Slovenija 2016: Delavec (in) suženj

Delavec v gradbeništvu Foto: Reuters

Čeprav smo (bili), odkar živimo v samostojni državi, ki letos praznuje četrt stoletja obstoja, prepričani, da je za pravice zaposlenih, vsaj glede delovnih razmer, dostopnosti do zdravstva in pravic, kot sta malica in počitek, dokaj dobro poskrbljeno in je opominjanje na pomen, ki ga nosi praznik dela. 1. maj, skoraj nepotrebno, pa nas zadnje čase vse pogosteje presenečajo (in šokirajo) zgodbe ljudi, delavcev, ki se berejo kot tiste iz obdobja začetkov boja za delavske pravice, ko je bilo življenje delavca za delodajalca popolnoma brez vrednosti.

Zgodbe o nizkih plačah, ki komaj zadostujejo za borno preživetje, zgodbe o revnih zaposlenih, ki zbirajo kovance za plačilo položnic in ob pomanjkanju socialnih stanovanj previsoke najemnine, so na žalost celo manj šokantne kot zgodbe delavcev, ki si na izmene delijo eno posteljo, ki jih delodajalci za nazaj odjavljajo iz zdravstvenega zavarovanja, jim ne plačujejo prispevkov, pa za to niso kaznovani, ponarejajo njihove podpise in jim v podpis dajejo prazne liste, na katere potem poljubno natisnejo besedilo, ki njihovim namenom v tistem trenutku najbolj ustreza. Pa tudi zgodbe o plačah, ki so bile prislužene s trdim delom, pa nikoli izplačane. Vedenje, da je država, glede na kupe na sodišča vloženih tožb z zahtevki za popravo krivic, s tem seznanjena, obup in občutek nemoči le še povečuje.

In prav to počnejo nekateri slovenski delodajalci v naši državi, v kateri so zavezani k spoštovanju zakonov, ki izhajajo iz delovnega razmerja. A posledice nečednih dejanj so za delodajalce, kot boste brali v nadaljevanju, blage ali celo nične. Ob prebiranju teh zgodb se nam tako zdi, da se čas vrti nazaj in nas vrača v obdobje, ko je bil človek ne le delavec, ampak tlačan in še prej suženj.

Kot da se zgodovina ponavlja in bo zato njena spoznanja morda treba ponoviti.

Aleksandra K. Kovač

Zgodbe, s katerimi se v Svetovalnici za migrante dnevno srečujejo, pripovedujejo o temni strani Slovenije. Foto: Dani Modrej

Reportaža

Zlomljene hrbtenice, ponarejeni podpisi in nekaznovani dolgovi delavcem. Dobrodošli v Sloveniji

Luka Lukič, Foto: Dani Modrej

"Takole poglej, gospa je pred tednom dni šla na bolniško, vmes pa se je zgodilo tole," mi reče in mi v roke poda list papirja, na katerem piše Sporazumna prekinitev delovnega razmerja, z listino se podpisana delavka ne le strinja s prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi, temveč se odreka tudi vsem pravicam, ki bi jih lahko uveljavljala. "Poglej podpis," s prstom pomigne proti spodnjemu robu lista. "Vidiš? Poglej zdaj tole," se nasmehne in mi v roke poda pogodbo o zaposlitvi. Pogledam proti dnu lista. Podpis ni podoben tistemu na sporazumni prekinitvi. Niti približno.

Zagovornik pri Svetovalnici za migrante Goran Zrnić ima tudi sam pestre izkušnje, ko je po več letih dela kot električar staknil resno poškodbo hrbtenice, delodajalec pa ga je preprosto odjavil. Foto: Dani Modrej

Zagovornik pri Svetovalnici za migrante Goran Zrnić ima tudi sam pestre izkušnje, ko je po več letih dela kot električar staknil resno poškodbo hrbtenice, delodajalec pa ga je preprosto odjavil. Foto: Dani Modrej

"Klasična zgodba," mi pojasni Goran in doda, da so s tem delodajalcem že imeli opravka. "Čistilke delajo po deset, dvanajst ur dnevno, brez regresa, brez nadur, če pa se kaj zalomi, pa jih preprosto odjavijo iz zdravstvenega zavarovanja, tudi za nazaj," mi pripoveduje, medtem ko gledam datum sporazumne prekinitve odpovedi, ki je bila domnevno podpisana pred tremi tedni. "To potem prinese na zavod za zdravstveno zavarovanje, in to je to. Adijo zavarovanje.

Skoraj enako kot predrznost delodajalca, ki se ni niti potrudil posnemati podpisa delavke, pa me preseneča utečenost, s katero se v Svetovalnici za migrante, ki sem se ji pridružil kot opazovalec njihovega dela, spopadajo s tem očitnim kaznivim dejanjem. Goran ima za tovrstne primere na računalniku že shranjen osnutek kazenske ovadbe, saj gospa še zdaleč ni edina, ki jo je delodajalec presenetil s sporazumno odpovedjo. "Tega je, kolikor hočeš," pravi Goran in v šali doda, da je to pri nas že poslovni model. Ne nazadnje se je Goran tudi sam že soočil s tem modelom, saj ga je nekdanji delodajalec, pri katerem je opravljal delo električarja, po poškodbi hrbtenice preprosto odjavil.

Odtis zakletih. Foto: Dani Modrej

Odtis zakletih. Foto: Dani Modrej

Vse je matematika
Medtem ko Goran pripravlja ovadbo, ki jo bosta z gospo skupaj odnesla na državno tožilstvo, ob zasebni tožbi, ki jo bo gospa ob pomoči svetovalnice vložila zoper delodajalca, se za gospo nabere vrsta čakajočih, vsak s svojo težavo in vsak s svojo izkušnjo. "Je običajno, da je tako pestro?" vprašam Borisa, ki se pripravlja na odhod na sodišče. "Eh. Danes je še miren dan," reče, preden naju z Goranom zapusti v družbi čakajočih.

Naslednji moški, sicer zaposlen v gradbeništvu, se je na svetovalnico obrnil zaradi obračuna dohodnine. Finančna uprava mu je odmerila skoraj 300 evrov dohodnine, kar je več kot polovica njegovih mesečnih prihodkov. Goran pregleda pismo in bančne izpiske. "Vidiš, delodajalec mu je posebej nakazoval za prevoz in malico, finančna uprava pa mu je vse prilive obravnavala kot osnovo. To je vse matematika. Ne potrebuješ ti pravnika," se nasmehne in začne pripravljati ugovor možakarju, ki je že vidno utrujen in naveličan iskanja pomoči na okencih uradov in uprav.

Nasedle gradbene investicije so za seboj pustile tudi ljudi brez izplačanih plač in poravnanih prispevkov. Foto: Dani Modrej

Nasedle gradbene investicije so za seboj pustile tudi ljudi brez izplačanih plač in poravnanih prispevkov. Foto: Dani Modrej

Olajšava brez utemeljitve
Za njim se pojavi starejši moški, ki se je pri Goranu tudi oglasil zaradi doplačila dohodnine, ki predstavlja zajeten kos njegovega mesečnega proračuna, a položaj pri njem je nekoliko bolj zapleten. Delodajalec je pri odmeri dohodnine zanj uveljavljal olajšavo zaradi družine, medtem ko je možakar samski. Finančna uprava je to seveda sprevidela in izstavila račun, ko pa se je moški pritožil svojemu delodajalcu, mu je ta zgolj podal v podpis izjavo, da ne želi uveljavljanja olajšave za vzdrževano družino v prihodnosti, možaku pa je ostala neplačana položnica za finančno upravo.

