se povečujejo, velike so razlike med regijami.

Na mednarodnopolitičnem prizorišču je Rusija v tem obdobju okrepila svoj vpliv, predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Skrb vzbujajoče pa je, da so odnosi med Moskvo in Zahodom v tem obdobju padli na najnižjo raven po koncu hladne vojne.

Kdo so Putinovi protikandidati na volitvah? Kako se je Rusija razvijala pod Putinovo oblastjo? Kako se je v tem času spremenila ruska zunanja politika? Kako dogajanje v eni izmed najbolj raznolikih in kompleksnih držav na svetu vidi nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Rusiji Andrej Stopar?

Več o tem v nadaljevanju. Vabljeni k branju!

" ["section_id"]=> string(3) "524" ["location"]=> string(6) "Moskva" ["intro_photo_url"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285.jpg" ["intro_photo_subtitle"]=> string(0) "" ["intro_photo_source"]=> string(62) "Putin je na oblasti, kot premier ali predsednik, od leta 1999." ["debug"]=> array(41) { ["id"]=> string(6) "448604" ["section_id"]=> string(3) "524" ["portal_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(15) "Putinova Rusija" ["content"]=> string(1466) "

V nedeljo bodo ruski volivci volili predsednika. Jasno je, da bo med osmimi kandidati znova slavil Vladimir Putin, ki je kot predsednik in premier na čelu Rusije zadnjih 18 let.

Ko je leta 1999 Putin vstopil na ruski politični parket, je bil javnosti neznan. A s svojo odločnostjo in nepopustljivostjo je hitro pokazal, da bo Rusija pod njegovim vodenjem ubrala drugačno pot kot pod njegovim prehodnikom Borisom Jelcinom.

Kot pravi dopisnica RTV Slovenija iz Moskve Vlasta Jeseničnik, se je življenje Rusov izboljšalo: življenjska doba se je podaljšala, zmanjšala se je smrtnost, plače in pokojnine so višje kot leta 2000. Še vedno pa pod pragom revščine živi več kot 20 milijonov ljudi, socialne razlike se povečujejo, velike so razlike med regijami.

Na mednarodnopolitičnem prizorišču je Rusija v tem obdobju okrepila svoj vpliv, predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Skrb vzbujajoče pa je, da so odnosi med Moskvo in Zahodom v tem obdobju padli na najnižjo raven po koncu hladne vojne.

Kdo so Putinovi protikandidati na volitvah? Kako se je Rusija razvijala pod Putinovo oblastjo? Kako se je v tem času spremenila ruska zunanja politika? Kako dogajanje v eni izmed najbolj raznolikih in kompleksnih držav na svetu vidi nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Rusiji Andrej Stopar?

Več o tem v nadaljevanju. Vabljeni k branju!

