OI 2016: Od medalj do bleferjev

Foto: Olimpijske medalje, ki jih bodo v Riu podelili najboljšim. (Foto: Reuters)

Pred vrati je največji športni dogodek na svetu – poletne olimpijske igre. 17 dni bo Rio de Janeiro športna prestolnica sveta, "hitreje, višje, močneje" pa bo prvič odmevalo v Južni Ameriki.

5. avgusta bodo na kultnem stadionu Maracana, ki ima posebno mesto predvsem v nogometni zgodovini, 28. olimpijske igre uradno odprte, 21. avgusta pa bo olimpijska bakla ugasnila. Igre 31. olimpijade – kolikor štiriletnih obdobij je minilo od prvih iger moderne dobe leta 1896, vmes pa so troje odpadle zaradi svetovnih vojn – se bodo začele že dva dni prej s prvimi tekmami v – za Brazilce najpomembnejšim dogajanjem na igrah – nogometu.

Oktobra 2009 je bil Rio de Janeiro izbran v konkurenci Madrida, Chicaga in Tokia. V odločilnem krogu je brazilsko velemesto s 66 glasovi proti 32 premagalo špansko prestolnico. Eden izmed razlogov je bil prav ta, da Južna Amerika še nikoli ni gostila največjega športnega dogodka. Obenem so to prve poletne olimpijske igre pod predsedovanjem Thomasa Bacha Mednarodnemu olimpijskemu komiteju. Za Brazilijo, ki se ob organizaciji srečuje s številnimi težavami, bo to sicer drugi spektakel v vsega dveh letih, saj je leta 2014 organizirala še eno odmevno športno prireditev – svetovno prvenstvo v nogometu.

Na sporedu je 306 končnih odločitev, za kolajne se bo merilo več kot 10.000 športnikov iz rekordnih 206 držav, prvič pa bo pod olimpijsko zastavo v času svetovne begunske krize nastopila tudi begunska reprezentanca. V Braziliji se bodo tekmovalci pomerili v 28 športih in skupno 41 športnih panogah. Po 112 letih je znova del največjega športnega dogodka golf, po 92 letih pa se na olimpijski urnik vrača tudi ragbi. Olimpijske boje bo gostilo šest mest, poleg Ria še Belo Horizonte, Brasilia, Manaus, Salvador in Sao Paulo.

Slovenska zastava v rokah Žbogarja
Podjetje Gracenote (nekoč Infostrada), ki se ukvarja s športno statistiko, je napovedalo, da bodo največ medalj osvojile ZDA. Ameriški športniki naj bi se v domovino vrnili z 92 medaljami, od tega 41 zlatimi. 81 medalj naj bi viselo okoli vratov kitajskih športnikov, 31 teh pa naj bi stopilo na najvišjo stopničko. 63 medalj naj bi bilo na računu Rusije, ki kljub dopinškemu škandalu ostaja del olimpijske družine, himna največje države na svetu naj bi zadonela 20-krat.

Slovenija je po teh predvidevanjih na 30. mestu s petimi medaljami. Od teh odličij naj bi bila kar tri zlata, osvojili pa naj bi jih judoistka Tina Trstenjak, kanuist Benjamin Savšek ter kanuistični dvojec Luka Božič in Sašo Taljat. Z bronom naj bi se vrnila kolesar Primož Roglič na kronometru in telovadec Rok Klavora na parterju, a zadnjega ni med slovenskimi potniki v Rio. Še eno medaljo več je optimistično napovedal predsednik Slovenskega olimpijskega komiteja Bogdan Gabrovec. To so prve igre pod njegovim vodenjem krovne športne organizacije. Slovensko reprezentanco bo na Maracano z zastavo v roki popeljal jadralec Vasilij Žbogar, ki je edini slovenski potnik v Rio, ki si je okoli vratu že obesil olimpijsko medaljo. Osvojil je že srebro in bron. Tretjič – po Sydneyju in Atenah – bo del olimpijske družine tudi rokometna izbrana vrsta. Slovenijo bo sicer zastopalo 60 športnikov v 14 panogah.

120-letna zgodovina moderne dobe iger
Olimpijske igre izvirajo iz Grčije, kjer naj bi prve v Olimpiji izpeljali že leta 776 pred našim štetjem. Kmalu so postale vsegrški dogodek, organizirane so bile v čast bogovom, v času njih pa so bile prekinjene vse vojne, med mestnimi državami pa je zavladal mir. Zmagovalci so svoji mestni državi prinesli slavo, častili pa so jih kot bogove. Ko je Grčija prišla pod rimsko nadvlado, so izgubile svoj pomen in leta 393 so bile po odločitvi cesarja Teodozija, ko je bila v imperiju že uradna vera krščanstvo, kot poganski obred prepovedane.