Medtem ko iščeta rešitev, pri čemer razmišljata tudi o iskanju nove službe, saj mož zdaj dela z do človeka zelo neprijaznim strojem in je nenehno obdan s prahom, zaradi katerega ima že težave z dihali, ju zmoti mlad fant, ki je v Nemčiji delal kot električar, a mu je delodajalec ostal dolžan dobrih šest tisoč evrov, saj mu ni izplačal nekaj plač, neplačani pa so ostali tudi prispevki.

V Svetovalnici za migrante si opeharjeni delavci prepogosto podajajo kljuko. Foto: Dani Modrej

V Svetovalnici za migrante si opeharjeni delavci prepogosto podajajo kljuko. Foto: Dani Modrej

Sodni mlini: Manj kot leto dni je čudež
Tudi te zgodbe so v Svetovalnici že navajeni, zato Goran hitro začne pisati ovadbo zaradi neplačevanja prispevkov, pripravljena pa bo tudi zasebna tožba zaradi neizplačane plače. "Koliko časa bo pa to trajalo?" sem sam bolj radoveden od mladega električarja. "Tole? Če se bo še v tem letu kar koli premaknilo, bo čudež," je ne ravno najbolj spodbudna popotnica za fanta, ki si medtem že išče delo drugje.

Na srečo, vsaj z vidika potešitve moje zvedavosti, tovrstne ovadbe in tožbe iz Svetovalnice za migrante letijo kot po tekočem traku, tako da mi ni treba počakati na primer odgovora na tožbo. Naslednji dan pride s tožilstva dopis zaradi ovadbe, ki so jo iz Svetovalnice poslali pred časom prav zaradi neplačanih prispevkov. A dopis ne navduši nikogar v pisarni. Tožilec je namreč tožbo zavrgel.

Poslovni model, 1. korak: delavcu zaposlitev pogojuj s podpisom praznega lista paprija. Foto: Dani Modrej

Poslovni model, 1. korak: delavcu zaposlitev pogojuj s podpisom praznega lista paprija. Foto: Dani Modrej

Ni naklepa - ni odgovornosti
Utemeljitev? Tožilec meni, da morajo za kazensko odgovornost delodajalcu dokazati troje: delodajalec mora ravnati naklepno, mora se zavedati, da počne kaznivo dejanje, in mora imeti objektivno možnost spoštovati svoje obveznosti. Ker je bilo to podjetje podizvajalec pri gradnji centra Stožice in je zaradi neplačil pristalo v stečaju, po mnenju tožilstva ni imelo možnosti plačati prispevkov in zato vodilni tudi ne morejo kazensko odgovarjati. Lahko pa seveda ustanovijo novo podjetje in ponovijo vajo.

Še zanimivejši je odgovor tožene stranke na zasebno tožbo delavca, ki mu delodajalec ni plačal za skupno devet tisoč evrov obveznosti. Delodajalec je v odgovoru, ki ga je sestavila odvetniška služba, tožbo izpodbijal z argumentom, da je delavcu velik del obveznosti, tudi regrese, že izplačal – v gotovini.

Poslovni model, 2. korak: na podpisan list papirja natisnjena kreditna pogodba. Foto: Dani Modrej

Poslovni model, 2. korak: na podpisan list papirja natisnjena kreditna pogodba. Foto: Dani Modrej

Finančna uprava se ne zmeni za gotovinska plačila
"Mar to nikogar ne zanima?" sprašujem Gorana, medtem ko prebiram odgovor. "Koga pa naj bi zanimalo?" mi vrne. "Recimo finančno upravo, ne nazadnje javno prizna, da je delavcu izplačeval v gotovini in se s tem izogibal dajatvam," vztrajam, a Goran samo zamahne z roko. "Papir v tej državi prenese vse," je edini odgovor, ki ga prejmem.

Papir res prenese vse in še več. Proti koncu svojega drugega tedna se tako sploh nisem več čudil ponarejenim podpisom na sporazumnih odpovedih delovnega razmerja, ki sem jih tudi sam že začel dojemati kot obvezni del vsakdanjika v svetovalnici. Zadnjega je prinesel gospod, ki je po dveh mesecih brez prejete plače skušal sprožiti izredno odpoved delovnega razmerja, a ga je delodajalec s ponarejenim podpisom prehitel in mu s tem preprečil možnost odpravnine in prejema nadomestila.

Poslovni model, 3. korak: ko delavec zaradi neizplačane plače grozi s tožbo, ga delodajalec prehiti in ga toži na podlagi kreditne pogodbe. Foto: Dani Modrej

Poslovni model, 3. korak: ko delavec zaradi neizplačane plače grozi s tožbo, ga delodajalec prehiti in ga toži na podlagi kreditne pogodbe. Foto: Dani Modrej

Je sploh še kdo pošten?
Ob številu ljudi, ki si podajajo kljuko vrat, na katerih piše "Opozorilo pred vstopom. Nevarnost okužbe z resnico", se začenjam spraševati o kakovosti slovenskih delodajalcev. Sodelavci svetovalnice so nad njimi že obupali: "Manj kot deset odstotkov delodajalcev je poštenih, zlasti v avtoprevozništvu," je oster Boris, nekdanji avtoprevoznik, ki se je v svetovalnici specializiral za težave avtoprevoznikov. Teh ni malo. Od prirejanja tahografov do polovičnega plačila, za dva voznika, ki gresta skupaj na vožnjo, do izplačila dela plače v gotovini in zahtev po vračanju regresov.

"Poglej, kako je to videti v praksi," mi reče in pod nos pomoli prazen list papirja, ki ga je moral delavec podpisati, če je želel voziti za "gazdo". Podjetnik je nato na podpisan list natisnil kreditno pogodbo, v kateri je zapisano, da je podjetje delavcu posodilo 12 tisoč evrov. Ko pa je delavec prvič zagrozil s tožbo zaradi neizplačane plače, ga je delodajalec preprosto prehitel in zahteval vračilo posojila, ki ga sicer nikoli ni bilo.

Veliko ljudi, ki se obrne po pomoč na Svetovalnico za migrante, je zaposlenih pri avtoprevoznikih. Foto: Dani Modrej

Veliko ljudi, ki se obrne po pomoč na Svetovalnico za migrante, je zaposlenih pri avtoprevoznikih. Foto: Dani Modrej

Papir je vzdržljiv, telo pač ne
A če papir prenese vse, človeškega telesa takšna vzdržljivost ne odlikuje, kar se še posebej vidi pri starejših obiskovalcih svetovalnice. Delo na gradbišču, z nikoli izplačanimi nadurami, in način življenja, ki ga omogočajo skromni prihodki, neizogibno pustita svoj davek in takrat preostane le še milost komisije za invalidsko upokojitev.