" ["active"]=> string(1) "1" ["stamp"]=> string(19) "2018-03-14 06:37:39" ["stamp_modified"]=> string(19) "2018-03-14 06:37:40" ["location"]=> string(6) "Moskva" ["redirect"]=> string(68) "http://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/mmcpodrobno-putinova-rusija/448604" ["keywords"]=> string(29) "Vladimir Putin,Rusija,volitve" ["fullcontent"]=> string(0) "" ["highlights"]=> array(0) { } ["show_comments"]=> string(1) "1" ["vir_id"]=> string(1) "0" ["subtitle"]=> string(0) "" ["lead_image"]=> array(4) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(62) "Putin je na oblasti, kot premier ali predsednik, od leta 1999." ["source"]=> string(3) "EPA" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285.jpg" } } ["lead_short"]=> string(178) "V nedeljo bodo ruski volivci volili predsednika. Jasno je, da bo med osmimi kandidati znova slavil Vladimir Putin, ki je kot predsednik in premier na čelu Rusije zadnjih 18 let." ["export"]=> string(1) "1" ["section"]=> array(22) { ["id"]=> string(3) "524" ["self_id"]=> string(1) "0" ["alias_id"]=> string(1) "0" ["title"]=> string(11) "MMCpodrobno" ["weight"]=> string(2) "62" ["has_permissions"]=> string(1) "0" ["show_banners"]=> string(1) "0" ["show_lastnews"]=> string(1) "1" ["show_signature"]=> string(1) "0" ["openx_id"]=> string(1) "2" ["iprom_sid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid"]=> string(0) "" ["iprom_ssid_landing"]=> string(0) "" ["url"]=> string(11) "mmcpodrobno" ["domain"]=> string(0) "" ["keywords"]=> string(0) "" ["description"]=> string(0) "" ["portal"]=> string(6) "condor" ["top_section_id"]=> string(3) "524" ["flags"]=> array(1) { ["fpshow"]=> string(1) "1" } ["link"]=> string(13) "/mmcpodrobno/" ["links"]=> array(3) { ["rss"]=> string(17) "/mmcpodrobno/rss/" ["arhiv"]=> string(19) "/mmcpodrobno/arhiv/" ["story"]=> string(20) "/zgodbe/mmcpodrobno/" } } ["link"]=> string(35) "/mmcpodrobno/putinova-rusija/448604" ["news_id"]=> string(6) "448604" ["author_id"]=> string(4) "1196" ["author_short"]=> string(2) "-1" ["author_extra"]=> string(92) "Ksenja Tratnik, Anja Pavlič Jerič, Tanja Kozorog Blatnik, Kaja Sajovic, Vlasta Jeseničnik" ["author"]=> array(14) { ["news_count"]=> string(4) "4956" ["title"]=> string(14) "Ksenja Tratnik" ["content"]=> string(0) "" ["position"]=> string(0) "" ["image"]=> string(0) "" ["link_twitter"]=> string(0) "" ["tags"]=> string(3) "MMC" ["id"]=> string(4) "1196" ["stub"]=> string(14) "ksenja-tratnik" ["tagsList"]=> array(1) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3148260457" ["title"]=> string(3) "MMC" ["stub"]=> string(3) "mmc" } } ["inic1"]=> string(5) "K. T." ["inic2"]=> string(6) "K. Tr." ["inic3"]=> string(6) "Ks. T." ["inic4"]=> string(7) "Ks. Tr." } ["authors"]=> array(0) { } ["source"]=> string(11) "MMC RTV SLO" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["type"]=> string(6) "normal" ["keywordsList"]=> array(3) { [0]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1675947555" ["title"]=> string(14) "Vladimir Putin" ["stub"]=> string(14) "vladimir-putin" } [1]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "1563512808" ["title"]=> string(6) "Rusija" ["stub"]=> string(6) "rusija" } [2]=> array(3) { ["id"]=> string(10) "3873385998" ["title"]=> string(7) "volitve" ["stub"]=> string(7) "volitve" } } ["lead"]=> string(178) "V nedeljo bodo ruski volivci volili predsednika. Jasno je, da bo med osmimi kandidati znova slavil Vladimir Putin, ki je kot predsednik in premier na čelu Rusije zadnjih 18 let." ["images"]=> array(1) { [0]=> array(4) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(62) "Putin je na oblasti, kot premier ali predsednik, od leta 1999." ["source"]=> string(3) "EPA" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285.jpg" } } } ["side"]=> array(1) { [0]=> array(4) { ["type"]=> string(5) "image" ["subtitle"]=> string(62) "Putin je na oblasti, kot premier ali predsednik, od leta 1999." ["source"]=> string(3) "EPA" ["image"]=> array(6) { ["fp1"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp1.jpg" ["fp2"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp2.jpg" ["fp3"]=> string(60) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_fp3.jpg" ["thumb"]=> string(62) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_thumb.jpg" ["show"]=> string(61) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285_show.jpg" ["orig"]=> string(56) "https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/03/14/65482285.jpg" } } } ["related"]=> array(5) { [448730]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "448730" ["section_id"]=> string(1) "2" ["title"]=> string(41) "Nedvomno bo Putinov zadnji mandat zanimiv" ["stamp"]=> string(19) "2008-03-12 13:28:18" ["stamp_modified"]=> string(19) "2008-03-12 13:28:18" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(54) "/svet/nedvomno-bo-putinov-zadnji-mandat-zanimiv/448730" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "12.03.2008" ["time"]=> string(8) "13:28:18" ["timestamp"]=> int(1205324898) } [448534]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "448534" ["section_id"]=> string(1) "2" ["title"]=> string(64) "Putin in sedem "palčkov" ali četrto ponavljanje vaje za Putina" ["stamp"]=> string(19) "2008-03-11 14:59:53" ["stamp_modified"]=> string(19) "2008-03-11 19:59:53" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(73) "/svet/putin-in-sedem-palckov-ali-cetrto-ponavljanje-vaje-za-putina/448534" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "11.03.2008" ["time"]=> string(8) "14:59:53" ["timestamp"]=> int(1205243993) } [448606]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "448606" ["section_id"]=> string(1) "2" ["title"]=> string(36) "Po 18 letih je lahko na vrhu le eden" ["stamp"]=> string(19) "2008-03-10 13:50:58" ["stamp_modified"]=> string(19) "2008-03-10 13:50:58" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(49) "/svet/po-18-letih-je-lahko-na-vrhu-le-eden/448606" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "10.03.2008" ["time"]=> string(8) "13:50:58" ["timestamp"]=> int(1205153458) } [448680]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "448680" ["section_id"]=> string(1) "2" ["title"]=> string(64) "Ruska zunanja politika odraža Putinovo samozavest in odločnost" ["stamp"]=> string(19) "2008-03-05 09:53:49" ["stamp_modified"]=> string(19) "2008-03-05 09:53:49" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(0) { } ["link"]=> string(75) "/svet/ruska-zunanja-politika-odraza-putinovo-samozavest-in-odlocnost/448680" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "05.03.2008" ["time"]=> string(8) "09:53:49" ["timestamp"]=> int(1204707229) } [448153]=> array(12) { ["id"]=> string(6) "448153" ["section_id"]=> string(1) "2" ["title"]=> string(75) ""Bistvo Putinovega sistema je v enem centru, ki nima nikakršne konkurence"" ["stamp"]=> string(19) "2008-03-01 19:05:07" ["stamp_modified"]=> string(19) "2008-03-01 19:05:07" ["flags"]=> array(0) { } ["extras"]=> array(1) { ["affiliate"]=> string(8) "Intervju" } ["link"]=> string(84) "/svet/bistvo-putinovega-sistema-je-v-enem-centru-ki-nima-nikakrsne-konkurence/448153" ["type"]=> string(6) "normal" ["date"]=> string(10) "01.03.2008" ["time"]=> string(8) "19:05:07" ["timestamp"]=> int(1204394707) } } ["date"]=> string(10) "14.03.2018" ["time"]=> string(8) "06:37:39" ["timestamp"]=> int(1521005859) ["rating"]=> array(7) { ["vote_sum"]=> int(0) ["vote_count"]=> int(0) ["rating_average"]=> float(0) ["vote_user"]=> int(0) ["rating"]=> string(3) "0.0" ["vote_text"]=> string(18) "Ocenite to novico!" ["rating_text"]=> string(21) "Ocena 0.0 od 0 glasov" } ["comments"]=> bool(false) } }

Arhiv MMCPodrobno...