Z idejo Francoza Pierra de Coubertina so z namenom zbliževanja narodov oživili olimpijske igre, ki so bile leta 1896 organizirane v njihovi zibelki – Grčiji. De Coubertin je ustvaril tudi olimpijski znak – kroge, ki predstavljajo povezanih pet celin in ponazarjajo moč olimpijskega gibanja. Oče modernih iger je tudi predlagal zastavo, ki so jo prvič izobesili leta 1920, predstavlja pa mir. Pred 120 leti so v Atenah pripravili prve olimpijske igre moderne dobe, na katerih so sicer – tako kot v antičnih časih – tekmovali le moški, že na naslednjih čez štiri leta v Parizu - v francoski prestolnici je bila tudi sprejeta ideja o ponovni organizaciji iger - pa so prvič nastopile tudi športnice. Že leta 1904 so bile prve igre zunaj Evrope, gostili so jih Američani v St. Louisu. Štiri leta pozneje so v Londonu prvič uvedli tudi mimohod držav na stadionu.

Štukelj, Čop in Špik s popolno zbirko medalj
Na naslednjih igrah v Stockholmu je prvo medaljo osvojil Slovenec, ko je bil z avstro-ogrsko ekipo Rudolf Cvetko srebrn v sabljanju. Štiri leta pozneje bi moral Berlin gostiti najboljše športnike sveta, a so dogodek zaradi prve svetovne vojne odpovedali. Po vojni, ko je igre gostil Antwerpen, so tudi uvedli prisego športnikov. Prvi je bil vaterpolist in sabljač Victor Boin. Že na naslednjih igrah, ki so bile ponovno v Parizu, je tekmovalo deset Slovencev, med njimi tudi legendarni Leon Štukelj, ki je zmagal v mnogoboju in na drogu. Štukelj je s tremi zlatimi, eno srebrno in dvema bronastima medaljama najuspešnejši slovenski olimpijec. Od leta 1924 organizirajo tudi zimske olimpijske igre, ki od leta 1994 ne potekajo več istega leta kot poletne. V letih 1940, ko bi morale biti poletne igre v Tokiu, in 1944, ko naj bi jih gostil London, so odpadle zaradi druge svetovne vojne. Od leta 1948, ko so bile organizirane v britanski prestolnici, pa dogodek poteka nepretrgoma vsake štiri leta.

Pod samostojno zastavo je Slovenija prvič nastopila na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, istega leta pozneje na poletnih v Barceloni pa je po zaslugi veslaškega dvojca Iztok Čop in Denis Žvegelj osvojila prvo kolajno. Bila je bronasta. Štiri leta pozneje je atletinja Brigita Bukovec pritekla na ovirah prvo srebro, v Sydneyju pa se je 23. september leta 2000 zapisal z zlatimi črkami v slovensko športno zgodovino, ko so veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu ter strelec Rajmond Debevec postali olimpijski zmagovalci. Doslej so slovenski športniki v času samostojne države osvojili 34 medalj, od tega 19 na poletnih igrah. Štiri so bile zlate. Sicer je 55 Slovencev doslej osvojilo medalje, Leon Štukelj, Iztok Čop in Luka Špik pa imajo popolno zbirko.

Še preden pa v Riu prižgejo ogenj in se olimpijska vročica začne, vam na MMC-ju podrobno z olimpijsko infografiko, pregledom slovenskih nosilcev medalj in olimpijskimi spomini legendarnega režiserja športnih prenosov Staneta Škodlarja predstavljamo največji športni dogodek na svetu.

Tilen Jamnik

Videointervju

"Vedno več je bleferjev. Predvsem na olimpijskih igrah!"

Tomaž Okorn, Video: Maja Ikanović

"Le sabljanja ne bom gledal. Da se dva koljeta s tisto sabljo, to mi ne gre v glavo," na vprašanje, kaj ga v Riu ne bo zanimalo, odgovarja legendarni režiser športnih prenosov Stane Škodlar.