V postopku ugotavljanja sposobnosti za delo je tudi naslednji obiskovalec svetovalnice, ki potrebuje pomoč pri dopolnitvi vloge za invalidsko upokojitev. Po desetletjih dela na gradbišču je zaradi previsokega pritiska in vnetja ostal brez levega očesa, desno pa še komajda opravlja svoje naloge. "Zdravniki se trudijo, da bi ga rešili," mi pove, preden si nadene očala, saj brez njih ne zmore niti podpisati obrazca.

Boris Perš je kot nekdanji voznik tovornjaka v svetovalnici pristojen za težave zaposlenih pri avtoprevoznikih. Foto: Dani Modrej

Boris Perš je kot nekdanji voznik tovornjaka v svetovalnici pristojen za težave zaposlenih pri avtoprevoznikih. Foto: Dani Modrej

V skoraj treh desetletjih dela v gradbeništvu je videl že vse, zato se dogovoriva, da ga obiščem v njegovi sobi v enem izmed samskih domov, kjer živi že več kot desetletje. V Slovenijo je prvič prišel leta 1988, preden se je zaradi razpada Jugoslavije preselil nazaj v rojstno Bosno in Hercegovino. "Žena se je želela izogniti vojni v Sloveniji, pa sva potem pristala še na slabšem," pripoveduje, medtem ko nama kuha kavo na električnem kuhalniku, ki je, sodeč po videzu, preživel vsaj toliko kot njegov lastnik.

"Meni je 500 evrov dovolj, kaj pa vam?"
Vojno je preživel na fronti, preden si je življenje uredil vsaj toliko, da so z družino imeli streho nad glavo, potem pa se je ob koncu devetdesetih vrnil v Slovenijo in se zaposlil pri Vegradu. Takrat so bila najboljša leta, mi pripoveduje, saj je prejemal redno plačilo, zaradi visokega povpraševanja po delavcih pa je ob vikendih tudi "fušal" in zaslužil dodaten prihodek. Večino svojih prihodkov je poslal svoji družini v upanju, da si bosta lahko njegova otroka z izobrazbo omogočila boljši življenjski standard.

Desetletja dela na gradbišču pustijo svoj davek na telesu. Foto: Dani Modrej

Desetletja dela na gradbišču pustijo svoj davek na telesu. Foto: Dani Modrej

Potem pa je prišlo leto 2009, ko je v nekdanjem gradbenem velikanu prvič zaškripalo. "Plače so prihajale neredno, v več obrokih," se spominja dnevov, ko se je skupaj s kolegi znašel pred negotovim položajem. Potem pa so sledili dogodki, ki so pritegnili pozornost širše javnosti na njihovo usodo. "Bil sem na razgovorih tako s Pahorjem kot s Turkom, pa vedno rečem: 'Vi ne morete zamenjati mene. Bi lahko preživeli z 12-urnim delovnikom za manj kot 600 evrov na mesec?' Verjetno težko. Vidiš, jaz bi pa lahko živel s tremi ali štirimi tisočaki na mesec."

Upanje na invalidsko upokojitev
Pozornost javnosti je deloma rešila vsaj negotovost glede nastanitve, in tako je ostal v svoji sobi v samskem domu, pred kratkim pa je prejel tudi prvo nakazilo iz stečajne mase Vegrada, ki mu dolguje skoraj sedem tisočakov. A moj sogovornik ni čakal križemrok, temveč je nadaljeval svojo kariero. Najprej pri manjšem podjetju, za katerega je delal v Nemčiji, preden je na delovnem mestu omahnil in skoraj izgubil zavest. Zdravnik mu je zaradi previsokega pritiska odredil počitek, delodajalec pa ga je v tem času seveda odjavil od zdravstvenega zavarovanja.

Izkušeni delavci, ki so v Slovenijo prišli pred gospodarsko krizo, opažajo, da Slovenija ni več to, kar je bila. Foto: Dani Modrej

Izkušeni delavci, ki so v Slovenijo prišli pred gospodarsko krizo, opažajo, da Slovenija ni več to, kar je bila. Foto: Dani Modrej

Zadnje delovno mesto v Sloveniji je bilo usodno za njegovo levo oko, ki so ga zdravniki po močnem vnetju odstranili, desnega pa še rešujejo. V tem času bo poskušal invalidsko komisijo prepričati, da ni več sposoben za delo. "Kaj pa, če te zavrnejo?" ga vprašam. "Jah nič. Potem grem pa nazaj delat. Veš, jaz nikoli nisem samo sedel in čakal na boljše čase. Delo se vedno najde, jaz pa tudi ne potrebujem veliko. Meni je tam od 500 do 600 evrov na mesec več kot dovolj," pripoveduje.

Slovenija ni več to, kar je bila
Navadil se je skromnega življenja v sobi v samskem domu, v kateri sta dve postelji, dve kovinski garderobni omari, ki ju je že načela rja, in starejša televizija. Večino svojih prihodkov namreč nameni svoji družini, ki je ostala v Bosni in Hercegovini. "Sebi ne morem veliko privoščiti, sploh sedaj, ko moram še kupovati zdravila za oko, pa tudi dela ob vikendih je precej manj, kot ga je bilo na voljo včasih. Slovenija ni več to, kar je bila," zavzdihne.

Čistilke so, poleg delavcev v gradbeništvu, najpogosteje žrtve ponarejenih podpisov pri sporazumnih prekinitvah delovnih razmerij. Foto: Dani Modrej

Čistilke so, poleg delavcev v gradbeništvu, najpogosteje žrtve ponarejenih podpisov pri sporazumnih prekinitvah delovnih razmerij. Foto: Dani Modrej

Kljub temu si želi družino pripeljati v Slovenijo, kjer bi njegova otroka nadaljevala šolanje, a Slovenijo vidi le še kot vstopno točko k severnim državam. "Miselnost ljudi se je povsem spremenila. Ne morem verjeti, kako ljudje mirno opazujejo vse, kar se dogaja in kako ljudje mirno prenašajo, da peščica bogati na njihov račun."

Izkoriščanje starega ugleda
Četudi po mnenju mojega sogovornika Slovenija ni več to, kar je bila, pa je njen ugled v državah nekdanje Jugoslavije še vedno dovolj visok, da zmorejo izkoriščevalski delodajalci premamiti vedno nove ljudi z obljubami o boljšem življenju. Moj naslednji sogovornik je Makedonec v zgodnjih štiridesetih, ki si je po desetletju služenja svoji državi zaželel mirnejšega življenja. V svoji domovini je spoznal Bolgara, ki mu je ponujal zaposlitev v Sloveniji z dobrim plačilom, regresom in letnim dopustom.

Neplačano čakanje na novo nalaganje je stalnica v avtoprevozništvu. Foto: Dani Modrej

Neplačano čakanje na novo nalaganje je stalnica v avtoprevozništvu. Foto: Dani Modrej

Ko pa je prišel v Slovenijo, ga je čakalo fizično delo z deseturnim delovnikom in razmeroma malo prostih dni. "Ko mi je nakazal regres, je od mene zahteval, da ga še isti dan vrnem v gotovini," pripoveduje. Izplačila nadur ni bilo, minimalna plača pa se je znižala za stroške najemnine, saj ga je delodajalec naselil v svojo hišo skupaj s še dvajseterico bolgarskih državljanov, ki so delali zanj.