Stane Škodlar je legenda športnih prenosov, znan je zlasti po prenosih tekem iz Planice, njegovo delo pa so zelo cenili tudi v tujini, tako da je vlogo režiserja opravljal na sedmih poletnih in dvojih zimskih olimpijskih igrah. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Stane Škodlar je legenda športnih prenosov, znan je zlasti po prenosih tekem iz Planice, njegovo delo pa so zelo cenili tudi v tujini, tako da je vlogo režiserja opravljal na sedmih poletnih in dvojih zimskih olimpijskih igrah. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Upokojeni sodelavec TV Slovenija je na olimpijskih igrah v vlogi režiserja prenosov sodeloval na sedmih poletnih in dvojih zimskih olimpijskih igrah. Prvič ga je ta čast doletela leta 1984 v Los Angelesu, ko je za vrhunsko delo prejel celo nagrado emmy. Pred upokojitvijo pa je zadnjič sodeloval leta 2008 v Pekingu. Če so olimpijske igre zbor najboljših športnikov in za "turiste" bolj kot ne ni več prostora, pa je geslo "pomembno je sodelovati, ne pa zmagati" očitno še vedno prisotno pri različnih službah, ki spremljajo igre, ugotavlja 79-letni Škodlar: "Na olimpijskih igrah se sukajo ljudje, ki nimajo pojma. Tu gre za različne obrobne službe. Veliko je neprofesionalnih ljudi. Celo med kamermani."

Kakšne igre v Riu pričakujete? Kar nekaj negativne publicitete je bilo glede onesnaženosti, varnosti, virusa Zika ...
Menim, da bodo to dobre olimpijske igre. Kar zadeva varnost, so Brazilci suvereni. Veste, kaj se dogaja v favelah. To je strupena policija. Je pa ta virus Zika malce nevaren, čeprav je bilo morda vse malce izmišljeno. Nisem prepričan, da se bo to pojavljalo v takšnem obsegu, kot se tega bojijo.

Povabili so vas, da že leta 1984 pomagate pri režiji prenosov olimpijskih iger iz Los Angelesa. Kako je nastalo to sodelovanje, kako se spominjate tistih časov?
Veliko adrenalina je bilo v meni takrat. Leta 1982 sem snemal svetovno prvenstvo v dviganju uteži v Ljubljani. Lahko bi šel pogledat evropsko prvenstvo v Beogradu, a sem raje ostal doma, se sprehajal po dvorani Tivoli in prenos je bil vseeno uspešen. Signal je oddajal tudi ameriški ABC. Opazili so moje delo in peti dan prvenstva je prišel k meni zastopnik ABC-ja za Vzhod in mi povedal, da me vabijo, da bi na olimpijskih igrah prenašal dviganje uteži. Leta 1983 sem prišel v New York, odpeljali so me na vseameriško prvenstvo v dviganju uteži, moral sem narediti tri desetminutne reportaže in s tem sem naredil test.

V LA-ju ste pustili pečat in pozneje dobili celo nagrado emmy. Kako to?
Že v Ljubljani sem prenose leta 1982 zastavil tako, kot se dela danes. Sicer sem delal le s petimi kamerami. Beno Hvala, ki je bil takrat direktor, je rekel: "Stane, delal boš dviganje uteži 10 dni, tam imaš majhen reportažni avtomobil in na razpolago boš imel tri kamere." Odvrnil sem: "Tovariš Beno, to boš kar ti delal, s tremi kamerami tega ne bom delal." Že takrat sem imel vizijo, da gledalcem predstavimo ozadje, kjer se marsikaj dogaja, in predpripravo tekmovalca, zato sem potreboval dodatni kameri. Izposodili smo si še en magnetoskop iz Beograda, tu pa smo imeli še magnetoskop H-1000, to je eno ploskev, na kateri se je vrtel le 45-sekundni posnetek. Božo Kožar in Dušan Hren, ki sta bila operaterja te "stvaritve", sta prek dvojnih zvez naredila tako, da smo ta signal videli tudi v reportažnem avtomobilu. In takrat sem prišel z idejo, da se lahko z dvema magnetoskopoma delajo počasni posnetki. In bilo je uspešno.


Verjetno ste imeli v Los Angelesu na voljo dovolj kamer ...
Imel sem 11 kamer, na stenah pa so bili tudi "videowalli", da so gledalci v dvorani videli vse, kar proizvajamo. Spomnim se, da je bila tam princesa Ana iz britanske kraljeve družine in me je presenetila, kako je krilila z rokami, ko je neki Japonec po uspešnem dvigu vedno naredil salto nazaj. Naredili smo zgodbo, kar je šlo v dnevnik ABC-ja, čeprav sem emmyja dobil, ker sem bil sestavni del te ekipe.

Peter Kauzer je bil leta 2008 v odlični formi in kandidat za zlato medaljo, toda nesrečno je ostal brez finalnega nastopa in slalomsko tekmo kajakašev končal na 13. mestu. Foto: Reuters

Peter Kauzer je bil leta 2008 v odlični formi in kandidat za zlato medaljo, toda nesrečno je ostal brez finalnega nastopa in slalomsko tekmo kajakašev končal na 13. mestu. Foto: Reuters

Ste bili tudi denarno nagrajeni za nagrado emmy?
Ne. Kakšne nagrade prinesejo še ček zraven, ta ga ni. Emmy je prišel kar po pošti v Ljubljano, saj nismo mogli zbrati 800 dolarjev za pot v ZDA, kolikor je stala samo večerja.

Sloveli ste tudi kot režiser prenosov iz Planice. So olimpijske igre povsem druga zgodba?
Ne, le da imaš na voljo več orodja. Sama postavitev kamer je podobna tistemu, kar sem delal v Planici. Še danes mi je žal, da nisem patentiral vzleta z mize. V Planici sem ugotovil, da če bi kamero dali malenkost po diagonali in bi bilo to enajst metrov stran od mize ter dvanajst metrov nižje od mize, in sicer v liniji mize, bi bil to najlepši vzlet z mize. In še danes je. Vsak gledalec lahko v počasnem posnetku vidi, kje in kdaj je skakalec zamudil.

Kateri šport za vas na olimpijskih igrah pomeni največji izziv?
Hokej na travi leta 2004 v Atenah. Ničesar nisem vedel o tem športu, ga je pa preprosto prenašati, če poznaš pravila. Zato sva z Jankom Bolko, ki je bil tehnični vodja na olimpijskih igrah, šla v Amsterdam in si pogledala eno tekmovanje. Malo sem bil v tistem reportažnem avtomobilu in režiser je po tihem in spontano delal prenos. Po prvem polčasu sem šel kar ven in rekel: "Janko, ne bo težav, bo pa težava, če ne bom poznal pravil. Privadil sem se, pogledal več posnetkov in potem je bilo preprosto. Je bilo pa naporno, že ob pol šestih zjutraj smo šli na prizorišče, v hotel pa smo se vrnili ob desetih zvečer. Štiri tekme na dan. Ne vem, kako sem zdržal. Pa še strašno vroče je bilo v Atenah.

Zadnje prenose ste pripravljali iz Pekinga, kajak in kanu na divjih vodah. Tekma kajakašev je bila zaradi Petra Kauzerja, ki je bil zrel za medaljo, tudi za vas najbrž nekaj posebnega ...
Malce težko mi je bilo, ker je Peter Kauzer po prvi vožnji vodil za dve sekundi, kar je ogromno. Kje je naredil napako v drugi vožnji, še danes ne vem, ko pogledam posnetek. Se je pa Petrov oče sprehajal ob progi in se ni odzval. Morda je bila ena napaka, da se je Kauzer od stene odrinil z veslom. Kolikor sem poznal pravila, to ne bi smelo prinesti kazenske točke. Peter ni prišel v finale in je končal na 13. mestu.

Se strinjate, da smo Slovenci neverjetno uspešen športni narod glede na število prebivalcev?
Seveda, smo športni narod, dobri smo skoraj v vseh disciplinah. Ampak premajhni smo. Premajhna država je, da bi dala največje šampione razen dveh: Tine Maze in Petra Prevca.

Stane Škodlar je bil med letoma 1974 in 2006 režiser prenosov planiških tekem in je gledalcem na edinstven način približal dogajanje na odskočni mizi. Foto: BoBo

Stane Škodlar je bil med letoma 1974 in 2006 režiser prenosov planiških tekem in je gledalcem na edinstven način približal dogajanje na odskočni mizi. Foto: BoBo

Ali režiserji na olimpijskih igrah naredijo veliko napak?
Veliko napak ni, saj te nenehno ocenjujejo. V ozadju je vedno "špicelj", ki sedi v nadzorni sobi, in ob vsaki napaki pokličejo.