Leto dni iskanja nepoštenega delodajalca
Kmalu se je naveličal izkoriščanja, a še preden se je odločil za tožbo zaradi neizplačanih plač in prispevkov, ga je izdala hrbtenica. Zaradi hernije je moral na operacijo, delodajalec pa ga je, uganili ste, odjavil z zavoda. "Delodajalec mi je ostal dolžan še dobrih 4 tisoč evrov. Imam zbrano že vse. Odločitev delovnega in socialnega sodišča in druge dokaze, ampak ga policija že dobro leto išče."

Skromni prihodki delavcev, ki običajno podpirajo še svoje družine, so dovolj le za prehrano in kavo. Foto: Dani Modrej

Skromni prihodki delavcev, ki običajno podpirajo še svoje družine, so dovolj le za prehrano in kavo. Foto: Dani Modrej

Njegov nekdanji delodajalec je namreč zaprl svoje podjetje in svojo dejavnost agencijskega dela, menda, prenesel v drugo evropsko državo. Čeprav ... moj sogovornik ni ravno prepričan, da je njegov primer na vrhu njihovega prednostnega seznama. "Pol metra visok kup dokumentov imajo, pa ga ne najdejo. Ko pa je novinarka pripravljala prispevek o mojem primeru, pa ga je brez težav dobila na slovensko telefonsko številko. Res ne vem, kaj delajo."

Zaradi poškodbe nezanimiv za delodajalce
A njegove težave se tu niso končale, po uspešni operaciji ga je presenetila možganska kap, zaradi katere ima težave z desno polovico telesa. Na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so mu izdali odločbo, da je zmožen dela za polovični delovni čas, vendar so mu s tem položaj na trgu dela zgolj otežili: "Vsak, ki vidi moje zdravstvene podatke in to, da lahko delam le štiri ure, mi reče, da zanj nisem primeren."

Ni naklepa. Ni odgovornosti. Foto: Svetovalnica za migrante

Ni naklepa. Ni odgovornosti. Foto: Svetovalnica za migrante

Trenutno živi v najemni sobi skupaj z drugimi migrantskimi delavci, na voljo pa ima le nadomestilo za polovični delovni čas. "Skupaj na mesec prejmem 280 evrov, od tega gre 100 evrov za najemnino, tako da mi ostane le pet evrov na dan." Tudi on se je odločil poskusiti srečo pri komisiji za invalidsko upokojitev, čeprav je tudi do tega zadržan. "Težko se je sprijazniti s tem, da nisi zmožen za delo pri tako mladih letih," sprijaznjeno pove.

Izkoriščanje neznanja jezika
Svetovalnica je sicer v osnovi namenjena migrantom, torej tudi slovenskim državljanom, ki delajo v tujini - in res tudi ti zahajajo vanjo. Vendar je mnogo težje tujim državljanom, ki delajo v Sloveniji, če ne obvladajo jezika. Pri tem so v nekoliko boljšem položaju tisti delavci, ki vsaj približno razumejo slovensko in lahko ob zahtevi delodajalca, da podpišejo soglasje, s katerim se odrekajo regresu, naduram ali drugi pravici, takoj posumijo o njegovih namenih.

Goran Lukič iz Svetovalnice za migrante ključno težavo vidi v nezainteresiranosti državnih organov pri pregonu nepoštenega ravnanja delodajalcev. Foto: Dani Modrej

Goran Lukič iz Svetovalnice za migrante ključno težavo vidi v nezainteresiranosti državnih organov pri pregonu nepoštenega ravnanja delodajalcev. Foto: Dani Modrej

Precej slabše pa jo odnesejo državljani bolj oddaljenih držav, ki se morajo pri podpisovanju pogodb zanašati na iskrenost izdajatelja dokumenta. S tem so še ranljivejši za najrazličnejše oblike izkoriščanja. Tem je namenjena druga pisarna v svetovalnici, ki jo vodi Sonja. Ob mojem obisku je pri njej državljan Bangladeša, ki ji je na vpogled prinesel pogodbo o zaposlitvi za delo v kuhinji.

Trinajst tisočakov za spanje v skladišču
"Tole pa ne bo v redu," takoj pove Sonja, saj je v pogodbi določena zaposlitev za polovični delovni čas, čeprav fant misli, da se bo zaposlil za polni delovni čas, a po podrobnejšem pregledu njeno pozornost pritegne razmeroma visoka plača za polovični delovni čas. "Daj vprašaj jih, ali se niso mogoče zmotili. Ta pogodba niti ni tako slaba," razloži fantu v angleščini.

Na Svetovalnico za migrante se pogosto obračajo tudi slovenski državljani. Foto: Dani Modrej

Na Svetovalnico za migrante se pogosto obračajo tudi slovenski državljani. Foto: Dani Modrej

Precej slabšo izkušnjo ima naslednji obiskovalec pisarne, ki je prav tako iz Bangladeša. V domovini ga je na delo v Slovenijo zvabil podjetnik, ki mu je najprej zaračunal skoraj 14 tisoč evrov za ureditev prevoza in vseh potrebnih papirjev, zaradi česar se je njegova družina, v želji, da mu omogoči boljše življenje, izdatno zadolžila. Ko pa je naposled prišel v Slovenijo, ga je čakalo delo v restavraciji s hitro prehrano. Delal je vsak dan po 12 ur dnevno, delodajalec pa mu je od 560 evrov mesečne plače redno odštel stotaka za najemnino, saj je skupaj s četverico sodržavljanov spal v eni izmed postelj, ki jih je delodajalec namestil kar v skladišče restavracije.

Leto dni preiskave brez rezultatov
"Delali smo 12 ali 14 ur dnevno, ko pa sem hotel imeti prosti dan, mi je delodajalec pojasnil, da imam prosto od polnoči, ko se restavracija zapre, pa do poldneva, ko moram spet začeti z delom." Njegovo agonijo je prekinil njegov sodržavljan, sicer študent, ki ga je v pogovoru ob dveh zjutraj, ko je imel pač prosto, podučil o osnovnih pravicah, ki mu pripadajo.

Delavcem, ki so se pri delu poškodovali, se delodajalci preprosto odrečejo z odjavo. Foto: Dani Modrej

Delavcem, ki so se pri delu poškodovali, se delodajalci preprosto odrečejo z odjavo. Foto: Dani Modrej

Po napotitvi v svetovalnico so se s tem primerom začeli podrobno ukvarjati in ugotovili, da lastnik restavracije redno privablja državljane Bangladeša z obljubami o boljšem življenju. "Mi smo dosegli, da ti ljudje ne delajo več v teh razmerah, lastnika pa preiskuje tudi policija." A kljub temu restavracija še naprej streže hitro prehrano strankam, navdušenim nad kulturno izmenjavo, prav tako pa naj bi lastnik še naprej uvažal ljudi, ki pa zdaj ne delajo več tam. "Jaz imam na sumu določeno veleposlaništvo, ki to omogoča, da s tem človekom sodelujejo," pove Sonja.

Če bi bil Američan, bi bilo drugače
Naslednji v pisarni je mlad fant iz Nepala, ki je v Slovenijo prišel z namenom nadaljevanja študija ekonomije. Trenutno ima turistični vizum, ki ga želi podaljšati do začetka študijskega leta. Za podaljšanje vizuma so ga sprva napotili na slovenski konzulat v Trst, ki je o njegovem vizumu odločal skoraj dva meseca, tako da mu je v času odločanja prvotni že potekel.

Umetnost preživetja s petimi evri dnevno. Foto: Dani Modrej

Umetnost preživetja s petimi evri dnevno. Foto: Dani Modrej

"Pozvali so me, naj dopolnim vlogo z dokazili, da obiskujem tečaj slovenščine, in dokazili, da imam dovolj denarja za bivanje v Sloveniji," pripoveduje, niso pa mu pojasnili, da bo, ko bo na konzulat prinesel želena dokazila, kršil zakon o tujcih, saj s pretečenim vizumom ne sme obiskati Italije. Prav zaradi tega so na konzulatu presodili, da bo fant, ki je nezakonito prišel v Italijo, s svojimi nezakonitostmi nadaljeval tudi v Sloveniji. "Če bi bil Američan, bi bilo vse drugače," mi razloži Sonja, medtem ko del svoje jeze izliva v pritožbo konzulatu.

Vsako okence ponuja druge informacije
Drugačna obravnava na posameznih okencih je sicer znana vsem sodelavcem svetovalnice. "V tej državi na vsakem okencu dobiš drugačne informacije," Goran razlaga možaku, ki se je po njegovo pomoč napotil zaradi hude poškodbe hrbtenice pri delu. Izkušnje s terena so pri sodelavcih svetovalnice vzbudile dvom o poštenosti določenih uradnikov. "Imel sem primer, ko sem skupaj z delavcem, ki ga je delodajalec odjavil, obiskal zavod za zdravstveno zavarovanje, še preden pa sva stavbo zapustila, je delodajalec že klical delavca in ga spraševal o tem, kaj počne na zavodu."

Zaposleni v avtoprevozništvu svoje delodajalce pogosto imenujejo kar "Gazda" oziroma gospodar. Foto: Dani Modrej

Zaposleni v avtoprevozništvu svoje delodajalce pogosto imenujejo kar "Gazda" oziroma gospodar. Foto: Dani Modrej

Prav zato Goran svojim strankam svetuje tudi, na katero okence oziroma pisarno naj se obrnejo po pomoč, a tudi to ni vselej dovolj. Tako mi Goran pokaže skoraj pol metra visok kup papirjev. "Poglej, to je samo zaradi ene poškodbe pri delu!" Kljub razmeroma neposrednim dokazom o upravičenosti delavčevega zahtevka, pa je tudi ta zadeva negotova.

A svetovalnica ima za seboj tudi več uspešnih zgodb, od reševanja državljanov Bangladeša iz krempljev grabežljivega delodajalca do urejevanja statusa agencijskim delavcem Gozdnega gospodarstva Postojna, ki so po medijski odmevnosti primera prejeli pogodbe o zaposlitvi.

V najslabšem položaju so delavci, ki ne razumejo slovenskega jezika in delavci iz oddaljenih držav, ki se ne zavedajo svojih delavskih pravic. Foto: Dani Modrej

V najslabšem položaju so delavci, ki ne razumejo slovenskega jezika in delavci iz oddaljenih držav, ki se ne zavedajo svojih delavskih pravic. Foto: Dani Modrej

Te zgodbe so dovoljšen motiv za nadaljevanje večnega boja tako z nepoštenimi delodajalci kot tudi s pasivnimi in nezainteresiranimi organi pregona. "Kdo bo tem ljudem pomagal, če ne mi?" je glavni motivator društva v času, ko so njegovo delovanje pod vprašaj začele postavljati finančne težave, zato se bodo v društvu skušali dejavno usmeriti tudi v iskanje novih podpornikov, kolikor jim čas ob vselej polni pisarni to dopušča.

Če mislite, da vam gre slabo, pridite v svetovalnico
Ob slovesu se tako tudi sam včlanim v društvo, potem ko tudi sam ponarejene podpise in zavrnjene ovadbe zaradi pomanjkanja naklepa že jemljem kot samoumevne. Čeprav so se v svetovalnici odločili pomagati ljudem in se s tem oddaljiti od sistemskih razprav, ki običajno ne prinašajo rešitev, pa se bodo zaradi pogostosti primerov odločili tudi za pripravo sprememb določenih zakonov, ki omogočajo množične zlorabe.

V Svetovalnici za migrante so se srečali s primerom delodajalca, ki je za drag denar uvažal delavce iz Bangladeša. Le-tem so sanje o boljšem življenju trčile ob realna tla 12-urnega delovnika sedem dni na teden. Foto: Dani Modrej

V Svetovalnici za migrante so se srečali s primerom delodajalca, ki je za drag denar uvažal delavce iz Bangladeša. Le-tem so sanje o boljšem življenju trčile ob realna tla 12-urnega delovnika sedem dni na teden. Foto: Dani Modrej

Po dveh tednih občasnega spremljanja dela svetovalnice in skoraj štiridesetih zgodbah ljudi, katerih dostojanstvo ob že tako skromnem življenju načenjata še nepoštenje in nezainteresiranost, se tako ne čudim več sklepnemu stavku Gorana, ki ga namenja vsem svojim prijateljem: "Če mislite, da vam gre v življenju slabo, potem pridite v svetovalnico za migrante."

Avtoprevozniki, ki si izmišljujejo "posojilne pogodbe". Grozijo šoferjem po fizičnem obračunu. Delodajalci, ki ob jutranji kavici ponarejajo podpise delavca na pogodbah. Posredniki, ki migrantu zaračunajo po več sto in tudi tisoč evrov za »ureditev papirjev«. Čistilke, ki delajo po cele dneve zato, da dobijo manj kot minimalno plačo. S tem se spopadajo v Svetovalnici za migrantske delavce. Foto: Reuters

Kolumna

Nazaj v normalnost

Goran Lukić, Svetovalnica za migrante

Delavec za mizo pove, da nima pogodbe o zaposlitvi, da jo ima »gazda«. Pove, da nima plačilnih list, da jih nikoli ni videl. Pove, da mu je delodajalec dolžan nekaj plač in regres. Pove, da tako in tako ne more nič.

Goran Lukić iz Svetovalnice za migrante Foto: BoBo

Goran Lukić iz Svetovalnice za migrante Foto: BoBo

Za isto mizo so bili štirje drugi delavci. Nekateri so se med seboj poznali, drugi ne. Potem ko so slišali besede prvega delavca, ga skorajda v en glas vprašajo, kaj mu je, da je bil kar tiho, ko ni dobil izvoda pogodbe o zaposlitvi, ko ni dobival plačilnih list. In da nima prav, da ne more nič, saj - čemu pa je potem prišel.

Kam je ta delavec prišel? Prišel je v prostore Svetovalnice za migrante na Dalmatinovi 4 v Ljubljani. Kjer Goran, Boris, Sonja in Goran svetujemo, zagovarjamo, informiramo (...) migrante, begunce in prosilce za azil. In kjer na podlagi našega svetovanja, zagovorništva, informiranja delavci sami to počnejo naprej za druge delavce. Kot se je to zgodilo v sami pisarni Svetovalnice za migrante pred časom.