Koliko teh opozoril ste prejeli v karieri?
Le eno - v Sydneyju. Južnoafričanom sem predstavil svetovni rekord v Planici. Magnetoskop ni vzel ven kasete. Ko sem odšteval in ko smo videli, da ni številk, sem zavpil total in total držali tistih 16 sekund, ko je bila "špica", ter takoj dobili klic.

Kakšne ljudi ste spoznavali v tem režiserskem poslu?
Nekaj dobrih ljudi in predvsem nekaj bleferjev. Teh je vedno več. Predvsem na olimpijskih igrah se sukajo ljudje, ki nimajo pojma. Tu gre za različne obrobne službe. Veliko je neprofesionalnih ljudi, celo med kamermani. Prijavijo se po spletu, imaš sicer nekaj vaj, kjer ugotovijo, ali si dober ali ne, vendar fantje tudi veliko lažejo. V Los Angelesu 1984 sem imel neko dekle Carlo, ki je prišla z akademije za kamermane, pa ni razumela nobenih mojih navodil, odgovarjala je le: "Yes, Stane." Seveda smo jo morali poslati domov.

Ste kdaj odslovili tudi kakšnega Slovenca?
Iz Torina smo morali nekoga poslati domov. Pa ni bil slab kamerman, ampak je imel druge oblike življenja.

Katere športe boste doma pred televizijo spremljali na igrah v Riu?
Vse, kar bo pametnega. Mogoče kakšnega sabljanja ne bom gledal.

Rudolf Cvetko je, takrat za Avstro-Ogrsko, leta 1912 osvojil olimpijsko medaljo v sabljanju in je prvi Slovenec z olimpijskim odličjem. Sabljanje, ta viteški šport, pa ni všeč Stanetu Škodlarju in pravi, da teh prenosov iz Ria ne bo spremljal. Foto: MMC RTV SLO

Rudolf Cvetko je, takrat za Avstro-Ogrsko, leta 1912 osvojil olimpijsko medaljo v sabljanju in je prvi Slovenec z olimpijskim odličjem. Sabljanje, ta viteški šport, pa ni všeč Stanetu Škodlarju in pravi, da teh prenosov iz Ria ne bo spremljal. Foto: MMC RTV SLO

Bi režirali prenos sabljanja?
Tudi slučajno ne. Ne vem, zakaj bi šel. Da se dva koljeta s tisto sabljo, to mi ne gre v glavo. Pa vsa čast Rudolfu Cvetku.

Zlati poljub. Judoistka Urška Žolnir je v Londonu 2012 postala prva Slovenka s posamično zlato olimpijsko medaljo. Foto: STA/Stanko Gruden

Galerija

Olimpijski utrinki: od najbolj umazanega teka do zlate Urške

Toni Gruden, Foto: Reuters

Olimpijske igre prinašajo ogromno zlatih spominov, a zgodovine ne pišejo samo zmagovalci, temveč tudi drugačni junaki, grešniki in osmoljenci.

Agencija Reuters je pred igrami v Riu izbrala nekaj najboljših fotoutrinkov s poletnih iger zadnjih 28 let - od škandaloznega šprinta na čelu z Benom Johnsonom v Seulu 1988 do neverjetnega Usaina Bolta, vladarja Pekinga in Londona. Vmes je tudi Slovenija doživela nekaj nepozabnih zgodb, katerih pika na i so bile zlate medalje Rajmonda Debevca, Luke Špika in Iztoka Čopa, Primoža Kozmusa ter Urške Žolnir.

Michael Phelps je v posamičnih disciplinah osvojil 11 zlatih olimpijskih medalj. Foto: EPA

Infografika

Razlika med prvim in drugim mestom v šestih gramih zlata

Slavko Jerič

Več kot 10.000 športnikov bo v Riu de Janeiru lovilo svoje sanje, a vrh je rezerviran le za malo tekmovalcev.

Na sploh prve poletne olimpijske igre v Južni Ameriki bo odpotovalo tudi 60 slovenskih športnikov. Ti bodo po 12 letih spet tekmovali v ekipnem športu - še tretjič je ta cilj uspelo doseči rokometašem.

V Braziliji bo nastopil tudi najuspešnejši olimpijec do zdaj Michael Phelps. Ameriški plavalec je do Londona 2012 osvojil kar 22 medalj, od tega 18 zlatega leska, s čimer je v obeh statistikah najuspešnejši športnik. V Riu ima priložnost, da svojo bero še poveča.

Še nekaj dejstev in zanimivosti lahko preverite v spodnji infografiki.


Arhiv MMCPodrobno...