Za uvod malce zgodovine. Predzgodba Svetovalnice je projekt "Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil", ki ga je izvajala Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v partnerstvu s Slovensko filantropijo med decembrom 2010 in 2013. V tem času so se vzpostavili temelji za neposredno delo z migranti, begunci in prosilci za azil, ki so omogočili več tisoč informiranj in svetovanj. Te izkušnje so se pretopile v reference, z njimi smo uspešno kandidirali na javnem naročilu Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) za izvedbo zunanje storitve projekta "Migranti" na ZRSZ-ju v obdobju med aprilom 2014 in junijem 2015. V tem času se je opravilo 152 terenskih obiskov.

Poleg opravljanja dežurstva v enajstih krajih zunaj Ljubljane se je med drugim obiskovalo tudi samske domove in bivališča migrantskih delavcev ter 334-krat obiskalo postajališča na slovenskem avtocestnem križu, kjer se je informiralo in svetovalo voznikom v mednarodnem cestnem prometu. Za uporabnike smo bili dosegljivi malodane ves čas: osebno, na brezplačni telefon 080 14 34, preko naših mobilnih telefonov, po elektronski in tudi navadni pošti.

Skupno število opravljenih informiranj migrantov v obdobju 15 mesecev je bilo 5.675, število opravljenih osebnih svetovanj oz. zagovorništev, posredovanj in osebnih pomoči je 2.319. V 244 primerih so se na nas obračali tudi delodajalci, večinoma zaradi naših opozoril ter pozivov za odpravo kršitev, vendar tudi v zvezi z drugimi vprašanji, kot je zaposlovanje tujcev, napotitev v tujino ipd.

S 1. julijem 2015 je financiranje takrat že dodobra uveljavljene Svetovalnice za migrante prevzela ZSSS, in sicer do konca 2015. V vmesnem času smo (naivno) pričakovali, da bo pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) prisluhnilo potrebam naših uporabnikov in omogočilo možnost sofinanciranja našega dela. Ja, osebno sem bil naiven. Priznam. Le koliko dopisov sem sestavil, poslal na MDDSZEM, opozarjal, da so izkazane potrebe po informiranju, svetovanju in zagovorništvu migrantov, beguncev in prosilcev za azil vsak dan večje (!). Na koncu se MDDSZEM niti toliko ni potrudil, da bi sploh odgovarjal na naše apele. Zadnje upanje nam je bil razpis za programe socialnega varstva, kjer pa smo kaj hitro ugotovili, da ne bi izpolnili določenih obveznih razpisnih pogojev.

Prvi januar 2016 se je zelo hitro približeval. Zato je padla odločitev: če država ignorira nas, bomo mi ignorirali državo. Dosti je bilo institucionalnega prosjačenja, prišel je čas, da kakovost svojega dela preverimo s končnim testom. Tako, da ustanovimo lastno Svetovalnico za migrante, kjer bodo naši uporabniki naši člani. Državi z veseljem prepuščamo prazna PR-besedičenja o (žični) integraciji, naša prva in najpomembnejša javnost so naši uporabniki. Z letošnjim 15. januarjem se je tudi uradno pričelo. Uradno smo ustanovili društvo Svetovalnica za migrante. In če je država imela izbiro, da naše delo bodisi sofinancira bodisi ga ne, mi pravzaprav izbire nismo imeli. Pa kaj bi rekli vsem migrantom, beguncem in prosilcem za azil? Se opravičujemo, ni nam uspelo dobiti projektnih sredstev, obrnite se na pristojne institucije!? Pa saj potrebe ljudi niso projekti ljudi, pa naj to MDDSZEM in Evropska komisija še tako poskušata zapakirati. Odločitev za nadaljevanje našega dela je bila tako pravzaprav zelo lahka. In iz dneva v dan se bolj potrjuje, da še kako pravilna.

Avtoprevozniki, ki si izmišljujejo "posojilne pogodbe". Grozijo šoferjem s fizičnim obračunom. Delodajalci, ki ob jutranji kavici ponarejajo podpise delavca na pogodbah. Posredniki, ki migrantu zaračunajo po več sto in tudi tisoč evrov za »ureditev papirjev«. Čistilke, ki delajo po cele dneve zato, da dobijo manj kot minimalno plačo. Delodajalci, ki veselo odjavljajo delavce iz socialnega zavarovanja, ne da bi delavci to vedeli. Delavci, ki so prepotovali pol sveta, da bi bili nekaj let po suženjsko izkoriščani v Sloveniji. Gradbeni delavec, ki pade z nezavarovanega gradbenega odra in nato "izgine". Tožilstva, ki veselo zavračajo kazenske ovadbe proti delodajalcem, ki ne izplačujejo plač, ker domnevno »ni naklepa«. Ja, to je le nekaj primerov, s katerimi se srečujemo v Svetovalnici za migrante. A pri nas velja naslednje – boj, ne beg. Reševanje, ne jamranje. Obup je pač valuta, ki je na Svetovalnici za migrante ne poznamo. Mi nismo terapevtska skupina za samopomoč. Oziroma delni popravek: mi smo prostor, v katerega stopiš zato, da izstopiš iz izkoriščanja in zamenjaš pozicijo moči. Prijava kršitev na inšpektorat za delo. Kazenska ovadba proti delodajalcu. Sodišče. Tukaj ni dvoumnosti, obotavljanja. In to zelo dobro vedo tudi naši uporabniki. In prav zato se je zgodil prizor v pisarni, ki sem ga opisal na začetku. Ja, so tudi primeri, ko je treba delavcu včasih tudi zelo neposredno povedati, da delodajalec z zaposlitvijo ni dobil tudi dovoljenja za tvoje izkoriščanje. Kakor dostikrat pove kakšnemu delavcu sodelavec Goran Zrnić; razumi, da si ti za izkoriščevalskega delodajalca investicija. Investicija, iz katere bo počrpal, kolikor je le mogoče. Vsak mesec več, tako da bo tebi ostalo vsak mesec manj. Izkoriščevalski delodajalec ima pač stroške svojega visokega življenjskega sloga, ki jih mora poplačati z vse večjim izkoriščanjem novih in novih delavcev. On si gradi nova nadstropja hiše, kupuje nove avte. S tvojim denarjem. Ki ga ti ne dobiš zase in za svojo družino.

Vse je v tem, da se obrne perspektiva; ne, tvoj delodajalec ni tvoj »gazda«, ni tvoj lastnik. In ti nisi njegov hlapec, nisi njegova last. Ko se zgodi ta psihološki obrat pri delavcu, so vsi nadaljnji koraki veliko lažji. In prav zato iz dneva v dan oblikujemo večjo socialno mrežo informacij, ki si utira pot naprej do migrantov, beguncev in prosilcev za azil.

Kako naprej? Tako kot zdaj; od bitke do bitke. Ja, to so bitke, ki se dogajajo vsak dan. Bitke, ki se nekomu morebiti zdijo, kot da so iz nekega vzporednega sveta. In do določene mere to tudi je vzporedni svet, kjer izkoriščevalski delodajalci vsak dan ustvarjajo svoja pravila. In ravno iz tega vzporednega sveta vsak dan vlečemo migrante, begunce, prosilce za azil nazaj v normalnost. Kjer imaš glas, da poveš, da se ti dogaja krivica, in kjer je normalno, da to krivico popraviš.

Ja, Svetovalnica za migrante gre naprej. Skupaj s svojimi člani in podporniki. Pa lepe pozdrave na MDDSZEM, ki nas je s svojo ignoranco samo še bolj utrdilo v naši zagovorniški poti.

Čeprav so se delovne razmere do danes močno izboljšale in niso primerljive s tistimi z začetkov gibanja za pravice delavcev, pa v nekaterih panogah še danes opozarjajo na nečloveške razmere, ki puščajo resne posledice na zdravju delavcev. Foto: Lewis Hine/Wikipedija

Zgodovina

Delavsko gibanje: Iz kapitalizma do utopičnega komunizma in nazaj

Gorazd Kosmač

Ljubljano je 16. marca 1848 zajel pravi revolucionarni naboj, v katerem je sodelovalo delavstvo od blizu in daleč. V nasilnih pohodih so uničevali vse, kar je spominjalo na stari fevdalni red in njegove okove.

Vračanje stavkajočih zagorskih rudarjev iz jame v Hrastniku leta 1934. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Vračanje stavkajočih zagorskih rudarjev iz jame v Hrastniku leta 1934. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Za slovenske dežele sta za emancipacijo delavstva najpomembnejši letnica 1848 in "pomlad narodov", ki je pretresla tako rekoč celo Evropo in tudi habsburško monarhijo, slovenski narod pa je bil prvič v zgodovini predstavljen kot nosilec suverenosti na določenem ozemlju. Delavstvo, nižje meščanstvo in študentje so bili na nogah, navdušenje v pričakovanju prihajajoče svobode je bilo neizmerno. Prvič je zavihrala tudi slovenska belo-modro-rdeča trobojnica, ki jo je v Ljubljani na Wolfovi ulici 8 7. aprila 1848 izobesil domoljub Lovro Toman.

Meščanska elita, ki je po dokončnem padcu absolutizma demokratično prevzela oblast, pa si demokracije ni zamislila za vse, saj so volilno pravico omejevali davčni cenzusi. Logika je tu preprosta, tisti, ki plačuje davke, naj odloča. Številno delavstvo in kmetje so tako ostali brez volilne pravice, imele pa so jo na primer ženske davkoplačevalke, ki jih je bilo sicer malo, saj je bil nosilec družinskega gospodarstva praviloma moški. Prihod liberalne demokracije je bil tako za nižje sloje eno veliko razočaranje, saj se brez volilne pravice delavstva njihov glas ne sliši in drugi odločajo o njihovi usodi ter pravicah.

Sindikalni boj kot temelj delavskih pravic
Brez samoorganizacije delavstva v sindikalna gibanja, ki so z družbenim pritiskom izsilila danes samoumevne pravice, kot so volilna pravica, osemurni delavnik, dopust, bolniški in porodniški dopust, regres itd., se ne bi zgodilo nič. Meščanska elita je videla v množici delavcev in kmetov nevarnost za svoje "stolčke", in prav nič se ne bi premaknilo brez boja za pravice tako intelektualno kot na "terenu". Liberalni kapitalizem 19. st. je tako postajal vedno bolj podoben socialnemu kapitalizmu, značilnemu za 20. st.

Socialdemokratske ali delavske stranke so se postavile na stran delavstva in zagovarjale splošno in enako volilno pravico, na Kranjskem jih je podprla tudi katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), saj so si obetali kmečkih glasov s podeželja. Ljubljanski liberalci pa so se širitve volilne pravice sprva vzvišeno otepali z besedami, da "se hoče meščana poteptati pod podplat proletariata", ter da "okoliške kmete ne zanima kaj drugega kot prodajanje solate na tržnici", kot lahko beremo v tedanjih liberalnih časopisih, kot je Slovenski narod, in kar nam kaže njihov pokroviteljski odnos do "neizobražene mase".

Spomenik iz časov Sovjetske zveze in klošar, ki brska po smeteh v zdaj kapitalističnem ruskem mestu Omutninsk. Foto: EPA

Spomenik iz časov Sovjetske zveze in klošar, ki brska po smeteh v zdaj kapitalističnem ruskem mestu Omutninsk. Foto: EPA

Po mnenju fevdalnega gospoda, pri katerem so garali brezpravni tlačani, je bil privilegij že to, da so lahko garali na njegovi zemlji in celo obdržali devet desetin pridelka. Pot, ki jo je prehodil delavec do današnjega s tlačanom primerjalno relativno udobnega položaja, je bila dolga in trnova. Da so se lahko rodila prva delavska gibanja, ki so pridobila vse danes samoumevne pravice, je bilo ključnih več dejavnikov.

Razsvetljenski temelji
Brez razsvetljenstva, ki je s svojim filozofskim vetrom razpihalo zaprašen srednjeveški fevdalizem in ki je obrnilo pozornost k znanosti ter razumu, v središče pa postavilo človeka, gotovo ne bi prišli do industrijske revolucije 19. stoletja. Nemška filozofa in sociologa Theodor Adorno in Max Horkheimer sta zapisala, da je razsvetljenstvo "odčaralo svet".

Kot prelomno gotovo lahko štejemo francosko revolucijo leta 1789, ki je zatresla absolutistične monarhije, prinesla pa razmah nacionalizma, demokracije in liberalnega kapitalizma po okusu meščanstva ali t. i. buržoazije. Liberalizem je tako med drugim prinesel parlamentarno demokracijo, svobodo tiska, svobodo veroizpovedi, svobodo posamezniku in njegovi lastnini, prosti trg, ki ga ureja "nevidna roka" Adama Smitha in posvetne vlade.

Industrijska revolucija s pomočjo strojev
Začetek industrijske revolucije sredi 18. stoletja je treba postaviti v Veliko Britanijo, kjer je cela kopica tehnoloških izumov in izboljšav omogočila industrializacijo in posodobitev. Produktivnost in z njo dodana vrednost, ki so jo omogočili stroji, je skokovito narasla. Potrošniške dobrine so postajale vse dostopnejše širšim množicam, življenjska raven je rasla, število prebivalstva pa skokovito naraščalo. Prelomna sta bila izum parnega stroja, ki ga je škotski izumitelj James Watt izboljšal in leta 1769 patentiral, in prihod železnice, ki je omogočila cenen prevoz velikih količin dobrin.

Berlinski zid je simbolično ločeval kapitalistični Zahod od komunističnega Vzhoda. Foto: EPA

Berlinski zid je simbolično ločeval kapitalistični Zahod od komunističnega Vzhoda. Foto: EPA

Za naložbe v tovarne pa je bil potreben tudi zagonski kapital, ki se je nabiral od dobičkov zaradi izboljšav v kmetijstvu in britanske čezmorske trgovine. Do začetka 19. stoletja je tako v Londonu zraslo že okoli 70 bank, na podeželju kakšnih 400, in vse so tiskale lasten denar. Zagnana je bila tudi londonska borza, na katero se je stekal kapital, ki je vse skupaj poganjal, in sicer leta 1773.

V tem času je denar morala banka kriti z žlahtnimi kovinami, zato so bile panike in bankroti zelo pogosti, saj je večkrat upadlo zaupanje v banko. Vsi komitenti so nato hoteli zamenjati papirnate bankovce za kovino, a praviloma se je izkazalo, da so banke natisnile mnogo več papirja, kot pa so imele zlata in srebra. V času "krutega" kapitalizma je banka takoj propadla in je niso reševali davkoplačevalci, tisoči pa so ostali brez prihrankov.

Delavska gibanja - socialdemokrati in sindikati
Kapitalistična družba z moderno industrijo je ustvarila novo družbeno kategorijo delavstva, ki je garala v brutalnih in nemogočih razmerah, pogosto za borno mezdo, s katero si delavec ni mogel privoščiti ustrezne nastanitve in prehrane. Garaškemu izkoriščanju v tovarnah niso ušli niti otroci. Spoznanje, da bo potrebna nekakšna skupna organizacija, je prišlo šele po prvih delavskih vstajah proti izkoriščanju, ki so bile krvavo zatrte. Zaradi nezadovoljstva s slabim družbenoekonomskim položajem je prvi stroje razbijal angleški proletarec Ned Ludd, po katerem je poimenovano spontano uporniško razbijanje ali ludizem.

Začelo se je organizirano prizadevanje za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, za soudeležbo pri politični oblasti ter za spremembe družbenih odnosov. Delavci so se samoorganizirali v sindikate, na političnem prostoru pa so kot glas delavstva spregovorile socialdemokratske stranke.

Marx in Engels sta v delu Kapital podala znastveno kritiko kapitalistične družbe. Foto: EPA

Marx in Engels sta v delu Kapital podala znastveno kritiko kapitalistične družbe. Foto: EPA

Čartistično (charter v prevodu listina) gibanje v Angliji je bila prva uspešna organizirana akcija delavstva sploh, s peticijami so namreč zahtevali celo vrsto sprememb, in sicer splošno in enako volilno pravico, uvedbo demokracije, krajši delavnik, omejitev dela otrok itd. Parlament je vse tri peticije iz let 1838, 1842 in 1848 gladko zavrnil, a vztrajnost se je izplačala, saj jim je na koncu uspelo izsiliti več pomembnih ukrepov, med drugim krajši, deseturni delavnik.

Marksizem
Teoretično orožje za boj s kapitalizmom je delavsko gibanje dobilo z delom Karla Marxa in Friedricha Engelsa Kapital (1883), v katerem sta podala znanstveno kritiko kapitalistične družbe. Objektivno poslanstvo delavskega razreda je po Marxovih ugotovitvah, da razreši nasprotja družbenega sistema z odpravo kapitalizma, ki je kriv za večino ali pa kar vse težave v družbi, na njegovo mesto pa postavi socializem.

Že prej februarja v nemirnem letu 1848 je v Londonu izšel Marxov Komunistični manifest, ki je nakazal revolucionarno pot v brezrazredno družbo. Ideja utopične družbe, kjer bodo vsi enaki, ne bo krivic, nihče ne bo lačen, brez strehe nad glavo itd., je poskrbela, da je besedilo hitro postalo programska osnova delavskega gibanja.

Sociolog Herbert Spencer začrta ostro ločnico med liberalnimi družbami individualne svobode in kolektivističnimi družbami z militantno naravo. Liberalizem je tu diametralno nasprotna sila vsem drugim konkurenčnim kolektivističnim ideologijam, ki ne postavljajo svobode posameznika na prvo mesto in bi rade pokorile svet, saj je prepričan, da sam svet "osvobaja". Podobno kot je marksizem prepričan, da "osvobaja" delavca.

Liberalizem zahteva popolno svobodo tako za posameznika kot za njegovo lastnino, ki bi morala biti nedotakljiva. Foto: Reuters

Liberalizem zahteva popolno svobodo tako za posameznika kot za njegovo lastnino, ki bi morala biti nedotakljiva. Foto: Reuters

Kapitalizem deluje "sam od sebe"
"Razlika med kapitalizmom in komunizmom je v tem, da se je na komunizem gledalo kot na idejo, ki je spodletela v realizaciji, medtem ko je kapitalizem deloval sam od sebe," je v predgovoru k izdaji zloglasnega Komunističnega manifesta izpod Marxovega peresa zapisal slovenski svetovno znani filozof Slavoj Žižek. "Kapitalističen manifest" torej sploh ni potreben, zadeva deluje kar sama, je nekakšno naravno stanje stvari. Komunistična ideja pa medtem vztraja, preživi lastne neuspele realizacije, kot pošast, ki se vedno znova vrača, je še zapisal.

Z razpadom Sovjetske zveze je realizacija Marxovih idej klavrno propadla v praksi, kapitalizem liberalnih demokracij je zmagal in ameriški zgodovinar Francis Fukuyama je konec 80. let pisal celo o koncu zgodovine, v smislu spopada dveh velikih ideologij.

Postindustrijski kapitalizem
V postmoderni, potrošniški ali informacijski družbi se poudarja predvsem pomen znanja in varovanja okolja, industrija pa se seli daleč proč v manj razvite dele sveta s cenejšo delovno silo. Klasična proizvodna delovna mesta izginjajo, že davno pridobljene in samoumevne delavske pravice se krčijo, kapitalizem postaja vedno bolj prvinski, rojeva se potrošniška individualistična družba, nekakšna skupna delavska zavest pa se izgublja. Žižek opaža razcepljenost na tri frakcije, in sicer na intelektualni razred postmoderne multikulturalne identitetne politike, na delavski razred regresivnega populističnega fundamentalizma, in na izobčence, ki jih sestavljajo napol ilegalne skupine, kot so kriminalne tolpe, verske sekte itd..

"Proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualne delavce, ki so polni predsodkov zoper "kmetavzarske" delavce, ki izkazujejo populistično sovraštvo do intelektualcev in izobčencev, ki so v antagonističnem odnosu do družbe kot take. Stari poziv "Proletarci vseh dežel, združite se!" je torej danes aktualnejši kot kdaj koli prej: v novih pogojih "postindustrijskega" kapitalizma je enotnost teh treh frakcij delavskega razreda že njihova zmaga," je Žižek sklenil predgovor k izdaji Komunističnega manifesta.

Parni stroj je poganjal industrijsko revolucijo. Foto: EPA

Parni stroj je poganjal industrijsko revolucijo. Foto: EPA

Povprečna neto plača je bila januarja 2016 v zasebnem sektorju dobre 4 evre nižja kot januarja 2014, plača v javnem sektorju pa se je v istem obdobju povišala za skoraj 32 evrov. Foto: Reuters

Infografika

Najvišja povprečna plača v Cerkljah na Gorenjskem

Slavko Jerič

Povprečna neto plača je v Sloveniji januarja letos znašala 1.015,85 evra. Prerez po občinah kaže, da je najvišja v Cerkljah na Gorenjskem.

Prebivalci občine, v kateri sta med drugim tudi smučišče Krvavec in Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana, v povprečju namreč zaslužijo 1.352,24 evra. Po vrsti ji sledijo Ivančna Gorica (1.199,36), Novo mesto (1.191,86) in Ljubljana (1.144,51).

V sklopu tematskega dneva lahko v spodnji infografiki preverite nekaj številk o stanju delavstva pri nas. Poleg občin z najvišjim prihodkom lahko preverite tudi občine z najnižjim povprečnim zaslužkom, preverite lahko stopnjo registrirane brezposelnosti in sektorje z največ zaposlenimi.

V rubriki zasebni in javni sektor pa lahko primerjate gibanje zaposlenih in povprečno neto plačo.


Arhiv MMCPodrobno...